prodaja - dolžnosti prodajalca blaga - pogojevanje prodaje z vnaprejšnjim plačilom kupnine (predplačilo) - načelo vestnosti in poštenja - obresti od vnaprej plačane kupnine
Obresti po 26. členu zakona o blagovnem prometu predstavljajo le minimalno odmeno za medčasno uporabo denarja. Omenjene obresti tudi niso sankcija za zamudo niti sankcija za morebitno špekulativno ravnanje prodajalca, temveč so, kot rečeno, le odmena za uporabo kupčevega denarja.
razmerja staršev do otrok po razvezi zakonske zveze - preživnina za otroka
Izkazane otrokove potrebe (do 45.000,00 SIT na mesec) so narekovale določitev takšne preživnine, ki je v sorazmerju s premoženjskim stanjem pravdnih strank, ob upoštevanju, da tožnici, ki ima otroka v oskrbi, ostajajo dnevne skrbi in trud ob njegovi rasti in razvoju. Tako je tožničina obremenitev večja, saj je tožencu naloženo le plačevanje zneska 20.000,00 SIT na mesec. Toženčevo lastno preživetje pa bo ob višini njegove plače kljub plačevanju preživninskega zneska ostalo neogroženo.
Vojaški material (bomba), ki ga je med vojno našel otrok (fant star 11 let in pol), in je iz njega odstranil detonator, pri čemer je prišlo do eksplozije in poškodbe otroka, je šteti za zapuščeni vojaški material v smislu 2. odst. 2. čl. ZCI.
Ker je Ustavno sodišče RS v postopku odločanja o tožnikovi ustavni pritožbi proti izpodbijani odločbi zaradi ponovne zavrnitve tožnikove vloge za pridobitev državljanstva odpravilo izpodbijano odločbo in zadevo vrnilo v ponovno odločanje toženi stranki, še preden je VS RS odločilo o tožbi, spornega akta torej ni več in zato upravni spor ni več mogoč, zaradi česar je sodišče tožbo zavrglo.
Če upravni organ v odločbi ne navede razlogov, zaradi katerih določenih skupnih vlog ni štel kot zahtevo za denacionalizacijo eni izmed strank, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno in so bila kršena pravila postopka.
ZZZDR člen 86, 88, 96. ZOR člen 117. ZPP-77 člen 1, 382, 382/2, 392.
razmerja med starši in otroki - ugotavljanje očetovstva - način priznanja - izpodbijanje očetovstva - izpodbijanje priznanja očetovstva - aktivna legitimacija - dovoljenost revizije - vrednost spornega predmeta
Po presoji revizijskega sodišča ni dovoljena tožnikova revizija v delu, s katerim pobija zavrnitev njegovega zahtevka, da naj se ugotovi, da je neveljavno njegovo priznanje očetovstva ml. toženca. Čeprav je priznanje očetovstva ena od oblik ugotavljanja očetovstva (naslov poglavja členov 86 do 95 ZZZDR), vendar po prevladujoči sodni praksi spora po tožbi zaradi razveljavitve izjave o priznanju očetovstva ni mogoče šteti za spor iz osebnih in rodbinskih razmerjih v smislu določbe 1. člena ZPP. Po takem stališču se šteje zato spor zaradi izpodbijanja izjave o priznanju očetovstva za premoženjskopravni spor iz 3. odstavka 382. člena ZPP. Glede takih sporov pa je določeno, da v njih ni revizije, če vrednost spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi, ne presega določenega zneska (3. odstavek 382. člena ZPP). V tem primeru tožnik v tožbi, ki jo je vložil 16.6.1994, ni navedel vrednosti spornega predmeta.
Tožnik si zato ni zagotovil pravice do vložitve izrednega pravnega sredstva v smislu 3. odstavka 382. člena ZPP.
Tožnik je očetovstvo ml. toženca priznal in zato ni njegov domnevni zakoniti oče po določbah 86. člena ZZZDR. Zato tožnik ni aktivno legitimiran k izpodbijanju očetovstva po določbah 96. ali drugih členov ZZZDR. Sodišči druge in prve stopnje sta glede na take ugotovitve pravilno uporabili materialno pravo, ko sta tožnikov obravnavani tožbeni zahtevek zavrnili.
zavarovalni primer - odgovornost za škodo od nevarne stvari - domneva vzročnosti - kdo odgovarja za škodo - škoda nastala v respiro roku
V obravnavanem primeru sta sodišči druge in prve stopnje ugotovili, da je prišlo do tožničine nezgode (škodnega dogodka) 29.12.1992 in da ta pada v zavarovalno obdobje - od 23.12.1992 do 23.12.1993 - ki je bilo predmet pogodbe o zavarovanju avtomobilske odgovornosti z dne 10.2.1993 (ki sta jo sklenili prva toženka in K. K.). Iz (posrednih) ugotovitev nižjih sodišč še izhaja, da druga toženka kot voznica ni bila skleniteljica zavarovalne pogodbe (ampak lastnica vozila).
Ugotovitvi nižjih sodišč, da je imel lastnik vozila zavarovano svojo avtomobilsko odgovornost pri prvi toženki v času (od 23.12.1992 do 23.12.1993), ko je vozilo tožnico poškodovalo (28.12.1992) in da tožnica ni bila soodgovorna za nezgodo, so utemeljevale zaključek, da je prva toženka odgovorna tožnici za škodo, ki jo je utrpela v prometni nezgodi (173. in 174. člen ZOR ter 93. in dr. členi zakona o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja - Uradni list bivše federacije št. 17/90) glede na to, da ni bilo ugotovljeno ničesar, kar bi izključevalo odgovornost revidentke po zavarovalni pogodbi.
Glede na spredaj navedeno stanje, je revizijsko sodišče ugotovilo umik revizije. Namreč po določilu 329. člena ZPP veljajo v postopkih za revizijo smiselno določila iz tega zakona o pritožbi zoper sodbo, med drugim tudi določilo 2. odstavka 349. člena ZPP. Po določilu navedenega člena lahko stranka umakne že vloženo pritožbo dokler sodišče druge stopnje ne izda odločbe o pravnem sredstvu. Ker sta revidenta v tem primeru umaknila revizijo 8.5.1997 in dotlej o njej vrhovno sodišče še ni odločilo, je v skladu s spredaj navedenimi določili ugotovilo umik revizije.
Če upravni organ v zakonsko določenem roku (30 dni po vloženi vlogi) ni izdal potrdila oz. negativne odločbe o priglasitvi del, so bila priglašena dela (graditev kokošnjaka) dovoljena, če so bila dela dejansko opravljena na parceli, navedeni v priglasitvi del.
Ker je bila odločba o novi razdelitvi zemljišč izdana že pred uveljavitvijo ZKZ, se v skladu z 2. odst. 115. člena tega zakona razlika med vrednostjo vloženih in novo dodeljenih zemljišč poravna z denarno odškodnino po tržni vrednosti zemljišč ob izplačilu.
povrnitev negmotne škode - denarna odškodnina - duševne bolečine zaradi smrti bližnjega - osebe, ki imajo v primeru smrti ali težke invalidnosti pravico do denarne odškodnine - povrnitev bodoče škode
Navedene in ostale ugotovitve, ki izhajajo iz sodbe sodišča prve stopnje, so bile predmet pravne presoje, ki je morala biti opravljena na podlagi določb 200., 1. odstavka 201. in 203. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Revizijsko sodišče ocenjuje, da je bila navedena pravna podlaga delno zmotno uporabljena pri materialnopravni presoji spora na drugi stopnji in sicer v delu, kolikor sta bili odškodnini za duševne bolečine zaradi izgube moža oziroma izgube očeta zvišani prvi tožnici in drugemu tožniku za več kot 250.000,00 SIT, to je v presežku nad 1.500.000,00 SIT. Po presoji revizijskega sodišča tako zvišanje ustrezno upošteva vse pravnopomembne okolnosti iz razmerij med tožnikoma in njunim umrlim svojcem, ki so vplivale na obseg njunih duševnih bolečin zaradi smrti moža oziroma očeta. Pri taki odmeri je ustrezno upoštevano, da sta prva dva tožnika in njun umrli svojec živeli v harmoniji, čustveno medsebojno močno navezani in da je bilo zato čustvovanje prve tožnice in drugega tožnika zaradi smrti moža oziroma očeta globoko, dolgotrajno in da še traja. Na podlagi takih kriterijev odmerjena odškodnina pa je pravična, če je na drugi strani usklajena tudi z merili, ki se na področju odškodninskega prava odražajo zlasti ob medsebojnem razmerju med posameznimi škodami in odškodninami zanje.
Sama zahteva, prigovarjanje ali nagovarjanje k odpovedi delovnega razmerja niso pravno relevantna dejstva za presojo svobodne volje tožeče stranke in s tem za presojo veljavnosti sklepa tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožnici.
delovno razmerje pri delodajalcu - prenehanje delovnega razmerja - neopravičena odsotnost z dela
Po določbi 6. tč. prvega odstavka 100. čl. ZDR preneha delovno razmerje delavcu, ki se do sprejema dokončnega (drugostopnega) sklepa ne vrne na delo. Delodajalec mu na podlagi prvostopnega sklepa o prenehanju delovnega razmerja ne more zakonito preprečiti nadaljevanja z delom.
delovno razmerje pri delodajalcu - disciplinska odgovornost - prenehanje delovnega razmerja
Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek na razveljavitev odločbe disciplinske komisije, s katero ji je bil izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Tožničino pritožbo je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano odločbo sodišča prve stopnje.
Revizijsko sodišče je tožničino revizijo zavrnilo kot neutemeljeno. Tožnica je z dela neopravičeno izostala nekaj mesecev, dopust pa tudi ne bi smela nastopiti brez odobritve organizacije, saj je tako določal takrat veljavni ZDR; drugačnih določb pa tudi ni v ustavi ali v ratificiranih mednarodnih pogodbah.
Temeljni zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju 1964 člen 38, 54, 55, 76. Zakon o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja 1972 člen 68.ZPIZ člen 294.
pravica do nove odmere starostne pokojnine - pravica kot institut materialnega prava - zahtevek kot institut procesnega prava - roki za njegovo uveljavitev
Pravice kot inštituti materialnega prava se uveljavljajo z vložitvijo zahtevka kot inštitutom procesnega prava. Zahtevek kot procesno sredstvo za uresničitev pravice je potrebno uveljaviti v rokih, določenih z zakonom.
Ker tožnik nove odmere starostne pokojnine pod pogoji, določenimi za zavarovance po splošnih predpisih v 38. členu, za vojaške zavarovance v 54. in 55. členu ter za borce NOV v 76. členu Temeljnega zakona o pokojninskem zavarovanju, ni uveljavil v času njegove veljavnosti oziroma v roku iz prvega odstavka 68. člena Zakona o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Ur. list SFRJ, št. 35/72), ni izpolnil pogoja za priznanje uveljavljene pravice po materialnopravnih predpisih iz omenjenega zakona.
Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ - Uradni list RS, 12/92, 5/94 in 7/96), ki je začel veljati 1.4.1992, v prvem odstavku 254. člena določa, da lahko pravice iz pokojninskega zavarovanja uveljavi pri zavodu (Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije) oseba, ki je bila pri njem nazadnje zavarovana, po drugem odstavku tega člena pa jo lahko uveljavi tudi državljan Republike Slovenije, ki je pretežen del svoje zavarovalne dobe prebil na območju zavoda. Zakon torej govori, da se pravica lahko uveljavi, kar pomeni enkratno dejanje, tako da že iz razumevanja besedila samega zakona izhaja, da ne gre za možnost, ki bi jo lahko ali zavarovanec ali uživalec pravice uveljavljal večkrat. Čim je pravica enkrat uveljavljena, zakon ne omogoča več nikakršnega spreminjanja glede tega, kdo je pristojen za priznanje in kasnejše izplačevanje priznane pravice.
delovno razmerje pri delodajalcu - razporejanje delavcev - razporeditev na druga dela
Po določbi 57. člena ZP, ki je dala zaradi dolžnosti organiziranja in vodenja delovnega procesa večje pristojnosti direktorju, je namreč direktor že po določbah zakona postal tisti organ, ki imenuje in razrešuje delavce s posebnimi pooblastili in odgovornostmi.
Na pritožbo toženca je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo, ker je odločilo, da je treba uporabiti določilo pravilnika, ki je veljal ob izbiri, po katerem pa tožnica ni imela več boljših pogojev za izbiro, kot delavka, ki je bila izbrana.
Reviziji tožnice je revizijsko sodišče ugodilo, je ugotovilo, da je treba glede na besedilo novega pravilnika, uporabiti določilo starega pravilnika, ki je veljal ob razpisu.
delovno razmerje pri delodajalcu - način sklenitve delovnega razmerja - prenehanje delovnega razmerja - prenehanje potreb po delavcih zaradi nujnih operativnih razlogov - odpravnina
Delovna doba se delavcu, ki je bil prevzet na delo v drugo organizacijo oziroma delodajalcu (15. člen ZTPDR) upošteva, kot da delavec ni spremenil zaposlitve. To pomeni, da se lahko institut prevzema oziroma razporeditve k drugemu delodajalcu oziroma v drugo organizacijo obravnava kot delovnopravna kontinuiteta z vsemi posledicami.