CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00066767
ZVPot člen 37, 37a, 37c, 38. ZPP člen 234, 337, 337/1. OZ člen 6, 468, 468/1, 470, 470/1.
jamčevalni zahtevek - razveza pogodbe (odstop od pogodbe) - vrnitev kupnine - stvarna napaka - dogovorjene lastnosti stvari - barva stvari - opustitev pojasnilne dolžnosti - odprava stvarne napake - zamenjava stvari - ponudba - prodajno naročilo - dobava blaga - pravice potrošnika - reklamacija potrošnika - notifikacija stvarnih napak - primeren rok za izpolnitev - izvedensko mnenje - izven pravde pridobljeno izvedensko mnenje - nedopustne pritožbene novote - načelo ekvivalentnosti
Čeprav ZVPot dopušča potrošniku alternativno možnost izbire med več jamčevalnimi zahtevki, teorija in sodna praksa zavzemata stališče, da gre pri razvezi oz. odstopu od pogodbe z vrnitvijo plačane kupnine za sekundarno možnost, če zahtevana odprava napake oziroma zamenjava blaga ni mogoča/ustrezna ali ni izpolnjena v primernem roku.
Kadar se stranki dogovorita za določene lastnosti stvari, pa jih stvar nima, gre za stvarno napako, ne glede na to, ali je stvar sicer uporabna. V konkretnem primeru je šlo za stvarno napako, ker kuhinja ni imela takšnih lastnosti, kot je bilo med strankama izrecno dogovorjeno.
OBLIGACIJSKO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVALNO PRAVO
VSM00066542
URS člen 22. OZ člen 82, 82/1, 83, 83/1. ZVPot člen 22, 22/5.
razlaga pogodb - nejasno pogodbeno določilo - razlagalna pravila
Če kljub uporabi metod pravne argumentacije po določbi 82. člena OZ, ni mogoče priti do enopomenske interpretacije posameznega pogodbenega določila, je v obravnavani zadevi, ko gre za Splošne pogoje, ki jih je v naprej pripravila tožena stranka, bistvena tudi uporaba 83. člena OZ, ki določa, da če je bila pogodba sklenjena po vnaprej natisnjeni vsebini ali je bila pogodba kako drugače pripravljena in predlagana od ene pogodbene stranke, je treba nejasna določila razlagati v korist druge stranke. Pravilo iz 83. člena OZ je namreč subsidiarno pravilu iz 82. člena OZ in v konkretnem primeru sobiva z njim. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da definicija kaznivega dejanja v kazenskopravni zakonodaji glede pogodbeno dogovorjenega zavarovalnega kritja ni relevantna. Specifičnost določnega primera nujno ne daje povsem jasnega odgovora na vprašanje, kako uporabiti posamezno določbo pogodbe. Gre za vprašanje subsumcije konkretnega dejanskega stanu pod določeno pravno normo, oziroma v konkretnem primeru pod določeno določilo Splošnih pogojev. Izključitev zavarovalnega kritja, kadar zavarovanci na določen način omogočijo ali olajšajo storilcem vstop v prostore, je upravičena, zato so zaključki sodišča prve stopnje, da iz tega razloga Splošni pogoji niso nepošteni, pravilni.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00065515
ZVPot člen 1, 1/11, 4. Direktiva Sveta št. 85/374/ES z dne 25. julija 1985 o približevanju zakonov in drugih predpisov držav članic v zvezi z odgovornostjo za proizvode z napako (1985) člen 1, 3. OZ člen 10, 171, 171/1, 171/2, 179, 240.
Prva toženka je v dveh delih prekršila svojo pogodbeno obveznost strokovnega popravila motorja. Izostal je preizkus delovanja motorja, ki bi kot del servisnega procesa moral biti v celoti opravljen še pred izročitvijo motorja tožniku ter pri ponovni montaži vztrajnika ni bila uporabljena nova matica, pač pa stara.
Nespametno ravnanje tožnika je sodišče utemeljeno štelo kot njegov soprispevek k nastanku škode.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00065164
OZ člen 649, 652. ZVPot člen 35, 35/2.
gradbena pogodba - ustna pogodba - oblika ad probationem - soglasje naročnika - odmik od gradbenega načrta - pisno soglasje - varstvo potrošnikov - gradbena knjiga - stroški izkopa - dokazno breme
Med pravdnima strankama je bila sklenjena ustna gradbena pogodba. Zanjo se ob upoštevanju 649. člena OZ sicer zahteva pisna oblika. Vendar pisna oblika ni pogoj za veljavnost. Predpisana je predvsem zaradi varstva interesov strank in zaradi dokaznih namenov.
Ker sta toženca potrošnika, jima določba drugega odstavka 35. člena ZVPot nudi še posebno varstvo. Tožnika zavezuje, da tožencema kot potrošnikoma omogoči preverbo pravilnosti zaračunanega zneska glede na kakovost in količino kupljenega blaga oz. opravljene storitve.
Tožnik je tisti, ki mora s prepričljivostjo dokazati, da je dela/količine, ki jih je zaračunal, tudi zares opravil/dobavil. Tožnik svojega dokaznega bremena ni zmogel; ni poskrbel za ustrezno dokumentacijo, iz katere bi bilo mogoče ugotoviti, katera dela/material sta toženca naročila in v kakšni količini jima je bil dobavljen.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00064146
ZVPot člen 43č, 43č/2. ZPP člen 458, 458/1.
pravice potrošnika - pogodba potrošniškega prava - pravica do odstopa od pogodbe - rok za odstop od pogodbe - začetek teka roka - odstopna pravica - prodaja od vrat do vrat - kasnejši ustni dogovori - prekoračitev trditvene podlage - kršitev razpravnega načela - relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - uveljavljanje relativne bistvene kršitve določb postopka - postopek v sporu majhne vrednosti - nedovoljeni pritožbeni razlogi - razpravno načelo - sodba presenečenja - učinkovito sodno varstvo
Prepoved sodbe presenečenja stranke ne varuje pred dejanskim (duševnim) presenečenjem, temveč pred izgubo možnosti učinkovitega izjavljanja v postopku.
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 4, 5, 8, 8a. ZVPot člen 22, 22/1, 22/5, 23, 24, 24/1, 24/1-1, 24/1, 24/1-4. OZ člen 5, 8. ZPotK člen 21.
Z Zakonom o varstvu potrošnikov (ZVPot - Uradni list RS, št. 20/98 z dne 13. 3. 1998 s spremembami) je bila v pravni red Republike Slovenije prenesena Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah (Direktiva).
Prvi odst. 22. člena ZVPot določa:"Za pogodbene pogoje po tem zakonu se štejejo vse sestavine pogodbe, ki jih določi podjetje, zlasti tiste, ki so določene v obliki formularne pogodbe ali splošnih pogojev poslovanja, na katere se pogodba sklicuje.", četrti odst. pa:"Pogodbeni pogoji iz prvega odstavka tega člena morajo biti jasni in razumljivi.".
Prvi odst. 24. člena ZVPot alternativno določa štiri predpostavke nepoštenosti pogodbenega pogoja, če:" - v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank ali - povzročijo, da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošnika ali - povzročijo, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval ali - nasprotujejo načelu poštenja in vestnosti".
Direktiva v prvem odst. 3. člena določa dva pogoja in sicer "dobra vera"(good faith) in "znatno neravnotežje" (significant imbalance). V primeru, če je pogodbeni pogoj opredeljen kot "glavni" ali gre za razmerje "med ceno in plačilom" in so sestavljeni v jasnem, razumljivem jeziku (preglednem - transparency), je presoja nepoštenosti lahko izključena (drugi odst. 4. člena).
V sodni praksi se je ustalila razlaga, da je preglednost (katere sestavni del je tudi pojasnilna dolžnost), predpostavka nepoštenosti glavnega predmeta pogodbe. Če je slednja izpolnjena, potem je izključena nadaljnja presoja predpostavk dobre vere in znatnega neravnotežja. Če je pogodbeni pogoj pregleden, pa morata biti podani obe predpostavki, kot to zahteva Direktiva.
Zaradi različne ureditve med ZVPot in Direktivo ter ustaljene razlage, ki temelji na uporabi Direktive ne pa ZVPot, je sodišče druge stopnje prekinilo postopek in podalo predlog Sodišču EU za sprejetje predhodne odločbe.
Sodišče je dne 13.10.2022 razsodilo:""Člen 3(1) in člen 8 Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5.4.1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah je treba razlagati tako, da ne nasprotujeta nacionalni ureditvi, na podlagi katere je mogoče v primeru, da pogodbeni pogoj v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank, ugotoviti nepoštenost tega pogoja, ne da bi bilo treba v takem primeru preveriti zahtevo "dobre vere" v smislu tega člena 3(1)".
Sodišče druge stopnje poudarja, da ni zastavilo vprašanja v zvezi s predpostavko preglednosti, ki v drugem odst. 4. člena Direktive ne dopušča ugotavljanje nepoštenosti, če gre za glavni predmet pogodbe in je ta jasen, razumljiv. V sodni praksi Sodišča je namreč to vprašanje že razloženo in je takšna nacionalna ureditev, kot je v ZVPot, ki takšne omejitve ne določa (preglednost, tudi glavnega predmeta pogodbe, ni predpostavka nepoštenosti in zato ne izključuje presoje nepoštenosti pogodbenega pogoja, tudi takšnega, ki je glavni predmet pogodbe), v skladu z Direktivo.
Ureditev v ZVPot je skladna z Direktivo in strožje varovanje interesov in položaja potrošnika ne nasprotuje njenima osnovnima ciljema, ki sta visoka raven varstva potrošnikov kot šibkejših pogodbenih strank in učinkovito delovanje notranjega trga. Republika Slovenija je torej pravilno izkoristila polje proste presoje, ki ga ima na podlagi določbe 8. člena Direktive.
Znatno neravnotežje
12. člen Kreditne pogodbe glasi:"Kreditojemalec se zaveda in banki potrjuje, da izključno sam v celoti prevzema tečajno tveganje, ki lahko nastopi zaradi nihanja tečaja in/ali nihanja referenčne obrestne mere. Prav tako se kreditojemalec kredita zaveda, da je zaradi morebitnih tržnih razmer, ki so odvisne od razmer na trgih denarja in valut, gibanja obrestnih mer, razmer na trgu kapitala in drugih dejavnikov, izpostavljen valutnemu tveganju, tveganju sprememb obrestne mere in ostalim tveganjem.".
V ZVPot je predpostavka "znatnega neravnotežja" iz prvega odst. 3. člena Direktive bila prenesena v prvo alinejo prvega odst. 24. člena. Sodišče je vsebino te predpostavke zapolnilo s podrobnejšimi merili. Tako opozarja, da obstoj te predpostavke ni omejen le na "ekonomsko količinsko presojo" (primerjava med skupnim zneskom in stroški), saj je ta predpostavka lahko posledica že dovolj "resnega posega v pravni položaj", ki ga sicer potrošniku zagotavljajo nacionalni predpisi. Prav primerjalna analiza pogoja z nacionalnimi predpisi omogoča presojo o tem ali je potrošnik s pogodbenim pogojem postavljen v manj ugoden položaj. Na ta merila se je Sodišče sklicevalo v večih odločbah.
Določbe Direktive in ZVPot temeljijo na izhodišču, da je potrošnik tisti, ki je v pogodbenem razmerju šibkejša stranka:"...v podrejenem položaju glede pogajalske moči in ravni obveščenosti, zaradi česar privoli v pogoje, ki jih je predhodno sestavil prodajalec ali ponudnik, ne da bi lahko vplival na njihovo vsebino.". Citirani pogoji, predvsem pa 12. člen, tako omejujejo in predvsem enostransko prevalijo tveganja v celoti na kreditojemalko, da zato ustrezajo merilu: "resnega posega v pravni položaj potrošnika" in v "manj ugoden položaj". Na podlagi te določbe samo kreditojemalka, v celoti in neomejeno (...da izključno sam v celoti...), prevzema tečajna oziroma valutna tveganja (…. prevzema tečajno tveganje, ki lahko nastopi zaradi nihanja tečaja in/ali nihanja referenčne obrestne mere.... izpostavljen valutnemu tveganju....), kot posledica kateregakoli dogodka (in drugih dejavnikov ….. in ostalim tveganjem.), nadgrajena še z omejitvijo, da mora ves čas trajanja kreditnega razmerja tudi imeti pri toženki odprt transakcijski račun, sicer tvega odstop od pogodbe in vračilo dolga z obrestmi in stroški vred (tretja alineja drugega odst. 10. člena). Ob vsem tem pa je imela toženka sklenjeno še hipotekarno zavarovanje denarne terjatve. Bistveno je, da je v pogodbi citirana določba zapisana tako, da prevaljuje vsa bodoča tveganja tečajnih razlik samo v breme kreditojemalke, zato je znatno neravnotežje obstajalo že v času sklenitve pogodbe.
Dobra vera (načelo vestnosti in poštenja)
Ni mogoče zanikati, da obstaja določena stopnja povezanosti med predpostavkama preglednosti ter dobre vere (načelo poštenja in vestnosti), ki se odraža v tem, da so odločilna dejstva, ki se podrejajo predpostavki preglednosti, pomembna tudi z vidika presoje načela vestnosti in poštenja oziroma dobre vere. Takšno razlago so sprejela že nacionalna sodišča in tudi Sodišče, ki opozarja ne tesno povezanost predpostavke preglednosti s predpostavko dobre vere. Merila, s katerimi Sodišče razlaga predpostavko dobre vere so:"...ali bi prodajalec ali ponudnik, če s potrošnikom lojalno (pošteno) in pravično posluje, lahko razumno pričakoval, da bo potrošnik po posamičnih pogajanjih zadevne pogoje sprejel". Sodišče tudi pojasni, da je pri tem potrebno:"...pri oceni dobre vere posebno pozornost posvetiti pogajalski moči strank, vprašanju, ali je bil potrošnik spodbujen v strinjanje s pogodbenim pogojem, in temu, ali je bilo blago oziroma so bile storitve prodane ali dobavljene na posebno naročilo potrošnika.".
Predpostavka dobre vere je samostojna materialnopravna predpostavka, kljub prepletajočimi se dejanskimi elementi (odločilna dejstva), kajti citirana vsebina (razlaga) te predpostavke je objektivizirano merilo presoje ravnanj pogodbenih strank. "Lojalno (pošteno) in pravično poslovanje" ter upoštevanje "pogajalske moči strank" in "razumno pričakovanje" da bo potrošnik "po posamičnih pogajanjih" ta pogoj sprejel, pomeni, da je potrebno presoditi ali bi potrošnik, ki bi bil v enakopravnem informacijskem položaju z banko in imel tudi tak vpliv na oblikovanje vsebine pogodbenih pogojev ter ravnal razumno, res pristal na takšno vsebino pogodbenega ali pogodbenih pogojev.
V obravnavanem primeru za sodišče druge stopnje ni prav nobenega dvoma, da razumen potrošnik nikoli ne bi pristal na pogodbene pogoje, kot so zapisani predvsem v že citiranem 12. členu kreditne pogodbe. Vso tveganje depreciacije CHF in s tem povezana neomejena valutna (tečajna) tveganja, so bila prenesena enostransko, izključno na kreditojemalko, v pogodbi ni prav nobene določbe, ki bi jo lahko razumeli kot delitev valutnih tveganj. Toženka, kot močnejša stranka je v izrazitem (informacijsko, premoženjsko, strokovno) asimetričnem razmerju, uveljavila in zavarovala izključno lastne interese. Pomembna okoliščina pa je tudi, da je kreditojemalka (in tudi sedanja tožnica, njena hči) kredit potrebovala za nakup stanovanja, v katerem prebiva in slednje je tudi predmet hipotekarnega zavarovanja. Realizacija valutnega tveganja in ogrožena zmožnost plačila tako povečanega obroka, vpliva tudi na tožničino pravico do doma, ki je varovana tako po EKČP kot tudi 7. členu Listine EU o temeljnih pravicah, zato mora nacionalno sodišče upoštevati tudi to okoliščino.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00063403
ZPotK člen 6, 6/1, 7, 7/1-9, 22, 23, 24. ZVPot člen 22, 22/1, 22/4, 22/5, 23, 23/1, 23/2, 24, 24/1. OZ člen 6, 372, 372/1. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/2, 4, 4/2. ZIZ člen 76.
potrošniški kredit - kreditna pogodba v CHF - valutna klavzula v CHF - notarski zapis - ničnost - varstvo potrošnikov - dobra vera - pojasnilna dolžnost banke - pravni standard skrbnosti - načelo vestnosti in poštenja - oderuška pogodba - nepošten pogodbeni pogoj - hipoteka na nepremičnini - obrestna mera - valutno tveganje - tečajne razlike - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - informacijska dolžnost banke
Kreditojemalec mora biti na eni strani jasno obveščen o tem, da se je s sklenitvijo kreditne pogodbe v tuji valuti izpostavil valutnemu tveganju, za katerega obstaja verjetnost, da ga bo, ekonomsko gledano, težko prevzel nase v primeru znižanja vrednosti valute, v kateri prejema dohodke, v razmerju do tuje valute, v kateri je bil kredit odobren. Posebej pomembna so torej pojasnila o tveganjih kreditojemalca v primeru velikega znižanja vrednosti valute, ki je zakonito plačilno sredstvo v državi članici njegovega stalnega prebivališča, in zvišanja tuje obrestne mere.
Zahtevi po transparentnosti oziroma informiranosti bi bilo zadoščeno, če bi potrošnik v trenutku sklepanja kreditne pogodbe v tuji valuti, sprejel odločitev o njeni sklenitvi potem, ko je bil izrecno in nedvoumno opozorjen, da sklenitev kreditne pogodbe v tuji valuti prinaša specifična tveganja, ki pa ne obstojijo, če se pogodba sklene v domači valuti. Potrebno bi ga bilo tudi opozoriti, da prav ta okoliščina odreja ureditev tudi drugih obveznosti iz pogodbe v drugih pogodbenih določilih, kot npr. višino obrestne mere.
Informacijska dolžnost ponudnika je tisti mehanizem, ki potrošniku omogoči informacijsko uravnoteženje s ponudnikom (kreditodajalcem) oziroma seznanitev s potrebnimi informacijami, na podlagi katerih bo lahko sprejel odločitev, ki jo sam oceni kot zase najsprejemljivejšo. V obravnavanem primeru banka tožeče stranke ni informirala tako (ni dokazala, da jo je), da bi bil povprečni potrošnik (kreditojemalec) zmožen oceniti potencialno znatne ekonomske posledice takega pogoja za njegove finančne obveznosti. Banka ni bila (dovolj) skrbna, saj v času sklenitve obravnavane pogodbe ni izpolnila zahtev po preglednosti pogoja, ki se nalagajo poklicnim dajalcem kreditov v razmerju do potrošnika. Tožeči stranki ni predložila zadostnih in natančnih informacij, ki povprečnemu potrošniku, ki je normalno obveščen ter razumno pozoren in preudaren, omogočajo, da razume konkretno delovanje spornega pogoja (finančnega mehanizma) in tako oceni tveganje potencialno znatnih negativnih posledic takega pogoja za svoje finančne obveznosti med celotnim trajanjem pogodbe, zato je med pogodbenikoma obstajalo informacijsko neravnotežje glede pomena spornega pogodbenega pogoja. V takih okoliščinah ni mogoče šteti, da je lahko banka, če s kreditojemalcem transparentno (lojalno in pravično) posluje, razumno pričakovala, da bi kreditojemalec takšen pogoj sprejel v okviru posamičnih pogajanj. Prav to, da takšnega kredita prvi tožnik ne bi vzel, če bi banka z njim poslovala lojalno in pravično, tožeča stranka zatrjuje v tožbi. Takšen pogodbeni pogoj je nedovoljen (prvi odstavek 3. člena Direktive) oziroma nepošten, saj ga je mogoče umestiti vsaj pod abstraktni dejanski stan iz prve in četrte alineje prvega odstavka 24. člena ZVPot.
IZVRŠILNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV - ČLOVEKOVE PRAVICE
VSM00063685
ZIZ člen 17, 17/1, 20a, 20a/3, 20a/5, 38, 38/5, 38/6, 55, 72, 72/2, 72/2-3. ZPP člen 165, 165/3.
odlog izvršbe - nepošten pogodbeni pogoj - neposredno izvršljiv notarski zapis - pravda za ugotovitev ničnosti posojilne pogodbe - odpoklicno upravičenje - način izkazovanja zapadlosti terjatve - ugovor ničnosti pogodbe - načelo formalne legalitete - načelo učinkovitosti - varstvo potrošnikov - stroškovna odločitev - kriterij uspeha v postopku - ugovor zoper sklep o izvršbi
Ni utemeljeno stališče dolžnika, da veljavna ureditev odloga izvršbe ni učinkovita. Načelo učinkovitosti upošteva procesno avtonomijo držav članic, a jo omejuje na način, da nacionalna procesna ureditev ne sme onemogočiti ali pretirano otežiti uresničevanja pravic, ki jih potrošnikom podeljuje pravo Unije. Slovenski zakonodajalec je odlog izvršbe v novi ureditvi opredelil tako, da je za dolžnika potrošnika enostavno dosegljiv, pri čemer lahko o njem odloči sodišče tudi po uradni dolžnosti. Edina zakonska obveznost je potrošnikovo zatrjevanje neveljavnosti posla, brez postavljanja kakšnih drugih ovir. Odločitev glede povrnitve dolžnikovih stroškov je odvisna od vprašanja, ali bo uspel v sproženi ničnostni pravdi, ali ne. Če bo uspel, bo tudi odpadla podlaga za obravnavano izvršbo, ki je tedaj neutemeljeno tekla. Če bo neuspešen, se bo izvršba nadaljevala. Po pojasnjenem, ko je celoten izvršilni postopek zastal in je v nadaljevanju odvisen od odločitve v pravdi, mora tudi stranska odločitev o stroških slediti tej procesni dinamiki. Če je pridržano nadaljevanje izvršbe, je pravilno pridržati tudi odločitev o stroških v zvezi z odlogom izvršbe.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSM00066528
OZ člen 155, 155/1, 155/2.. ZPP člen 8, 286, 286/3.. ZVPot člen 6, 6/1, 6/2, 7, 10.
odgovornost za izdelek - napaka izdelka - dokazno breme - razbremenitev odgovornosti - izvedensko mnenje - dokazna ocena - prekluzija dejstev in dokazov - odgovornost proizvajalca stvari z napako
Potrošnik pa je upravičen pričakovati zlasti, da je treba upoštevati predstavitev izdelka glede na njegovo namembnost, predvidljivost uporabe izdelka na razumen način, ter čas, ko je bil izdelek dan v promet.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00063957
ZPP člen 154, 154/1, 157, 180, 180/1, 443, 443/1, 458, 458/1. ZVPot člen 25b. ZIZ člen 62, 62/2.
stroškovna odločitev - sodba na podlagi pripoznave - neobstoj povoda za tožbo - pripoznanje tožbenega zahtevka - izvršba na podlagi verodostojne listine - obrazložen ugovor zoper sklep o izvršbi - dopolnitev tožbe - odgovor na tožbo - obravnavanje glavne stvari - cena storitev - reklamacija računov - spor majhne vrednosti
Toženec ni bil dolžan pripoznati tožbenega zahtevka že v ugovoru zoper sklep o izvršbi, če si je hotel zagotoviti nastop učinka iz 157. člena ZPP.
POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00063448
ZVPot člen 24. OZ člen 86, 92, 93. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1.
nična pogodba - pogodba o dolgoročnem posojilu - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - švicarski franki (CHF) - varstvo potrošnikov - pogodbene obveznosti - pojasnilna dolžnost banke - valutno tveganje - kredit v CHF - sprememba vrednosti tečaja tuje valute - nepošten pogodbeni pogoj - nedopusten pogoj - predmet pogodbe - pravna podlaga - Direktiva Sveta 93/13/EGS - sodna praksa SEU - sodna praksa Vrhovnega sodišča - odločba Ustavnega sodišča - razlaga pogodbe - konkretne okoliščine - sklenitvena in izpolnitvena faza pravnega posla - dokazna ocena - ekonomske posledice pogodbenega pogoja - malomarno ravnanje - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - izpodbojnost pogodbe - zmota
Informacijsko neravnotežje, ne na abstraktnem oz. splošnem nivoju ne na konkretni ravni, nikoli samo zase ne vodi k temu, da bi bil posel ničen, če ni izpolnjen še kakšen od elementov, ki jih pravni red zahteva za to najhujšo obliko neveljavnosti nekega pravnega posla. Lahko da je kdaj informacijsko neravnovesje takšne teže, da potrošnika zavaja v zmoto. Vendar (tudi) naš pravni red zaradi varnosti pravnega prometa za izpodbijanje v zmoti sklenjenih pogodb predvideva časovne roke, ki so v konkretni zadevi seveda že vsi potekli. Le ničnostni zahtevki ne zastarajo, ker gre za tako hudo hibo, na katero se lahko vsak čas vsakdo sklicuje; če je nek posel ničen, je ničen že od samega začetka, nima, ni imel in ne more imeti nikakršnih pravnih učinkov. V konkretnem primeru je banka svojo pogodbeno zavezo izpolnila, tudi tožnici pa sta svojo zavezo izpolnjevali več let in šele po 11 letih od sklenitve pogodbe (in prejema denarja – bančnega kredita) v tožbi zatrdili, da gre za ničen posel, torej posel, ki ne bi smel imeti nikakršnih učinkov. Trditi nekaj takega je contra factum proprium, torej odrekanje veljavnosti lastnim preteklim ravnanjem, torej v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja ter tudi nerazumno.
pogodba, sklenjena zunaj poslovnih prostorov - odstop od pogodbe
Kljub zaključku, da je bila pogodba o paketnem potovanju sklenjena kot pogodba na daljavo, pa je nato prvostopno sodišče za presojo upravičenosti tožničinega odstopa od pogodbe in pogojev za odstop (brez navajanja razlogov), na čemer temelji pravica do povračila vplačila oz. obseg povračila, napačno uporabilo določbo 7. odstavka 57f člena7 ZVPot. Citirana določba namreč ureja pravico potrošnika glede odstopa od pogodbe brez razloga samo v primeru pogodbe, sklenjene zunaj poslovnih prostorov, ne pa tudi v primeru sklenitve pogodbe na daljavo. Posledično se je pri ugotovljenem dolžnostnem vračilu in njegovem obsegu napačno sklicevalo tudi na določbo 2. odstavka čl. 43d ZVPot, ki se, glede na določbo 6. točke 1. odstavka 43a čl. istega zakona ne uporablja za pogodbe o paketnem potovanju.
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00063970
ZVPot člen 24, 24/1. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 6. ZPotK-2 člen 52, 52/1. ZPP člen 154, 154/1, 165, 165/1, 214, 214/2, 337, 337/1, 339, 339/2, 339/2-8. OZ člen 112, 112/1.
ničnost kreditne pogodbe - potrošniška kreditna pogodba - kredit v CHF - stanovanjski kredit - pojasnilna dolžnost - informacijska dolžnost banke - nepošten pogodbeni pogoj - dobra vera - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - konverzija - valutno tveganje - kreditno tveganje - aleatorna pogodba - osebne okoliščine - pravica do izjave - razveza pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin
Tudi v primeru, da pritožbeno sodišče sledi pritožbenim navedbam, da je toženka pojasnilno dolžnost opravila pomanjkljivo, to še ne pripelje do ugotovitve ničnosti pogodb. Sankcija ničnosti bi sledila le v primeru, da je bil pogoj nepošten oziroma valutna klavzula nejasna in nepoštena, hkrati pa obstoj pogodbe brez nje ni mogoč.
Ker tožnika nista dokazala, da bi toženka ob sklepanju kreditnih pogodb v decembru 2006 vedela ali bi vsaj morala vedeti in pričakovati, da se bo valutno razmerje CHF/EUR tako občutno spremenilo, toženki ni mogoče očitati slabe vere pri sklepanju teh kreditnih pogodb.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00084502
OZ člen 6, 6/1, 87, 87/1, 93, 335, 336. ZPP člen 181, 274, 274/1.
potrošniška kreditna pogodba - aneks k pogodbi - dolgoročni kredit v CHF - sprememba valute - posojilo v tuji valuti - pojasnilna dolžnost banke - valutno tveganje - ničnost aneksa - uveljavljanje ničnosti - dopustnost ugotovitvene tožbe - pravni interes za ugotovitveno tožbo - pomanjkanje pravnega interesa - neupravičena pridobitev - zastaranje - začetek teka zastaralnega roka - sklenitev aneksa k pogodbi - skrbnost pri izpolnjevanju obveznosti
Že tožnikove navedbe in izpoved govorijo v prid pravilnosti ugotovitve prvega sodišča, da je tožnikov dajatveni zahtevek zastaral. Upoštevajoč stališča VSRS v sklepu II Ips 14/2020 z dne 6. 11. 2020 je prvo sodišče tudi v ponovnem sojenju pravilno upoštevalo relativni kriterij za presojo, kdaj je začelo teči zastaranje, in sicer s sklenitvijo aneksa št. 2 dne 2. 9. 2010. Tudi z vidika varstva potrošnikov, upoštevajoč interes banke in načelo pravne varnosti, je pravilno stališče, da je zastaralni rok za tožnikov dajatveni zahtevek začel teči 2. 9. 2010, saj je bil petletni zastaralni rok dovolj dolg, da izvrševanje tožnikovih pravic ni bilo oteženo, čeprav je bilo pogojeno s pridobitvijo relevantnih dejanskih in pravnih informacij (glede višine tožnikovega prikrajšanja in zatrjevane ničnosti aneksa št. 1 zaradi kršitve pojasnilne dolžnosti). V tem času bi se tožnik ob dolžnem skrbnem ravnanju (prvi odstavek 6. člena OZ) lahko pravočasno seznanil s pomembnimi dejanskimi okoliščinami, njihovimi pravnimi posledicami ter svojim pravnim položajem, kar pomeni, da bi še pred potekom tega roka (2. 9. 2015) tožnik lahko pridobil potrebne informacije o višini prikrajšanja ter se seznanil s pravnim stališčem strokovnjaka (odvetnika) o morebitni neveljavnosti (ničnosti) aneksa št. 1. V življenjskih zadevah povprečno izkušen potrošnik, kar je bil tudi tožnik, bi že ob sklenitvi aneksa št. 2 glede na vse okoliščine lahko vedel oziroma predvideval, da je bilo v ravnanju delavcev banke nekaj zelo narobe, če trdi, da je bil zaradi tega oškodovan, kar mu je narekovalo, da se čimprej seznani s prej omenjenimi relevantnimi okoliščinami oziroma informacijami.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - SODNE TAKSE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00062049
ZVPot člen 23, 24, 24/1. ZPotK člen 7, 7/1, 7/1-9. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 4, 4/2, 6, 8. ZST-1 člen 12, 12/1, 12b, 12b/1.
kreditna pogodba - potrošniška kreditna pogodba - ničnost pogodbe - kredit v CHF - valutno tveganje - bančno poslovanje - načelo lojalne razlage nacionalnega prava s pravom EU - pojasnilna dolžnost banke - nepošten pogodbeni pogoj - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - načelo vestnosti in poštenja - omejitev pogodbene avtonomije - načelo socialne države - varstvo šibkejše stranke - varstvo potrošnikov - socialna funkcija lastnine - pravica do osebnega dostojanstva in varnosti - valutna klavzula - novacija - zmotna uporaba materialnega prava - predlog stranke za taksno oprostitev - pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo taks na podlagi sodne odločbe - premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje stranke - trditveno in dokazno breme predlagatelja taksne oprostitve
Zmotno je materialnopravno izhodišče, ki ne upošteva, da iz 24. člena ZVPot izhaja izključevalno (alternativno) naštevanje predpostavk: za ugotovitev, da je pogodbeni pogoj nepošten, zadostuje ugotovitev obstoja ene od predpostavk, naštetih v citirani določbi. To omogoča, da so tudi jasna določila, vsiljena s strani močnejše pogodbene stranke, glede poštenosti presojana z namenom uravnotežiti potrošnikov podrejeni položaj.
Dejansko stanje, ki se tiče izpolnitve pojasnilne dolžnosti toženke, je pomembno z materialnopravnega vidika presoje dobre vere in nepoštenosti toženke.
Možnost konverzije je za presojo znatnega neravnotežja nerelevantna.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00060286
ZVPot člen 21b, 21b/2. OZ člen 468, 468/1, 468/1-2.
prodajna pogodba - garancija za brezhibno delovanje stvari - znižanje kupnine - oblikovalni zahtevek
Posebna pravila o povrnitvi neposredne škode (manjše vrednosti stvari z napako), ki veljajo za odgovornost prodajalca za brezhibno delovanje stvari, izključujejo uporabo splošnih pravil o poslovni odškodninski odgovornosti glede zahtevkov (pravic) kupca v primeru neposredne škode, ki se kaže kot zmanjšanje vrednosti stvari, ki ne deluje brezhibno. Kupec lahko povrnitev te neposredne škode zahteva samo z zahtevki za odpravo okvare oziroma za zamenjavo stvari in z uveljavljanjem pravice do sorazmernega znižanja kupnine in pravice odstopiti od prodajne pogodbe.
Ker tudi določba drugega odstavka 21.b člena ZVPot določa, da lahko potrošnik zahteva znižanje kupnine, gre po presoji pritožbenega sodišča tudi pri zahtevku za znižanje kupnine v okviru garancije za tožbeno oblikovalno pravico.
V nasprotju s standardi pojasnilne dolžnosti je stališče izpodbijane sodbe, da bi bila izdelava izračunov za hipotetični padec domače valute zgolj formalnost, ki ne bi prispevala k večjemu ali drugačnemu zavedanju tožnikov o lastnostih tega kredita, oziroma da bi si lahko ta izračun napravila sama. To velja tudi za navedbo, da pri tej pogodbi ni šlo za zapleten finančni produkt, ki bi terjal kakšno posebno, bolj poglobljeno razlago.
Pomembno je, da sta bila tožnika izpostavljena tečajnemu tveganju, ki bi lahko imelo zanju hude (eksistencialne in socialne) posledice, obstoj tega tveganja pa je bil toženki znan oziroma bi ji moral biti znan. Toženka bi morala narediti vse, da bi tožnika, obravnavana kot povprečna potrošnika, to tveganje dejansko razumela in bi lahko ocenila konkretne ekonomske posledice takega pogoja za njune finančne obveznosti.
ZVKSES člen 18, 19, 19/2, 19/3, 19/3-6, 20, 20/5, 25, 25/4. OZ člen 478, 638, 639.
prodaja stanovanja - jamčevanje za stvarne napake - pravice potrošnika
Zmotna je razlaga sodišča prve stopnje glede pravice tožnice do odstopa od pogodbe. Pojasniti je, da peti odstavek 20. člena ZVKSES kupcu nudi takojšnje odstopno upravičenje (brez predhodnega grajanja napak) v primeru, ko ima nepremičnina takšno napako, ki znatno ovira njeno normalno uporabo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00060481
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 4, 4/1. URS člen 14, 22, 33, 67. ZVPot člen 22, 23, 24. ZPotK člen 5, 6, 6/1, 7, 7/1, 10, 12. ZPotK-2 člen 52, 52/1. OZ člen 3, 86, 86/1, 119. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.
Merilo za presojo enakovrednosti nasprotnih izpolnitev je tuja valuta. Ravnotežje enakovrednosti nasprotnih izpolnitev zgolj zaradi kasnejših tečajnih sprememb ni bilo porušeno, kaj šele, da bi bilo porušeno do te mere, da bi to vplivalo na kavzo pogodbe. S tveganjem sprememb tečaja so s sklenitvijo predmetne pogodbe morali računati vsi podpisniki pogodbe. Ekvivalenca vzajemnih izpolnitev pa bi morala biti v bistvenem porušena, da bi bilo dejansko mogoče aktivirati razvezo pogodbe zaradi spremembe okoliščin. Tožnika pa nista navedla prav nobenih okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotavljati, ali je bil njun premoženjski položaj zaradi finančne krize in posledičnih valutnih sprememb v vrednosti CHF v razmerju do EUR tako načet, da brez svoje krivde ne moreta izpolniti pogodbe in s tem doseči kavze pogodbe. Ravno nasprotno, iz trditev je mogoče sklepati, da tožnika obveznosti iz pogodbe redno izpolnjujeta. To pa dejansko pomeni, da tožnika niti ne zatrjujeta, da je po sklenitvi prišlo do takšnih nepredvidljivih okoliščin, zaradi katerih na svoji strani brez svoje krivde ne moreta izpolnjevati obveznosti oziroma doseči kavze pogodbe.