ZPP člen 206. ZS člen 113a. ZVPot člen 22, 23, 24, 24/1, 24/1-1, 24/1-4, 24/3. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 8, 8a.
vprašanje za predhodno odločanje Sodišču Evropske unije - pogoji za prekinitev postopka
Sodišče prve stopnje je na podlagi zaključka, da je njegova odločitev v obravnavani zadevi odvisna od odločitve SEU o predhodnem vprašanju glede razlage prava Evropske Unije, ki ga je postavilo sodišče druge stopnje v zadevi I Cp 889/2020 s sklepom z dne 8.6.20211, z izpodbijanim sklepom ob smiselni uporabi 113.a člena ZS in 206. člena ZPP prekinilo predmetni pravdni postopek do prejema predhodne odločbe oziroma do odgovora SEU na predhodno vprašanje.
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00065487
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 3/2, 4, 4/1, 4/2, 5, 8. ZVPot člen 22, 22/1, 22/4, 22/5, 23, 23/1, 23/2, 24, 24/1. ZPotK člen 6, 6/1, 7, 7/1-9. OZ člen 86, 112, 112/1.
potrošniška kreditna pogodba - posojilo v tuji valuti - kredit v CHF - hipotekarni bančni kredit - valutno tveganje - ničnost pogodbe - obveznosti pred sklenitvijo kreditne pogodbe - vsebina kreditne pogodbe - pogodbeni pogoji - tipska pogodba - nepošten pogodbeni pogoj - pojasnilna dolžnost banke - načelo vestnosti in poštenja - dobra vera - slaba vera banke - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - razveza ali sprememba pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin - varstvo potrošnikov - razlaga ZVPot - Direktiva Sveta 93/13/EGS
Sodišče prve stopnje je pri presoji, ali je toženka celovito in ustrezno izvedla svojo pojasnilno dolžnost (zahteva transparentnosti pogodbenih pogojev), izhajalo iz v sodni praksi VSRS in SEU uveljavljenih stališč oziroma meril. V vsakem primeru je treba presoditi, ali je banka potrošniku predhodno zagotovila dovolj informacij, da lahko razume dejanski učinek pogoja o vračilu kredita v tuji valuti. Pri tem ne gre le za formalno in slovnično razumljivost pogoja, temveč za to, da je povprečni potrošnik, ki je normalno obveščen, razumno pozoren in preudaren, lahko ne le seznanjen z možnostjo spremembe vrednosti tuje valute, temveč tudi zmožen oceniti potencialno znatne ekonomske posledice takega pogoja za njegove finančne obveznosti. SEU je izrecno navedlo, da je za možnost potrošnika, da oceni ekonomske posledice obravnavanega pogodbenega pogoja, ključno jasno obvestilo o tem, da s podpisom posojilne pogodbe, izražene v tuji valuti, prevzema tečajno tveganje, ki ga bo ob devalvaciji valute, v kateri prejema dohodke, morda težko nosil in navedbo o možnih spremembah menjalnih tečajev in tveganja v zvezi s sklenitvijo posojila v tuji valuti, če posojilojemalec svojih dohodkov ne prejema v tej valuti. Razen navedenega poudarka, se SEU ni spuščalo v to, katere informacije vse, razen informacije o možnosti apreciacije ali depreciacije tuje valute, bi bilo treba predočiti potrošniku. Pomembno je, da so informacije takšne vsebine, da jih potrošnik razume in da mu omogočajo sprejetje razumne odločitve glede na možen vpliv spremembe tečaja na višino njegovih mesečnih obveznosti odplačila kredita, vezanega na tujo valuto. Ni pa več v sferi banke, na kakšen način bo potrošnik prejete informacije upošteval pri svoji odločitvi. Potrošnik ne sme spregledati opozoril in jih mora sam pretehtati in ovrednotiti. Lahko se odloči za tveganje in večje pričakovane koristi, ali pa za manjše pričakovane koristi ob manjšem tveganju.
Od povprečno obveščenega, razumno pozornega in preudarnega potrošnika je mogoče pričakovati, da se zaveda, da se kredit v EUR in kredit v CHF razlikujeta zaradi prevzema valutnega tveganja in da se tečaj CHF lahko spremeni. Da so se stranke toženke, tudi tožnik, zavedale, da se višina anuitet spreminja glede na spremembo tečaja, izhaja tudi iz neizpodbijane dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da so stranke glede na (spremenljiv) tečaj same izbirale datum črpanja kredita, ker so lahko dobile višje izplačilo, če je bilo izplačilo na dan, ko je bil tečaj ugodnejši. Toženka je tudi v nadaljevanju trajanja pogodbenega razmerja tožnika redno obveščala o spremembah obrestne mere in ga vabila na informativne razgovore glede stanja kredita in možnosti reprogramiranja. Ni sporno, da je tožnik enkrat (15. 1. 2013) tudi prišel na razgovor, a se za spremembo valute ni odločil, čeprav je bil posebej opozorjen, da je menjalni tečaj glede na prejšnja leta bistveno spremenjen. Če se tožnik niti takrat, ko je bil seznanjen s spremembami tečaja v zadnjih štirih letih in pol, ni odločil za konverzijo kredita v EUR, je neprepričljiva pritožbena trditev, da pritožnik, „če bi bil seznanjen s preteklimi gibanji CHF, gledano dolgoročno“ kreditne pogodbe ne bi sklenil.
Za presojo predpostavk nepoštenosti oziroma nedovoljenosti iz prvega odstavka 3. člena Direktive 93/13/EGS je odločilno, ali je znatno neravnotežje v stopnji informiranosti med potrošnikom in banko obstajalo v času sklepanja pogodbe. Če je bila (ali bi glede na svoje znanje in strokovnost lahko bila) banka informirana o rizikih glede spremembe tečaja oziroma so ji bile znane tedaj obstoječe okoliščine, ki lahko naknadno vplivajo na spremembo tečaja na škodo potrošnika tekom trajanja kreditne pogodbe, pa o tem potrošnika ni obvestila, bi bila v času sklepanja pogodbe nedobroverna. Če pa banka ni ravnala nevestno, se ne more šteti, da je v trenutku sklepanja pogodbe obstajalo neravnotežje v pravicah in obveznostih strank na škodo potrošnika samo zato, ker se je med izvrševanjem pogodbe spremenil devizni tečaj. Če gre za okoliščine, ki so nastale po sklenitvi pogodbe, za katere banka v trenutku pogodbe ni vedela niti mogla vedeti, te ne morejo biti merodajne za oceno nepoštenosti pogodbenega pogoja.
Sodna praksa se je že večkrat izrekla, da so se po eni strani banke in kreditojemalci morali in mogli zavedati valutnega tveganja, in sicer ne le njegove realnosti, temveč tudi tega, da se bo tveganje v dolgi dobi odplačevanja kredita vsaj deloma skoraj z gotovostjo uresničilo. Gre za običajno dinamiko ekonomskega cikla; natančne napovedi glede obdobja in obsega valutnega razmerja pa niso mogoče. Po drugi strani pa je treba upoštevati, da (zlasti za strokovnjake) tudi ne gre za popolno nenapovedljivost gibanja tečaja - vpliv določenih dejavnikov je gotovo predvidljiv. Vendar pa vednosti banke o določenih konkretnejših okoliščinah in njihovih vplivih ni mogoče kar domnevati. V konkretnem primeru je imel največji vpliv na vrednost CHF enostranski ukrep Švicarske centralne banke v letu 2015, ki ni bil predvidljiv in banke zanj niso mogle vedeti, še zlasti ne že v času sklepanja kreditnih pogodb v letu 2008.
Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da se je tožnik le posplošeno skliceval na gospodarsko krizo, zlom finančnih trgov in depreciacijo EUR. Gospodarska kriza kot spremenjena okoliščina se v skladu s teoretičnimi izhodišči, ki jim sledi tudi sodna praksa, lahko uspešno uveljavlja, če je zahtevek podprt z dejstvi in dokazi, ki razkrivajo: (1) spremembe dohodkov/odhodkov zaradi krize, (2) odziv na spremenjene okoliščine in v čem so te okoliščine zunanje, nepričakovane, (3) vpliv spremenjenih okoliščin na pogodbo in splošni položaj stranke, (4) kakšno je bilo ocenjevanje tveganja, (5) kakšno je bilo ravnanje, da ni mogoče očitati pomanjkanja ustrezne skrbnosti in (6) kaj je stranka storila, da bi izpolnila načelo in temeljno zavezo pacta sunt servanda.
BANČNO JAVNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00069937
Direktiva 2001/24/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. aprila 2001 o reorganizaciji in prenehanju kreditnih institucij člen 1. ZTFI člen 74. ZBan-1L člen 1. ZPP člen 8, 185, 185/1, 339, 339/2-14, 339/2-15.
Sodišče prve stopnje je natančno in obširno ter pravilno pojasnilo vsebino pojasnilne dolžnosti (komercialne) banke pri prodaji (tu podrejenih) obveznic, v okviru relevantnih določb področne zakonodaje (Zakona o trgu finančnih instrumentov, Direktive Sveta 93/13/EGS o nedovoljenih potrošniških pogojih, Zakona o varstvu potrošnikov). Pri tem vprašanju gre za vprašanje, ali so bile v predpogodbeni fazi sklepanja pogodbe in naknadnega vplačila ter vpisa obveznic stranki, ki se je odločala o tem, da bi postala imetnik podrejenih obveznic, s strani banke podane zadostne informacije za sprejem odločitve. Gre zlasti za vprašanje, ali je banka tožniku ustrezno pojasnila pravne lastnosti tega podrejenega finančnega instrumenta v primerjavi z hranilnimi vlogami in z navadnimi obveznicami banke. Pojasnilna dolžnost kot korekcija informacijskega neravnotežja, izvedena v predpogodbeni fazi, predstavlja obveznost banke, da nasprotno stranko na jasen in pregleden način informira o okoliščinah sklenitve pogodbe, tako da lahko stranka razume možna tveganja, povezana z naložbo.
Pritrditi gre stališču sodišča prve stopnje, da pojasnilna dolžnost pri prodaji podrejenih obveznic ni primerljiva s pojasnilno dolžnostjo bank v primerih kreditojemalcev v CHF, kar je nenazadnje razbrati tudi iz navedene odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 5/2020, ki opredeljuje, s čim se zadosti pojasnilni dolžnosti pri prodaji spornih obveznic. Gre sicer za podobno vprašanje, a zadeve ni mogoče primerjati že zato, ker gre za različna položaja, v katerih so uporabljeni različni finančni instrumenti. Dolžnost banke pri prodaji obveznic je v zagotovitvi vseh potrebnih informacij tako glede njihove narave kot glede z njo povezanih tveganj. Aktivna obveznost informiranja je lahko podana tako ustno kot pisno, tudi s pomočjo prospekta, na podlagi česar lahko stranka sprejme poučeno in preudarno ter prostovoljno odločitev. Banka ni dolžna preverjati, ali se je nasprotna stranka s ponujenimi potrebnimi informacija seznanila in jih (natančno) preučila. Pomembno je, da so bile različne informacije bodočemu imetniku (pred kasnejšim sprejetjem odločitve) dostopne.
Utemeljen pa je pritožbeni očitek, da toženka ni obvestila tožnika o možnosti izgube podrejenih obveznic izven stečaja banke, in takšne poučitve tudi ni obsegala vsebina prospekta. A pritožbeno sodišče soglaša z razlogi in zaključki sodišča prve stopnje, da ob izdaji prospekta in ob sklenitvi pogodbe za nakup podrejenih obveznic takšna možnost prenehanja kvalificirane obveznosti toženke ni bila predvidena. Pravna podlaga, ki je omogočala sprejetje izrednih ukrepih, kakršni so bili izrečeni s sporno odločbo BS, je bila v slovenski pravni red vnesena šele z novelo Ban-1L z dne 12. 11. 2013. Nacionalna naloga zakonodajalca je bila, da predpiše ukrepe in pogoje za izrek takih ukrepov. Direktiva 2001/24/ES z dne 4. 4. 2001 ni predstavljala neposrednega pravnega temelje za izrek takih ukrepov. Pred spremembo ZBan-1L se je lahko BS v primeru, ko komercialna banka postane nesposobna za poslovanje, odzvala s predlogom stečaja banke, šele spremenjeni zakon pa je omogočil, da se odzove tudi z izrednim ukrepom izbrisa obveznic, s katerim prepreči stečaj. Prospekt za prodajo obveznic X. je bil izdan pred spremembo zakonodaje in je povsem logično, da toženka ni mogla opozoriti tožnika na možnost izbrisa obveznic izven stečaja, torej na izredni regulacijski ukrep. Spremenjeni pogoji za prenehanje obveznosti banke so bili posledica spremenjene zakonodaje. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, vsebina Direktive ni nalagala dolžnosti ureditve reorganizacijskih ukrepov za ponovno vzpostavitev ustreznosti bank, s katerimi bi za to pristojni sodni ali upravni organi znižali terjatve tretjih oseb, zlasti pa ne, kakšne ukrepe konkretno, naj posamezna država članica predpiše in kakšni so pogoji za njihov izrek. Omenjena vprašanja so bila prepuščena nacionalnemu pravu posamezne države članice. Da izrek prenehanja kvalificiranih obveznosti banke, ki sledi izbrisu obveznic, ob nastanku razmerja, torej ob izdaji obveznic, ni bil niti pogodbeno niti zakonsko predviden, je potrjeno tudi v odločbi VS RS II Ips 173/2017.
ZPotK-2 člen 2, 2-20, 26. ZPotK-1 člen 24. ZPotK člen 18a. OZ člen 377.
potrošniška kreditna pogodba - gospodarska družba kot kreditojemalec - varstvo potrošnikov - potrošniški kredit - uporaba pravil zakona o potrošniških kreditih - obrestna mera dogovorjena s pogodbo - oderuške obresti - oderuške pogodbene obresti - obrestna mera - najvišja dovoljena obrestna mera - domneva oderuških obresti - izpodbojna zakonska domneva - višina obrestne mere - omejitev njihove višine - pravilna uporaba materialnega prava
Zakonodajalec je za potrošniške kreditne pogodbe, pri katerih dajalci kreditov niso banke, hranilnice oziroma kreditne institucije po zakonu, ki ureja bančništvo, izrecno predvidel in določil, da lahko znaša najvišja dopustna obrestna mera več (tudi občutno več), kot pa je obrestna mera, ki po 377. členu OZ ustvarja domnevo oderuštva. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da so povprečne efektivne obrestne mere, ki jih skladno s 26. členom ZPotK-2 dvakrat letno objavlja Banka Slovenije, izračunane na podlagi potrošniških kreditnih pogodb, ki so jih sklenile banke in hranilnice v Sloveniji. To pomeni, da že obrestne mere, ki jih predpisujejo banke in hranilnice, pri kratkoročnih kreditih večkratno presegajo najvišjo dopustno obrestno mero iz 377. člena OZ. V sodni praksi ali pravni teoriji se nikoli ni izpostavilo stališče, da bi bili tovrstni krediti bank in sorodnih finančnih organizacij oderuški iz razloga, ker EOM presega obrestno mero, določeno v 377. členu OZ.
Za določitev najvišje še dopustne obrestne mere potrošniških kreditov je treba uporabiti specialne (in poznejše) določbe Zakona o potrošniških kreditih, ne pa splošne določbe 377. člena OZ, saj specialni predpis (ZPotK-2) izrecno uzakonja za potrošniške kredite (naj)višjo še dopustno obrestno mero, ki je višja od v 377. členu OZ določene (domnevno) oderuške.
Obrestna mera, ki sta jo dogovorili pravdni stranki (65,365 %), ni presegla najvišje dopustne obrestne mere iz 26. člena ZPotK-2 (EOM za prvi kreditni razred, v katerega spada sporna pogodba [do šest mesecev, do 1.000 EUR], je znašala 44,5 %, torej znaša 200 % zadnje objavljene povprečne EOM za ta kreditni razred 89 %), zato sporna pogodbeno dogovorjena obrestna mera ni bila nedopustna.
POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00052123
ZVPot člen 23, 24. ZBan-1 člen 155. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 4, 4/2. OZ člen 86.
kreditna pogodba v CHF - potrošniška kreditna pogodba - ničnost kreditne pogodbe - varstvo potrošnikov - devizni tečaj - kreditne obveznosti - pogodbena obveznost - podlaga pogodbe - tveganje kot del pogodbene podlage - valutno tveganje - pogodbeno dogovorjeni pogoji - opredelitev nepoštenih pogodbenih pogojev - nepošteni splošni pogoji - glavni predmet pogodbe - pojasnilna dolžnost banke - informacijska dolžnost banke - vsebina pojasnilne dolžnosti - poštenost in dobrovernost pogodbene stranke - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - sodba Sodišča EU C-186/16
Pri presoji, ali je tožena stranka izpolnila svojo pojasnilno dolžnost, se je sodišče prve stopnje naslonilo na kriterije, ki jih je glede vsebine in obsega pojasnilne dolžnosti bank začrtalo SEU, v svojih odločbah pa povzelo tudi Vrhovno sodišče RS. V vsakem primeru je treba presoditi, ali je potrošniku banka predhodno zagotovila dovolj informacij, da lahko razume dejanski učinek pogoja o vračilu kredita v tuji valuti. Pri tem ne gre le za formalno in slovnično razumljivost pogoja, temveč za to, da je povprečni potrošnik, ki je normalno obveščen, razumno pozoren in preudaren, lahko ne le seznanjen z možnostjo spremembe vrednosti tuje valute, temveč tudi zmožen oceniti potencialno znatne ekonomske posledice takega pogoja za njegove finančne obveznosti.
Tožnikom res ni bil računsko prikazan vpliv visoke apreciacije CHF v razmerju do EUR (npr. 10, 20 ali 30 %) na anuitete in končno obveznost poplačila kredita, a je že sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da zaradi tega ni mogoče trditi, da tožniki tveganja niso mogli zaznati in ga oceniti. Zahteva po takšnih simulacijah je pretirana. Kot izhaja iz sodbe II Ips 195/2018 Vrhovnega sodišča RS, taka zahteva ne izhaja iz domače zakonodaje, veljavne v času sklenitve sporne pogodbe, niti iz omenjene sodbe SEU C-186/16 ali iz priporočila CERS/2011/1, na katerega se SEU sklicuje. Bistvo navedene sodbe je v tem, da mora biti stopnja informiranja potrošnikov določene intenzivnosti, ne pa v predpisovanju formalnih zahtev (natančnega načina in oblike) informiranja.
Presoja dobovernosti istočasno sodi tudi v okvir presoje nedovoljenosti oziroma nepoštenosti pogodbenega pogoja iz 23. člena in prvega odstavka 24. člena ZVPot in 3. člena Direktive 93/13 oziroma presoje, ali je sporni pogodbeni pogoj nepošten zaradi bankine nedobrovernosti in znatnega neravnotežja v pogodbenih pravicah in obveznostih strank. Da je tako, izhaja iz okoliščin obravnavanega primera, v katerem je neravnotežje v pravicah in obveznostih nastalo kasneje, med trajanjem pogodbe, iz vzroka, ki je nastal po sklenitvi pogodbe, zaradi naknadne spremembe deviznega tečaja.
Tožena stranka je v trenutku sklepanja kreditne pogodbe vedela, da se tečajno razmerje CHF/EUR lahko spremeni, glede na svoje znanje in izkušnje je lahko pričakovala, da se bo to glede na ročnost konkretnega kredita in običajno dinamiko ekonomskega cikla zgodilo, ni pa mogla vedeti, kdaj in v kakšni višini. Ni mogla pričakovati apreciacije CHF v takšnem obsegu, prav tako ni mogla vedeti, da se tveganje dolgoročno ne bo realiziralo v korist tožnikov. Posledično ji zato ni mogoče očitati, da je informacije tožnikom zlonamerno prikrivala. Ker finančne krize ni mogoče napovedati, tudi vedenje tožene stranke, da je CHF valuta varnega zatočišča, ne potrjuje pritožbene argumentacije, da je bila ob sklenitvi kreditne pogodbe v slabi veri.
Pri presoji znatnega neravnotežja med pravicami in obveznostmi pogodbenih strank je sodišče prve stopnje tehtalo tveganja, ki so jih pogodbene stranke prevzele ob sklenitvi Kreditne pogodbe.
BANČNO JAVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00050442
ZVPot člen 23, 24. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 4. ZBan-2 člen 85, 155.
švicarski franki (CHF) - kreditna pogodba v CHF - valutna klavzula - valutno tveganje - Direktiva Sveta 93/13/EGS - ugovor zastaranja - zastaralni rok - dodatno zaslišanje - dopolnitev dokaznega postopka - pojasnilna dolžnost banke
Ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo edine predlagane priče, ki je sklenila kreditno pogodbo pri isti referentki kot tožnica, je storilo absolutno bistveno kršitev določb ZPP iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče tudi ni obravnavalo zavrnitve dokaznega predloga na način, kot je bila ta priča predlagana. Sodišče tudi ni obravnavalo pravilno ugovora zastaranja in ni ugotavljalo, kdaj naj bi tožnica izvedela tako za nepoštenost pogodbe oziroma ničnost, ampak se je osredotočilo le na to, kdaj je bilo drugo najvišje zvišanje kreditnega obroka.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00052133
ZVPot člen 24, 24/1. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3. OZ člen 86, 119, 119/1. ZPP člen 286, 286/2, 339, 339/2, 350, 350/2.
kreditna pogodba - ničnost kreditne pogodbe - vsebina kreditne pogodbe - posojilo v tuji valuti - valutno tveganje - nepošten pogodbeni pogoj - dobra vera in poštenje - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - informacijska dolžnost banke - pojasnilna dolžnost banke - oderuškost - oderuška pogodba - elementi oderuštva - prepozne navedbe - uveljavljanje kršitve pravila o prekluziji - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - preizkus sodbe po uradni dolžnosti
V skladu s prvim odstavkom 24. člena ZVPot se pogodbeni pogoji štejejo za nepoštene, če: - v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank ali - povzročijo, da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošnika ali - povzročijo, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval ali - nasprotujejo načelu poštenja in vestnosti. V skladu s 3. členom Direktive 93/13 velja pogodbeni pogoj, o katerem se stranki nista dogovorili posamično, za nepoštenega, če v nasprotju z zahtevo dobre vere v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank.
Nasprotovanje dobri veri, ki v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pravicah in obveznostih strank v pričujoči zadevi, ni podano.
Zakaj je napačno stališče sodišča prve stopnje, da so bile prepozne pritožničine navedbe o vrsti tečaja, ki se uporabi za izračun protivrednosti obveznosti tožnice, pritožnica ne pojasni - ne navede, kje (do prvega naroka glavne obravnave; prim. 286. člen ZPP) je podala te navedbe ali, v čem bi bili razlogi, ki bi opravičevali kasnejše navajanje dejstev, kar pa bi morala storiti, da bi lahko dosegla preizkus pravilnosti stališča sodišča prve stopnje. Morebitna kršitev pravil o prekluziji namreč ni ena od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, kar od pritožnika terja, da kršitev konkretno in jasno obrazloži z opisom tega, kje je bila ta kršitev storjena, torej tudi, kje so pravočasne navedbe, ki jih naj bi sodišče prve stopnje spregledalo oziroma v čem so razlogi iz drugega odstavka 286. člena ZPP in kje jih je pritožnik navedel.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00064374
OZ člen 86. ZVPot člen 23, 23/1, 23/2, 24. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 4.
Sodišče prve stopnje je pravilno in obširno obrazložilo obseg varstva, ki ga nudi ZVPot in Direktiva 93/13/EGS pri presoji poštenosti glavnega pogodbenega pogoja. ZVPot v skladu z načelom lojalne razlage prava EU omogoča presojo poštenosti glavnega pogodbenega pogoja le, če je takšen glavni predmet pogodbe nejasen in nerazumljiv (t. j., če ne prestane testa transparentnosti). Testu transparentnosti in testu poštenosti je skupno to, da mora banka s potrošnikom v sklenitveni fazi poslovati v skladu z načelom dobre vere in poštenja. V okviru presoje poštenosti je za ugotovitev obstoja dobre vere banke ključno, ali je v sklenitveni fazi potrošniku razkrila okoliščine, ki jih je ob sklenitvi pogodbe poznala ali bi jih morala poznati in ki bi lahko kasneje med izvajanjem pogodbe razkrile znatno neravnotežje v pravicah in obveznostih strank, ki je bilo v pogodbeni pogoj sicer vgrajeno (vendar še ne izraženo) že ob sklenitvi pogodbe ravno zaradi nedobrovernosti banke.
Pritožbeno sodišče sprejema zaključek, da tožnik ni uspel dokazati, da je toženka z zadostno stopnjo gotovosti vedela (ali morala vedeti), kakšno bo gibanje tečaja. Pravilen zaključek se pri tem naslanja na dejstvo, da ni mogoče napovedati ali predvideti vseh faktorjev, ki vplivajo na gibanje tečaja (finančne krize, administrativni ukrepi centralnih bank, politične krize).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00048842
OZ člen 112, 371. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 4, 4/2, 8. ZVPot člen 23, 24. ZPP člen 7, 212. ZPotK-2 člen 52.
varstvo potrošnikov - potrošniška kreditna pogodba - kreditna pogodba v CHF - tuja valuta - valuta obveznosti (valutna klavzula) - glavni predmet pogodbe - nepoštenost pogodbenega določila - nepošten pogodbeni pogoj - valutno tveganje - pojasnilna dolžnost banke - informacijska dolžnost banke - Direktiva Sveta 93/13/EGS - ničnost kreditne pogodbe - ničnost kot sankcija za kršitev - ničnost kot skrajna sankcija - oderuška pogodba - oderuške obresti - spremenjene okoliščine - razveza ali sprememba pogodbe - trditveno in dokazno breme stranke
Vrhovno sodišče RS je že pojasnilo, da imajo tako kreditne pogodbe v tuji valuti kot kreditne pogodbe z valutno klavzulo v bistvenem enak namen in je zato pri presoji njihove morebitne ničnosti treba izhajati iz enakih izhodišč. Tako po pravu EU kot v slovenskem pravu je presoja (ne)poštenosti pogodbenih pogojev, ki pomenijo glavni predmet pogodbe (tak je tudi pogoj o vračilu kredita v tuji valuti), mogoča. Nepoštenost pogodbenega pogoja oziroma glavnega predmeta pogodbe je sankcionirana z ničnostjo spornega določila ali celotne pogodbe. Pri tem je treba najprej ugotoviti, ali je sporni pogodbeni pogoj jasen in razumljiv, torej ali je kreditodajalec pojasnilno dolžnost ustrezno in celovito izpolnil. Če je odgovor pozitiven, je nadaljnja presoja (ne)poštenosti glavnega predmeta pogodbe izključena; v nasprotnem primeru se opravi še slednja. Pri presoji (ne)poštenosti je treba presoditi predvsem to, ali je banka ravnala v dobri veri in ali je ob sklenitvi pogodbe obstajalo morebitno znatno neravnotežje med pravicami in obveznostmi strank ob upoštevanju, da se tako znatno neravnotežje lahko pokaže šele pozneje med izvajanjem pogodbe. Le pomanjkljiva izpolnitev pojasnilne dolžnosti sama po sebi še ne vodi v ničnostno sankcijo. Pojasnilna dolžnost ni izčrpana z vključitvijo klavzule o prevzemu valutnega tveganja v pisno pogodbo o kreditu v tuji valuti, temveč je treba v vsakem konkretnem primeru presoditi, ali je kreditodajalec potrošniku pomen valutnega tveganja tudi ustrezno vsebinsko pojasnil, to je na način, da je bil povprečni potrošnik, ki je normalno obveščen, razumno pozoren in preudaren, ne le seznanjen z možnostjo spremembe vrednosti tuje valute, temveč tudi zmožen oceniti potencialne znatne ekonomske posledice takega pogoja za njegove finančne obveznosti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00048984
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 4, 4/2. OZ člen 5, 6, 86, 112. ZVPot člen 22, 23, 24. ZPotK člen 7, 7/1, 24.
varstvo potrošnikov - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - kreditna pogodba v CHF - valuta obveznosti (valutna klavzula) - tuja valuta - glavni predmet pogodbe - nepošten pogodbeni pogoj - valutno tveganje - pojasnilna dolžnost banke - načelo vestnosti in poštenja - načelo skrbnosti - Direktiva Sveta 93/13/EGS - ničnost kreditne pogodbe - ničnost kot skrajna sankcija - razveza pogodbe - spremenjene okoliščine - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - dokazna ocena - metodološki napotki za izdelavo dokazne ocene
Pri kreditnih pogodbah, kjer je obračun vezan na uporabo tuje valute, je pogodba morala vsebovati navedbo tuje valute in vrsto tečaja, po katerem se izračunava vrednost v domači valuti, in opozorilo, da se ob spremembi tečaja lahko spremenijo tudi predvideni zneski posameznih plačil (prvi odstavek 7. člena ZPotK).
Presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja je po stališču sodišča EU treba opraviti glede na trenutek sklenitve pogodbe in pri tem upoštevati vse okoliščine, ki bi jih prodajalec ali ponudnik lahko tedaj poznal in ki bi lahko vplivale na poznejše izvajanje pogodbe, saj pogodbeni pogoj lahko pomeni neravnotežje med strankama, ki se pokaže šele med izvajanjem pogodbe. Ob upoštevanju strokovnega znanja in izkušenj banke, mora po stališčih sodišča EU nacionalno sodišče pri posojilih v tuji valuti najprej opraviti presojo spoštovanja dobre vere s strani banke in nato morebitno znatno neravnotežje med pogodbenima strankama v smislu člena 3 (1) Direktive 93/13. Za ugotovitev, ali pogoj v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank, mora preveriti, ali bi lahko banka, če s potrošnikom lojalno in pravično posluje, razumno pričakovala, da bi potrošnik tak pogoj sprejel v okviru posamičnih pogajanj.
Tudi po stališčih slovenske sodne prakse pošteno opravljena pojasnilna dolžnost pomeni dolžnost razkritja vseh informacij, ki bi jih banka lahko poznala ob sklenitvi pogodbe in bi lahko vplivale na njeno poznejše izvajanje, saj pogoj lahko pomeni neravnotežje med strankama, ki se lahko pokaže šele med izvajanjem pogodbe. Banka je pojasnilno dolžnost dolžna opraviti v obsegu, ki se zahteva za standard povprečnega potrošnika, kar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo. Opustitev ali nepravilna izpolnitev pojasnilne dolžnosti sama po sebi ne vodi do ničnostne sankcije. Do nje pride le v primeru, če je podana nepoštenost glede glavnega predmeta pogodbe, torej če je banka hkrati ravnala v slabi veri in ker je ob sklepanju pogodbe med pravicami in obveznostmi pogodbenih strank obstajalo znatno neravnotežje.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00049594
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 4, 4/2, 8. URS člen 23. OZ člen 336, 336/1, 346. ZVPot člen 1a, 22, 22/1, 22/4, 22/5, 23, 24, 24/1. ZPP člen 315a, 315a/1.
potrošniška kreditna pogodba - kreditna pogodba v CHF - ničnost kreditne pogodbe - tuja valuta denarne obveznosti - ničnost pogodbe - valutno tveganje - kondikcijski zahtevek - dajatveni zahtevek - zastaranje - zastaranje kondikcijskega zahtevka - ugovor zastaranja - neutemeljen ugovor - začetek teka zastaralnega roka - Direktiva Sveta 93/13/EGS - sodna praksa Sodišča Evropske unije - pojasnilna dolžnost banke - informacijska dolžnost banke - splošni pogodbeni pogoji - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - pravica do dostopa do sodišča - vmesna sodba o ugovoru zastaranja - izločitev sodnika - razlogi za izločitev sodnika - izključitveni razlog - odklonitveni razlog - nezadovoljstvo z delom sodnika - procesne kršitve
Treba je šteti, da je upnik pridobil pravico terjati izpolnitev, ko ta pravica postane učinkovita: ko jo ima od seznanitve z dejstvi, ki utemeljujejo ničnost pravnega posla in prikrajšanje, možnost uveljaviti. Zastaralni rok lahko prične teči šele, ko bi potrošnik moral ali mogel vedeti ne le za dejanske okoliščine (na katerih temelji zatrjevana ničnost sklenjene pogodbe), ampak tudi za nepoštenost oziroma ničnost pogodbenega pogoja.
ZVPot zagotavlja višjo stopnjo varstva potrošnikov kot Direktiva 93/13/EGS o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (kar je v skladu z 8. členom Direktive), saj presoje nepoštenosti glavnega predmeta pogodbe ne omejuje na nejasne in nerazumljive pogodbene pogoje. Poleg presoje, ali je pogodbeni pogoj o valuti vračila jasen in razumljiv (test transparentnosti), je vedno potrebna tudi presoja (ne)poštenosti pogodbenega pogoja.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSM00049353
ZIZ člen 15, 17, 17/1, 17/1-2, 17/2, 17/2-2, 20, 20.a, 20.a/1, 20.a/3, 20.a/5, 55, 55/1, 55/1-2, 71, 72. ZPotK člen 2, 2/2, 13, 13/1, 13/2. OZ člen 402, 402/1, 1025. ZPP člen 213, 213/1.
hipotekarna kreditna pogodba v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa - zamuda s plačilom - izvršba - potrošnik - izvršilni naslov - neobstoj izvršilnega naslova - odstop kreditodajalca od pogodbe - zapadlost terjatve - pisno obvestilo - primeren dodatni rok - solidarno poroštvo
Po prvem odstavku 13. člena ZPotK ima kreditodajalec pravico, da zahteva plačilo preostalih obrokov pred zapadlostjo ali z enostransko izjavo razdre pogodbo, če je potrošnik v zamudi začetnega ali dveh zaporednih obrokov. Pred izjavo, da razdira pogodbo, pa mora dajalec kredita potrošniku s pisnim obvestilom določiti primeren dodatni rok za plačilo zapadlih obveznosti, ki ne sme biti krajši od 15 dni (drugi odstavek 13. člena ZPotK). V skladu s citirano določbo mora upnik za uresničitev odpoklicne pravice ter posledično zapadlosti celotnega preostalega dolga z učinkom neposredne izvršljivosti izpolniti dva pogoja. Kot prvo mora dokazati, da je dolžnika pisno opomnil na plačilo ter mu določil najmanj 15 dnevni dodatni rok za plačilo obveznosti. Šele, če dolžnik tudi v tem roku svojih obveznosti ne plača, pa lahko upnik ponovno s pisnim obvestilom odpove kreditno pogodbo.
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00048117
ZVPot člen 22, 23, 24. OZ člen 112, 112/1, 112/2. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 3/2, 4, 4/2, 5.
dolgoročni kredit v CHF - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - varstvo potrošnikov - ničnost pogodbe - valutna klavzula - valutno tveganje - nepošten pogodbeni pogoj - pojasnilna dolžnost banke - sodbe SEU - Direktiva Sveta 93/13/EGS - glavni predmet pogodbe - profesionalna skrbnost - dobra vera - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - razveza pogodbe - razveza pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin
Glede glavnega predmeta pogodbe se opravi presoja nepoštenosti (nedovoljenosti) pogodbenega pogoja le, če je nejasen in nerazumljiv, saj bi šlo v nasprotnem primeru za prevelik poseg v avtonomijo pogodbenih strank.
Sodišče je ugotovilo: da so bančni uslužbenci kreditojemalcem vedno predstavili najprej možnost posojila v EUR in nato še v CHF ter prednosti in slabosti obeh, da strankam niso zagotavljali, da je kredit v CHF varen kredit brez pomembnih nihanj tečaja, da je tožena stranka začela ponujati posojilo v CHF pozno v primerjavi z drugimi bankami in zgolj zaradi zahtev trga oziroma velikega povpraševanja, da so pojasnila bančnih uslužbencev o spremenljivosti tečajnega razmerja EUR/CHF temeljila na realnih podatkih, ki so bili znani tako banki kot kreditojemalcema iz splošnih življenjskih izkušenj povprečnega potrošnika in iz splošno objavljenih dnevnih podatkov v javnih občilih, pri tem pa ti dve valuti v relevantnem obdobju nista imeli večjih nihanj v medsebojnem tečaju.
Toženka ni vedela niti ni mogla predvideti tako visokega povečanja v gibanju tečaja CHF do EUR, niti enostranskih ukrepov, kakršen je bil v konkretnem primeru ukrep švicarske centralne banke iz leta 2015.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00048522
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 3/2, 4, 4/2, 6. ZVPot člen 22, 22/1, 23, 24. OZ člen 6, 6/1.
kredit - kreditna pogodba - potrošniška kreditna pogodba - kreditna pogodba v CHF - kredit v CHF - posojilo v tuji valuti - valutna klavzula - valutno tveganje - ničnost pogodbe - predmet pogodbe - pogodbeni pogoji - opredelitev nepoštenih pogodbenih pogojev - pojasnilna dolžnost - pojasnilna dolžnost banke - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - dokazno breme
Ker je toženka izpolnila svojo pojasnilno dolžnost, so bili pogodbeni pogoji jasni in razumljivi. Presoja poštenosti glavnega predmeta pogodbe je zato izključena (drugi odstavek 4. člena Direktive 93/13). Zato ni mogoče slediti tožnikoma, da je dogovor o valutni klavzuli kot glavni predmet pogodbe nepošten in da je kreditna pogodba zato nična.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00047273
ZPP člen 7, 7/2, 109, 458, 458/1. OZ člen 619, 650. ZVPot člen 37b, 37b/3.
spor majhne vrednosti - podjemna pogodba (pogodba o delu) - gradbena pogodba - stvarna napaka - znižanje plačila - jamčevalni zahtevek - asfaltiranje poti - neizvedba predlaganega dokaza - žalitev sodišča v vlogi - varovanje ugleda in avtoritete sodstva - denarno kaznovanje strank
Za gradbeno pogodbo, ki je sicer posebna vrsta podjemne pogodbe, gre, če je predmet izvajalčevega izpolnitvenega ravnanja bodisi izgradnja objekta, ki ima značilnosti določene v 650. členu OZ, torej za izgradnjo katerega so potrebna večja in zahtevnejša dela, bodisi druga gradbena dela na zemljišču oz. obstoječem objektu (odstranitev, rekonstrukcija objekta). Asfaltiranje dvorišča tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ne predstavlja nobeno izmed naštetih vrst gradbenih del.
Zaradi obstoja zatrjevanih madežev, ki so bili po ugotovitvah sodišča prve stopnje prisotni več kot leto dni, asfalt sicer ni izgubil na funkcionalnosti, vendar pa gre za napako, zaradi katere asfalt nima tistih odlik, ki so molče dogovorjene, ne glede na to, da madežev sedaj ni več. Zatorej dolgotrajno prisotni madeži predstavljajo stvarno napako.
Sodišče prve stopnje je utemeljeno poudarilo, da je bilo žaljenje storjeno s pisno vlogo. Ne glede na to, kako hitro in v kakšni jezi oziroma efektu je vloga napisana, ima njen vlagatelj, za razliko od ustnih izjav, vselej čas za razmislek, ali je vloga primerna za oddajo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00056698
ZVPot člen 22, 23, 24. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 4. ZPotK člen 7. OZ člen 86, 112, 119. ZPP člen 286, 286/4, 292, 337.
kredit v CHF - potrošniški kredit - ničnost kreditne pogodbe - valutna klavzula - nepošten pogodbeni pogoj - glavni predmet pogodbe - valutno tveganje - pojasnilna dolžnost banke - standard povprečne skrbnosti - sodbe SEU - pogodba aleatorne narave - razveza pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin - nova dejstva in dokazi v pritožbi - dokazni predlog za zaslišanje priče - objektivna novota - subjektivna novota - potek glavne obravnave - dokaz iz drugega postopka
Pomembno je, da je tožena stranka z zadostno mero skrbnosti poučila tožečo stranko o možnih zvišanjih ali znižanjih vrednosti tuje valute, da bi tožeča stranka lahko ocenila potencialno znatno ekonomsko posledico tega pogoja ter vpliv na njene finančne obveznosti iz te pogodbe.
Tožeča stranka je za pričo vedela, pa je ni predlagala, ker je šlo za bančnega referenta tožene stranke; ko pa je odvetnik slišal izpovedbo priče, pa je podal ta dokazni predlog kot novoto. Določbe 337. člena ZPP ni mogoče razumeti tako, da odvetnik čaka do izvedbe dokaza (pa še v drugem postopku) in se nato glede na vsebino izpovedbe priče odloči, ali bo ta dokaz predlagal.
ZPP člen 458, 458/1, 458/2. ZVPot člen 1, 1/19, 22, 22/1, 22/2, 24, 24/3, 24/3-3, 25b, 25b/1, 25b/1-3. OZ člen 1, 5, 8, 15, 729, 730, 731, 732, 733, 734, 735, 736, 737, 738. SPZ člen 27, 95, 95/8.
shranjevalna pogodba - potrošniški spor - varstvo potrošnikov - pogodba o opravljanju storitev - hramba vozil - prevzem vozila v posest - odplačna pogodba - potrošniška pogodba - pogodbeni pogoji - nepošten pogodbeni pogoj - bistvena sestavina pogodbe - soglasje volj - običajna cena - tržna cena - subsidiarna uporaba zakona - pravice potrošnika - pojasnilna dolžnost - načelo afirmacije pogodb - dogovor o ceni - cena storitev - načelo enakovrednosti dajatev - načelo vestnosti in poštenja - dobroverni lastniški posestnik - specialni predpis - spor majhne vrednosti
Sodišče prve stopnje je vsebinsko skladno in zadostno obrazložilo, da je v konkretnem primeru kot specialni predpis potrebno uporabiti ZVPot, ker pa ZVPot shranjevalne pogodbe posebej ne ureja, se glede teh vprašanj uporabljajo določbe OZ.
Ker se pravdni stranki nista dogovorili za višino plačila za opravljeno storitev in toženec kot potrošnik ni bil vnaprej seznanjen s cenikom tožnika, toženca postavljena cena s strani tožnika kot podjetja ne zavezuje. Takšen pogodbeni pogoj je pravilno upoštevalo kot nepošteni in posledično nezavezujoč za toženca kot potrošnika.
Določitev cene pri shranjevalni pogodbi ni bistvena sestavina pogodbe, ampak je shranjevalna pogodba sklenjena tudi takrat, ko stranki nista določili cene hrambe.
Posledica odsotnosti dogovora o ceni ne povzroči spremembe narave pogodbe iz odplačne v neodplačno pogodbo.
Stranki sta sklenili odplačno pogodbo, pri sklepanju dvostranskih pogodb pa izhajajo udeleženci iz načela enake vrednosti vzajemnih dajatev in uravnoteženosti pravic, hkrati pa je vestno in pošteno, da stranka plača za koristi, ki jih je prejela na podlagi odplačne pogodbe. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno presojalo, kakšna bi bila običajna cena na trgu za konkretno opravljeno storitev. S takšno razlago je v celoti dosežen namen varstva potrošnika, ki je ravno v tem, da se prepreči samovoljno in brez vnaprejšnje seznanitve potrošnika določanje cene s strani podjetja.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00046334
ZPotK člen 6, 6/1, 7, 7/1-9, 22, 23, 24. ZVPot člen 22, 22/1, 22/4, 22/5, 23, 23/1, 23/2, 24, 24/1. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/2, 4, 4/2. OZ člen 6. ZBS-1 člen 1.
potrošniški kredit - kreditna pogodba v CHF - valutna klavzula v CHF - notarski zapis - ničnost - varstvo potrošnikov - dobra vera - pojasnilna dolžnost banke - pravni standard skrbnosti - načelo vestnosti in poštenja - enakovrednost dajatev - enakopravnost udeležencev v obligacijskih razmerjih - oderuška pogodba - namen pogodbe - nepošten pogodbeni pogoj - hipoteka na nepremičnini - obrestna mera - tečajne razlike - konverzija - Banka Slovenije - razlaga prava EU
Glede na to, da je do sprememb tečaja v tožnikovo škodo prišlo osem let po sklenitvi predmetne pogodbe zaradi odločitve Švicarske narodne banke, ni mogoče trditi, da je tožena stranka pred sklenitvijo pogodbe vedela, da se bo to zgodilo. Sodišče prve stopnje je prepričljivo obrazložilo, da je šlo za presenečenje (tako za medije, finančne analitike, politike, gospodarstvo in prebivalce Švice, pa tudi za švicarsko vlado).
Če gre za okoliščine, ki so nastale po sklenitvi pogodbe, pa za njih banka v trenutku sklepanja pogodbe ni vedela niti ni mogla vedeti, niti na njih ni mogla vplivati s svojo voljo, te ne morejo biti merodajne za oceno nepoštenosti pogodbenega pogoja.
Toženka pri sklepanju pogodbe ni ravnala v nasprotju z zahtevo dobre vere, posledično ni vzročne zveze z neravnotežjem v pogodbenih pravicah in obveznostih pogodbenih strank, ki ga zatrjuje tožnik. Obravnavani pogodbeni pogoj zato ni nepošten oziroma nedopusten in kreditna pogodba ni nična.
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSM00046178
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 4, 7, 7/1. ZVPot člen 22, 22/4, 22/5, 23, 23/2, 24, 24/1, 24/1-2, 24/1-3, 24/2. Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 38, 47. ZPotK člen 7. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 12, 114, 114/3, 169. OZ člen 83.
Iz določbe prvega odstavka 24. člena ZVPot na podlagi besede "ali" med naštetimi predpostavkami za določitev nepoštenosti pogodbenega pogoja jasno izhaja medsebojno razmerje teh predpostavk in sicer gre za izključevalno (alternativno) naštevanje, kar pomeni, da zadostuje za ugotovitev, da je pogodbeni pogoj nepošten, ugotovitev obstoja ene od predpostavk naštetih v citirani določbi. To izhodišče je pomembno, ker so predpostavke iz člena 3(1) Direktive za potrošnik manj ugodne, saj morata biti praviloma dokazni obe predpostavki nepoštenosti. V tem primeru se mora pri presoji uporabiti za potrošnika ugodnejše pravo. Kot je izrecno navedeno v dvanajsti uvodni izjavi Direktive, gre pri tej le za delno in minimalno uskladitev nacionalnih zakonodaj v zvezi z nedovoljenimi pogoji, pri čemer je državam članicam priznana možnost, da potrošniku zagotovijo višjo raven varstva, kot jo določa Direktiva. V prosti presoji države članice je ali bo uveljavila višjo stopnjo varstva potrošnikov.
Glede na to je slovenski zakonodajalec ob implementaciji Direktive, s tem ko ni posegal v že obstoječe določbe ZVPot, kljub povezanosti predpostavk dobre vere in znatnega ravnotežja v pogodbenih pravicah in obveznostih pravdnih strank po Direktivi, obdržal ločenost obeh navedenih predpostavk, ohranil višjo stopnjo varstva potrošnika.
IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00046191
ZIZ člen 20a, 20a/3, 53, 53/1, 53/2, 55, 55/1, 55/1-2, 58, 58/4. OZ člen 432, 432/1. ZPotK-1 člen 15, 15/1, 15/2.
pristop k dolgu - predčasna zapadlost dolga - odstop od pogodbe - potrošniška kreditna pogodba - dodatni rok za izpolnitev
Dolžnik s Pogodbo o pristopu k dolgu ni pristopil neposredno k dolgu po potrošniških kreditnih pogodbah, temveč je izrecno pristopil k dolgu po sklepih o izvršbi, ki sta bila izdana zoper osnovno dolžnico kot kreditojemalko zaradi izterjave že zapadlih obveznosti (v razmerju do nje torej ni šlo za predčasni odstop od kreditnih pogodb). Sklepa o izvršbi sta že postala pravnomočna, kar pomeni, da osnovna dolžnica kavtel iz naslova varstva potrošnikov več ne more uveljavljati.
Pristopnik k dolgu stopi v zavezo poleg dolžnika in ima proti upniku praviloma vse ugovore, ki jih ima dolžnik. Ker osnovna dolžnica zapadlosti dolga po kreditnih pogodbah na podlagi pravil potrošniškega prava ne more več izpodbijati, teh pravil tudi ni mogoče uporabiti za pristopnika k dolgu, ki je pristopil k že zapadlemu in s pravnomočnima sklepoma o izvršbi opredeljenemu dolgu.