Določilo 88. člena ZDen je treba razlagati v skladu z namenom celotnega ZDen, ki je v odpravi krivic, povzročenih s podržavljanjem premoženja na podlagi predpisov, izdanih do uveljavitve Ustave SFRJ iz leta 1963 (1. do 5. člen ZDen). Institut denacionalizacije je v širšem smislu in posredno namenjen varstvu pravice do zasebne lastnine. Zaradi pravne varnosti in varstva interesov in pravic upravičencev (in ne premoženja samega) je zakon prepovedal pravni promet s podržavljenim premoženjem, glede katerega nastopi dolžnost vrnitve lastninske pravice. Določba prvega odstavka 88. člena ZDen z dnem uveljavitve zakona prepoveduje zavezancem razpolaganje z nepremičninami oziroma premoženjem, glede katerega obstoji dolžnost vrnitve oziroma možnost vrnitve po določbah ZDen. Jezikovna razlaga določbe bi lahko privedla do zaključka, da je nično vsakršno razpolaganje s premoženjem, ki je (lahko) predmet denacionalizacijskega postopka. Vendar pa je namen same določbe in celotnega zakona v varstvu zasebne lastnine upravičencev. Razpolaganja njih samih zato ni moč subsumirati pod določbo 88. člena ZDen, prav tako ne razpolaganj tretjih oseb.

Potencialni pridobitelj se mora pozanimati, kakšna je pravica neposrednega posestnika na nepremičnini. Toženki sta vedeli za posest tožnic oziroma njihovih prednikov in zadostili svoji raziskovalni dolžnosti s tem, da sta se pri prenosnici (prodajalki) pozanimali in od nje izvedeli, da posestniki od leta 2001 vedo, da niso zemljiškoknjižni lastniki, da jim je bilo istega leta zemljišče ponujeno v odkup, a do tega ni prišlo. Iz zemljiškoknjižnega stanja je bilo razvidno tudi, da v petih letih od trenutka, ko so posestniki izvedeli, da niso zemljiškoknjižni lastniki, niso storili ničesar, da bi stanje uredili tudi zemljiškoknjižno. Na podlagi tega sta pridobiteljici lahko upravičeno sklepali, da za (lastniško) posest nepremičnine nimajo podlage.

Ob tehtanju interesov zatrjevanega lastnika nepremičnine, ki naj bi nepremičnino priposestvoval, na eni strani in varnosti pravnega prometa, ki ga „poosebljata“ pridobiteljici, na drugi, je v konkretnem primeru treba dati prednost pridobiteljicama. Tožnice in njihovi pravni predniki kljub zavedanju, da se zemljiškoknjižno in dejansko stanje ne ujemata, niso pravočasno poskrbeli za vpis svoje lastninske pravice v zemljiško knjigo, ki naj bi jo originarno pridobili. S tem so prevzeli tveganje, da se dobroverni kupki, kljub njihovi predhodno originarno pridobljeni lastninski pravici, vpišeta v zemljiško knjigo in s tem pridobita lastninsko pravico na sporni nepremičnini.