Posebnost zamudne sodbe je v tem, da

sodišče resničnosti trditev tožnika o pravno relevantnih dejstvih sploh ne preizkuša (ne izvaja in ne ocenjuje dokazov), saj ta sodba temelji na absolutni (neovrgljivi) domnevi, da toženec s svojo pasivnostjo priznava dejanske navedbe tožnika, na katere ta opira svoj zahtevek.

Sodišče v takem primeru s sklicevanjem na 34. člen ZDSS-1 dejstev ne more ugotavljati samo, mimo in v nasprotju s tožnikovimi navedbami.

Revizijske navedbe, da izpodbijana pogodbena določba ni sporna in nejasna, ker jasno določa, da se obrestne mere določajo skladno s sklepi toženke, ki veljajo ob vsakokratni obnovitvi vezave, so neutemeljene. Kot sta nižji sodišči že pravilno pojasnili, je v sporni določbi določeno tudi, da se pri prvih šestih obnovitvah realna obrestna mera poveča. Ker so bili ob obnovitvi vezave v veljavi sklepi banke, ki so obrestne mere zniževali, teh sklepov ni bilo mogoče upoštevati. 5. člen pogodbe je na podlagi jezikovne in logične razlage jasno pomensko zaprt navzdol (torej da se smejo obrestne mere zgolj zviševati, ne pa tudi zniževati), nejasen oziroma pomensko odprt pa navzgor v smislu stopnje zviševanja obrestne mere. S tem je bila spornost 5. člena pogodbe v tej pravdi izkazana. V takem položaju pa zakon narekuje ugotavljanje skupnega namena pogodbenih strank in razumevanje sporne določbe v smislu načel obligacijskega prava (drugi odstavek 99. člena ZOR).

Ker nižji sodišči nista mogli enoznačno ugotoviti skupnega pogodbenega namena pravdnih strank, sta odločitev pravilno oprli na 100. člen ZOR, v skladu s katerim sta tudi pravilno med mogočimi pomeni izbrali tistega, ki je za tožnico najugodnejši, to je obrestovanje po sklepu, veljavnim ob sklenitvi pogodbe.

Pridobitev lastninske pravice z nakupom v stečajnem postopku oziroma pridobitev lastninske pravice na podlagi pravnomočne sodne odločbe je originarna pridobitev lastninske pravice,

ne glede na to, ali je prodajalka - družba v stečaju v trenutku prodaje imela razpolagalno sposobnost.