Za izpolnitev pojasnilne dolžnosti mora biti pregledno pojasnjeno konkretno delovanje mehanizma valutnega razmerja tuje valute, na katerega se nanaša zadevni pogoj, ter zveza med tem mehanizmom in mehanizmom, določenim z drugimi pogoji o izplačilu posojila.
Ni pomembno, ali je banka mogla napovedati znatno spremembo tečaja, niti da ni bilo gotovo, ali se bo tečajno tveganje realiziralo v škodo ali v korist tožnikov; odločilno je, da je glede na pretekle izkušnje (potek gospodarskih kriz in finančnih zlomov) morala pričakovati, da v odplačilni dobi kredita lahko pride do velikih pretresov na valutnem trgu in s tem do tečajnih sprememb.
Ob sklepanju pogodbe je poleg ZPotK veljal tudi ZVPot, ki pri opredelitvi nepoštenosti pogodbenega pogoja izhaja iz utemeljenih pričakovanj potrošnika glede izpolnitve pogodbe oziroma uveljavljanja svojih pogodbenih interesov. Potrošnik jih lahko oblikuje, če ponudnik kot informacijsko in pogajalsko močnejša stranka ravna v skladu z vestnostjo in poštenjem. Poskrbeti mora torej za prenos tistih informacij, ki bodo (povprečnemu) potrošniku omogočili enakovreden pogajalski položaj. Da zahteva po lojalnem in pravičnem sodelovanju ponudnika vključuje upoštevanje potrošnikovih interesov, izhaja tudi iz 16. uvodne izjave Direktive 13/93. Dolžnost informiranja potrošnika tako ni določena za nazaj, ampak je veljala že ob sklenitvi pogodbe.
Ker je za presojo odločilen kriterij povprečnega potrošnika, obseg dolžnega pojasnila ni odvisen od stopnje kreditojemalčeve izobrazbe.
Pravica do vlaganja predlogov za izvršbo predstavlja del ustavne pravice do sodnega varstva, ki jo lahko omejita zgolj ustava ali zakon. Ob tehtanju ustavne pravice tožnika do zasebne lastnine ter njegove pravice kot potrošnika ter na drugi strani pravice toženke do sodnega varstva pretehta slednja, saj ima tožnik v primeru morebitnega izvršilnega postopka na podlagi izdane začasne odredbe možnost ugovora, ki ga ščiti pred morebitno zlorabo teh institutov s strani toženke.
V fazi zavarovanja terjatve je treba upoštevati le evrsko glavnico brez obrestnega dela, ostalo pa bo predmet odločanja o obsegu morebitnega vrnitvenega zahtevka.
Tožba je pisanje, ki se toženi stranki vroča osebno (prvi odstavek 142. člena ZPP). V primeru, če se naslovnik s pošto pisno dogovori o vročanju v poštni predal, se morajo poštne pošiljke, ki se vročajo osebno, vročati preko poštnega predala. Pisanje se mu vroča neposredno v poštni predal brez predhodnega poskusa vročitve na njegovem naslovu. Drugačna vročitev (vročitev mimo določbe 139.b člena ZPP) ni pravilna. Uporabnik in izvajalec poštnih storitev se v primeru osebnega vročanja po ZPP niti ne moreta veljavno dogovoriti o drugačnem načinu vročanja. Sodišče prve stopnje (oziroma pošta kot njegov izpolnitveni pomočnik) bi moralo tožbo toženki vročati osebno, torej po pravilih 142. člena ZPP. To v skladu z drugim odstavkom 139.b člena ZPP pomeni, da se vročitev pisanja iz prvega ali drugega odstavka 142. člena ZPP v poštni predal opravi tako, da vročevalec v poštnem predalu pusti obvestilo, v katerem je navedeno, kje je pisanje, in rok 15 dni, v katerem mora naslovnik pisanje dvigniti. Na obvestilu in pisanju, ki bi ga moral vročiti, navede vročevalec vzrok za tako ravnanje in dan, ko je obvestilo pustil naslovniku, ter se podpiše.
SEU je v zvezi z Direktivo Sveta 93/13/EGS dne 24. 10. 2024 izdalo sodbo (C-347/23), kjer je razsodilo, da je treba člen 2(b) Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah razlagati tako, da je fizična oseba, ki sklene pogodbo o hipotekarnem kreditu za financiranje nakupa ene same stanovanjske nepremičnine, da bi jo odplačno oddajala v najem, zajeta s pojmom "potrošnik" v smislu te določbe, kadar ta fizična oseba deluje za namene, ki so izven njene poslovne ali poklicne dejavnosti. Zgolj dejstvo, da želi ta fizična oseba ustvarjati prihodke od upravljanja te nepremičnine, samo po sebi ne more pripeljati do izključitve navedene osebe iz pojma "potrošnik" v smislu navedene določbe. Če se torej fizična oseba ni ukvarjala z oddajanjem nepremičnin v najem, sklenitev pogodbe z namenom oddajanja ene stanovanjske nepremičnine in ustvarjanja dohodka iz tega naslova še ne pomeni, da ta oseba ni potrošnik v smislu te direktive.
Kljub dokaznemu standardu verjetnosti, ki velja v postopku za izdajo začasne odredbe, to ne pomeni, da je dokazovanje z zaslišanjem strank ali prič izključeno in da sodišče izvede le "dokazno oceno" trditev. Za to ne v ZPP ne v ZIZ ni podlage.
Sodišče prve stopnje utemeljeno ni pritrdilo toženki, da je pojasnilno dolžnost opravila, ker jo je izpolnila tako, kot ji je nalagal takrat veljavni ZPotK. Pravilno je ocenilo, da splošno opozarjanje kreditojemalcev, da s sklenitvijo kreditne pogodbe prevzemajo obrestno in valutno tveganje ter da se lahko spremenijo mesečne anuitete, ne zadošča standardu pojasnilne dolžnosti, ki bi mu morale banke zadostiti ob sklepanju kreditnih pogodb. Nadaljnja evolucija prava tudi ni oblikovala novih, dodatnih in strožjih zahtev in ni za toženko vzpostavila nemogočega dokaznega bremena, ampak se je ob obravnavanju številnih primerov obogatilo spoznanje o delovanju oziroma vplivu tuje valute kot pogodbenega pogoja na potrošniške kreditne pogodbe.