Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožeči stranki ni uspelo dokazati protipravnosti ravnanja tožene stranke in da stroškov, ki so nastali zaradi izvršilnega postopka, blokade računa in kartic, zavrnitve plačilnih nalogov, ne more od tožene stranke uveljavljati kot škode. Ker ni ugotovilo protipravnosti ravnanja tožene stranke je zavrnilo tudi zahtevek iz naslova nematerialne škode.
terjatve upravnika – obratovalni stroški – poslovne stavbe – zastaranje – izdatek za drugega – procesne obresti
Termin „večstanovanjska hiša“ je tako v splošnem pogovornem, kot v pravniškem jeziku povsem jasen in nedvoumen, zato širše razlogovanje oziroma enačenje večstanovanjskih hiš s poslovnimi stavbami že z uporabo jezikovne metode razlage besedila, ni dopustno.
prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja - preklic odložitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja - sklep o zavrženju pritožbe - krog upravičencev do pritožbe
Čeprav je v postopku izreka prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ter odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja krog upravičencev do pritožbe omejen glede na (splošni) krog upravičencev do pritožbe zoper sodbo, in je pritožba storilčeve matere zoper sklep o preklicu odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja bila nedovoljena, je pravico do pritožbe zoper sklep o zavrženju pritožbe storilčeve matere priznati tudi storilcu, saj je storilec stranka v tem postopku in že s samim svojim položajem v postopku izkazuje interes za izpodbijanje takšne odločitve in za dokazovanje, da je bila pritožba kljub vsemu dovoljena.
Pravila o uporabi milejšega zakona oziroma predpisa raztezajo le na tiste materialne določbe, ki so relevantne pri ugotavljanju prekrška in pri izreku sankcije za prekršek, ne pa v fazi izvrševanja sankcij, v katero sodi tudi odločanje o izvršitvi prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja oziroma o dokončnem prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja.
oprostitev plačila sodnih taks - nepravilnosti pri opravljanju izvršbe - pravni interes za pritožbo - samostojni podjetnik posameznik (s.p.)
Pri navedbi podatkov o vlagateljici je kot status napisala „zaposlen“, vendar pa je hkrati priložila tudi obvestila o prometu na transakcijskem računu tretje kot samostojne podjetnice posameznice, tako da je bil njen status sodišču poznan.
Za poslovne stavbe ne velja enoletni zastaralni rok, ki velja za terjatve upravnika večstanovanjske stavbe.
Pravila o zastaranju morajo biti določno opredeljena, da lahko pravni subjekti v naprej predvidijo, kdaj in po preteku koliko časa preneha njihova pravica zahtevati izpolnitev obveznosti oziroma se civilnopravna obveznost spremeni v naturalno.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - izločitev sodnika - dvom v nepristranskost - ni razlogov o odločilnih dejstvih - nerazumljiv izrek - kršitev kazenskega zakona - sprememba pravne opredelitve - sprememba kazenskega zakona - uporaba milejšega zakona - poslovna goljufija - gospodarska dejavnost - zloraba uradnega položaja - uradna oseba - stečajni upravitelj - upnik v stečajnem postopku - premoženjska korist - pomoč - pranje denarja - vedenje o obstoju umazanega denarja - zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - kazenska sankcija - varnostni ukrep - prepoved opravljanja dolžnosti stečajnega upravitelja - zakonska rehabilitacija - sodna rehabilitacija - odvzem premoženjske koristi obtožencu - odvzem premoženjske koristi drugim osebam - sprememba sodbe
Čeprav se je moral sodnik pred predobravnavnim narokom seznaniti z vsebino spisa in dokazi, in si torej tudi na podlagi sprejetega priznanja krivde posameznega obtoženca o zadevi ustvaril mnenje, pa to ne pomeni, da mu ni treba dokazne ocene glede ostalih obtožencev, ki krivde ne priznajo, sprejeti v skladu s 355. členom ZKP, torej, da lahko sodbo opre zgolj na dejstva in dokaze, ki so bili pretreseni na glavni obravnavi in sicer potem, ko je vestno pretehtal vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi ter na podlagi takšne presoje sprejel sklep o dokazanosti oziroma nedokazanosti dejstev, in to, kot je bilo že povedano, za vsakega obtoženca posebej. Zato dejstvo, da je sodnik sprejel priznanje krivde glede dveh obtoženk, samo po sebi ne more privesti do zaključka, da iz tega razloga sodnik ne more biti nepristranski glede ostalih obtožencev in da torej nadaljnji kontradiktorni postopek z izvedbo dokazov na glavni obravnavi ne more privesti do drugačnega spoznanja o krivdi obtožencev, ki krivde na predobravnavnem naroku niso priznali.
Glede opisa kaznivega dejanja in predpisane kazni med kaznivim dejanjem po 234.a členu KZ, ki je veljal do 30. oktobra 2008 in 228. členom KZ-1, ki je stopil v veljavo s 1. novembrom 2008, ni pomembnih razlik. Ker pa je mogoče to kaznivo dejanje storiti samo pri opravljanju gospodarske dejavnosti, je treba upoštevati tudi določbe splošnega dela Kazenskega zakonika (KZ), ki v petem odstavku 126. člena opredeljuje pojem gospodarske dejavnosti. Ta določa, da se za gospodarsko dejavnost po tem zakoniku štejejo „ proizvodnja in promet blaga, opravljanje storitev na trgu, bančno in drugo finančno poslovanje“, medtem ko kazenski zakonik (KZ-1), ki je stopil v veljavo 1. novembra 2008 v svojem pojasnjevalnem 99. členu pojma gospodarske dejavnosti ni posebej opredeljeval. Kot pravilno opozarja obramba, so bile pojasnjevalne določbe v zvezi s tem, kaj se šteje za gospodarsko dejavnost dodane šele z novelo KZ-1B, ki je stopila v veljavo 12. maja 2012. V vmesnem času je bilo pojem gospodarske dejavnosti treba razumeti v smislu tedaj veljavnih določb Zakona o gospodarskih družbah, ki pa je v določbi drugega odstavka 3. člena kot gospodarsko dejavnost opredeljeval pridobitno dejavnost, ki se opravlja na trgu zaradi pridobitve dobička. Zato po presoji pritožbenega sodišča formalne sklenitve pogodbe o prodaji pravne osebe, ki jo je obtoženi B.G. kot stečajni upravitelj sklenil na podlagi odredbe sodišča, ni mogoče šteti kot opravljanje pridobitne dejavnosti na trgu zaradi pridobitve dobička. Strinjati se je zato treba s stališčem zagovornikov obtoženega, da je s tem sodišče prve stopnje v škodo obtoženca uporabilo strožji zakon, kar poleg kršitve materialnega zakona predstavlja tudi kršitev načela zakonitosti v kazenskem pravu (28. člen Ustave).
Dejansko je bil obtoženi B.G. pri sklenitvi pogodbe o prodaji pravne osebe H. d.o.o. - v stečaju izpolnitveni pomočnik sodišča (stečajnega senata). Gre za ravnanje stečajnega upravitelja kot organa stečajnega postopka in ne kot organa upravljanja oziroma zakonitega zastopnika pravne osebe.
V stečajnem postopku nad pravno osebo stečajni upravitelj nima položaja zastopnika dolžnika, temveč položaj posebnega procesnega organa sodišča. Na posebnost položaja stečajnega upravitelja med drugim kaže tudi določba 72. člena ZPPSL, v kateri je stečajni upravitelj uvrščen med organe stečajnega postopka (poleg stečajnega senata in upniškega odbora). Pritožbeno sodišče zato glede ugotovitve sodišča prve stopnje, da je obtoženec zlorabil svoj uradni položaj to je kot uradna oseba na podlagi določil ZPPSL, nima pomislekov.
Pritožbeno sodišče nima pomislekov glede ugotovitve sodišča prve stopnje, da se vlogi stečajnega upravitelja in upnika v stečajnem postopku izključujeta, oziroma, da ne more biti stečajni upravitelj nekdo, ki je hkrati tudi upnik stečajnega dolžnika. Vendar pa pritožbeno sodišče ne deli stališča sodišča prve stopnje, da je zato prejeta nagrada za izvrševanje funkcije stečajnega upravitelja v celoti protipravna.
Kot je razvidno iz obsodilnega dela izreka izpodbijane sodbe, nobena od oseb, navedenih kot pomočniki pri storitvi kaznivega dejanja, ki se očita obtoženemu B.G., niso bile spoznane za krive s to sodbo. Glede na to, da sta S.S. in P.K., ki sta priznali krivdo na predobravnavnem naroku in bili že obsojeni za kaznivo dejanje pomoči h kaznivem dejanju zlorabe uradnega položaja, medtem ko je pod točko B sodbe sodišče prve stopnje oprostilo obtožena Ba.G. in V.P. kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju zlorabe uradnega položaja po tretjem in petem odstavku 257. člena KZ-1, ker, kot je navedlo, ni podan njun naklep, da bi pomagala storilcu pri naklepnem kaznivem dejanju. Navedeno pomeni, da je vključitev opisa v obsodilni del izreka sodbe na način, kot je to storilo sodišče prve stopnje, nepotrebna. Dovolj bi bilo, da bi s tem v zvezi navedlo razloge v obrazložitvi sodbe (kar je sicer storilo).
Pritrditi je treba navedbam zagovornikov, da s pravico do terjatev, ki naj bi jih odkupil iz stečaja H. d.o.o., ni obtoženi pridobil še nobene kazenskopravno relevantne premoženjskopravne koristi, ni pa se moč strinjati s pritožbo, da bi bila takšna premoženjska korist izkazana šele v primeru, če bi bilo dokazano, da je obtoženi prejel denar iz naslova vnovčenih terjatev, torej zatrjevanih 2.076.652,11 EUR, kolikor je znašala nominalna vrednost terjatev upnikov. V tem delu pritožba očitno meri na to, da bi moralo sodišče ugotavljati tudi, ali je denar, ki je šel na račune v A. prišel do obtoženca. Vendar je bil po presoji pritožbenega sodišča izpolnjen očitek, da si je premoženjsko korist v navedenem znesku pridobil obtoženec, glede na v izreku sodbe opisan način storitve, izpolnjen že z izvedbo nakazil iz stečajne mase na račune omenjenih družb in torej ni potrebno, da bi se sodišče ukvarjalo z raziskovanjem nadaljnje poti tega denarja.
Obtoženi B.G. si je v sodbi očitano premoženjsko korist pridobil že s tem, ko je iz stečajne mase odrejal plačila zneskov terjatev, katerih kupec je bil sam. Odgovor na vprašanje kam vse oziroma na katere račune je obtoženi nakazal zneske iz stečajne mase do katerih je bil upravičen na podlagi odkupa terjatev ni bistven.. Nikakršnega dvoma namreč ni, da je obtoženi z odkupom terjatev pridobil pravico do poplačila iz stečajne mase, to pravico pa je tudi v celoti uresničil.
Edini namen sklepa o preizkusu terjatev v postopku prisilne poravnave (69. člen ZFPPIPP) je v odločitvi o morebitnih ugovorih proti dopolnjenemu seznamu preizkušenih terjatev ter o tem, katere terjatve so dokončno priznane ali prerekane oziroma katere prerekane terjatve so verjetno izkazane. Od tega preizkusa je odvisen obseg priznanih upravičenj upnikov, ki so prijavili terjatve v postopku prisilne poravnave. Nujna predpostavka, da bi se sodišče izrekalo o priznanju posamezne terjatve pa je, da je upnik v zakonskem roku iz 1. odstavka 59. člena ZFPPIPP svojo terjatev v postopku prisilne poravnave tudi prijavil. Ob tem, ko pritožnica sama zatrjuje, da ni prijavila v postopku prisilne poravnave nad dolžnikom svoje z zastavno pravico zavarovane terjatve, je že iz tega razloga neutemeljen pritožbeni očitek prvostopenjskemu sodišču, da se ob preizkusu prijavljenih terjatev ni opredelilo do te terjatve pritožnice.
Pri tožnici je od spornega dne dalje zaradi posledic poškodbe izven dela prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja, vendar v okviru že ugotovljene II. kategorije invalidnosti, ker je pri njej še nadalje podana preostala delovna zmožnost za delo v polovičnem delovnem času s potrebnimi dodatnimi omejitvami, indiciranimi iz zdravstvenih razlogov. Zato je tožnici od spornega dne dalje v skladu s 163. členom ZPIZ-1 zakonito priznana pravica do dela na drugem delovnem mestu z dodatnimi omejitvami.
odlog izvršbe - nastanek nenadomestljive ali težko nadomestljive škode - konkretne trditve o posledicah takojšne izvršbe
Dolžnik zgolj z naštevanjem zakonskih obveznosti, brez konkretnih podatkov o posledicah takojšnjega plačila dobrih 10.000 EUR, nenadomestljive škode ni izkazal. Ker je nastanek nenadomestljive ali težko nadomestljive škode trditveno in dokazno breme dolžnika, sodišče prve stopnje ni imelo podlage za ugoditev predlogu za odlog.
plačilo za delo - pobot - plača - regres za letni dopust
Nepravilno ravnanje tožnika in morebitni izdatki, ki jih je toženec imel v zvezi s tožnikom in bi jih ta moral sam kriti, tožencu ne dajejo pravice, da zadrži izplačilo plače ali drugega prejemka iz delovnega razmerja (npr. regresa za letni dopust) oziroma, da svojo obveznost enostransko pobota z domnevo terjatvijo zoper tožnika.
V obeh pogodbah o zaposlitvi, ki sta jo sklenili tožeča stranka kot delodajalec in toženec kot delavec, je bilo dogovorjeno, da je delodajalec dolžan priskrbeti delavcu v njegovo breme začasno bivališče in da bo plačilo za bivanje delodajalec odtegoval od plače delavca. Tožeča stranka je tožencu v času zaposlitve začasno bivališče zagotavljala pri najemodajalcu (srednji šoli). Tožeča stranka stroškov bivanja tožencu ni odtegovala od plače. Toženec ni dokazal obstoja ustnega dogovora med njim in tožečo stranko o tem, da stroškov bivanja ne bo plačeval, ter da bo te stroške pokril z neplačanim nadurnim delom. Zato je toženec dolžan tožeči stranki plačati vtoževane stroške nastanitve v srednji šoli.
ZZVZZ člen 15, 15/1, 15/1-20, 15/1-21. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 13. ZUPJS člen 29, 30, 64.
lastnost zavarovanca - obvezno zdravstveno zavarovanje - pravica do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje
Za tiste, ki ne izpolnjujejo pogojev za zavarovanje po prvih devetnajstih točkah prvega odstavka 15. člena ZZVZZ, imajo pa stalne prebivališče v Republiki Sloveniji, zakon predvideva zavarovanje po 20. točki, po kateri si morajo plačati prispevek za zavarovanje sami. Toženec je tožnika v skladu z določili Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja opozoril na njegovo obveznost prijave in mu tudi dal možnost, da zaprosi CSD za pravico do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje. Tožnik se sam ni prijavil v zavarovanje in ni zaprosil CSD za plačilo le-tega. Zato ga je toženka pravilno vključila v obvezno zdravstveno zavarovanje po 20. točki prvega odstavka 15. člena ZZVZZ.
ZPIZ-1 člen 39, 41, 41/1, 41/1-1, 41/2, 203, 203/1, 203/2. ZMEPIZ člen 5, 5/1, 8, 57. ZZZPB člen 17b.
starostna pokojnina - sorazmeren del - pokojninska osnova - denarno nadomestilo za brezposelnost
V kolikor v matični evidenci zavarovancev za posamezno obdobje ni podatkov o višini plače zavarovanca (bodisi po krivdi delodajalca ali tožene stranke), ki so pomembni za ugotovitev zakonite pokojninske osnove, je potrebno uporabiti druge podatke, ki so na voljo. Bistveno je, da zavarovanec ne izgubi pravice, da višino svojih plač dokazuje z drugimi verodostojnimi dokazi. Upoštevanje plač iz preteklega leta je smiselno v primerih kot je obravnavani, ko podatkov za posamezno naslednje leto ni in jih tudi ni mogoče preskrbeti. Pokojninska osnova v takšnem primeru ni ugotovljena z gotovostjo, ampak z visoko stopnjo verjetnosti, vendar pokojninske osnove za tožnika drugače ni bilo mogoče izračunati.
Tožena stranka je v pokojninsko osnovo pravilno upoštevala sporni leti, ko je tožnik dobival nadomestilo za brezposelne. Pravno podlago za odločitev predstavlja določba 1. alinee 1. odstavka 41. člena ZPIZ-1, ki določa, da se za izračun pokojninske osnove štejejo tudi nadomestila plače, izplačana po predpisih o delovnih razmerjih in predpisih o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti, razen nadomestil plače po predpisih o delovnih razmerjih za delavce, katerih delo ni več potrebno iz operativnih razlogov. Tožnik je v spornem obdobju prejemal nadomestilo po ZZZPB in ne po predpisih o delovnih razmerjih, zato je tožena stranka pri izračunu pokojninske osnove za ti dve leti pravilno upoštevala nadomestilo v zneskih, ki jih je tožnik prejel.
ZPP člen 154, 154/1, 155, 155/1, 155/2. ZOdvT člen 25, 25/1, 25/2, 36.
pravdni stroški - načelo uspeha - vrednost spora
Tožnici je bila v tem sporu priznana brezplačna pravna pomoč. Zato bi moralo sodišče prve stopnje pri odmeri in priznanju stroškov postopka upoštevati 36. člena ZOdvT, ki določa nagrado v primeru, če se nagrada postavljenemu ali dodeljenemu odvetniku izplača iz državnega proračuna.
pogodba – dejavnost predelave odpadkov – pogodba o načinu poravnave medsebojnih obveznosti – vlaganje v nepremičnino – neupravičena obogatitev – odpadla podlaga nadomeščena z drugo – dajatveni denarni zahtevek
Zahtevek iz 48. člena SPZ je po svoji pravni naravi verzijski, temelji torej na pravilih o neupravičeni obogatitvi. Pogoj za uporabo teh pravil je, da ne obstoji pogodbena podlaga za vlaganja, oziroma da je ta prenehala. V predmetni zadevi je tožeča stranka imela pravno podlago za vlaganja.
Ta pogodba je prenehala in sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta pravdni stranki s sporazumom z dne 8.4.2011 pogodbeno uredili svoja razmerja po njenem prenehanju (in po prenehanju pogodbe z dne 8.3.2002). Povedano pomeni, da sta odpadlo pravno podlago nadomestili z drugo in na ta način dejansko izključili uporabo pravil o neupravičeni obogatitvi in s tem tudi 48. člena SPZ.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO – KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK0006812
KZ-1 člen 23, 228. ZKP člen 355, 370, 371, 371/1, 386.
poslovna goljufija - abstraktni opis kaznivega dejanja - zakonski znak kaznivega dejanja - zmotna ugotovitev dejanskega stanja – naklep - odločilno dejstvo - prosta presoja dokazov
Nasprotje med zakonskim (abstraktnim) opisom kaznivega dejanja, ki ni nujna sestavina izreka, in konkretnim opisom ne pomeni bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, kajti ta je podana samo takrat, ko se nasprotja nanašajo na odločilna dejstva. Očitana kršitev tako ni podana.
Sodišče sme zavrniti dokaze, za katere oceni, da niso potrebni za pravilno odločitev, ker niso v relevantni zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem, ali ker ni verjetno, da bodo izključili obstoj pravno pomembnih dejstev.
pravdni stroški - stroški, nastali v predsodnem upravnem postopku
Pravdna stranka mora glede na 116. člen ZUP stroške, nastale v predsodnem upravnem postopku, zahtevati do izdaje upravne odločbe. Torej najpozneje do izdaje posamičnega upravnega akta, saj v nasprotnem primeru izgubi pravico do povračila.
ZFPPIPP člen 103, 103/4, 103/4-3. Pravilnik o tarifi za odmero nagrade upravitelja v postopkih zaradi insolventnosti in prisilne likvidacije ter stroških, do povrnitve katerih je upravitelj v teh postopkih upravičen člen 7, 7/1, 7/2.
nagrada upravitelja – nadomestilo za unovčenje stečajne mase – osnova za izračun nadomestila
Nadomestilo za unovčenje stečajne mase in razdelitev splošne ali posebne stečajne mase se določi v sorazmerju z višino zneska, ki je predmet razdelitve. To pomeni, da se nadomestilo odmeri v sorazmerju z višino zneska, ki je predmet razdelitve in ne v sorazmerju z višino zneska unovčenega premoženja. Osnova za odmero nadomestila je torej znesek unovčenega premoženja, zmanjšan za stroške, ki so nastali v zvezi z unovčenjem, saj je le ta znesek predmet razdelitve med upnike.