Izdajo odredb za hišno preiskavo je predlagala policija, točneje Sektor kriminalistične policije Policijske uprave Maribor. Obsojenčeva zagovornica s trditvijo o nezakonitosti odredbe ostaja na goli trditveni ravni, saj ne pojasni, zakaj bi moral hišno preiskavo predlagati državni tožilec, saj tega pogoja ZKP ne določa. Ob tem je potrebno pojasniti, da je bilo tako v teoriji kot tudi v sodni praksi resnično problematizirano to vprašanje in sicer vse do sprejetja načelnega pravnega mnenja Vrhovnega sodišča, ki je odločilo, da preiskavo (hišno in osebno) odredi sodišče na pisni predlog (upravičenega) tožilca, kar je v mnenju tudi podrobneje obrazložilo. Pri tem pa iz mnenja tudi določno izhaja, da dokazi, pridobljeni s hišno preiskavo, ki je bila že opravljena na način in ob pogojih, ki jih določa ZKP, ni pa bila odrejena na predlog (upravičenega) tožilca, ne pomenijo nedovoljenih dokazov, na katere sodišče ne bi smelo opreti sodbe. Tudi dejstvo, da je bila hišna preiskava odrejena brez predloga (upravičenega) tožilca, ne predstavlja kršitve kazenskega postopka, razen če vložnik izkaže vpliv na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe.
relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - kršitev pravice do obrambe - pritožbena seja - pritožbena obravnava - nova dejstva in dokazi v pritožbenem postopku - poizvedbe v zvezi s pritožbenimi navedbami - pravno odločilna dejstva - popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje - sprememba sodbe pred sodiščem druge stopnje
Pritožbeno sodišče, če pridobi na podlagi poizvedb po tretjem odstavku 377. člena ZKP podatke, ki niso samo pravne narave, ampak tudi dejanske narave in predstavljajo novo dejstvo oziroma celo nov dokaz, ne more, samo na seji senata spremeniti izpodbijane sodbe.
Glede na to, da niso bile izpolnjene procesne predpostavke za spremembo sodbe, je pritožbeno sodišče kršilo določbi prvega in petega odstavka 392. člena ZKP, pa tudi določbo prvega odstavka 394. člena ZKP in določbo o obravnavi na drugi stopnji, to je določbo prvega odstavka 380. člena ZKP.
Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah presodilo, da utemeljitev neogibnosti pripora sama po sebi vsebuje presojo, da milejši ukrep ne pride v poštev. Sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu o podaljšanju pripora (8. točka sklepa zunajobravnavnega senata, 8. točka sklepa pritožbenega sodišča) presodilo, da je podaljšanje pripora v konkretnem primeru sorazmeren in neogiben ukrep za zagotovitev varnosti ljudi in njihovega premoženja. Takšne razloge v zvezi z neogibnostjo in sorazmernostjo pripora je treba povezati s konkretnimi okoliščinami, ki izkazujejo visoko stopnjo ponovitvene nevarnosti obdolženca.
absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - pravica do uporabe lastnega jezika - pravni pouk o pravici do uporabe svojega jezika - sodni tolmač
Za presojo zakonitosti sklepa o odreditvi pripora v luči zagotavljanja pravice do uporabe jezika je odločilnega pomena, da je bil obdolženec priveden k preiskovalni sodnici, ki je izpeljala priporni narok ob prisotnosti zagovornika in sodne tolmačke za hrvaški jezik, na njem je bil obdolžencu podan pravni pouk v hrvaškem jeziku, preiskovalna sodnica pa je sklep o odreditvi pripora obdolžencu preko sodne tolmačke tudi obrazložila, na predstavljeno in prevajano vsebino pripornega naroka pa obdolženec ni imel pripomb in ga je kot točnega podpisal. Zato bistvena kršitev določb kazenskega postopka, ki jo zagovornik utemeljuje s tem, da sodni tolmač ni bil prisoten ob odvzemu prostosti obdolžencu, ni podana.
ZKP člen 371, 371/2, 372, 372-1, 373, 373/1, 420, 420/2.
kršitev kazenskega zakona - zakonski znaki kaznivega dejanja - zmotno ugotovljeno dejansko stanje - relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - kršitev pravice do obrambe - dokazni predlog obrambe - pravno neodločilen dokazni predlog - zavrnitev dokaznega predloga
Zagovornik s svojimi navedbami, da je obsojenec preživninske obveznosti izpolnil na drug način, pod videzom kršitve kazenskega zakona izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar s tem izrednim pravnim sredstvom ni dopustno.
Izvajanje dokazov je bilo zaradi jasnosti zadeve odveč, dokazno sredstvo pa glede na stranke pogodbe za ugotavljanje dogovora o najemni pogodbi oziroma plačevanju najemnine med obsojencem in oškodovanko tudi ni primerno.
zdravstvene storitve - izvajanje zdravstvenih storitev - kršitev pravic zdravstveno zavarovane osebe - doplačilo za zdravljenje - domneva o pridobitništvu pri obravnavanju zavarovanih oseb - pogodbeno dogovorjena pravna domneva - kršitev pogodbene obveznosti - izpodbojnost - pogodbena kazen - dopuščena revizija
V drugem odstavku 45. člena Dogovora so navedeni 4 primeri kvalificirane oblike kršitev pogodbene obveznosti izvajalca iz 3. točke prvega odstavka 45. člena Dogovora. Kršitve so kvalificirane »s ciljem pridobitništva«. Ena od kvalificiranih oblik kršitev je pogojevanje opredeljevanja ali obravnave zavarovanih oseb s posebnimi plačili ali prispevki zavarovanih oseb (1. točka drugega odstavka 45. člena Dogovora). Iz strukture drugega odstavka 45. člena Dogovora (naštevanja) in njegove ubeseditve (tudi v povezavi s prvim odstavkom 45. člena Dogovora) po presoji Vrhovnega sodišča izhaja, da gre za navedbo kvalificiranih kršitev in ne za njihovo normiranje z uporabo pravne domneve. Kvalificirane kršitve se namreč ne domnevajo, ker so že konkretizirane. Tako Dogovor v drugem odstavku 45. člena ne šteje neka dejstva za v naprej dokazana, temveč z navedbo dejanskih stanov konkretizira kvalificirane kršitve pogodbene obveznosti.
podjemna pogodba - neposredni zahtevki podizvajalcev do naročnika - cesija - zakonita cesija - cesija terjatve glavnega izvajalca do naročnika - izločitveni upnik - večkratni odstop terjatve - dopuščena revizija
Materialnopravno zmotna je presoja sodišča druge stopnje, da naj bi v položaju, ko obstaja več podlag za prenos terjatve, imel prednost stranski intervenient, ker naj bi bila terjatev njemu sodno prisojena. Sodišče druge stopnje se je pri tem sklicevalo tudi na določbo 420. člena OZ, ki ureja položaj večkratnega (pogodbenega) odstopa terjatve. Zakonodajalec je v takšnem primeru kot odločilno okoliščino za opredelitev pripadnosti terjatve določil trenutek seznanitve dolžnika z novim upravičencem do terjatve. Zakon zato obravnava dve modaliteti te seznanitve: odstopnikovo obvestilo o prevzemniku ali prevzemnikovo oglasitev pri dolžniku. Tudi ob uporabi tega pravila pridemo do zaključka, da je v primeru, ko učinek zakonite cesije na podlagi 631. člena OZ nastopi že s samo uveljavitvijo neposrednega zahtevka v tem trenutku tudi izpolnjen pogoj seznanitve dolžnika z novim upnikom. To pa pomeni, da v tem položaju kasnejša seznanitev dolžnika (tožene stranke) z odstopom terjatve na drugi pravni podlagi ne more imeti pravnega učinka.
odškodninska terjatev - premoženjska škoda - čas, ki je potreben za zastaranje - začetek teka subjektivnega zastaralnega roka - izgubljeni dobiček (zaslužek) - navadna škoda - predpogodba - zahteva za sklenitev glavne pogodbe na podlagi sklenjene predpogodbe
Natančnejša opredelitev pogoja iz prvega odstavka 352. člena OZ "odkar je oškodovanec zvedel za škodo" v pravnih pravilih ni mogoča, saj je odvisna od raznolikih okoliščin.
Dejanske okoliščine, ki se upoštevajo pri začetku teka subjektivnega zastaralnega roka glede odškodninske terjatve za izgubljeni dobiček, so (po naravi zadeve) drugačne od tistih, ki se upoštevajo pri začetku teka subjektivnega zastaralnega roka glede odškodninske terjatve za navadno škodo (zaradi zmanjšanja premoženja).
Sodišči nižjih stopenj sta pri odmeri odškodnine na podlagi običajnega honorarja za neupravičeno uporabo dela podatkovne baze upoštevali stroške pridobivanja in vnosa podatkov, na katere je tožena stranka neupravičeno posegla, ne pa tudi stroškov vzpostavitve podatkovne baze. Takšen način odmere odškodnine je materialnopravno pravilen, saj se je kršitev raztezala le na neupravičeno odvzete in ponovno uporabljene posamezne podatke, ne pa tudi na samo bazo.
Stroški v zvezi s predstavitvijo baze oziroma naložba v vzpostavitev baze je pomembna le v okviru presoje, ali je posamezna podatkovna baza sploh varovana v okviru pravice sui generis. Varovane so namreč le tiste podatkovne baze, ki so od izdelovalca zahtevale znatno naložbo v pridobitev, preveritev ali predstavitev vsebine te baze (141.a člen ZASP).
Dejstvo souporabe dela podatkovne baze je tudi po presoji revizijskega sodišča utemeljen razlog za zmanjšanje odškodnine oziroma običajnega honorarja. Institut civilne kazni pa je tisti, ki preprečuje bojazen, da bi se kršitev "splačala".
avtorska pravica - kolektivne organizacije - nadomestilo za javno priobčitev fonogramov - uporaba glasbenih posnetkov - radiodifuzna organizacija - predvajanje glasbe prek interneta - višina nadomestila - skupni sporazum - dopuščena revizija
Pravilno je sklepanje sodišča druge stopnje, da je s sprejetjem SS/2006 tožeča stranka izgubila podlago za obračunavanje (posebnega) nadomestila po T/INT. Na takšno podlago se tožeča stranka ni mogla ponovno začeti sklicevati niti po prenehanju veljavnosti SS/2006. Če do sklenitve novega skupnega sporazuma ni prišlo, je imela tožeča stranka upravičenje, da določitev tarife predlaga Svetu. V četrtem odstavku 156. člena ZASP pa ni podlage, da bi lahko tožeča stranka potem, ko je bilo razmerje pogodbeno urejeno šest let, ponovno sama enostransko določala tarifo za obračun nadomestila za uporabo fonogramov oziroma, da bi ponovno „oživela“ merila, ki jih je tožeča stranka določila v T/INT še pred sklenitvijo SS/2006.
Kriterij, ki so ga stranke SS/2006 določile, je skladen s priporočenim kriterijem iz 1. točke tretjega odstavka 156. člena ZASP. SS/2006 določa obveznost članov združenja, da plačujejo nadomestila za radiodifuzno oddajanje in radiodifuzno retransmisijo komercialno izdanih fonogramov v programu, ki ga izdajajo (VI. točka). Sprejeta merila SS/2006 kot relevantnega kriterija niso upoštevala števila radijskih programov, ki jih izdaja posamezna radiodifuzna organizacija, na osnovi katerih naj bi tožeči stranki pripadala pravica do višjega nadomestila.
povrnitev premoženjske škode - odškodninska odgovornost - podlage odškodninske odgovornosti - vzročna zveza - normalen tek stvari - neposlovna odškodninska odgovornost - vmesna sodba
Sodišče mora pri ugotavljanju temelja zahtevka pri neposlovni odškodninski odgovornosti presojati (tudi) vzročno zvezo med ravnanjem povzročitelja škode in vsako posamezno zatrjevano škodo. Sodišče bi moralo za vsako od posameznih zatrjevanih škod na podlagi uveljavljene teorije adekvatne vzročnosti ugotavljati in obrazložiti, ali je škoda nastala zaradi protipravnega ravnanja tožene stranke. Tožena stranka lahko odgovarja le za tisti vzrok, ki ga je bilo mogoče pričakovati glede na normalen tek stvari.
odstop od prodajne pogodbe - vrnitev danega - vračilo kupnine - kondikcija - neupravičena pridobitev - prekluzivni rok - rok iz 480. člena OZ - dopuščena revizija
Prvi odstavek 480. člena OZ velja za sodno uveljavljanje zahtevkov iz naslova prodajalkine odgovornosti za stvarne napake, ne pa tudi za (kondikcijske) zahtevke, ki nastanejo na podlagi kasnejšega prenehanja (razveze) prodajne pogodbe, ki jo povzroči uresničitev kupkine pravice odstopiti od prodajne pogodbe zaradi stvarnih napak dobavljenega blaga. Za takšne (kondikcijske) zahtevke namreč veljajo splošni zastaralni roki.
Skladno z določbo prvega odstavka 165. člena ZPP Vrhovno sodišče, ko zavrne izredno pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali v zvezi z njim. Pri odločitvi upošteva kriterij uspeha iz prvega odstavka 154. člena in kriterij potrebnosti oziroma koristnosti stroškov iz prvega odstavka 155. člena istega zakona.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00016198
ZUS-1 člen 75, 75/1, 75/2, 75/3, 77. ZMZ-1 člen 26, 26/2-3. ZPP člen 8, 339, 339/2-14.
mednarodna zaščita - ponovljen postopek - dokazna ocena - vestna in skrbna ocena dokazov - absolutna bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu - ugoditev pritožbi
Sodišče prve stopnje se mora opredeliti do vseh okoliščin, ki so po mnenju strank bistvene za ugotovitev, ali je tožnik upravičen do priznanja mednarodne zaščite.
Tako sodna odločba, kot tudi dokazna ocena, na kateri temelji, je zavezana k razumni ter logično vzdržni in preverljivi argumentaciji. Sodišče mora presoditi vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj.
povrnitev nepremoženjske škode - posredni oškodovanci - škoda, nastala gospodarski družbi - direktor družbe - numerus clausus oblik nepremoženjske škode
V obravnavanem primeru je bilo ravnanje, iz katerega izvira škoda, naperjeno proti gospodarski družbi; okoliščina, da gre za majhno družinsko podjetje in da je tožnik njegov direktor, slednjega ne postavlja v položaj neposrednega oškodovanca. Njegova škoda je sekundarna: je posledica odstranitve lokala, ki je bilo v lasti „njegove“ gospodarske družbe, ki je v tem lokalu ustvarjala prihodke. Sekundarna škoda je praviloma škoda posrednih oškodovancev in jo OZ pravno priznava izrazito omejevalno, le v primeru smrti in posebno teže invalidnosti bližnjega.
Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da je pravna ustanova posrednega oškodovanca v odškodninskem pravu izjema, saj je pravno razmerje med odgovorno osebo in posrednim oškodovancem na ta način vzpostavljeno preko običajnih meja relevantne vzročne zveze. S tem, ko ta institut širi pojem pravno relevantne vzročnosti, širi obseg odškodninskega varstva in to daje nekaj več kot bi oškodovancu pripadalo zgolj z uporabo splošnih pravil odškodninskega prava.
ZDZdr člen 48, 49, 50, 50/2, 74, 75/2, 79. URS člen 25.
varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu - postopek sprejema v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda brez privolitve - pravica do izjave v postopku - pravica do pritožbe - dopuščena revizija
Zoper sklep sodišča o sprejemu osebe v varovani oddelek, je dopustna pritožba (49. člen ZDZdr), pravico vložiti pritožbo pa ima tudi socialno varstveni zavod, v katerega naj bi bila oseba sprejta (drugi odstavek 50. člena ZDZdr).
Socialno varstveni zavod C. je bil za pravico do pritožbe prikrajšan, ker je bil kot zavod, ki je dolžan sprejeti nasprotnega udeleženca, prvikrat določen šele s sklepom pritožbenega sodišča.
povrnitev škode - objektivna odgovornost delodajalca - nesreča pri delu - odgovornost za škodo od nevarne stvari - nevarna stvar kot pravni standard - pojem nevarne stvari - mini nakladalnik - obratovanje stroja - dopuščena revizija
Vrhovno sodišče ocenjuje, da v okoliščinah konkretnega primera, ko je bilo tožniku (oškodovancu) naročeno, da mini nakladalnik pripravi na prevoz po zaključenem delu z odklopom bagrske roke (kar je skladno z njegovo običajno funkcijo), iz obratovanja mini nakladalnika Bobcat S250 ne izhaja neobičajno velika škodna nevarnost in da zato v konkretnem primeru sam po sebi ni nevaren. V konkretnem primeru je namreč škoda nastala izključno zaradi oškodovančeve napake in ne zaradi „samodejnega“ delovanja stroja.
S krivdnim ravnanjem ustvarjena nevarnost ne pomeni, da je stvar že sama po sebi nevarna. Nevarnost stvari se namreč presoja po temeljnih lastnostih stvari, ne pa po krivdnih/malomarnih ravnanjih njenega upravitelja. Stvar, tudi če je obratujoča, ni (nujno) nevarna sama po sebi. Ob tem velja še dodati, da tudi delovni proces v konkretnem primeru ni bil nevaren sam po sebi. Oškodovančeve napake/malomarnosti pa ni mogoče šteti kot sestavni del delovnega procesa.
pripor - odreditev pripora - predlog državnega tožilca za odreditev pripora - obrazložitev predloga za odreditev pripora - ponovitvena nevarnost - objektivne in subjektivne okoliščine
Skladno s prvim odstavkom 202. člena ZKP preiskovalni sodnik pristojnega sodišča odredi pripor na predlog državnega tožilca, predlog za odreditev pripora pa mora biti obrazložen. Iz predloga državnega tožilca izhajajo objektivne okoliščine in (na podlagi števila očitanih ravnanj izkazana) obdolženčeva vztrajnost kot ključna in nosilna subjektivna okoliščina ponovitvene nevarnosti, zato kršitev prvega odstavka 202. člena ZKP ni podana.
BANČNO JAVNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VS00015760
ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/2. OZ člen 198. SPZ člen 66, 66/1, 67, 67/5.
predlog za dopustitev revizije - solastnina - nemožnost uporabe solastne nepremičnine - upravičenja solastnika - upravljanje s stvarjo - plačilo uporabnine - zavrnitev predloga za dopustitev revizije
Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, pomembnem za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (prvi odstavek 367.a člena ZPP). Vrhovno sodišče je ugotovilo, da navedeni pogoji za dopustitev revizije niso podani, zato je predlog tožencev zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP).
ZPVAS člen 4, 8, 8/5, 8/6. ZPVAS-C člen 2. Odlok AVNOJ o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino, o državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegi imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile (1945) člen 1.
podržavljenje premoženja agrarnih skupnosti - Odlok AVNOJ - vrnitev podržavljenega premoženja - vrnitev premoženja imetniku premoženjske pravice - agrarna skupnost - ponovna vzpostavitev agrarne skupnosti - denacionalizacija
Agrarne skupnosti so premoženjske skupnosti, zato bi bila njihova ponovna vzpostavitev brez vračila premoženja brez smisla (četudi teoretično sicer mogoča). Ni videti razloga, zakaj bi se šesti odstavek 8. člena ZPVAS nanašal le na situacije, ki bi bile v praksi prej izjema kot pravilo, to je na situacije, ko bi (najmanj trije) upravičenci iz 4. člena ZPVAS (nekdanji člani, njihovi dediči ali pravni nasledniki), sklenili sporazum o ponovni vzpostavitvi agrarne skupnosti brez lastnega namena zahtevati vračilo podržavljenega premoženja, a morda v pričakovanju, da bodo vračilo premoženja morebiti zahtevali kasneje včlanjeni upravičenci, nazadnje pa tudi slednji tega ne bi storili. Agrarna skupnost bi v tem primeru ostala mrtva črka na papirju - enako, kot če sploh ne bi bila ustanovljena - pravne posledice pa bi bile brez utemeljenega razloga različne. Če ne bi bila ustanovljena, bi se namreč za vračanje lastninske pravice glede nepremičnin uporabljal ZDen in če vračila (v rokih po ZDen) nihče ne bi zahteval, bi lastninsko stanje ostalo nespremenjeno. Če pa bi bila ustanovljena, a po ZPVAS nihče ne bi zahteval vračila premoženja, bi lastninsko pravico pridobila občina. Zato je treba pritrditi revizijski tezi, da je bil zakonodajalčev namen pri sprejemanju novele ZPVAS-C tak, da se premoženje prenese v last občine ne glede na to, ali je bila agrarna skupnost pred tem ponovno vzpostavljena ali ne.