Glede na to, da je prva tožnica na pritožbeni obravnavi izpovedovala drugače kot pred sodiščem prve stopnje, in glede na to, da se drugi tožnik vabilu na zaslišanje na pritožbeni obravnavi neupravičeno ni odzval, sodišče druge stopnje tudi šteje, da tožnika nista uspela izpodbiti domneve iz 226. člena ZPP, da so podatki v notarskem zapisu (ki je javna listina) resnični; iz notarskega zapisa izhaja, da sta bila s strani notarke poučena o poglavitnih značilnostih in posledicah sklenjene kreditne pogodbe in zastavitve nepremičnine, t.j. vikenda na morju (24. točka notarskega zapisa iz priloge A2).
Sodišče druge stopnje glede na navedeno, upoštevaje pritožbeno nesporno dejstvo, da je bila prva tožnica s strani toženke (banke) obveščena o splošnih značilnostih kredita, vezanega na tečaj CHF, in o tem, da je višina anuitete odvisna od gibanja tečaja CHF in se lahko anuiteta spremeni bodisi navzgor bodisi navzdol, pri čemer ji niso zagotavljali, da se tečaj CHF ali višina anuitete ne bosta spremenila, upoštevaje, da se drugi tožnik vabilu na zaslišanje na pritožbeni obravnavi neupravičeno ni odzval, ter upoštevaje okoliščine konkretnega primera, ocenjuje, da je prva tožnica kot kreditojemalka imela na voljo dovolj znanja in s strani toženke prejela dovolj informacij, da je lahko sprejela poučeno (informirano) odločitev za najem spornega kredita, za katero si je po posvetovanju z možem vzela tudi dovolj časa.
Pritožbeno tudi ni sporno, da je bila prva tožnica v času sklepanja sporne kreditne pogodbe visoka bančna uslužbenka (izvršna direktorica banke na nivoju B1, t.j. en nivo pod upravo - board), njen soprog (drugi tožnik) pa direktor gospodarske družbe, ki je poslovala s tujino.
SEU je že sprejelo razlago, da varstvo potrošnikov ni absolutno in da je določitev razumnih rokov za pravna sredstva, katerih posledica nespoštovanja je prekluzija, kar je v interesu pravne varnosti, združljiva s pravom Unije.
Pretogo razumevanje pravil o zastaranju bi nesorazmerno poseglo v pravico potrošnikov do sodnega varstva, še posebej, če upoštevamo posebni položaj šibkejših in zahtevo po izravnavi podrejenega položaja z učinkovitim sodnim varstvom njihovih pravic. Pri tem je potrebno upoštevati, da se je sodna praksa, ki je šele oblikovala celovito in kompleksno razumevanje zakonskih pogojev ničnosti v obravnavanih potrošniških sporih, tako da so lahko potrošniki učinkovito oblikovali zahtevano sodno varstvo, oblikovala šele leta 2022 in pred tem ni bilo dovolj dejanskih indicev, da bi potrošnik ob skrbnem ravnanju našel pravnega strokovnjaka, ki bi podal pravno diagnozo njegovega položaja v luči načela vestnosti in poštenja (5. člen OZ), ničnosti potrošniške pogodbe zaradi kršitve načela ter zato položaja neupravičene obogatitve ter postavitev kondikcijske tožbe.
Merila pojasnilne dolžnosti so avtonomen pravni standard evropskega potrošniškega prava, zato je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo razlago SEU, da mora banka podati zadostna pojasnila in informacije, da bo lahko razumno pozoren in preudaren potrošnik, ne le seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, v kateri je bil sklenjen kredit, temveč tudi zmožen oceniti potencialno znatne ekonomske posledice takega pogoja za njegove finančne obveznosti.