CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSC00087553
ZPP člen 7, 212. ZIZ člen 15, 239, 272. URS člen 22, 39. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 6,7.
Sodišče je vezano na trditveno podlago pravdnih strank; svojemu trditvenemu bremenu je tožeča stranka v predlogu za izdajo začasne odredbe v konkretnem primeru zadostila, medtem ko je naloga sodišča, da v okviru pravnega sklepanja opravi subsumpcijo zatrjevanih dejstev pod ustrezajoče pravne norme. Zato na napačnem izhodišču temelji ugotovitev, da tožeča stranka ni podala konkretnih navedb o posledicah dejstev v zvezi s podanimi trditvami, ki se nanašajo na verjetnosten obstoj terjatve - ničnosti sklenjene Kreditne pogodbe.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - POGODBENO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSM00084291
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 4. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 267, 288. URS člen 155. ZVPot člen 23. ZIZ člen 15, 272, 272/1, 272/2, 272/2-2, 272/2-3. ZPP člen 366, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
regulacijska začasna odredba - ugovor zoper sklep o začasni odredbi - kredit v CHF - pogoji za izdajo regulacijske začasne odredbe
Glede pritožbenih zatrjevanj, da naj bi sodišče prve stopnje, upoštevajoč novejšo sodno prakso SEU, upoštevalo dodatne zahteve glede pojasnilne dolžnosti, ki jih ZPotK ni vseboval, pritožbeno sodišče ugotavlja, da so razlage direktiv, ki jih v postopku s predhodnim odločanjem po 267. členu PDEU poda SEU, sprejeta v obliki sodb. Sodbe SEU pa so zavezujoče, ne samo za predložitveno sodišče in stranke v postopku pred njim, temveč imajo v tistem delu, v katerem podajajo razlago določenega pravnega akta EU oziroma ugotavljajo njegovo (ne)veljavnost, učinek erga omnes in praviloma učinkujejo ex tunc, (za nazaj), kar je v normi prava EU ab initio.
V obravnavani zadevi, ko se je sodišče prve stopnje ob uporabi ZVPot in ZPotK oprlo na stališča sodne prakse SEU, USRS in Vrhovnega sodišča RS v zvezi z zahtevami glede pojasnilne dolžnosti, ki so bila sprejeta kasneje in ne v času sklepanja sporne kreditne pogodbe, torej ni prišlo do retroaktivne uporabe prava.
Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz stališč sodbe SEU C-287/22 z dne 15. 6. 2023, saj z zavrnitvijo predlagane začasne odredbe ne bi bil zagotovljen polni učinek meritorne odločitve o ničnosti kreditne pogodbe. Tožniki bi namreč morali, če začasni odredbi ne bi bilo ugodeno, terjati plačilo teh plačanih obrokov nazaj z novo tožbo, pri čemer bi jim v zvezi s tem nastali dodatni stroški, le-ti pa bi nastali tudi, če bi morali tožbo razširjati že v predmetni pravdi.
V zvezi s pritožbenimi zatrjevanji, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo premoženjskega stanja tožnikov v smislu ugotavljanja nastanka škode, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz sodbe SEU C-287/22 z dne 15. 6. 2023 niti ne izhaja, da bi bilo ugotavljanje finančnega položaja potrošnika zavezujoč pogoj, ki bi ga morala tožnika izkazati za izdajo začasnega ukrepa. Finančni položaj potrošnika je izpostavljen le v zvezi z novimi stroški, ki bi mu nastali z vložitvijo nove tožbe ali z razširitvijo tožbenega zahtevka za vračilo preplačanih obrokov. Kot izhaja iz točke 60 obrazložitve in iz izreka sodbe SEU C-287/22 z dne 15. 6. 2023, je treba začasne ukrepe nujno sprejeti tedaj, ko je treba vzpostaviti pravni in dejanski položaj potrošnika, v katerem bi ta potrošnik bil, če teh pogojev ne bi bilo, že v pravdi na ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe.
ZKolT člen 4, 4/2, 5, 5/4, 11. ZPP člen 185, 185/1, 191, 191/1, 191/1-3, 191/2.
nov tožnik - pridružitev novega tožnika - privolitev toženca v vstop novega tožnika - naknadno sosporništvo na aktivni strani - kolektivna tožba - varstvo potrošnikov - dopustnost tožbe
Kadar gre za naknadno sosporništvo na aktivni strani, soglasje tožene stranke ni potrebno. Po novejši sodni praksi sodišče o dopustnosti vstopa novega tožnika ni dolžno odločiti s sklepom. Če meni, da predpisani pogoji niso izpolnjeni, zadevo razdruži in tožbo novega tožnika obravnava posebej, sicer pa nadaljuje postopek tudi z novim tožnikom. Morebitnega toženčevega nasprotovanja sodišče ne more nadomestiti s svojim sklepom, kot lahko stori takrat, ko toženec nasprotuje objektivni spremembi tožbe (prvi odstavek 185. člena ZPP). Toženec lahko oporeka odločitvi sodišča šele v pritožbi zoper končno odločbo.
ZVPot člen 37, 37/2, 37a, 37a/1, 37a/2, 37b, 37b/2.
pogodba o finančnem leasingu za osebni avto - znižanje kupnine - zavrnitev dokaznih predlogov - varstvo potrošnikov - stvarna napaka
Pritožba uvodoma neutemeljeno izpodbija aktivno legitimacijo tožnika.
Prav tako je leasingodajalec tožnika posebej pooblastil za zastopanje v predmetnem pravdnem postopku, kot to izrecno izhaja iz pooblastila z dne 30. 12. 2020 (priloga spisa A8), zato so vse pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene.
Golo nestrinjanje z izvedenskim mnenjem namreč ni razlog za vnovično dopolnitev izvedenskega mnenja ali pritegnitev novega sodnega izvedenca, kot to zmotno meni pritožba.
Slednje je namreč pravilno pojasnilo, da se v skladu s tretjim odstavkom 37.b člena ZVPot šteje, da je napaka na stvari obstajala že v času izročitve, če se pojavi v roku 6 mesecev od izročitve.
Glede na navedeno in dejstvo, da v primeru, kadar je predmet pogodbe med prodajalcem in potrošnikom rabljena stvar, prodajalec odgovarja za vse stvarne napake na blagu, ki se pokažejo v roku 1 leta odkar je bila stvar izročena.
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00083915
ZVPot člen 22, 22/1, 22/4, 22/5, 23, 23/2, 24, 24/1, 24/1-4. ZPotK člen 6, 6/1, 7, 7/1, 7/1-9, 21, 21/1, 21/3. OZ člen 39, 39/4, 371, 372. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 1, 1/2, 3, 3/1, 4, 4/2.
ničnost kreditne pogodbe - ničnost vknjižbe hipoteke - neizpolnjena pojasnilna dolžnost - nepošten pogodbeni pogoj - valutna klavzula v CHF - Direktiva Sveta 93/13/EGS - razlaga direktive - neposredna uporaba direktive - sodna praksa SEU - načelo vestnosti in poštenja - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - načelo profesionalne skrbnosti - pojasnilna dolžnost banke - vsebina pojasnilne dolžnosti - valutno tveganje - konverzija - kršitev pojasnilne dolžnosti - monetarni nominalizem - retroaktivna uporaba predpisa - načelo lojalne razlage prava EU
Vsebina pojasnilne dolžnosti mora biti takšna, da lahko potrošnik razume konkretno delovanje pogodbenega pogoja in oceni potencialno znatne ekonomske posledice pogodbenega pogoja za svoje finančne obveznosti. Banka ga mora opozoriti na veliko stopnjo valutnega tveganja, ker so nihanja, zlasti v dolgoročnem obdobju, potencialno velika in lahko povzročijo potrošniku neugodne posledice za njegove finančne obveznosti, ki jih ne zmore (več) obvladovati.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00084385
ZIZ člen 272, 272/1. ZVPot člen 23, 24, 24/1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.
začasno zadržanje učinkovanja kreditne pogodbe - regulacijska začasna odredba - kredit v CHF - ničnost kreditne pogodbe - verjeten obstoj terjatve - pojasnilna dolžnost banke - kršitev pravice do izjave - neizvedba dokazov - sklepčnost trditev
V ugovoru zatrjevana pojasnila so povsem konkretna, sklepčna in kažejo diametralno nasproten potek informiranja tožene stranke o prevzetih tveganjih, kot ga je zatrjevala tožeča stranka. Sodišče prve stopnje bi se zato moralo podrobneje opredeliti do teh navedb tožene stranke, zaključek o tem, navedbe katere stranke so verjetnejše, pa bi lahko podalo šele po izvedbi predlaganih dokazov, to je tudi po zaslišanju bančnih uslužbencev.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00083909
ZIZ člen 272, 272/1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.
kreditna pogodba v CHF - ničnost kreditne pogodbe - predlog za izdajo začasne odredbe - pogoji za zavarovanje nedenarne terjatve - namen zavarovanja z začasno odredbo - začasno zadržanje - tehtanje ustavnih pravic - zaščita potrošnika - pravica do sodnega varstva - možnost ugovora zoper sklep o izvršbi - sodna praksa Sodišča EU - izkaz verjetnosti obstoja terjatve - pojasnilna dolžnost banke - opredelitev do navedb strank - dodatna izvedba dokazov - kršitev pravice do izjave
Kljub dokaznemu standardu verjetnosti v postopku za izdajo začasne odredbe ni izključeno dokazovanje z zaslišanjem prič, izvedba dokaza tudi ni zamudna. Poleg tega je bilo zaslišanje predlagano v fazi odločanja o ugovoru, torej potem, ko je bila začasna odredba že izdana.
POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00084197
ZIZ člen 272. ZVPot člen 23, 24. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 6, 7.
ničnost kreditne pogodbe - dolgoročni kredit v CHF - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - potrošniški kredit - regulacijska (ureditvena) začasna odredba - dokazni standard verjetnosti - verjetnost izkazane terjatve - konverzija - valorizacija - predčasno plačilo vseh obrokov kredita - poplačilo kredita - pojasnilna dolžnost banke - zastaranje denarne terjatve - sodna praksa SEU
Dogovor o valutni klavzuli načeloma ni nepošten, če ima stranka pravico, da od njega vedno odstopi, in da konverzija kredita predstavlja možnost omejitve valutnega tveganja, s tem pa uravnoteženja položaja potrošnika in banke.
Predčasno odplačilo kredita s pripadajočimi obrestmi ni nikakršna ugodnost za kreditojemalca, temveč le za banko.
Druga v pogodbi predvidena možnost, "vloga za refinanciranje obstoječega kredita z novim," ni odvisna od volje potrošnika, temveč je izključno diskrecijska pravica banke, ali bo vlogo za refinanciranje obstoječega kredita odobrila ali ne, kar po oceni pritožbenega sodišča prav tako ne varuje v zadostni meri pravic potrošnika.
garancija - skrita napaka - refleksna škoda - subrogacija - škoda zaradi zaupanja
Odgovornost prodajalca na podlagi garancije za brezhibno delovanje stvari je vrsta obligacijskega razmerja, v katerem je prodajalec, ki je prevzel zavezo, da bo stvar v določenem (garancijskem) roku brezhibno delovala, dolžan odpraviti okvaro oziroma zamenjati stvar, če stvar ne deluje brezhibno (če se v garancijskem roku pokažejo okvare stvari), kupec pa je upravičen zahtevati odpravo okvare oziroma zamenjave stvari.
ZKolT člen 4, 4/2, 5, 5/4, 11. ZPP člen 185, 185/1, 191, 191/1, 191/1-3, 191/2, 343, 343/1, 365, 365-1.
kolektivna tožba - vstop nove stranke v pravdo - naknadno sosporništvo na aktivni strani - upravičena oseba - dopustnost tožbe - zakonito sosporništvo - soglasje tožene stranke - privolitev toženca v vstop novega tožnika - naknadna razdružitev postopka - objektivna sprememba tožbe - soglasje tožene stranke k spremembi tožbe - nasprotovanje tožene stranke spremembi tožbe - odločanje s sklepom - certifikacija kolektivne tožbe - zakonska podlaga za odločanje - ni pravnega interesa za pritožbo - zavrženje pritožbe kot nedovoljene
Po novejši sodni praksi sodišče o dopustnosti vstopa novega tožnika ni dolžno odločiti s sklepom. Če meni, da predpisani pogoji niso izpolnjeni, zadevo razdruži in tožbo novega tožnika obravnava posebej, sicer pa nadaljuje postopek tudi z novim tožnikom.
V določbah ZKolT ni podlage za zaključek, da je možnost vložitve kolektivne tožbe ali predloga za potrditev kolektivne poravnave s strani več oseb predvidena le, ko vsaka izmed upravičenih oseb zastopa del oškodovancev ali posamezne skupno. Določena oseba je lahko procesno upravičena za vložitev kolektivne tožbe oziroma predloga za sodno poravnavo, čeprav ne izpolnjuje pogoja reprezentativnosti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00083662
ZIZ člen 29a. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 6, 6/1, 7, 7/1.
kredit v CHF - hipotekarni bančni kredit - začasna odredba - predlog za zavarovanje - nepopoln predlog - nerazumljivost sklepa - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - denarna kazen - izvedba naroka - kondikcijska terjatev - ugovor zastaranja - začetek teka zastaralnega roka - porok - nepošten pogodbeni pogoj - pojasnilna dolžnost banke - obstoj verjetnosti terjatve - delna ničnost - novejša sodna praksa - sodna praksa Sodišča EU
Da bi lahko govorili o začetku teka zastaranja, bi moral tožnik v letu 2015 oz. že v letu 2010 (za kar se zavzema tožena stranka) vedeti ne le za zvišanje anuitete kredita, ampak tudi, da gre pri tem za okoliščine, ki utemeljujejo ničnost pogodbe. Iz trditvene podlage ne izhaja, da bi bil tožnik takrat seznanjen s kakšnimi novimi informacijami, na podlagi katerih bi lahko vedel, da gre za nepošten pogodbeni pogoj.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSM00083631
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 5, 6, 7, 8. ZVPot člen 22, 22/4, 22/5, 23, 24, 24/1, 24/1-1.
Vendar je bilo treba pri presoji v obravnavanem primeru upoštevati tudi merila SEU, ki veljajo erga omnes, torej za vsa nacionalna sodišča, ki odločajo o vsebinsko podobnih primerih. Razlage direktiv, ki jih v postopku s predhodnim odločanjem po 267. členu Pogodbe o delovanju evropske unije (v nadaljevanju PDEU) poda SEU, so sprejete v obliki sodb. Sodbe SEU pa so zavezujoče, ne samo za predložitveno sodišče in stranke v postopku pred njim, temveč imajo v tistem delu, v katerem podajajo razlago določenega pravnega akta EU oziroma ugotavljajo njegovo (ne)veljavnost, učinek erga omnes in praviloma učinkujejo ex tunc (za nazaj).
Tako je bilo treba tudi v obravnavani zadevi upoštevati duh Direktive 93/13, to pomeni, da so lahko posamezne nacionalne določbe (OZ, ZVPot in ZPotK) iz uporabe izključene, če niso skladne z direktivo oziroma se morajo razlagati na način, da so z direktivo skladne.
Tožnika glede na vnaprej pripravljeno tipsko pogodbo nista imela možnosti enakovrednega pogajanja o vsebini tega posameznega določila. Prav tako nista imela vpliva na oblikovanje pogodbenih pogojev glede predčasnega odplačila ter drugih bistvenih sestavin kreditne pogodbe. Ker torej valutna klavzula ni predstavljala posamično dogovorjenega pogoja, je toženkina pritožba v tem delu neutemeljena.
Tako SEU v zadevi C-609/19 z dne 10. 6. 2021 v točki 48. sodbe, kot Ustavno sodišče RS v zadevi Up-14/21 do 30 z dne 13. 1. 2022 v točki 32. obrazložitve, kot tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi in sklepu II Ips 54/2023 z dne 20. 9. 2023 v točki 18. obrazložitve poudarjajo tudi, da mora banka posredovati take informacije, na podlagi katerih bi pri povprečnem potrošniku mogle povzročiti ne le, da se je abstraktno zavedal tečajnega nihanja in možnosti sprememb višine obrokov kredita, ampak da se je moral in mogel konkretno zavedati dejanskih posledic velike depreciacije domače valute in zvišanja tujih obrestnih mer na višino njegovih kreditnih obveznosti za celotno obdobje odplačevanja kredita.
V zvezi s pritožbenimi zatrjevanji, da toženka v trenutku sklepanja kreditne pogodbe ni mogla predvideti svetovne gospodarske krize in posledično velikega padca EUR v razmerju do CHF v letu 2015, saj slednje ni bilo pričakovano za toženko kot bančnega strokovnjaka, ter tudi ne odločitve tuje nacionalne banke v zvezi s tečajem CHF/EUR, pa pritožbeno sodišče poudarja, da je standard pojasnilne dolžnosti v kontekstu presoje nepoštenosti pogodbenih pogojev objektiven in gre za vprašanje profesionalne skrbnosti, ko zadostuje, da bi se ponudnik ob profesionalni skrbnosti lahko zavedal škodljivih posledic za potrošnika, konkretno velikih valutnih nihanj in s tem seznanil potrošnika.
Dobra vera z vsebino, kot jo opredeljuje pravo EU, je kršena, če se pri vključitvi pogodbenega pogoja ne ravna v skladu s profesionalno skrbnostjo, ali če pogoj za potrošnika vzpostavlja breme, ki nasprotuje pošteni in pravični tržni praksi. Zadostuje, da bi se banka ob profesionalni skrbnosti lahko zavedala škodljivih posledic za potrošnika, tudi če se jih dejansko ni.
Niti konverzija sama, ko je do velikega zvišanja odplačil kredita v domači valuti že prišlo, potrošniku ne omogoča, da prepreči nastanek navedenih hudih posledic, saj te ob novaciji preostalega kredita po tečaju na dan konverzije ostanejo, s tem pa tudi ni odpravljeno neravnotežje položajev, kot je bilo obrazloženo.
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00083701
ZIZ člen 272, 272/2, 272/2-2, 272/2-3. ZVPot člen 23, 23/2, 24, 24/1, 24/1-4.
ničnost kreditne pogodbe - kreditna pogodba - kredit v CHF - hipoteka na nepremičnini - tožba za ugotovitev ničnosti pogodbe - začasna odredba - odločanje o ugovoru zoper sklep o začasni odredbi - namen zavarovanja z začasno odredbo - denarna kazen - začasno zadržanje - tehtanje ustavnih pravic - zaščita potrošnika - pravica do sodnega varstva - učinek sklepa o izvršbi - načelo lojalne razlage nacionalnega prava s pravom EU - obstoj verjetnosti terjatve - nedenarna terjatev - pojasnilna dolžnost banke - nepošteni pogoji v potrošniških pogodbah - nastanek nenadomestljive ali težko nadomestljive škode - pogoj reverzibilnosti - ravnanje v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja - neusklajena sodna praksa - razvoj sodne prakse - sodna praksa SEU - bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Sklep o zavarovanju ima učinek sklepa o izvršbi, a sta tožnika pri tem spregledala, da je bil njun predlog v delu prepovedi razpolaganja in uveljavljanja terjatev iz kreditne pogodbe zavrnjen. Če bi bilo dovoljeno zavarovanje tudi v tem delu, bi sklep o zavarovanju moral imeti tudi izrek denarne kazni za primer kršitve obveznosti. V primeru začasnega zadržanja učinkovanja pogodbe pa se toženki ničesar ne prepoveduje, zato tudi izrek denarne kazni ni potreben, kar je skladno z načelom lojalne (evroskladne) razlage Direktive 13/93 in sodne prakse SEU predvsem sodbe C-287/22.
IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00083603
URS člen 3a, 23, 33. ZVPot člen 24, 24/1, 24/1-4. ZIZ člen 272, 272/2, 272/2-1, 272/2-2, 272/2-3. ZPP člen 180, 180/3. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 6, 6/1, 7, 7/1. ZPotK člen 23, 23/2.
ničnost kreditne pogodbe - dolgoročni kredit v CHF - zavarovanje nedenarne terjatve - regulacijska (ureditvena) začasna odredba - začasno zadržanje učinkovanja kreditne pogodbe - izrek denarne kazni - izvršilno sredstvo - namen zavarovanja terjatve - sodna praksa - pravica do sodnega varstva - pravica do zasebne lastnine - pravice potrošnika - razlaga prava EU - načelo lojalne razlage - izkaz verjetnosti obstoja terjatve - nepošten pogodbeni pogoj - neizpolnjena pojasnilna dolžnost - povprečni potrošnik - težko nadomestljiva škoda - pogoj reverzibilnosti - tehtanje neugodnih posledic izdaje začasne odredbe - retroaktivna uporaba predpisa - dokazni standard verjetnosti
V primeru začasnega zadržanja učinkovanja pogodb se toženki ničesar ne prepoveduje, zato tudi izrek denarne kazni ni potreben, kar je skladno z načelom lojalne (evroskladne) razlage Direktive Sveta 93/13/EGS in sodne prakse SEU, predvsem sodbe C-287/22.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da toženka izpolnitve pojasnilne dolžnosti ni uspela verjetno izkazati. Toženka niti ne trdi, da bi tožnika seznanila s konkretnim delovanjem mehanizma kredita v tuji valuti in kako bi na njuno obveznost vplival znaten padec domače valute ter kako bi se to odrazilo na njunem položaju v času trajanja dolgoročnega kreditnega razmerja. Nasprotno, tak obseg pojasnilne dolžnosti v trditveni podlagi celo zavrača.
potrošniški spor - obračun za plačilo dela - pravilnost obračuna - reklamacija računov - odgovor na zahtevo - nepravilnost izpolnitve - omejitev pravic
Podjetje mora potrošniku omogočiti, da preveri pravilnost zaračunanega zneska. Ni pa za konkretni spor uporabna določba drugega odstavka 101. člena ZVPot-1, saj se ta nanaša na zahtevke potrošnika iz naslova nepravilnosti pri opravljeni storitvi. Potrošnik lahko v takem primeru na podlagi prvega odstavka 100. člena ZVPot-1 zahteva neodplačno odpravo nepravilnosti pri opravljeni storitvi; zahteva ponovno izvedbo storitve; zahteva vračilo dela kupnine v sorazmerju z nepravilnostmi pri opravljeni storitvi ali odstopi od pogodbe in zahteva vračilo plačanega zneska. Če obstoj nepravilnosti pri opravljeni storitvi ni sporen, podjetje čimprej, vendar najpozneje v osmih dneh ugodi potrošnikovi zahtevi iz 100. člena ZVPot-1. Če pa je obstoj nepravilnosti pri opravljeni storitvi sporen, pa podjetje pisno odgovori potrošniku na zahtevo najpozneje v osmih dneh po njenem prejemu (prim 101. člen ZVPot-1). Gre torej za rok namenjen odgovoru na potrošnikovo zahtevo iz prvega odstavka 100. člena ZVPot-1 in ne za rok, ki bi urejal odgovor na kakšen drug dopis potrošnika podjetju.
(Ne)prejem odgovora na reklamacijo računa ni bistvenega pomena za odločitev.
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00083483
ZIZ člen 272, 272/1, 272/2. ZVPot člen 21, 21/3, 22, 22/4, 24, 24/1.
kredit v CHF - zavarovanje z začasno odredbo - regulacijska (ureditvena) začasna odredba - začasno zadržanje učinkovanja kreditne pogodbe - nepošten pogodbeni pogoj - ničnost kreditne pogodbe - pojasnilna dolžnost banke - valutno tveganje - sodbe SEU - težko nadomestljiva škoda - lojalna razlaga nacionalnega prava
Ob lojalni (evroskladni) razlagi pravilnost stališča o verjetno izkazani nevarnosti nastanka težko nadomestljive škode izkazuje že ugotovitev, da sta tožnika toženki že plačala več kot sta od nje prejela. V primeru nadaljnjega plačevanja kredita med postopkom bi morala zaradi preplačila spreminjati tožbo ali (v primeru plačila obrokov po zaključku sojenja na prvi stopnji in med pritožbenim postopkom) vložiti novo tožbo, kar je povezano z obveznostjo plačila stroškov postopka. Prav to pa je tisto, kar je glede na cilj zavarovanja, ki je v vzpostavitvi pravnega in dejanskega položaja, v katerem bi bil potrošnik, če nepoštenega pogoja ne bi bilo, treba preprečiti: poslabšanje premoženjskega stanja tožnikov zaradi finančnega bremena, povezanega z uveljavljanjem povračilnih zahtevkov.
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00083381
ZIZ člen 272, 272/1, 272/2, 272/2-2, 272/2-3. ZVPot člen 22, 22/4, 23, 24. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 4, 4/1.
kreditna pogodba v CHF - ničnost kreditne pogodbe - regulacijska (ureditvena) začasna odredba - zavarovanje nedenarne terjatve - pogoji za izdajo začasne odredbe - trditveno in dokazno breme - dokazovanje s stopnjo verjetnosti - pojasnilna dolžnost banke - nepošteni pogoji v potrošniških pogodbah - tehtanje neugodnih posledic izdaje začasne odredbe - verjeten obstoj terjatve - zastaranje - vrnitveni zahtevek
Od povprečnega potrošnika, ki je razumno pozoren in preudaren, ne bi bilo mogoče zahtevati, da se na lastno pobudo redno seznanja z odločitvami nacionalnega vrhovnega sodišča v zvezi s standardiziranimi pogoji v pogodbah iste vrste, kot so pogodbe, ki jih je lahko sklenil s prodajalci ali ponudniki, poleg tega pa tudi, da na podlagi sodbe nacionalnega vrhovnega sodišča ugotovi, ali je pogoj, kot je tisti, ki je vključen v določeno pogodbo, nepošten (52. točka C-561/21). Če to velja za sodno prakso, še toliko bolj velja za medijske objave - zgolj na podlagi medijske objave je nemogoče narediti utemeljen sklep, da je konkretna kreditna pogodba nična.
Upoštevaje gornje stališče je torej začetek teka zastaralnega roka trenutek pravnomočnosti odločbe, s katero je bila ugotovljena nepoštenost pogodbenega pogoja (v obravnavani zadevi ta pogoj še ni izpolnjen), ima pa tožena stranka možnost dokazati, da sta tožnika za dejstvo nepoštenosti pogoja vedela že prej. Tega pa v predmetni zadevi tožena stranka (še) ni uspela dokazati.
OBLIGACIJSKO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00083502
ZIZ člen 29a, 272, 272/1. ZVPot člen 24, 24/1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.
regulacijska začasna odredba - postopek zavarovanja z začasno odredbo - kršitev pravice do izjave - kredit v CHF - varstvo potrošnikov - verjetnost terjatve - pojasnilna dolžnost banke - nepošteni pogoji v potrošniških pogodbah - valutno tveganje - ničnost kreditne pogodbe
Iz toženkinih ugovornih trditev izhaja, da je tožnika opozorila na bistvene nevarnosti kredita, tudi na okoliščino, da lahko valutno tveganje, ki navzgor ni omejeno, pomembno vpliva na njuno plačilno sposobnost. Ker gre za trditve, diametralno nasprotne trditvam tožnikov, bi moralo sodišče prve stopnje toženki omogočiti, da jih dokaže. Posebej zato, ker je na njej (trditveno in) dokazno breme o izpolnjeni pojasnilni dolžnosti, opravljeni s profesionalno skrbnostjo.
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00083520
ZIZ člen 272.
začasno zadržanje učinkovanja kreditne pogodbe - regulacijska začasna odredba - ugotovitev ničnosti pogodbe - kredit v CHF - sklepčnost trditev - verjetnost terjatve - začasni ukrepi - nepošteni pogoji v potrošniških pogodbah - težko nadomestljiva škoda - pojasnilna dolžnost banke - kondikcijski zahtevek - zastaranje - namen zavarovanja z začasno odredbo
Začasna odložitev plačevanja mesečnih obrokov je glede na zavezujoča stališča SEU praviloma potrebna, kadar (i) ima sodišče dovolj indicev o nepoštenosti pogodbenih pogojev in je zato verjetno, da je pogodba nična ali (vsaj) da bo potrošnik upravičen zahtevati vračilo med postopkom zapadlih mesečnih obrokov, in (ii) je le z odložitvijo mogoče doseči polni učinek odločitve o ničnosti nepoštenih pogojev. V jeziku 272. člena ZIZ prvo ustreza pojmu verjetnosti terjatve, drugo pa nevarnosti nastanka težko nadomestljive škode.
Opozorila ne dosežejo visoko postavljenega standarda pojasnilne dolžnosti. Ostajajo namreč na ravni abstraktne omembe možnosti spreminjanja tečaja in njenega bistvenega vpliva na obrok in glavnico. V njih ni sporočila o realni možnosti zelo velike depreciacije domače valute (kot posledice izjemnih dogodkov v dolgoletni odplačilni dobi), ki da lahko konkretno ohromi zmožnost tožnikov plačevati obroke.
Prvostopenjsko sodišče je težko nadomestljivo škodo tožnikov oprlo na pravilno razlago 272. člena ZIZ, prav pa je ugotovilo tudi dejstva, ki jih je podredilo zadevni normi. To so dejstva, da sta tožnika toženki verjetno že plačala več, kot sta v evrih od nje prejela, in da v okviru te pravde, četudi bi z njo uspela, ne bi mogla doseči polnega učinka končne meritorne sodbe, kajti tožbo bi morala spreminjati in celo vložiti novo.
Zadržano učinkovanje poslov pomeni, da tožnikoma obrokov, ki zapadejo v času veljavnosti začasne odredbe, ni treba izpolniti. Začasna odredba tako pravno legitimira njuno pasivnost, ki zato nima znakov kršitve pogodbe. Cilj začasne odredbe torej ni uresničljiv, kot želita prikazati tožnika, šele z nekakšno (denarno) prisilitvijo tožnikov v opustitev. Pač pa ga tožnika dosežeta neposredno sama - tako da pogodbe v času moratorija, ki ga uvaja začasna odredba, ne izpolnjujeta. Za to po naravi stvari zoper toženo banko ne potrebujeta ne izvršilnega sredstva ne preteče denarne kazni.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00083173
ZVPot člen 22, 24, 24/1. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 6, 6/1, 7, 7/1. OZ člen 346.
švicarski franki (CHF) - dolgoročni kredit v CHF - ničnost kreditne pogodbe - uporaba direktive - potrošniška pogodba - retroaktivna uporaba zakona - pojasnilna dolžnost banke - vsebina pojasnilne dolžnosti - pogodbeni pogoj - ugovor zastaranja - konverzija terjatev - regulatorna (ureditvena) začasna odredba - začasno zadržanje učinkovanja kreditne pogodbe - nevarnost nastanka težko nadomestljive škode - sodbe SEU
Pritožbeni očitki v zvezi z uporabljivostjo in mejami upoštevnosti Direktive 13/93 za presojo v obravnavani zadevi niso utemeljeni. Odločitev temelji na ZVPot, ki ga je sodišče razložilo ob upoštevanju zahtev, ki izhajajo iz Direktive. Pri razlagi Direktive se je oprlo na sodbe SEU, ki jih je nacionalno sodišče dolžno upoštevati v luči načela evropsko skladne razlage (tretji odstavek 4. člena Pogodbe o Evropski uniji). Ta stališča sta pri odločanju v zadevah, podobnih obravnavani, upoštevala tudi Ustavno sodišče in Vrhovno sodišče.
Neutemeljeni so očitki o retroaktivni opredelitvi standarda toženkinega dolžnega ravnanja. Kot je pojasnilo že VS RS, so bile določbe tedaj veljavnega ZPotK pomensko odprte in niso podrobneje urejale pojasnilne dolžnosti. Določale so, da mora banka pred sklenitvijo pogodbe potrošnika seznaniti z vsemi pogoji kreditne pogodbe, da morajo biti ti sestavljeni v enostavnem in razumljivem jeziku in da mora v primeru, da izračun efektivne obrestne mere ali skupnih stroškov kredita ni mogoč, pogodba vsebovati vse elemente, od katerih je ta izračun odvisen. Ker izračun končnih stroškov kredita, vezanega na CHF, zaradi možnega spreminjanja mesečnih obveznosti za stranko, ki prejema dohodek v domači valuti, ni mogoč, zakon pa elementov za izračun konkretno ne določa, jih je treba predstaviti potrošniku v okviru predpogodbenega pojasnila. Šele če potrošnik ve, kakšne so možne posledice ponujenega pogodbenega pogoja, je mogoče govoriti o enakovrednem pogajalskem položaju, kar je izhodiščni namen Direktive 13/93, opredeljen v 16. uvodni izjavi.
Neutemeljeni so očitki o zmotni opredelitvi dolžnega pojasnila. Za opredelitev ni bila ključna odločba US RS Up-14/21, ampak (zavezujoča) stališča SEU, ob upoštevanju katerih je sodišče razložilo določbe ZVPot. Nenazadnje je podana razlaga skladna s sodno prakso VS RS.
Neutemeljeni so tudi očitki glede ugovora zastaranja. Ob upoštevanju načela evropsko skladne razlage je VS RS že zavzelo stališče, da lahko zastaralni rok prične teči šele, ko bi potrošnik moral ali mogel vedeti tako za dejanske okoliščine kot tudi za nepoštenost oziroma ničnost pogodbenega pogoja. Za uveljavitev terjatev iz neveljavne pogodbe velja splošni petletni zastaralni rok (346. člen OZ).
O toženkinih navedbah v zvezi z možnostjo konverzije se je bilo sodišče dolžno izreči, a to procesno pomanjkljivost lahko odpravi pritožbeno sodišče. Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 62/2023, na katero se sklicuje pritožnica, navedlo razloge, zaradi katerih je na tovrstne navedbe treba odgovoriti, v kasnejši odločbi II Ips 74/2023 pa se je o njih tudi vsebinsko izreklo. Po tem stališču pogodbena možnost o konverziji, ne da bi bil pojasnjen mehanizem delovanja pogodbenega pogoja, pri potrošniku celo utrdi prepričanje o tem, da sklenjeni kredit zanj ne pomeni tveganj, večjih od kredita v domači valuti.
Razlaga pojma "preplačilo" je za pritožnico očitno sporna, vendar velja poudariti dvoje, prvič, da je izhodišče razlage dejstvo, da je utemeljenost ničnostnega zahtevka verjetno izkazana, in drugič, da sodba C-287/22 ne zahteva visoke stopnje dokazanosti dejstva, da je potrošnik plačal več, kot dolguje, temveč zadošča, da obstaja tveganje, da bo potrošnik med sodnim postopkom plačeval mesečne obroke v znesku, ki je višji od dejansko dolgovanega.