• Najdi
  • 1.
    VDSS Sodba Psp 114/2020
    24.6.2020
    MEDNARODNO JAVNO PRAVO - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE
    VDS00037081
    ZPIZ-2 člen 129.. BBHSZ člen 20, 21, 22, 22/2, 23.
    starostna pokojnina - zavarovalna doba, dopolnjena v različnih državah
    V obravnavanem primeru ni sporno, da je tožnik določeno zavarovalno dobo dopolnil v BiH in ne pri slovenskem nosilcu zavarovanja. Ker gre za dobo, dopolnjeno v dveh sedaj samostojnih državah, je vprašanje upoštevanja teh dob in pa določitev dajatev uredil Sporazum o socialnem zavarovanju, ki predstavlja mednarodno pogodbo.

    Sodišče prve stopnje in že pred tem toženec, pri upoštevanju pokojninske dobe za odmero starostne pokojnine pravilno v zvezi z drugim odstavkom 22. člena Sporazuma ni upoštevalo pokojninske dobe, ki jo je tožnik dopolnil v BiH. Doba prebita in dopolnjena v BiH se v vsakem primeru šteje le glede izpolnjevanja pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine, ne upošteva pa se pri odmeri pokojnine. Izjema bi bila le doba, krajša od 12 mesecev, za katero je v 23. členu Sporazuma o socialnem zavarovanju izrecno določeno, da mora to zavarovalno dobo nosilec druge države pogodbenice, v konkretnem primeru bi bila to Slovenija, pri pridobitvi, ohranitvi ali ponovnem priznanju pravice do dajatve upoštevati pri izračunu tako, kot če bi bila dopolnjena po njegovih pravnih predpisih. Vendar v tožnikovem primeru ne gre za dobo krajšo od 12 mesecev, ampak za daljšo dobo. V tožnikovem primeru gre za situacijo, ko je izpolnil pogoje za priznanje pravice do samostojne pokojnine že s slovensko zavarovalno dobo in mu je bila skladno z 21. členom Sporazuma priznana pravica do pokojnine, upoštevaje le slovensko zavarovalno dobo.
  • 2.
    VSL Sodba II Cp 267/2020
    22.4.2020
    MEDNARODNO JAVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - ŽRTVE VOJNEGA NASILJA
    VSL00033138
    URS člen 2, 26, 50, 50/3. ZSPOZ člen 1.
    vojna škoda - premoženjska vojna škoda - normativna protipravnost - premoženjska škoda - nepremoženjska škoda - žrtev vojnega nasilja - povračilo škode - odškodninska odgovornost - mednarodno pravo - pravica do socialne varnosti - načelo pravne države
    Skladno s splošnim načelom mednarodnega prava je storilec mednarodnega delikta agresije dolžan povrniti škodo, ki jo je povzročil napadeni državi in njenim subjektom (fizičnim in pravnim osebam), vendar pa lahko izpolnitev te reparacijske dolžnosti praviloma zahteva samo država. Vsa vojna škoda (ne glede na to, kdo je dejanski oškodovanec) šteje za škodo države.

    Normativna protipravnost v konkretnem primeru ni podana, saj toženki mednarodno pravo ne nalaga sprejema predpisa, ki bi materialnopravno in procesno uredil povračilo premoženjske vojne škode, te obveznosti pa si toženka tudi ni naložila sama s svojim notranjim pravom – niti z Ustavo niti s sprejemom nobenega zakona. Suvereno in avtonomno se je toženka kot pravna naslednica države prejemnice reparacij odločila, da premoženjske vojne škode oškodovancem ne bo povrnila (s čimer je oškodovancem odrekla pravico do povrnitve te vrste škode). Zaradi te odločitve pa toženka tudi ni bila dolžna zakonsko urediti pogojev in postopka za uveljavljanje pravice do vojne odškodnine za navedeno vrsto škode.

    Ustavno sodišče je zavzelo jasno stališče, da vprašanje plačila odškodnine za materialno škodo, prizadejano med drugo svetovno vojno, ne predstavlja področja, katerega ureditev bi Ustava izrecno terjala.
  • 3.
    VSL sklep II Cp 307/2015
    8.4.2015
    CIVILNO PROCESNO PRAVO – MEDNARODNO JAVNO PRAVO – ZEMLJIŠKI KATASTER
    VSL0076350
    ZPP člen 13.
    določitev državne meje s strani arbitražnega sodišča kot predhodno vprašanje – pristojnost za sojenje
    Tako Republika Slovenija kot Republika Hrvaška menita, da sporne nepremičnine ležijo na njunem območju. Državi sta določitev meje (v naravi) z arbitražnim sporazumom med vlado Republike Slovenije in vlado Republike Hrvaške prepustili arbitražnemu sodišču, katerega namen je mejo konkretizirati na ravni mednarodnega prava. Odločba arbitražnega sodišča bo dokončno in zavezujoče določila meje (v naravi), tudi na v tej zadevi spornem območju. To pa pomeni, da je odločitev o pristojnosti za sojenje v tej zadevi odvisna od predhodnega vprašanja - določitve meje s strani arbitražnega sodišča.