dopuščena revizija - vročanje sodnih pisanj - vročitev sodbe - osebno vročanje - vročilnica - izpodbijanje domneve o vročitvi
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali sta sodišči nižjih stopenj z odločitvijo, da je bilo vročanje sodbe skladno z določili Zakona o pravdnem postopku, pravilno uporabili določila o vročanju sodnih pošiljk.
dopuščena revizija - večstanovanjska stavba - določitev pripadajočega zemljišča k stavbi - funkcionalno zemljišče k stavbi - parkirišče - pretekla raba zemljišča - prostorski akti - javna površina
Revizija se dopusti glede vprašanj:
- ali je pravilno materialnopravno stališče sodišča druge stopnje, ki določbo 3. točke prvega odstavka 43. člena Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine (v nadaljevanju ZVEtL-1) interpretira na način, da je pretekla redna raba zemljišča utemeljena tudi v primeru, če se ni izvrševala od izgradnje stavbe dalje;
- ali sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili določbo prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1 pri ugotavljanju skupnega pripadajočega zemljišča na delu parcele št. 942/1, k. o. ..., ki v naravi predstavlja dovoz do parkirišča na parceli št. 942/7, k. o. ...
dovoljenost predloga za dopustitev revizije - laičen predlog - postulacijska sposobnost - obvezno zastopanje po odvetniku - opravljen pravniški državni izpit - nedovoljen predlog - zavrženje predloga
Predlog za dopustitev revizije je izredno pravno sredstvo. Po tretjem in četrtem odstavku 86. člena ZPP lahko v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi opravlja procesna dejanja stranka samo po pooblaščencu, ki je odvetnik, sama pa le, če izkaže, da ima ona ali njen zakoniti zastopnik opravljen pravniški državni izpit, česar zakonita zastopnika dolžnika nista izkazala.
ZZK-1 člen 243, 243/1, 243/3-4. ZPP člen 367A, 367a/1, 367c, 367c/2.
predlog za dopustitev revizije - zemljiška knjiga - vknjižba lastninske pravice na podlagi pravnomočne sodbe - sodba na podlagi pripoznave - izbrisna tožba - varstvo lastninske pravice - zloraba procesnih pravic - zavrnitev predloga
predlog za dopustitev revizije - denacionalizacija - obnova postopka - sklep o predlogu za obnovo postopka - dovoljenost revizije zoper sklep - litispendenca - nedovoljenost revizije - sklep, s katerim je postopek pravnomočno končan - zavrženje predloga za dopustitev revizije
Revizija zoper sklep o ugoditvi predlogu za obnovo postopka ni dovoljena.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz tehtnih razlogov - uslužbenec pristojnega sodišča kot stranka v postopku - sodniški pomočnik - objektivna nepristranskost sodišča - videz nepristranskosti - manjše sodišče
Upoštevaje zlasti okoliščino, da gre v konkretni zadevi za zelo majhno sodišče in s tem že po naravi stvari za tesnejše odnose med zaposlenimi (ne le med toženko in razpravljajočo sodnico, ampak tudi z drugimi sodniki, ki bi morda lahko prišli v poštev za sojenje v zadevi), Vrhovno sodišče ocenjuje, da je predlog utemeljen.
Ker niso izpolnjeni pogoji, ki jih za dopustitev revizije določa prvi odstavek 367.a člena ZPP, je Vrhovno sodišče zavrnilo predlog v skladu z drugim odstavkom 367.c člena ZPP.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VS00048880
ZPP člen 359, 367a, 367a/1, 367c, 367c/2. ZFPPIPP člen 131, 131/1, 131/2, 390, 390/1. ZIZ člen 6, 6/5.
predlog za dopustitev revizije - stečajni postopek nad pravno osebo - začetek postopka zaradi insolventnosti - nedovoljenost izvršbe - zavrženje predloga za izvršbo - posebna pravila za prednostne terjatve - izplačilo škode - zmanjšanje življenjske aktivnosti - načelo enakega obravnavanja upnikov - sestava sodišča - odločanje po sodniku posamezniku - zavrnitev predloga za dopustitev revizije
Pogoji iz prvega odstavka 367.a člena ZPP niso izpolnjeni.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz tehtnih razlogov - nezadovoljstvo stranke z delom sodišča - zavrnitev predloga
Vrhovno sodišče je v številnih zadevah, v katerih je obravnavalo predloge strank za prenos krajevne pristojnosti, že poudarilo, da nezadovoljstvo stranke z delom sodišča ni razlog za prenos krajevne pristojnosti. Pravna stališča strank o tem, da sodišče krši bodisi procesna bodisi materialnopravna pravila, po naravi stvari sodijo v pravna sredstva zoper odločbe sodišča prve stopnje.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VS00048349
SPZ člen 142. ZZK-1 člen 91. ZPP člen 367a, 367a/1.
predlog za dopustitev revizije - izvršba na podlagi izvršilnega naslova - zaznamba neposredne izvršljivosti - zastavni dolžnik - sporazum o zavarovanju denarne terjatve v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa - neposredno izvršljiv notarski zapis kot izvršilni naslov - zavrnitev predloga
krajevna pristojnost - spor o pristojnosti - predhodni preizkus - prenos krajevne pristojnosti po uradni dolžnosti - lažja izvedba postopka
Preizkus krajevne pristojnosti je po prvem odstavku 82. člena ZP-1 ob smiselni uporabi določb Zakona o kazenskem postopku (prvi odstavek 67. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 436. člena ZKP) časovno omejen na predhodni preizkus krajevne pristojnosti po uradni dolžnosti (do odreditve vročitve obtožnega akta, razpisa glavne obravnave, vabila na narok).
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00048161
ZKP člen 355, 355/2. KZ-1 člen 190, 190/1.
dokaz iz drugega postopka - načelo kontradiktornosti - prosta presoja dokazov - kaznivo dejanje odvzema mladoletne osebe - nespoštovanje pravnomočne odločbe sodišča - začasna odredba o varstvu in vzgoji otroka
Sodna praksa je že obravnavala vprašanje, ali je ravnanje protipravno tudi, če storilec ni spoštoval sodne odločbe zato, da bi varoval koristi otroka. Vrhovno sodišče je v sodbi I Ips 200/2010 z dne 13. 1. 2011 zavzelo stališče, da je prav z namenom varovanja koristi otroka predvidena pravna pot urejanja razmerij staršev do otrok v primeru razveze in še posebej v primeru nesoglasij med staršema glede teh vprašanj. Zato je treba vsakršno ravnanje v nasprotju s pravnomočno odločbo oceniti kot ravnanje v nasprotju s koristmi otroka in s tem tudi kot materialno protipravno. Ustavno sodišče je v sodbi Up-383/2011-26 z dne 18. 9. 2013 ob obravnavi te zadeve menilo drugače. Presodilo je, da so k spoštovanju pravnomočnih sodnih odločb zavezani tako državni organi kot posamezniki, vendar pa ta ustavna vrednota ne more biti absolutna, kadar je treba glede na okoliščine posameznega primera dati prednost načelu največje koristi otroka zaradi spoštovanja njegovega osebnega dostojanstva in drugih človekovih pravic. Poudarilo je, da bi bilo lahko v izjemnih okoliščinah posameznega primera priznavanje absolutnosti pravnomočne sodne odločbe v nasprotju z načelom največje koristi otroka. V izjemnih okoliščinah torej lahko pride do kolizije med spoštovanjem pravnomočne sodne odločbe in načelom otrokove koristi. Kazensko sodišče mora zato v takem primeru presoditi, kateri ustavno varovani vrednoti je treba dati večjo vrednost.
Sodišče je tisto, ki je v skladu z določbo drugega odstavka 355. člena ZKP dolžno oceniti vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi in na podlagi take presoje, v skladu z načelom materialne resnice iz določbe 17. člena ZKP, napraviti dokazne zaključke. Presoja verodostojnosti izpovedb priči je torej pridržana sodišču. Če večkrat zaslišana priča izpoveduje pred sodiščem različno, bo sodišče sledilo tisti izpovedbi, ki jo bo v skladu s prej navedeno določbo, po načelu proste presoje dokazov, ocenilo za prepričljivejšo.
Ustavno sodišče je že v odločbi Up-39/95-19 z dne 16. 1. 1997 presodilo, da osebi, ki v določenem sodnem postopku ni bila stranka in ni imela možnosti sodelovati in s tem vplivati na ugotovitve in odločitve sodišča, rezultat tega postopka, razen v izjemnih primerih, ne sme iti v škodo, niti z učinkom pravnomočnosti sodne odločbe, niti s tem, da bi se drugo sodišče v kasnejšem postopku proti tej osebi sklicevalo na dejanske ugotovitve in povzemalo dokaze iz postopka, v katerem ta oseba ni bila stranka.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00048591
ZKP člen 285č, 285č/5, 385č/6. KZ-1 člen 86, 86/12, 86/13.
narok za izrek kazenske sankcije - predlog za izrek kazenske sankcije - sprememba predloga - beseda strank - končna beseda državnega tožilca - način izvršitve kazni zapora - odklonilno ločeno mnenje
Po presoji Vrhovnega sodišča iz končne besede državne tožilke, podane na naroku za izrek kazenske sankcije, ne izhaja, da bi podala izrecni predlog glede načina izvršitve obsojencu izrečene kazni zapora, kot to od nje zahteva 86. člen KZ-1. Državna tožilka je vztrajala pri predlogu podanem na predobravnavnem naroku ter k temu dodala, da predlogu obrambe glede načina izvršitve kazni zapora ne nasprotuje. Nenasprotovanja predlogu obrambe ni mogoče enačiti s predlogom državne tožilke.
DRŽAVNO TOŽILSTVO - RAZREŠITVE IN IMENOVANJA - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00047820
URS člen 23. ZUS-1 člen 2, 4, 36, 36/1, 36/1-4, 36/1-6. ZDT-1 člen 29, 29/1, 30, 30/1, 31, 32, 32/2, 32/3, 32/4, 33, 33/1, 33/2, 33/3, 33/4, 34, 34/1, 34/2.
imenovanje vrhovnega državnega tožilca - dokončno mnenje državnotožilskega sveta - tožba zaradi varstva ustavnih pravic - akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe
Zoper dokončno mnenje DTS ni posebnega pravnega sredstva, lahko pa se izpodbija v upravnem sporu zoper odločbo vlade o imenovanju državnega tožilca na prosto razpisano mesto (drugi odstavek 34. člena ZUS-1). V obravnavanem primeru pa gre celo za fazo pred oblikovanjem oziroma sprejemom dokončnega mnenja, in sicer odločitev oziroma ugotovitev, da to dokončno mnenje ob ponovni obravnavi (na zahtevo Ministrice za pravosodje) ni bilo sprejeto z ustrezno (dvotretjinsko) večino. Tako Vrhovno sodišče ne more pritrditi argumentom pritožnika, da bi moralo obstajati zoper tako odločitev DTS posebno pravno sredstvo, saj ne obstaja niti, ko se to dokončno mnenje dejansko oblikuje in sprejme z ustrezno večino glasov članov DTS.
Glede na 2. člen ZUS-1 upravni spor ni dovoljen, ker ni bilo odločeno o pravici, obveznosti oziroma pravni koristi posameznika, saj pritožnik nima pravice biti imenovan, temveč le kandidirati za mesto vrhovnega državnega tožilca pod enakimi pogoji kot ostali kandidati, kar mu je bilo omogočeno. Tako ni bilo poseženo v njegovo pravico do zasedbe prostega mesta vrhovnega državnega tožilca, saj take niti ustavne niti zakonske pravice nima, pravico kandidirati pod enakimi pogoji pa je uresničeval. Zato niso podani niti pogoji za odločanje v upravnem sporu po 4. členu ZUS-1 in bi bilo treba tožbo zavreči iz razloga po 6. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Sodišče prve stopnje je tožbo pravilno zavrglo, vendar iz razloga po 4. točki navedenega člena, kar pa ni vplivalo na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje.
SODSTVO - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO - ČLOVEKOVE PRAVICE
VS00047627
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6, 8. URS člen 2, 14, 49, 49/3, 130, 132, 132/2. ZS člen 60, 60/1, 61, 61/3, 61c, 62a, 64, 64/1, 64/1-1, 64/4. ZSS člen 20, 20/2, 45, 45/1. ZSSve Zakon o sodnem svetu (2017) člen 2, 23, 23/1, 23/1-1, 36. ZJF člen 65, 65/2.
razrešitev s funkcije predsednika sodišča - uvrstitev sodnika v plačni razred - objektivna odgovornost - teža kršitve - sorazmernost ukrepa - Sodni svet - prosta presoja Sodnega sveta - diskrecijska pravica - ustavnost zakonske ureditve - enakost pred zakonom - svoboda dela - zavrnitev tožbe
Tožnica je po izpodbijani odločbi za kršitev pri uvrščanju novoizvoljenih sodnikov v plačne razrede odgovorna že zato, ker je po zakonu odgovorna za porabo proračunskega denarja (torej objektivno). Takega stališča Sodnega sveta, ki mu sodišče glede na zgoraj predstavljene predpise lahko le pritrdi, tožnica ne graja.
Razhajanje med ugotovitvijo Sodnega sveta, da je tožnica previsoke plačne razrede v tu obravnavnih 12 odločbah določila na lastno pobudo, in trditvijo tožnice, da je to storila zato, ker je sledila strokovnim službam, za presojo njene odgovornosti ni bistveno: glede na njeno izključno in neprenosljivo (razen na podpredsednika sodišča) pristojnost odločati o uvrstitvi sodnikov v plačne razrede in glede na nesporno dejstvo, da je odločitev tudi sprejela, se odgovornosti iz nobenega od navedenih dveh razlogov ne more razbremeniti.
Zaradi ocene, da gre v obravnavanem primeru za eno najtežjih kršitev pri opravljanju nalog sodne uprave in da razrešitev predsednice sodišča, ki je zanjo odgovorna, ni nerazumna, ni bistveno, da zakon ne predvideva stopnjevanja ukrepov oziroma milejših ukrepov za manj hude kršitve. Tožnici izrečen ukrep nima narave disciplinske sankcije (zaradi sorodnosti s kazenskim postopkom se lahko disciplinska sankcija izreče le za vnaprej določene kršitve), zato je tožničino sklicevanje na disciplinske postopke neutemeljeno, in ukrep ne posega v njeno sodniško funkcijo. Razrešitev je posledica napak pri vodenju sodne uprave, ki so oškodovale javni proračun in ogrozile zaupanje javnosti v ugled sodstva. Oškodovanje bo sicer res prav na podlagi prizadevanj in lastnega finančnega prispevka tožnice odpravljeno, vendar je ključno, da sta narava in teža kršitve vplivali na to, da je Sodni svet izgubil zaupanje, da bo tožnica do konca mandata ustrezno opravljala naloge sodne uprave, kar tudi je predpostavka za zaupanje javnosti v sodstvo. V okoliščinah konkretnega primera njegova presoja, da tožnica ne uživa več zaupanja za nadaljnje vodenje sodišča, ni nerazumna.
Sodni svet je ocenil, da zato, ker je bila storjena kršitev ena najtežjih kršitev, ki jih predsednik sodišča lahko stori na področju sodne uprave, niti najbolj izstopajoči uspehi na področju vodenja sodišča ne bi mogli preprečiti razrešitve. Po oceni sodišča bi poseg sodišča v to oceno pomenil nedovoljen poseg v diskrecijsko pravico Sodnega sveta.
Funkcija predsednika sodišča ni ustavno in konvencijsko varovana, varstvo po 6. členu EKČP pa gre razrešenemu predsedniku v primeru nepoštenosti postopka razrešitve.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00047816
URS člen 22. ZGO-1 člen 3a, 3a/1. ZUS-1 člen 20, 20/2, 45, 45/1, 52, 59, 59/2, 59/2-2, 75, 75/4. ZPP člen 285. Uredba o spremembah Uredbe o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje (2013) člen 6, 6/3.
inšpekcijski ukrep gradbenega inšpektorja - ustavitev gradnje ograje - enostaven objekt - neizvedba glavne obravnave - odločitev brez glavne obravnave - dokazni predlog za zaslišanje strank - kriteriji za zavrnitev dokaznih predlogov - substanciranje dokaznega predloga - odprava pomanjkljivosti - materialno procesno vodstvo v upravnem sporu - pravica do obravnavanja pred sodiščem - absolutna bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu - ugoditev reviziji - dopuščena revizija
V upravnem sporu je zaradi potrebe po učinkovitem sodnem varstvu tožnikov zoper nezakonite upravne akte izvršne veje oblasti pravično dati večji poudarek dolžnosti procesnega vodstva, tudi v zvezi z morebitnimi pomanjkljivostmi podanih dokaznih predlogov. Glede na to, da so že po samem zakonu pooblastila sodišča v zvezi z izvedbo dokazov za pravilno ugotovitev dejanskega stanja v primerjavi s pravdnim postopkom bistveno razširjena (drugi odstavek 20. člena ZUS-17), bi bilo procesno nelogično, da sodišče ob podanih dokaznih predlogih strank ne bi prek procesnega vodstva omogočalo odprave njihovih morebitnih pomanjkljivosti in uspešne izvedbe vseh predlaganih dokazov, ki bi bili dovoljeni, pomembni oziroma primerni za odločitev v zadevi.
Tudi za predlagano zaslišanje velja, kot za vse dokazne predloge, da mora biti predlog substanciran. Nujno je, da se navedejo konkretna pravno pomembna dejstva, o katerih naj bo priča zaslišana. In če stranka v dokaznem predlogu teh ni navedla, je dokazni predlog pomanjkljiv in sodišče mora v okviru materialnega procesnega vodstva poskrbeti za njegovo dopolnitev.
V novem sojenju bo moralo Upravno sodišče ob ponovnem stališču, da dokazni predlog za zaslišanje ni ustrezno substanciran, ob uporabi materialnega procesnega vodstva stranko s tem seznaniti in ji dati možnost za ustrezno odpravo navedene pomanjkljivosti (ali v pripravljalnem postopku ali na glavni obravnavi). Če bo (nadalje) ocenilo, da je dokazni predlogi ustrezno substanciran, pa bo dolžno preveriti, ali je podan dokazni predlogi za zaslišanje ustrezen in utemeljen ali pa ga je treba zavrniti iz zakonsko in ustavno dopustnih razlogov in slednje ustrezno obrazložiti. Če dokaznega predloga ne bo zavrnilo, bo moralo revidentko zaslišati na izvedeni glavni obravnavi.
zanemarjanje mladoletne osebe - surovo ravnanje - nasilništvo - zakonski znaki kaznivega dejanja - kršitev kazenskega zakona
Z udarci, discipliniranjem otrok na način, da jih je zagrabila za roko in posedala na stol in na njih kričala, je obsojenka izpolnila zakonske znake kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe po prvem odstavku 192. člena KZ-1. Pri tem je treba očitano ravnanje presojati glede na vse okoliščine primera, glede na mladoletnikovo starost, kraj, kjer se je tako ravnanje izvršilo, način in intenziteto samega ravnanja ter s tem prizadejanih telesnih ali duševnih bolečin in podobno.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00050065
URS člen 22. ZUS-1 člen 51, 51/1, 59, 59/1, 59/2, 59/2-2. ZPP člen 287, 287/4.
dopuščena revizija - glavna obravnava v upravnem sporu - sporno dejansko stanje - neizvedba glavne obravnave - odločitev brez glavne obravnave - pravica do izjave - pravica do izvedbe dokaza - zavrnitev dokaznih predlogov - kriteriji za zavrnitev dokaznih predlogov - zavrnitev dokaznega predloga z zaslišanjem prič - ugoditev reviziji - absolutna bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu
Revident utemeljeno opozarja, da je bilo dejansko stanje sporno (to potrjuje tudi povzetek tožbenih navedb v izpodbijani sodbi ter sklicevanje sodbe na drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1). S predlaganim dokazom je navajal, da bi dokazoval okoliščine v smeri obstoja soglasja občine za oglaševanje na javnih mestih, obstoj soglasja pa je za odločitev v obravnavani zadevi bistven. Seveda sodišče ni dolžno izvesti predlaganih dokazov, če za njihovo zavrnitev obstajajo upravičeni razlogi, vendar pa sama presoja, da pogoji za izvedbo predlaganega dokaza niso izpolnjeni, ne more biti razlog, zaradi katerega bi se v primeru, ko stranke nasprotujejo dejanskemu stanju, lahko odreklo izvedbo obravnave.
URS člen 57. ZUS-1 člen 2, 4, 36, 36/1, 36/1-4. ZVPI člen 1, 2, 2-10, 6, 8, 10, 11, 14, 14/1. ZPPPK člen 4, 4/1.
izobraževanje - vrednotenje izobraževanja - mnenje - akt, ki se lahko izpodbija s tožbo v upravnem sporu - izpodbijani akt ni upravni akt - subsidiarno sodno varstvo po 4. členu ZUS-1 - subsidiarno varstvo v upravnem sporu - pravni interes za tožbo - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe
Zakon ne le z uporabo pojmov (vrednotenje, mnenje, informacija), ki že sami po sebi opredeljujejo vrednotenje kot strokovno opravilo, tudi z izrecno določbo izključil opredelitev sprejetih mnenj kot upravnih aktov (odločb ali drugače poimenovanih oblastnih aktov), s katerimi bi bilo odločeno o pravici ali pravni koristi posameznika. Vrednotenja tujega izobraževanja ne gre zamenjevati z njegovim priznavanjem, saj je izvedba postopka priznavanja v skladu s 1. členom ZVPI predvidena samo za namen nadaljnjega izobraževanja. V tem postopku se odloči o posameznikovi pravici do dostopa, prijave in obravnave v postopkih vpisa pri nadaljevanju izobraževanja na izobraževalni instituciji v Republiki Sloveniji in o tem izda odločba (10. člen). Navedene odločbe ne sprejme ENIC-NARIC center, pač pa izobraževalna institucija, na kateri želi oseba nadaljevati izobraževanje (11. člen in prvi odstavek 14. člena ZVPI).
Mnenji, izdani na podlagi ZVPI, sta le informativnega značaja. Ker ne pomenita odločitvi o (ne)priznanju pritožnikove tuje izobrazbe ali naziva, saj postopek priznavanja ni bil izveden, tudi nista pravno zavezujoči in ne predstavljata posega v pritožnikovo ustavno pravico do izobraževanja in priznanja izobrazbe.
Morebitno pritožnikovo izključevanje s trga dela zgolj na podlagi okoliščine, da je visokošolsko izobrazbo druge bolonjske stopnje pridobil v drugi državi članici EU in ne v Sloveniji, bo lahko predmet sodnega varstva v sporu, ki bi se vodil v zvezi z zagotavljanjem enakih pogojev glede dostopa do konkretne zaposlitve.