Za presojo spornega pogodbenega razmerja je potrebno uporabiti pravne predpise, ki se nanašajo na varstvo potrošnika, saj gre v obravnavanem primeru za potrošniško kreditno pogodbo: določbo 38. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina EU), Direktivo sveta 93/13/EGS z dne 5. 4. 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških kreditih (v nadaljevanju Direktiva), Zakon o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot), Zakon o potrošniških kreditih (v nadaljevanju ZPotK) in Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ).
Naloga sodišča je, da v vsakem posameznem primeru ugotovi, ali je uporaba pravil o zastaranju, upoštevajoč naravo zastaralnega roka, združljiva s konvencijskimi zahtevami.
Da je potrebno biti pri odločanju o zastaralnem roku v primerih potrošnikov previden, je poudarilo tudi VSRS v zadevi II Ips 14/2020, ko je navedlo, da je treba upoštevati potrošniško naravo spornega razmerja in specifičnosti njene ureditve.
Kot je bilo že opozorjeno, gre za podobno zadevo kot v primeru izbrisanih, ki niso mogli poznali svojih pravic (saj jim jih je država ves čas odklanjala) in je zato Ustavno sodišče RS v njihovem primeru odločilo, da zastaranje ni moglo začeti teči že, ko so uveljavljali primarno pravno varstvo.
Pritožba pravilno poudarja monetarni nominalizem, kar pomeni, da mora stranka vrniti drugi stranki isto količino denarnih enot, kot jih je prejela.
SEU je zavzelo stališče, da kreditna institucija od potrošnika pri restituciji zneskov, plačanih na podlagi nične pogodbe, ne more zahtevati nadomestila, ki bi presegalo vračilo prejetega kapitala.
Tako se izkaže določba 193. člena OZ v konkretnem primeru za ugodnejšo za potrošnika kot določbe Direktive oziroma na podlagi le-te izoblikovana sodna praksa SEU, saj daje tožnici kot potrošnici več pravic, to je, da ima pravico zahtevati zakonske zamudne obresti od zneska, ki presega glavnico, od dneva poplačila celotne kreditne obveznosti, in ne šele od dneva, ko je toženko opomnila na plačilo oziroma vložila tožbo.
Sodišče prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča pravilno uporabilo materialno pravo, t.j. določilo 87. člena OZ, ko je zaključilo, da je v skladu s 1. odstavkom tega zakonskega določila posledica ničnosti pogodbe ta, da mora vsaka pogodbena stranka drugi vrniti vse, kar je na podlagi pogodbe prejela. Pravilno je pojasnilo, da povračilni (kondikcijski) zahtevek, tudi če je posledica ugotovljene ničnosti, temelji na obogatitvenem principu. Pravilno je tudi pojasnilo sodišča prve stopnje, da ko je predmet izpolnitve denar, mora prejemnik vrniti isto količino denarja, pa tudi, da v tem primeru ne pride v poštev določba, da mora sodišče, če vračilo prejetega ni mogoče ali če narava tistega, kar je bilo izpolnjeno, nasprotuje vrnitvi, obračunati ustrezno denarno nadomestilo po cenah v času, ko je izdana sodna odločba, saj ta določba namreč zajema primere, ko predmeta izpolnitve ni več mogoče vrniti ali ko vrnitev prejetega ni mogoča zaradi narave izpolnitve (storitev). Ker je v konkretnem primeru predmet izpolnitve denar, toženka ni upravičena do nadomestila, ker je tožnica uporabljala njen denar, je pa nasprotno tožnica upravičena tudi do vračila obresti, ki jih je plačala toženki.
Materialno pravno, v skladu s 193. členom OZ, pa je pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, ki pritožbeno ni konkretizirano izpodbijan, da toženki glede na vse okoliščine ob sklepanju pogodbe ni mogoče očitati nepoštenosti v smislu določila 193. člena OZ, ker v času sklepanja pogodbe ni ravnala namerno, zato je tožnici pravilno prisodilo zakonske zamudne obresti od vsake posamezne plačane anuitete kredita šele od vložitve tožbe dalje.