OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00083520
ZIZ člen 272.
začasno zadržanje učinkovanja kreditne pogodbe - regulacijska začasna odredba - ugotovitev ničnosti pogodbe - kredit v CHF - sklepčnost trditev - verjetnost terjatve - začasni ukrepi - nepošteni pogoji v potrošniških pogodbah - težko nadomestljiva škoda - pojasnilna dolžnost banke - kondikcijski zahtevek - zastaranje - namen zavarovanja z začasno odredbo
Začasna odložitev plačevanja mesečnih obrokov je glede na zavezujoča stališča SEU praviloma potrebna, kadar (i) ima sodišče dovolj indicev o nepoštenosti pogodbenih pogojev in je zato verjetno, da je pogodba nična ali (vsaj) da bo potrošnik upravičen zahtevati vračilo med postopkom zapadlih mesečnih obrokov, in (ii) je le z odložitvijo mogoče doseči polni učinek odločitve o ničnosti nepoštenih pogojev. V jeziku 272. člena ZIZ prvo ustreza pojmu verjetnosti terjatve, drugo pa nevarnosti nastanka težko nadomestljive škode.
Opozorila ne dosežejo visoko postavljenega standarda pojasnilne dolžnosti. Ostajajo namreč na ravni abstraktne omembe možnosti spreminjanja tečaja in njenega bistvenega vpliva na obrok in glavnico. V njih ni sporočila o realni možnosti zelo velike depreciacije domače valute (kot posledice izjemnih dogodkov v dolgoletni odplačilni dobi), ki da lahko konkretno ohromi zmožnost tožnikov plačevati obroke.
Prvostopenjsko sodišče je težko nadomestljivo škodo tožnikov oprlo na pravilno razlago 272. člena ZIZ, prav pa je ugotovilo tudi dejstva, ki jih je podredilo zadevni normi. To so dejstva, da sta tožnika toženki verjetno že plačala več, kot sta v evrih od nje prejela, in da v okviru te pravde, četudi bi z njo uspela, ne bi mogla doseči polnega učinka končne meritorne sodbe, kajti tožbo bi morala spreminjati in celo vložiti novo.
Zadržano učinkovanje poslov pomeni, da tožnikoma obrokov, ki zapadejo v času veljavnosti začasne odredbe, ni treba izpolniti. Začasna odredba tako pravno legitimira njuno pasivnost, ki zato nima znakov kršitve pogodbe. Cilj začasne odredbe torej ni uresničljiv, kot želita prikazati tožnika, šele z nekakšno (denarno) prisilitvijo tožnikov v opustitev. Pač pa ga tožnika dosežeta neposredno sama - tako da pogodbe v času moratorija, ki ga uvaja začasna odredba, ne izpolnjujeta. Za to po naravi stvari zoper toženo banko ne potrebujeta ne izvršilnega sredstva ne preteče denarne kazni.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00083252
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 1, 1/2, 3, 3/1, 4, 4/1, 6, 6/1, 7, 7/1. OZ člen 87, 190, 192, 193, 198, 336, 365, 371, 372. ZVPot člen 23, 24, 24/1, 24/1-4. ZPotK člen 6, 6/1, 7, 7/1, 21, 21/3. ZPP člen 319, 319/3, 324, 324/3.
varstvo potrošnikov - posojilo v tuji valuti - dolgoročni kredit v CHF - valutno tveganje - ničnost pogodbe - nepošten pogodbeni pogoj - načelo vestnosti in poštenja - pojasnilna dolžnost banke - dokazna ocena - pravo EU - konverzija - dajatveni (povračilni) zahtevek - zastaranje povračilnih zahtevkov na podlagi nične pogodbe - obrestni zahtevek - tek obresti - nepoštenost stranke - delna razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje - izrek sodbe pri pobotnem ugovoru - procesni pobotni ugovor
Niso izpolnjena merila SEU za izključitev uporabe Direktive po drugem odstavku 1. člena, v delu, v katerem pogodbeni pogoj kreditne pogodbe z valutno klavzulo ne temelji na izrecni zakonski vsebini iz prvega odstavka 7. člena ZPotK, temveč se nanaša na presojo pravilno opravljene pojasnilne dolžnosti po drugem odstavku 7. člena ZPotK v zvezi s prvim odstavkom 6. člena ZPotK.
Določbi 371. in 372. člena OZ pomenita le način določitve predmeta denarne obveznosti. Ne določata (sami po sebi) pravic in obveznosti strank iz posamezne pogodbe. Po sodni praksi SEU pa nacionalnemu sodišču to ne preprečuje, da bi presojalo (ne)dovoljenost pogodbenega pogoja.
Možnost konverzije v ničemer ne odpravlja ugotovljene pomanjkljivo opravljene pojasnilne dolžnosti in s tem posledične ničnosti. Tožena stranka v pritožbi sploh ne zatrjuje, da dogovorjena možnost konverzije odpravlja prav vse že nastale negativne posledice valutnih nihanj. Ker tožnika nista bila opozorjena na drastično spremembo tečaja in skupne cene kredita, tudi zgolj opozorilo na možnost konverzije ni moglo vzpostaviti zavedanja tožnikov o znatnih posledicah v primeru velike depreciacije domače valute.
SEU je že presodilo, da člen 6(1) in člen 7(1) Direktive 93/13 ne nasprotujeta nacionalni ureditvi, ki ob tem, da določa, da tožba za ugotovitev ničnosti nepoštenega pogoja iz pogodbe, sklenjene med prodajalcem ali ponudnikom in potrošnikom, ne zastara, določa zastaralni rok za tožbo za uveljavljanje restitucijskih učinkov te ugotovitve, če sta spoštovani načeli enakovrednosti in učinkovitosti (tč. 58).
Tudi kondikcijski zahtevek zaradi ničnosti pogodbe po 87. členu OZ je treba interpretirati v skladu z obogatitveno idejo (načelom). Prikrajšanec ima primarno na voljo naturalno restitucijo, če to ni mogoče, pa mu mora pridobitelj dati ustrezno nadomestilo po cenah na dan izdaje sodne odločbe. Ko je predmet izpolnitve denar (nakazilo kredita tožnikoma), mora prejemnik vrniti isto količino denarja.
Ko pa gre za vprašanje plačila obogatitvenih obresti, je treba uporabiti določbe OZ o neupravičeni pridobitvi (zlasti 193. in 198. člen OZ). Določbo 193. člena OZ je teorija tudi ob neupoštevanju evropskega potrošniškega prava že do sedaj razlagala tako, da je dobrovernemu pridobitelju denarnega zneska mogoče naložiti plačilo obogatitvenih obresti samo v višini dejansko doseženih obresti. Po določbi o plodovih 193. člena OZ namreč dobroverni prejemnik jamči le za vrednost dejansko doseženih plodov, ne pa tudi za tiste, ki jih je opustil obrati (smiselno velja za obresti).
Pri prenehanju dvostranskih pogodb kondikcijski zahtevki, ki stopijo na mesto izpolnitvenih, ohranijo vzajemno naravo, kar pomeni, da je vsaka od strank zavezana vrniti tisto, kar je prejela, po načelu do ut des. Tožeča stranka je pri postavitvi svojega zahtevka upoštevala, da je od tožene stranke prejela kredit v znesku 293.895,00 EUR in je tožbo vložila le glede presežka, ki je ob koncu sojenja na prvi stopnji znašal 121.216,56 EUR. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je toženi stranki priznalo tudi nadomestilo za čas, ko je tožeča stranka uporabljala kapital tožene stranke. Toženka svoje povračilne obveznosti torej ne more dodatno zmanjšati z ugovorom, da je njen povračilni zahtevek višji kot ga je upoštevala tožeča stranka pri postavitvi zahtevka.
Nepoštenost po 193. členu OZ temelji na subjektivnem merilu, saj je pomemben odnos pridobitelja do dejstev, ki vzpostavljajo ničnost pogodbe. Teorija kot slabovernega označuje tistega prejemnika, ki se zaveda dejstev, iz katerih izhaja odsotnost pravne podlage, in pravne posledice, da prejetega ne sme obdržati, oziroma slednja tako "bije v oči", da poštenemu prejemniku ne bi mogla ostati neznana. Povedano drugače, za slabovernost je potrebno dokazati prejemnikovo (pozitivno) zavest o dejstvih, iz katerih izvira neupravičena obogatitev, in pravni posledici, ki iz takih dejstev izhaja (da je tako korist potrebno vrniti), ali pa pozitivno zavest o dejstvih in hudo malomarnost do nezavedanja pravne posledice.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00083173
ZVPot člen 22, 24, 24/1. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 6, 6/1, 7, 7/1. OZ člen 346.
švicarski franki (CHF) - dolgoročni kredit v CHF - ničnost kreditne pogodbe - uporaba direktive - potrošniška pogodba - retroaktivna uporaba zakona - pojasnilna dolžnost banke - vsebina pojasnilne dolžnosti - pogodbeni pogoj - ugovor zastaranja - konverzija terjatev - regulatorna (ureditvena) začasna odredba - začasno zadržanje učinkovanja kreditne pogodbe - nevarnost nastanka težko nadomestljive škode - sodbe SEU
Pritožbeni očitki v zvezi z uporabljivostjo in mejami upoštevnosti Direktive 13/93 za presojo v obravnavani zadevi niso utemeljeni. Odločitev temelji na ZVPot, ki ga je sodišče razložilo ob upoštevanju zahtev, ki izhajajo iz Direktive. Pri razlagi Direktive se je oprlo na sodbe SEU, ki jih je nacionalno sodišče dolžno upoštevati v luči načela evropsko skladne razlage (tretji odstavek 4. člena Pogodbe o Evropski uniji). Ta stališča sta pri odločanju v zadevah, podobnih obravnavani, upoštevala tudi Ustavno sodišče in Vrhovno sodišče.
Neutemeljeni so očitki o retroaktivni opredelitvi standarda toženkinega dolžnega ravnanja. Kot je pojasnilo že VS RS, so bile določbe tedaj veljavnega ZPotK pomensko odprte in niso podrobneje urejale pojasnilne dolžnosti. Določale so, da mora banka pred sklenitvijo pogodbe potrošnika seznaniti z vsemi pogoji kreditne pogodbe, da morajo biti ti sestavljeni v enostavnem in razumljivem jeziku in da mora v primeru, da izračun efektivne obrestne mere ali skupnih stroškov kredita ni mogoč, pogodba vsebovati vse elemente, od katerih je ta izračun odvisen. Ker izračun končnih stroškov kredita, vezanega na CHF, zaradi možnega spreminjanja mesečnih obveznosti za stranko, ki prejema dohodek v domači valuti, ni mogoč, zakon pa elementov za izračun konkretno ne določa, jih je treba predstaviti potrošniku v okviru predpogodbenega pojasnila. Šele če potrošnik ve, kakšne so možne posledice ponujenega pogodbenega pogoja, je mogoče govoriti o enakovrednem pogajalskem položaju, kar je izhodiščni namen Direktive 13/93, opredeljen v 16. uvodni izjavi.
Neutemeljeni so očitki o zmotni opredelitvi dolžnega pojasnila. Za opredelitev ni bila ključna odločba US RS Up-14/21, ampak (zavezujoča) stališča SEU, ob upoštevanju katerih je sodišče razložilo določbe ZVPot. Nenazadnje je podana razlaga skladna s sodno prakso VS RS.
Neutemeljeni so tudi očitki glede ugovora zastaranja. Ob upoštevanju načela evropsko skladne razlage je VS RS že zavzelo stališče, da lahko zastaralni rok prične teči šele, ko bi potrošnik moral ali mogel vedeti tako za dejanske okoliščine kot tudi za nepoštenost oziroma ničnost pogodbenega pogoja. Za uveljavitev terjatev iz neveljavne pogodbe velja splošni petletni zastaralni rok (346. člen OZ).
O toženkinih navedbah v zvezi z možnostjo konverzije se je bilo sodišče dolžno izreči, a to procesno pomanjkljivost lahko odpravi pritožbeno sodišče. Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 62/2023, na katero se sklicuje pritožnica, navedlo razloge, zaradi katerih je na tovrstne navedbe treba odgovoriti, v kasnejši odločbi II Ips 74/2023 pa se je o njih tudi vsebinsko izreklo. Po tem stališču pogodbena možnost o konverziji, ne da bi bil pojasnjen mehanizem delovanja pogodbenega pogoja, pri potrošniku celo utrdi prepričanje o tem, da sklenjeni kredit zanj ne pomeni tveganj, večjih od kredita v domači valuti.
Razlaga pojma "preplačilo" je za pritožnico očitno sporna, vendar velja poudariti dvoje, prvič, da je izhodišče razlage dejstvo, da je utemeljenost ničnostnega zahtevka verjetno izkazana, in drugič, da sodba C-287/22 ne zahteva visoke stopnje dokazanosti dejstva, da je potrošnik plačal več, kot dolguje, temveč zadošča, da obstaja tveganje, da bo potrošnik med sodnim postopkom plačeval mesečne obroke v znesku, ki je višji od dejansko dolgovanega.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00083265
ZVPot člen 37, 37b, 37c. OZ člen 7.
potrošniški spor - prodajna pogodba - stvarna napaka - jamčevalni zahtevek - odstop od pogodbe - izpolnitev pogodbe (odprava napake) - odprava napak - dodaten rok za izpolnitev pogodbe - neizpolnitev pogodbe - vrnitev kupnine - izbira jamčevalnega zahtevka - zloraba pravice
V zvezi z utemeljenostjo odstopa od pogodbe je bilo že večkrat poudarjeno, da čeprav ZVPot dopušča potrošniku alternativno možnost izbire med več jamčevalnimi zahtevki, teorija in sodna praksa zavzemata stališče, da gre pri razvezi oz. odstopu od pogodbe z vrnitvijo plačane kupnine za sekundarno možnost, če zahtevana odprava napake ni mogoča ali ni izpolnjena v primernem roku.
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00083367
ZIZ člen 272, 272/1, 272/2, 272/2-2, 272/2-3. ZVPot člen 22, 22/4, 23, 24. ZPotK člen 21, 21/3. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 6, 6/1, 7, 7/1.
kreditna pogodba v CHF - ničnost kreditne pogodbe - regulacijska (ureditvena) začasna odredba - pogoji za izdajo začasne odredbe - pogoji za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve - trditveno in dokazno breme - dokazovanje s stopnjo verjetnosti - verjetnost obstoja terjatve - pojasnilna dolžnost banke - nepošteni pogoji v potrošniških pogodbah - standard profesionalne skrbnosti - težko nadomestljiva škoda - tehtanje neugodnih posledic izdaje začasne odredbe - reverzibilnost začasne odredbe - namen zavarovanja z začasno odredbo - razvoj sodne prakse - sprememba sodne prakse - sodna praksa SEU
Nacionalno sodišče mora glede na vse okoliščine obravnavane zadeve ugotoviti, ali je odložitev izpolnjevanja obveznosti potrošnika, da plača mesečne obroke za čas trajanja postopka, potrebna za zagotovitev pravnega in dejanskega položaja, v katerem bi potrošnik bil, če teh pogojev ne bi bilo. Tako lahko sodišče upošteva med drugim finančni položaj potrošnika in tveganje, da bo moral banki vrniti znesek, ki presega znesek, ki si ga je izposodil.
Tožnika sta fizični osebi, ki morata skrbeti za dva šoloobvezna otroka, toženka pa banka, zato gotovo razpolaga z neprimerno višjim kapitalom kot tožnika in je zaključek prvostopenjskega sodišča, da je nadaljnje plačevanje kredita, ki je verjetno ničen, neprimerno hujša neugodna posledica za tožnika, kot ne prejemanje obrokov kredita za toženko, na mestu. Da je terjatev toženke zavarovana s hipoteko, sta tožnika navedla. Trditveno breme se nanaša na trditve o dejstvih, pravo pa mora poznati sodišče. Ali sta tožnika zavarovanje s hipoteko omenjala v zvezi s pogojem reverzibilnosti, zato ni pomembno.
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00083415
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 1, 1/2. ZVPot člen 22, 22/1, 22/4, 23, 24, 24/1, 24/1-4. ZIZ člen 29a, 272, 272/1, 272/2, 272/2-3.
kreditna pogodba - kreditna pogodba v CHF - ničnost kreditne pogodbe - regulacijska (ureditvena) začasna odredba - zavarovanje nedenarne terjatve - pogoji za izdajo začasne odredbe - trditveno in dokazno breme - dokazovanje s stopnjo verjetnosti - verjetnost obstoja terjatve - pojasnilna dolžnost banke - pogoj reverzibilnosti - tehtanje neugodnih posledic izdaje začasne odredbe - namen zavarovanja z začasno odredbo - izvedba dokazov
Iz toženkinih ugovornih trditev izhaja, da je tožnico opozorila na bistvene nevarnosti kredita, tudi na okoliščino, da lahko valutno tveganje, ki navzgor ni omejeno, pomembno vpliva na njeno plačilno sposobnost. Ker gre za trditve, diametralno nasprotne trditvam tožnice, bi moralo sodišče prve stopnje toženki omogočiti, da jih dokaže. Posebej zato, ker je na njej (trditveno in) dokazno breme o izpolnjeni pojasnilni dolžnosti, opravljeni s profesionalno skrbnostjo. Šele izvedba predlaganega dokaza bi omogočala presojo, ali je tožnica razumela (oziroma ni razumela) razsežnost(i) prevzetega valutnega tveganja.
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00082782
ZIZ člen 272, 272/2, 272/2-3. ZVPot člen 23, 24.
kredit v CHF - ničnost kreditne pogodbe - začasna odredba v zavarovanje denarne terjatve - pogoji za izdajo začasne odredbe - izkaz verjetnosti obstoja terjatve - kreditno tveganje - Direktiva Sveta 93/13/EGS - sodna praksa SEU
V tej pravdi se s stopnjo verjetnosti nakazuje, da v primeru, če bi bil zahtevek tožnice utemeljen, polnega učinka končne meritorne odločitve v tej pravdi in polnega učinka Direktive ne bo mogoče zagotoviti brez začasnega zavarovanja, s katerim bi se zadržalo plačevanje mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi sporne pogodbe. To pa je - poleg verjetnosti obstoja terjatve na ničnost pogodbe - edini relevantni pogoj, ki ga je mogoče postaviti tožnici za utemeljitev predlaganega zavarovanja, če naj se nacionalna zakonodaja in sodna praksa razlagata lojalno, kot nalaga sodba SEU C-287/22.
Glede na navedeno se izkaže, da evroskladna razlaga relevantnih določb ZIZ v navedenih potrošniških sporih omogoča znatno znižane standarde sicer strogo pojmovanih pogojev za ureditvene začasne odredbe, in da je stališče iz citirane zadeve tukajšnjega pritožbenega stališča I Cp 2075/2023 osamljeno oz. v večinski praksi istega sodišča preseženo.
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00083500
ZVPot člen 24, 24/1. ZIZ člen 272.
regulacijska začasna odredba - pogoji za izdajo začasne odredbe - kredit v CHF - ničnost pogodbe - pojasnilna dolžnost banke - nepošten pogodbeni pogoj - načelo vestnosti in poštenja - sklepčnost trditev - pogoj reverzibilnosti
Trditve toženke, da je tožnikoma izročila izračune po različnih vrstah kreditnih pogodb in izračune možnih scenarijev rasti valutnega tečaja, je sodišče pravilno štelo za manj verjetne, ker toženka listinskih dokazov o tem ni predložila. Poleg tega toženka ni podala trditev, da so izračuni vsebovali podatke o zelo veliki depreciaciji in je bilo to pri izračunu upoštevano. Tudi iz navedb toženke, kako je bančni uslužbenec predstavil tožnikoma ponudbo, ne izhaja, da jima je predstavil možnost "črnega scenarija".
Iz navedb toženke ni razvidno njeno pojasnilo tožniku o pomenu in učinku konverzije v povezavi z mehanizmom pogodbenega pogoja kredita, vezanega na CHF. Samo dejstvo o v pogodbo vključeni možnosti konverzije ne odpravlja neuravnoteženosti potrošnikovega pogodbenega položaja. Možnost konverzije pa je lahko tudi po oceni pritožbenega sodišča celo pripomogla k vtisu tožnikov, da dejansko tveganje kreditnega posla kot takega pravzaprav ni tako visoko.
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00082917
ZIZ člen 226, 227, 272, 272/1, 272/2, 273. ZVPot člen 24. URS člen 3a.
predlog za izdajo začasne odredbe - potrošniška kreditna pogodba - začasno zadržanje učinkovanja kreditne pogodbe - zavarovanje nedenarne terjatve - pogoji za zavarovanje nedenarne terjatve - verjetnost obstoja terjatve - ničnost kreditne pogodbe - nepošten pogodbeni pogoj - kredit v CHF - pojasnilna dolžnost banke - težko nadomestljiva škoda - nesklepčnost trditev - tehtanje neugodnih posledic izdaje začasne odredbe - pogoj reverzibilnosti - sodna praksa SEU - sprememba sodne prakse
Razlaga SEU in sodba C-287/22 je bila razlog za spremembo domače sodne prakse, ki se je že ustalila pri stališču, da je v potrošniških sporih z začasno odredbo mogoče zavarovanje tudi za oblikovalni zahtevek.
Pritožba se neutemeljeno zavzema za restriktivni pristop pri izdajanju regulacijskih začasnih odredb v potrošniških sporih.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSM00083256
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 4, 5. URS člen 3a. OZ člen 5, 7, 87, 87/1, 88, 88/1, 270, 270/2, 346, 352, 352/3. ZPotK člen 21, 21/3. ZVPot člen 22, 22/4, 22/5, 23, 23/2, 24, 24/1, 24/1-1, 24/1-3, 24/1-4. ZPP člen 8, 286b, 286b/1, 339, 339/2, 339/2-14, 340, 341, 353.
ničnost kreditne pogodbe - ničnost vknjižbe hipoteke - pojasnilna dolžnost banke - nepošten pogodbeni pogoj - valutna klavzula v CHF - načelo profesionalne skrbnosti - potrošniški kredit - kondikcijski zahtevek - zastaranje kondikcijskega zahtevka - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - zmožnost preizkusa sodbe - pravilna ugotovitev dejanskega stanja - celovita dokazna ocena - zavrnitev izvedbe dokaza - neprimeren dokaz - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - načelo vestnosti in poštenja - vsebina pojasnilne dolžnosti - Sodišče Evropske unije (SEU) - odločbe Vrhovnega sodišča - neposredna uporaba direktive - razlaga prava - načelo specialnosti - retroaktivna uporaba predpisa - razlaga direktive - sodba SEU - varstvo potrošnikov - zmotna uporaba materialnega prava - glavni predmet pogodbe - pravni standard - pojem povprečnega potrošnika - odstop od kreditne pogodbe - izpodbijanje vrednosti spornega predmeta
Za izpolnitev pojasnilne dolžnosti mora biti pregledno pojasnjeno konkretno delovanje mehanizma valutnega razmerja tuje valute, na katerega se nanaša zadevni pogoj, ter zveza med tem mehanizmom in mehanizmom, določenim z drugimi pogoji o izplačilu posojila.
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00082916
ZIZ člen 272, 272/1, 272/2, 272/2-2. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 339/2-15. ZPotK-2 člen 52, 52/1.
ničnost kreditne pogodbe - nepošten pogodbeni pogoj - zavarovanje nedenarne terjatve - regulacijska (ureditvena) začasna odredba - pogoji za izdajo začasne odredbe - izkaz verjetnosti obstoja terjatve - pojasnilna dolžnost banke - profesionalna skrbnost - načelo vestnosti in poštenja - kredit v CHF - težko nadomestljiva škoda
V obravnavani zadevi se je sodišče prve stopnje glede na ugovorne navedbe povezane s klavzulo zamenljivosti postavilo na stališče, da tožnik verjetno objektivno ni mogel oceniti kaj za njegove obveznosti ta klavzula pomeni. Oceniti torej ni mogel, ali mu ta klavzula dejansko zmanjšuje valutno tveganje ali ne. Ta ocena temelji na predpostavki, da so pogodbeno predvidena možnost konverzije, valutna klavzula ter ustrezna vsebina pojasnilne dolžnosti trije dejavniki, ki drug na drugega lahko součinkujejo in na ugotovitvi, da tožnik ob sklepanju pogodbe verjetno ni bil opozorjen glede netipičnega in neobvladljivega tveganja, ki ga nase prevzema, in da je bil glede tega informacijsko podhranjen. Za to fazo postopka navedene ugotovitve zadostujejo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00082519
ZIZ člen 272, 272/1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.
regulacijska začasna odredba - začasno zadržanje učinkovanja kreditne pogodbe - kredit v CHF - potrošniška kreditna pogodba - pojasnilna dolžnost banke - kršitev pravice do izjave - verjetnost obstoja terjatve - sklepčnost trditev
V tej zadevi v ugovoru zatrjevana pojasnila toženke kažejo diametralno nasproten potek informiranja o prevzetih tveganjih, kot sta ga zatrjevala tožnika, ki sta navedla, da nista bila opozorjena na valutna tveganja in na to, kako bi lahko večja apreciacija tečaja vplivala na njune kreditne obveznosti. Zgolj na podlagi podanih navedb po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče zaključiti, da so navedbe tožnikov verjetnejše.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00082612
OZ člen 5, 88, 88/1. ZVPot člen 23, 24. ZPotK-2 člen 52. URS člen 33. ZPP člen 163, 163/4. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 1, 1/2, 3, 3/1, 4, 4/1. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah preambula 16. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6, 7.
varstvo potrošnikov - varstvo potrošnikov po evropskem pravu - Direktiva Sveta 93/13/EGS - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - ničnost kreditne pogodbe - tožba za ugotovitev ničnosti pogodbe - protipravno ravnanje banke - načelo vestnosti in poštenja - sklenitvena pogodbena faza - bistvena sestavina pogodbe - pojasnilna dolžnost banke - dolžna profesionalna skrbnost - dolžnost razkritja informacij - neizpolnjena pojasnilna dolžnost - tuja valuta denarne obveznosti - posojilo v tuji valuti - dolgoročni kredit v CHF - sprememba valute - sprememba vrednosti tečaja tuje valute - spremembe valutnih tečajev - menjalni tečaj - kreditno tveganje - jasnost pogodbenih določil - nepošten pogodbeni pogoj - opredelitev nepoštenih pogodbenih pogojev - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - merilo povprečnega potrošnika - dokazna ocena izpovedi prič - sodna praksa SEU - avtonomna razlaga pravne norme - izrek stroškovne odločitve - začetek teka roka - določitev roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti
Ni pomembno, ali je banka mogla napovedati znatno spremembo tečaja, niti da ni bilo gotovo, ali se bo tečajno tveganje realiziralo v škodo ali v korist tožnikov; odločilno je, da je glede na pretekle izkušnje (potek gospodarskih kriz in finančnih zlomov) morala pričakovati, da v odplačilni dobi kredita lahko pride do velikih pretresov na valutnem trgu in s tem do tečajnih sprememb.
Ob sklepanju pogodbe je poleg ZPotK veljal tudi ZVPot, ki pri opredelitvi nepoštenosti pogodbenega pogoja izhaja iz utemeljenih pričakovanj potrošnika glede izpolnitve pogodbe oziroma uveljavljanja svojih pogodbenih interesov. Potrošnik jih lahko oblikuje, če ponudnik kot informacijsko in pogajalsko močnejša stranka ravna v skladu z vestnostjo in poštenjem. Poskrbeti mora torej za prenos tistih informacij, ki bodo (povprečnemu) potrošniku omogočili enakovreden pogajalski položaj. Da zahteva po lojalnem in pravičnem sodelovanju ponudnika vključuje upoštevanje potrošnikovih interesov, izhaja tudi iz 16. uvodne izjave Direktive 13/93. Dolžnost informiranja potrošnika tako ni določena za nazaj, ampak je veljala že ob sklenitvi pogodbe.
Ker je za presojo odločilen kriterij povprečnega potrošnika, obseg dolžnega pojasnila ni odvisen od stopnje kreditojemalčeve izobrazbe.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00082714
ZIZ člen 267, 272, 272/1, 272/2, 272/2-1, 272/2-2, 272/2-3, 273. ZPP člen 7, 180, 180/3, 212. URS člen 3a. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 6, 6/1, 7, 7/1.
kršitev pravice do izjave - pravica do učinkovite obrambe - varstvo potrošnikov po evropskem pravu - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - kreditna pogodba v CHF - tožba za ugotovitev ničnosti pogodbe - ničnost kreditne pogodbe - nepošten pogodbeni pogoj - nepošteni pogoji v potrošniških pogodbah - predlog za izdajo začasne odredbe - ureditvena (regulacijska) začasna odredba - pogoji za izdajo regulacijske začasne odredbe - pogoji za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve - restriktiven pristop - kriterij nujnosti - nevarnost nastanka težko nadomestljive škode - grozeča škoda - pogoj reverzibilnosti - tehtanje neugodnih posledic izdaje začasne odredbe - Direktiva Sveta 93/13/EGS - načelo primarnosti prava EU - načelo učinkovitosti prava EU - sodna praksa SEU - načelo lojalne razlage nacionalnega prava s pravom EU - razlaga zakona v smislu določb direktive - učinkovitost sodnega varstva v primeru uspeha v sporu - valutno tveganje - konverzija - neizpolnjena pojasnilna dolžnost - pojasnilna dolžnost banke - začasno zadržanje učinkovanja kreditne pogodbe - zadržanje učinkov - pravica do sodnega varstva - glavnica - upoštevanje obresti - odplačevanje kredita - obroki kredita - premoženjski položaj - življenjski standard
Pravica do vlaganja predlogov za izvršbo predstavlja del ustavne pravice do sodnega varstva, ki jo lahko omejita zgolj ustava ali zakon. Ob tehtanju ustavne pravice tožnika do zasebne lastnine ter njegove pravice kot potrošnika ter na drugi strani pravice toženke do sodnega varstva pretehta slednja, saj ima tožnik v primeru morebitnega izvršilnega postopka na podlagi izdane začasne odredbe možnost ugovora, ki ga ščiti pred morebitno zlorabo teh institutov s strani toženke.
V fazi zavarovanja terjatve je treba upoštevati le evrsko glavnico brez obrestnega dela, ostalo pa bo predmet odločanja o obsegu morebitnega vrnitvenega zahtevka.
kreditna pogodba v CHF - pritožba zoper sklep o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje - opravičljiva zamuda pravnega dejanja - zamudna sodba - pritožba zoper zamudno sodbo - dogovor o uporabi poštnega predala - dogovor o vročanju - napačna vročitev tožbe - osebno vročanje - obvestilo v poštnem predalu - rok za dvig pisanja - kršitev pravice do izjave - razveljavitev zamudne sodbe
Tožba je pisanje, ki se toženi stranki vroča osebno (prvi odstavek 142. člena ZPP). V primeru, če se naslovnik s pošto pisno dogovori o vročanju v poštni predal, se morajo poštne pošiljke, ki se vročajo osebno, vročati preko poštnega predala. Pisanje se mu vroča neposredno v poštni predal brez predhodnega poskusa vročitve na njegovem naslovu. Drugačna vročitev (vročitev mimo določbe 139.b člena ZPP) ni pravilna. Uporabnik in izvajalec poštnih storitev se v primeru osebnega vročanja po ZPP niti ne moreta veljavno dogovoriti o drugačnem načinu vročanja. Sodišče prve stopnje (oziroma pošta kot njegov izpolnitveni pomočnik) bi moralo tožbo toženki vročati osebno, torej po pravilih 142. člena ZPP. To v skladu z drugim odstavkom 139.b člena ZPP pomeni, da se vročitev pisanja iz prvega ali drugega odstavka 142. člena ZPP v poštni predal opravi tako, da vročevalec v poštnem predalu pusti obvestilo, v katerem je navedeno, kje je pisanje, in rok 15 dni, v katerem mora naslovnik pisanje dvigniti. Na obvestilu in pisanju, ki bi ga moral vročiti, navede vročevalec vzrok za tako ravnanje in dan, ko je obvestilo pustil naslovniku, ter se podpiše.
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00082188
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 2, 2-b.
varstvo potrošnikov - pojem potrošnika - finančni leasing nepremičnin - predlog za izdajo začasne odredbe - sodna praksa Sodišča Evropske unije
SEU je v zvezi z Direktivo Sveta 93/13/EGS dne 24. 10. 2024 izdalo sodbo (C-347/23), kjer je razsodilo, da je treba člen 2(b) Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah razlagati tako, da je fizična oseba, ki sklene pogodbo o hipotekarnem kreditu za financiranje nakupa ene same stanovanjske nepremičnine, da bi jo odplačno oddajala v najem, zajeta s pojmom "potrošnik" v smislu te določbe, kadar ta fizična oseba deluje za namene, ki so izven njene poslovne ali poklicne dejavnosti. Zgolj dejstvo, da želi ta fizična oseba ustvarjati prihodke od upravljanja te nepremičnine, samo po sebi ne more pripeljati do izključitve navedene osebe iz pojma "potrošnik" v smislu navedene določbe. Če se torej fizična oseba ni ukvarjala z oddajanjem nepremičnin v najem, sklenitev pogodbe z namenom oddajanja ene stanovanjske nepremičnine in ustvarjanja dohodka iz tega naslova še ne pomeni, da ta oseba ni potrošnik v smislu te direktive.
PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00082263
ZIZ člen 272, 272/1, 272/2.
regulacijska (ureditvena) začasna odredba - kredit v CHF - zavarovanje nedenarne terjatve - prepoved razpolaganja s terjatvijo - začasno zadržanje učinkovanja kreditne pogodbe - zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe - predpostavke za izdajo začasne odredbe - odločba Sodišča Evropske unije (SEU)
Četudi bi sodišče ugotovilo ničnost kreditne pogodbe, bo morala tožeča stranka toženki vrniti, kar je od nje prejela. Ker glavnice, izplačane iz naslova izpolnitve te pogodbe, tožeča stranka še ni odplačala, ji vsaj do odplačila glavnice ne bo potrebno spreminjati tožbe za vse med postopkom plačane obroke - do tega bo prišlo šele, ko in če bo odplačala glavnico, torej, ko bo toženki vrnila, kar je od nje po pogodbi prejela. Predlagano zavarovanje bi bilo utemeljeno, če bi bila poleg verjetnosti obstoja terjatve na ničnost pogodbe verjetno izkazana težko nadomestljiva škoda, ki je podana s tem, ko bi morala tožeča stranka razširjati tožbo oziroma vlagati novo tožbo. V obravnavanem primeru ni sporno, da tožeča stranka niti še v času vložitve pritožbe ni v celoti odplačala zneska glavnice, ki ga je prejela od toženke iz naslova izpolnitve kreditne pogodbe. Nerelevantna je pritožbena navedba, da bo to glavnico kmalu odplačala, saj do tega dejstva še ni prišlo niti ni gotovo, da bo do njega sploh prišlo. Plačilo obrokov s strani tožeče stranke namreč ni gotovo bodoče dejstvo kot je na primer potek časa. Glede na navedeno s stopnjo verjetnosti ni izkazano, da v primeru utemeljenosti tožbenih zahtevkov, polnega učinka končne meritorne odločitve ne bi bilo mogoče zagotoviti brez zavarovanja, s katerim se začasno zadrži plačevanje zapadlih mesečnih obrokov po sporni kreditni pogodbi.
Tudi sicer (če bi bili izpolnjeni pogoji za začasno zadržanje učinkovanja pogodbe, pa zaenkrat niso) pa po presoji pritožbenega sodišča za zagotovitev polnega učinka morebitne ugoditve zahtevku na ničnost pogodbe, kot ga terja pravo EU, zadostuje začasno zadržanje učinkovanja pogodbe. Taka začasna odredba toženki prepoveduje nadaljnje uveljavljanje upravičenj iz pogodbe. Morebitno uveljavljanje teh upravičenj v izvršilnem postopku bi bilo v nasprotju z začasno odredbo in zato nedopustno. Zato v takšnem primeru tožeči stranki do konca začasnega zadržanja tudi ni treba plačevati obrokov v skladu s to pogodbo.
Izdaja začasne odredbe, kot je predlagana v izpodbijanem zavrnilnem delu, bi posegla v toženkino pravico do sodnega varstva - uveljavljanja terjatev v izvršilnem postopku. Po stališču novejše sodne prakse taka začasna odredba ni dopustna. ZIZ daje tožeči stranki na razpolago pravna sredstva, s katerimi se lahko upre morebitnemu toženkinemu uveljavljanju pogodbenih terjatev v izvršilnem postopku (ugovor zoper sklep o izvršbi, odlog izvršbe, nasprotna izvršba).
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00081932
ZIZ člen 267, 272, 272/1, 272/2, 272/2-1, 272/2-2, 272/2-3, 273.
kršitev pravice do izjave - pravica do učinkovite obrambe - preuranjena odločitev - odprava kršitev - varstvo potrošnikov po evropskem pravu - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - kreditna pogodba v CHF - tožba za ugotovitev ničnosti pogodbe - ničnost kreditne pogodbe - nepošten pogodbeni pogoj - nepošteni pogoji v potrošniških pogodbah - predlog za izdajo začasne odredbe - ureditvena (regulacijska) začasna odredba - pogoji za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve - restriktiven pristop - pogoji za izdajo regulacijske začasne odredbe - kriterij nujnosti - nevarnost nastanka težko nadomestljive škode - grozeča škoda - pogoj reverzibilnosti - tehtanje neugodnih posledic izdaje začasne odredbe - Direktiva Sveta 93/13/EGS - načelo primarnosti prava EU - načelo učinkovitosti prava EU - sodna praksa SEU - načelo lojalne razlage nacionalnega prava s pravom EU - razlaga zakona v smislu določb direktive - učinkovitost sodnega varstva v primeru uspeha v sporu - valutno tveganje - neizpolnjena pojasnilna dolžnost - pojasnilna dolžnost banke - slabo finančno stanje dolžnika - začasno zadržanje učinkovanja kreditne pogodbe - zadržanje učinkov - pravica do sodnega varstva - ustrezna trditvena podlaga - dokazni predlog za zaslišanje priče
Kljub dokaznemu standardu verjetnosti, ki velja v postopku za izdajo začasne odredbe, to ne pomeni, da je dokazovanje z zaslišanjem strank ali prič izključeno in da sodišče izvede le "dokazno oceno" trditev. Za to ne v ZPP ne v ZIZ ni podlage.
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00081635
ZIZ člen 272, 272/1, 272/2, 272/2-2, 272/2-3, 272/2-3, 273. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 1, 1/2.
kreditna pogodba v CHF - ničnost kreditne pogodbe - regulacijska (ureditvena) začasna odredba - pogoji za izdajo začasne odredbe - trditveno in dokazno breme - verjetnost obstoja terjatve - pojasnilna dolžnost banke - namen zavarovanja z začasno odredbo - nenadomestljiva ali težko nadomestljiva škoda - reverzibilnost začasne odredbe - zadržanje plačila - odlog plačila
Pri tehtanju neugodnih posledic oziroma položajev pravdnih strank je sodišče prve stopnje upoštevalo, da je toženka finančna institucija, ki ima terjatev zavarovano s hipoteko na dveh nepremičninah in ki ji začasen odlog plačevanja glede na obseg njenega finančnega kapitala ne bo povzročil večjih finančnih izgub. Premoženjski položaj tožnice ni odločilen, pomembne so neugodne posledice, ki bi v primeru neizdaje predlagane začasne odredbe lahko nastale tožnici, in ki so povezane predvsem s sodnimi postopki za uveljavitev njenih povračilnih zahtevkov.
PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00081454
ZIZ člen 272, 272/1, 272/2, 272/2-2, 272/2-3. ZPP člen 151.
potrošniški spor - kreditna pogodba v CHF - regulacijska (ureditvena) začasna odredba - pogoji za izdajo regulacijske začasne odredbe - ugovor zoper sklep o izdaji začasne odredbe - verjetnost obstoja terjatve - pojasnilna dolžnost banke - novejša sodna praksa - nepošten pogodbeni pogoj - zaščita potrošnika - dolžnost vrnitve posojila - preplačilo dolga
Sodba SEU v zadevi C-287/22 ne zahteva visoke stopnje dokazanosti dejstva, da je potrošnik že plačal več, kot dolguje, temveč zadošča, da obstaja tveganje, da bo potrošnik med sodnim postopkom plačeval mesečne obroke v znesku, ki je višji od dejansko dolgovanega.
Evroskladna razlaga relevantnih določb ZIZ v potrošniških sporih za ugotovitev ničnosti kreditnih pogodb v CHF omogoča znatno znižane standarde sicer strogo pojmovanih pogojev za ureditvene začasne odredbe.