Za poslovne stavbe ne velja enoletni zastaralni rok, ki velja za terjatve upravnika večstanovanjske stavbe.
Pravila o zastaranju morajo biti določno opredeljena, da lahko pravni subjekti v naprej predvidijo, kdaj in po preteku koliko časa preneha njihova pravica zahtevati izpolnitev obveznosti oziroma se civilnopravna obveznost spremeni v naturalno.
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožeči stranki ni uspelo dokazati protipravnosti ravnanja tožene stranke in da stroškov, ki so nastali zaradi izvršilnega postopka, blokade računa in kartic, zavrnitve plačilnih nalogov, ne more od tožene stranke uveljavljati kot škode. Ker ni ugotovilo protipravnosti ravnanja tožene stranke je zavrnilo tudi zahtevek iz naslova nematerialne škode.
terjatve upravnika – obratovalni stroški – poslovne stavbe – zastaranje – izdatek za drugega – procesne obresti
Termin „večstanovanjska hiša“ je tako v splošnem pogovornem, kot v pravniškem jeziku povsem jasen in nedvoumen, zato širše razlogovanje oziroma enačenje večstanovanjskih hiš s poslovnimi stavbami že z uporabo jezikovne metode razlage besedila, ni dopustno.
oprostitev plačila sodnih taks - nepravilnosti pri opravljanju izvršbe - pravni interes za pritožbo - samostojni podjetnik posameznik (s.p.)
Pri navedbi podatkov o vlagateljici je kot status napisala „zaposlen“, vendar pa je hkrati priložila tudi obvestila o prometu na transakcijskem računu tretje kot samostojne podjetnice posameznice, tako da je bil njen status sodišču poznan.
Pravila o uporabi milejšega zakona oziroma predpisa raztezajo le na tiste materialne določbe, ki so relevantne pri ugotavljanju prekrška in pri izreku sankcije za prekršek, ne pa v fazi izvrševanja sankcij, v katero sodi tudi odločanje o izvršitvi prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja oziroma o dokončnem prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja.
prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja - preklic odložitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja - sklep o zavrženju pritožbe - krog upravičencev do pritožbe
Čeprav je v postopku izreka prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ter odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja krog upravičencev do pritožbe omejen glede na (splošni) krog upravičencev do pritožbe zoper sodbo, in je pritožba storilčeve matere zoper sklep o preklicu odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja bila nedovoljena, je pravico do pritožbe zoper sklep o zavrženju pritožbe storilčeve matere priznati tudi storilcu, saj je storilec stranka v tem postopku in že s samim svojim položajem v postopku izkazuje interes za izpodbijanje takšne odločitve in za dokazovanje, da je bila pritožba kljub vsemu dovoljena.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - izločitev sodnika - dvom v nepristranskost - ni razlogov o odločilnih dejstvih - nerazumljiv izrek - kršitev kazenskega zakona - sprememba pravne opredelitve - sprememba kazenskega zakona - uporaba milejšega zakona - poslovna goljufija - gospodarska dejavnost - zloraba uradnega položaja - uradna oseba - stečajni upravitelj - upnik v stečajnem postopku - premoženjska korist - pomoč - pranje denarja - vedenje o obstoju umazanega denarja - zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - kazenska sankcija - varnostni ukrep - prepoved opravljanja dolžnosti stečajnega upravitelja - zakonska rehabilitacija - sodna rehabilitacija - odvzem premoženjske koristi obtožencu - odvzem premoženjske koristi drugim osebam - sprememba sodbe
Čeprav se je moral sodnik pred predobravnavnim narokom seznaniti z vsebino spisa in dokazi, in si torej tudi na podlagi sprejetega priznanja krivde posameznega obtoženca o zadevi ustvaril mnenje, pa to ne pomeni, da mu ni treba dokazne ocene glede ostalih obtožencev, ki krivde ne priznajo, sprejeti v skladu s 355. členom ZKP, torej, da lahko sodbo opre zgolj na dejstva in dokaze, ki so bili pretreseni na glavni obravnavi in sicer potem, ko je vestno pretehtal vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi ter na podlagi takšne presoje sprejel sklep o dokazanosti oziroma nedokazanosti dejstev, in to, kot je bilo že povedano, za vsakega obtoženca posebej. Zato dejstvo, da je sodnik sprejel priznanje krivde glede dveh obtoženk, samo po sebi ne more privesti do zaključka, da iz tega razloga sodnik ne more biti nepristranski glede ostalih obtožencev in da torej nadaljnji kontradiktorni postopek z izvedbo dokazov na glavni obravnavi ne more privesti do drugačnega spoznanja o krivdi obtožencev, ki krivde na predobravnavnem naroku niso priznali.
Glede opisa kaznivega dejanja in predpisane kazni med kaznivim dejanjem po 234.a členu KZ, ki je veljal do 30. oktobra 2008 in 228. členom KZ-1, ki je stopil v veljavo s 1. novembrom 2008, ni pomembnih razlik. Ker pa je mogoče to kaznivo dejanje storiti samo pri opravljanju gospodarske dejavnosti, je treba upoštevati tudi določbe splošnega dela Kazenskega zakonika (KZ), ki v petem odstavku 126. člena opredeljuje pojem gospodarske dejavnosti. Ta določa, da se za gospodarsko dejavnost po tem zakoniku štejejo „ proizvodnja in promet blaga, opravljanje storitev na trgu, bančno in drugo finančno poslovanje“, medtem ko kazenski zakonik (KZ-1), ki je stopil v veljavo 1. novembra 2008 v svojem pojasnjevalnem 99. členu pojma gospodarske dejavnosti ni posebej opredeljeval. Kot pravilno opozarja obramba, so bile pojasnjevalne določbe v zvezi s tem, kaj se šteje za gospodarsko dejavnost dodane šele z novelo KZ-1B, ki je stopila v veljavo 12. maja 2012. V vmesnem času je bilo pojem gospodarske dejavnosti treba razumeti v smislu tedaj veljavnih določb Zakona o gospodarskih družbah, ki pa je v določbi drugega odstavka 3. člena kot gospodarsko dejavnost opredeljeval pridobitno dejavnost, ki se opravlja na trgu zaradi pridobitve dobička. Zato po presoji pritožbenega sodišča formalne sklenitve pogodbe o prodaji pravne osebe, ki jo je obtoženi B.G. kot stečajni upravitelj sklenil na podlagi odredbe sodišča, ni mogoče šteti kot opravljanje pridobitne dejavnosti na trgu zaradi pridobitve dobička. Strinjati se je zato treba s stališčem zagovornikov obtoženega, da je s tem sodišče prve stopnje v škodo obtoženca uporabilo strožji zakon, kar poleg kršitve materialnega zakona predstavlja tudi kršitev načela zakonitosti v kazenskem pravu (28. člen Ustave).
Dejansko je bil obtoženi B.G. pri sklenitvi pogodbe o prodaji pravne osebe H. d.o.o. - v stečaju izpolnitveni pomočnik sodišča (stečajnega senata). Gre za ravnanje stečajnega upravitelja kot organa stečajnega postopka in ne kot organa upravljanja oziroma zakonitega zastopnika pravne osebe.
V stečajnem postopku nad pravno osebo stečajni upravitelj nima položaja zastopnika dolžnika, temveč položaj posebnega procesnega organa sodišča. Na posebnost položaja stečajnega upravitelja med drugim kaže tudi določba 72. člena ZPPSL, v kateri je stečajni upravitelj uvrščen med organe stečajnega postopka (poleg stečajnega senata in upniškega odbora). Pritožbeno sodišče zato glede ugotovitve sodišča prve stopnje, da je obtoženec zlorabil svoj uradni položaj to je kot uradna oseba na podlagi določil ZPPSL, nima pomislekov.
Pritožbeno sodišče nima pomislekov glede ugotovitve sodišča prve stopnje, da se vlogi stečajnega upravitelja in upnika v stečajnem postopku izključujeta, oziroma, da ne more biti stečajni upravitelj nekdo, ki je hkrati tudi upnik stečajnega dolžnika. Vendar pa pritožbeno sodišče ne deli stališča sodišča prve stopnje, da je zato prejeta nagrada za izvrševanje funkcije stečajnega upravitelja v celoti protipravna.
Kot je razvidno iz obsodilnega dela izreka izpodbijane sodbe, nobena od oseb, navedenih kot pomočniki pri storitvi kaznivega dejanja, ki se očita obtoženemu B.G., niso bile spoznane za krive s to sodbo. Glede na to, da sta S.S. in P.K., ki sta priznali krivdo na predobravnavnem naroku in bili že obsojeni za kaznivo dejanje pomoči h kaznivem dejanju zlorabe uradnega položaja, medtem ko je pod točko B sodbe sodišče prve stopnje oprostilo obtožena Ba.G. in V.P. kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju zlorabe uradnega položaja po tretjem in petem odstavku 257. člena KZ-1, ker, kot je navedlo, ni podan njun naklep, da bi pomagala storilcu pri naklepnem kaznivem dejanju. Navedeno pomeni, da je vključitev opisa v obsodilni del izreka sodbe na način, kot je to storilo sodišče prve stopnje, nepotrebna. Dovolj bi bilo, da bi s tem v zvezi navedlo razloge v obrazložitvi sodbe (kar je sicer storilo).
Pritrditi je treba navedbam zagovornikov, da s pravico do terjatev, ki naj bi jih odkupil iz stečaja H. d.o.o., ni obtoženi pridobil še nobene kazenskopravno relevantne premoženjskopravne koristi, ni pa se moč strinjati s pritožbo, da bi bila takšna premoženjska korist izkazana šele v primeru, če bi bilo dokazano, da je obtoženi prejel denar iz naslova vnovčenih terjatev, torej zatrjevanih 2.076.652,11 EUR, kolikor je znašala nominalna vrednost terjatev upnikov. V tem delu pritožba očitno meri na to, da bi moralo sodišče ugotavljati tudi, ali je denar, ki je šel na račune v A. prišel do obtoženca. Vendar je bil po presoji pritožbenega sodišča izpolnjen očitek, da si je premoženjsko korist v navedenem znesku pridobil obtoženec, glede na v izreku sodbe opisan način storitve, izpolnjen že z izvedbo nakazil iz stečajne mase na račune omenjenih družb in torej ni potrebno, da bi se sodišče ukvarjalo z raziskovanjem nadaljnje poti tega denarja.
Obtoženi B.G. si je v sodbi očitano premoženjsko korist pridobil že s tem, ko je iz stečajne mase odrejal plačila zneskov terjatev, katerih kupec je bil sam. Odgovor na vprašanje kam vse oziroma na katere račune je obtoženi nakazal zneske iz stečajne mase do katerih je bil upravičen na podlagi odkupa terjatev ni bistven.. Nikakršnega dvoma namreč ni, da je obtoženi z odkupom terjatev pridobil pravico do poplačila iz stečajne mase, to pravico pa je tudi v celoti uresničil.
odlog izvršbe - nastanek nenadomestljive ali težko nadomestljive škode - konkretne trditve o posledicah takojšne izvršbe
Dolžnik zgolj z naštevanjem zakonskih obveznosti, brez konkretnih podatkov o posledicah takojšnjega plačila dobrih 10.000 EUR, nenadomestljive škode ni izkazal. Ker je nastanek nenadomestljive ali težko nadomestljive škode trditveno in dokazno breme dolžnika, sodišče prve stopnje ni imelo podlage za ugoditev predlogu za odlog.
V obeh pogodbah o zaposlitvi, ki sta jo sklenili tožeča stranka kot delodajalec in toženec kot delavec, je bilo dogovorjeno, da je delodajalec dolžan priskrbeti delavcu v njegovo breme začasno bivališče in da bo plačilo za bivanje delodajalec odtegoval od plače delavca. Tožeča stranka je tožencu v času zaposlitve začasno bivališče zagotavljala pri najemodajalcu (srednji šoli). Tožeča stranka stroškov bivanja tožencu ni odtegovala od plače. Toženec ni dokazal obstoja ustnega dogovora med njim in tožečo stranko o tem, da stroškov bivanja ne bo plačeval, ter da bo te stroške pokril z neplačanim nadurnim delom. Zato je toženec dolžan tožeči stranki plačati vtoževane stroške nastanitve v srednji šoli.
ZPIZ-1 člen 39, 39/4, 187, 203, 203/1. ZPIZ/92 člen 202, 202/2.
starostna pokojnina - zavarovalna doba
Med strankama je sporno upoštevanje določenih obdobij pri odmeri starostne pokojnine. V spornem obdobju je veljal ZPIZ/92, ki je v 2. odstavku 202. člena določal, da se pri uveljavljanju pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki bi šle zavarovancem na podlagi pokojninske dobe, za katero bi morali sami plačati prispevek, upošteva le pokojninska doba, za katero je bil plačan prispevek. Tožnica ni dokazala, da so bili za sporno obdobje plačani prispevki zanjo. Zato tožbeni zahtevek, da se tožnici prizna zavarovalna doba tudi za sporno obdobje, ni utemeljen.
ZIZ člen 15, 38, 38/5, 38/6. ZPP člen 156, 156/1, 163, 163/1.
stroški – stroški začasnega zastopnika – zahteva za povrnitev stroškov – neutemeljeno povzročeni stroški – uspeh v postopku – pritožbeni stroški – naključje, ki se je primerilo stranki
Sodišče v izvršilnem postopku lahko o povrnitvi stroškov odloči le na zahtevo stranke.
Okoliščina, da je sodišče dolžniku naložilo v plačilo stroške njegovega začasnega zastopnika, ne da bi upnik to sploh zahteval, pomeni naključje, ki se je primerilo dolžniku.
V skladu s prvim odstavkom 190. člena OZ je dolžan tisti, ki je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, vrniti prejeto, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti nastane tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla. Toženec je blago za nadaljnjo prodajo prejel na podlagi pogodbe o zaposlitvi. Ta pravna podlaga je kasneje prenehala, zato je bil toženec dolžan tožeči stranki vrniti vso neprodano blago. Glede na to, da vrnitev ni bila možna, saj blaga pri tožencu ni bilo, je bila tožeča stranka upravičena zahtevati, da ji toženec nadomesti vrednost dosežene koristi.
vdovska pokojnina - zavrženje tožbe - rok za vložitev tožbe - zamuda roka - sodno varstvo - materialni prekluzivni rok
Pravočasnost tožbe je procesna predpostavka za vsebinsko sojenje v zadevi. Če ta ni izpolnjena, je potrebno tožbo zavreči, saj meritorno sojenje ni dopustno. Glede na 1. odstavek 171. člena ZPIZ-2 lahko namreč zavarovanec sodno varstvo pravic uveljavlja v roku 30 dni od vročitve odločbe, izdane na drugi stopnji. Gre za materialni prekluzivni rok, s potekom katerega ugasne pravica do sodnega varstva. Tožnica je vložila tožbo po izteku 30-dnevnega prekluzivnega roka, zato jo je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrglo kot prepozno (čl. 274/1).
Tožeča stranka je zaradi cesije vtoževane terjatve prilagodila tožbeni zahtevek med pravdo spremenjenemu materialnopravnemu razmerju tako, da je zahtevala izpolnitev vtoževane toženčeve obveznosti ne več v svojo korist, pač pa v korist novega pridobitelja terjatve. V tem delu gre za objektivno spremembo tožbe, ki se opira na okoliščino (odstop terjatve med pravdo), ki je nastala po vložitvi tožbe, zaradi česar soglasje toženca za spremembo tožbe ni potrebno.
plačilo razlike plače - razvrstitev v plačni razred - napredovanja
Tožnik (vojak) je ob razvrstitvi v plačni razred (razporeditvi na novo formacijsko dolžnost) dobil višji izhodiščni količnik, zato mu tožena stranka utemeljeno ni priznala vseh doseženih napredovanj in mu je s sporno odločbo pravilno določila količnik z napredovanji 5,00, ki je predstavljal najvišji količnik za določitev osnovne plače, ki bi ga tožnik dosegel ob napredovanju v najvišji plačni razred naziva, ki ga je ime pred razporeditvijo.
ZDR-1 člen 79, 79/1, 79/2. člen OZ člen 82, 82/1, 83.
poslovodna oseba - direktor - odstop - prenehanje delovnega razmerja - individualna pogodba o zaposlitvi
Tožnik je nadzornemu svetu tožene stranke podal pisno izjavo, da odstopa z mesta direktorja tožene stranke. Nadzorni svet je soglašal z odstopom tožnika. Tožniku je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo z dnem podaje pisne izjave, brez spoštovanja trimesečnega odpovednega roka, ki je določen v individualni pogodbi. Prenehanje delovnega razmerja tožnika na podlagi sporazumne razveljavitve pogodbe o zaposlitvi v smislu 79. člena ZDR-1 bi bila mogoča in zakonita rešitev, do katere pa ni prišlo iz razlogov na strani tožene stranke, saj je tožniku zaključila delovno razmerje brez upoštevanja trimesečnega odpovednega roka, ki je bil določen v pogodbi. Tožena stranka ni izkazala, da bi s tožnikom sklenila dogovor o krajšem odpovednem roku. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku in tožniku priznalo trimesečni odpovedni rok in za to obdobje reintegracijo in reparacijo.
Tožeča stranka je sporočila sodišču, da vztraja pri tožbenem zahtevku in predlagala, da sodišče odloči brez glavne obravnave le še o stroških postopka. Tožnica ni izrecno umaknila tožbe, zato ni izkazan dejanski stan za povrnitev stroškov postopka po 158. členu ZPP. Za odločanje o vprašanju, ali je ena stranka drugi dolžna povrniti stroške postopka, je odločilnega pomena uspeh v sporu.
Pri tožnici je od spornega dne dalje zaradi posledic poškodbe izven dela prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja, vendar v okviru že ugotovljene II. kategorije invalidnosti, ker je pri njej še nadalje podana preostala delovna zmožnost za delo v polovičnem delovnem času s potrebnimi dodatnimi omejitvami, indiciranimi iz zdravstvenih razlogov. Zato je tožnici od spornega dne dalje v skladu s 163. členom ZPIZ-1 zakonito priznana pravica do dela na drugem delovnem mestu z dodatnimi omejitvami.
ZZVZZ člen 15, 15/1, 15/1-20, 15/1-21. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 13. ZUPJS člen 29, 30, 64.
lastnost zavarovanca - obvezno zdravstveno zavarovanje - pravica do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje
Za tiste, ki ne izpolnjujejo pogojev za zavarovanje po prvih devetnajstih točkah prvega odstavka 15. člena ZZVZZ, imajo pa stalne prebivališče v Republiki Sloveniji, zakon predvideva zavarovanje po 20. točki, po kateri si morajo plačati prispevek za zavarovanje sami. Toženec je tožnika v skladu z določili Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja opozoril na njegovo obveznost prijave in mu tudi dal možnost, da zaprosi CSD za pravico do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje. Tožnik se sam ni prijavil v zavarovanje in ni zaprosil CSD za plačilo le-tega. Zato ga je toženka pravilno vključila v obvezno zdravstveno zavarovanje po 20. točki prvega odstavka 15. člena ZZVZZ.
POGODBENO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – DAVKI – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0081886
OZ člen 13, 13/4, 190, 336, 336/1, 346, 364. ZPP člen 7, 212. ZDDV-1 člen 33, 33/1, 40, 40/1. ZOdvT člen 3, 3/3. ZJS člen 1, 1/1.
javni sklad – gospodarske pogodbe – zastaranje – začetek teka zastaralnega roka – pretrganje zastaranja – pripoznava tožbenega zahtevka – trditveno in dokazno breme – stroški postopka – DDV – neupravičena obogatitev – davčna stopnja
DDV se obračunava po stopnji, ki velja v trenutku nastanka obdavčljivega dogodka. Obdavčljivi dogodek in s tem obveznost obračuna DDV pa nastane, ko je blago dobavljeno ali so storitve opravljene. Sodišče prve stopnje bi zato moralo DDV v višini 22 % obračunati zgolj za storitve, ki so bile opravljene po uveljavitvi 22 % DDV, torej po 1. 7. 2013. Za storitve, ki so bile opravljene pred navedenim dnem, pa bi moralo obračunati 20 % DDV.
Nagrada nastane že s prejemom pooblastila za vložitev tožbe ali druge vloge, s katero se začne postopek. S tem trenutkom sme torej pooblaščenec odvetnik zahtevati plačilo nagrade od svoje stranke. Zato je potrebno šteti, da je bila najkasneje z vložitvijo tožbe oziroma druge vloge opravljena tudi storitev.
Zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve nastane oziroma zapade šele s prehodom koristi, to je s trenutkom, ko je tožeča stranka plačala oziroma dejansko založila sredstva za drugo toženo stranko.
Stranka svojemu trditvenemu bremenu ne zadosti, v kolikor se zgolj sklicuje na dokazno listino ali drug dokaz, ne pojasni pa, kaj natančno bi iz te listine oziroma dokaza naj izhajalo.