mednarodna zaščita - status begunca - subsidiarna oblika zaščite - verodostojnost prosilca - prosilec iz Kitajske - izvedba glavne obravnave
Dokazna ocena tožene stranke v konkretnem primeru v celoti gledano in v povezavi s tožbenimi argumenti, s katerimi tožniki poskušajo izpodbiti njeno zakonitost in pravilnost, nima takšnih napak ali pomanjkljivosti, da bi sodišče lahko tožbi ugodilo, kljub temu, da se tožena stranka ni držala vrstnega reda uporabe kriterijev in dejavnikov za oceno (ne)verodostojnosti.
Tožniki so zgolj z izjavami zelo šibko izkazali verjetnost, da bi do dejanj preganjanja prišlo v primeru njihove vrnitve na Kitajsko, pri čemer zgolj določen nadzor državnih oblasti, morebitno začasno priprtje ter zaslišanje o preteklosti njunih očetov ali o morebitnem interesu tožnikov za aktivno protivladno udejstvovanje v javnem kritiziranju oblastnikov še ni mučenje ali nehumano ravnanje v smislu 3. člena MKVČP oziroma v smislu preganjanja iz 26. člena ZMZ.
Tožena stranka določila 3. odstavka 21. člena ZMZ ni uporabila tako, kot trdi tožnik, da bi pojem „pogoj“ iz 3. odstavka 21. člena ZMZ razlagala in uporabila kot pogoj v ozkem pravnem pomenu besede, tako da čim eden izmed petih pogojev oziroma okoliščin ne bi bil izkazan, je že dana podlaga za zavrnitev prošnje. Tega tožena stranka v konkretnem primeru ni naredila; tako ni tega določila razlagalo in uporabilo niti sodišče in sodišče tudi ne pozna oziroma tožnik ni navedel konkretnih opravilnih številk sodb, ki bi kazale na to, da po ustaljeni upravno-sodni praksi velja, čim ena izmed petih okoliščin oziroma pogojev ni izkazana, je podana pravna podlaga za zavrnitev prošnje. To določilo namreč ne določa nič o zavrnitvi prošnje za mednarodno zaščito, ampak je namen tega določila v jasni usmeritvi, da če stranka ne predloži nobenega dokaza, je lahko ključnega pomena ocena o verodostojnosti tožnikovih navedb.
Pooblaščenec je predlagal izvedbo glavne obravnave zgolj za to, da bi sodišče odločalo v sporu polne jurisdikcije in v korist tožnikom, kar pa ni zadosten razlog za izvedbo glavne obravnave.
dovolitev zadrževanja - rok za prostovoljno zapustitev države - potek roka - izpolnjevanje pogojev za odstranitev
Prvostopenjski organ je pravilno ugotovil, da tožnik ne more uveljavljati pravice do dovolitve zadrževanja iz razloga, ker niso izpolnjeni pogoji za odstranitev, torej pogoji iz 69. člena ZTuj-2. Prvostopenjski organ je prejel predlog za zadrževanje dne 11. 3. 2013, takrat pa še ni potekel rok za prostovoljno zapustitev države. Tožnik torej ni v postopku odstranitve iz države in zato ne more uveljavljati pravice oziroma pravne koristi iz 73. člena ZTuj-2.
brezplačna pravna pomoč - dodelitev brezplačne pravne pomoči - nepopolna vloga - poziv k dopolnitvi vloge - zavrženje prošnje
Tožena stranka je v pozivu na dopolnitev vloge natančno pojasnila, kako mora tožnik svojo vlogo dopolniti. Opozorjen je bil tudi, da če v postavljenem roku prošnja za BPP ne bo dopolnjena, jo bo organ s sklepom zavrgel. Tožnik v dopolnitvi predloga za BPP ni sledil pozivu tožene stranke in svoje prošnje ni ustrezno dopolnil. Navedel je le, da bi potreboval odvetnika za obnovitev postopka in odškodnine, da je brez premoženja in invalidsko upokojen, prav tako pa si je sposodil denarna sredstva za odvetnika ter za ugovor, kar pa mora sedaj vrniti. Zahtevanih listin ni predložil. Natančno tudi ni navedel razlogov za obnovo postopka. Glede na to tožnik prošnje ni dopolnil v skladu s pozivom tožene stranke, zaradi česar je slednja prošnjo za BPP pravilno zavrgla.
ZUP člen 212, 213, 214, 214/1. ZOsn 45. ZZZDR člen 113, 113/1. ZUS-1 člen 32, 37, 37/1.
odložitev všolanja v prvi razred - predlagatelj odložitve všolanja - starši - obrazložitev odločbe - začasna odredba
ZOsn kot materialni predpis v 45. členu (Pogoji za vpis) kot upravičenega predlagatelja za odložitev začetka všolanja določa starše, zdravstvene službe, oziroma odločbo o usmeritvi. Iz izpodbijane odločbe ni razvidno, kdo je bil predlagatelj, ne glede na to, da iz tožbe in njej priloženih listin izhaja, da je predlog vložila mati mld. otroka. Navedena zakonska določba navaja predlog staršev, kar pa sta po mnenju sodišča oba starša in ne samo eden od njiju.
ZMZ člen 51, 51/2, 51/2-1, 51/4, 59, 59/1, 59/1-3.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za azil - dublinski postopek - predhodna prošnja za azil v drugi državi - za obravnavo prošnje pristojna država - test sorazmernosti
Tožnici je izrečen najmilejši ukrep omejitve osebne svobode, to je ukrep iz 1. alineje 2. odstavka 51. člena ZMZ. Tožnica se po svobodni izbiri odloča za sprehode po dvorišču in uporabo prostorov znotraj območja Azilnega doma; je zadovoljna s pogoji v Azilnem domu, pogoji so normalni; ob sebi ima moža, kateremu je sodišče tudi dovolilo, da je bil prisoten pri zaslišanju tožnice na glavni obravnavi; njen mož ji torej v Azilnem domu pričakovano lahko nudi ustrezno čustveno podporo in pomoč. Ukrep je nujen, ker milejšega ukrepa posega v osebno svobodo zakonodajalec sploh ni predvidel, sta pa še dva strožja od predmetnega; ukrep pa je tudi sorazmeren v ožjem pomenu besede v tem smislu, da je poseg v tožničino pravico po oceni sodišča sorazmeren z legitimnim ciljem omenjenega varovanja pravic drugih.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za azil - dublinski postopek - prosti preudarek - predhodna prošnja za azil v drugi državi - test sorazmernosti
V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je pojasnjeno, da je tožnik leta 2010 in 2013 zaprosil za mednarodno zaščito v Avstriji ter leta 2013 v Franciji, Avstrijo je dvakrat tudi samovoljno zapustil, ob odhodu iz matične države je vse meje prehajal ilegalno in je julija 2013 ilegalno vstopil tudi v Republiko Slovenijo, zaradi česar tožena stranka zaključuje, da je tožnik z ilegalnim prehajanjem meje pokazal izrazito begosumnost. Torej je tožena stranka pojasnila, zakaj je prepričana, da se bo tožnik morebitni predaji eni izmed dveh držav izognil.
Ilegalno prehajanje mej predstavlja okoliščino, ki lahko kaže na možnost begosumnosti in lahko pri odločanju tožene stranke vzbuja bojazen, da bi tožnik lahko onemogočil morebitno njegovo predajo drugi državi, če bi se to izkazalo za potrebno.
Tožena stranka je izbrala milejšo obliko izvajanja ukrepa omejitve gibanja, saj je tožniku omejila gibanje zgolj na območje azilnega doma.