priposestvovanje – dobrovernost priposestvovalca – dobroverna in zakonita posest – nedobrovernost posestnega prednika – razlika med pojmoma dobrovernosti po ZTLR in SPZ
Stališče pritožbenega sodišča, da je nujni pogoj za dobrovernost priposestvovalca obstoj zakonitega temelja, in to (celo) takšnega, ki naj bi privedel do vknjižbe lastninske pravice v zemljiško knjigo, je materialnopravno zmotno.
ZMZ člen 2, 2/2, 2/3, 28, 28/2, 52, 52/2-1. ZUS-1 člen 51, 51/2, 64, 64/1-2, 75, 75/2, 77.
mednarodna zaščita – kršitev pravil postopka – dejansko stanje - subsidiarne zaščita – resna škoda - „dezerter“ - odločanje na glavni obravnavi
Če bi bil po presoji sodišča prve stopnje na podlagi tožnikovih izjav in ugotovljenega dejanskega stanja pravilen drugačen materialnopravni zaključek, in bi bilo okoliščine v zvezi s posledicami tožnikove vrnitve v izvorno državo (in s tem povezanim utemeljenim strahom) mogoče opredeliti kot preganjanje, temelječe na pripadnosti določeni družbeni skupini („dezerterji“ iz talibanskih vrst), bi to v sodbi moralo samo navesti, argumentirati in drugače odločiti.
ZPP člen 347, 347/2, 348, 348/5, 367a, 367a/1, 367c, 367c/2.
predlog za dopustitev revizije – bistvena kršitev določb pravdnega postopka – obravnava pred sodiščem druge stopnje – sprememba sodbe iz zavrnilne v obsodilno - odškodninski spor – pomembno pravno vprašanje – zavrnitev predloga za dopustitev revizije
Vprašanja morebitne potrebe po preizkusu procesnopravne korektnosti spremembe zavrnilne sodbe sodišča prve stopnje v obsodilno po opravljeni obravnavi na drugi stopnji – torej v obsegu, ki presega odločitev le o podlagi zahtevka in vsebuje tudi prvič na drugi stopnji sprejeto odločitev o višini tožnici pripadajoče odškodnine -, ki bi utegnilo biti zanimivo za zagotovitev pravne varnosti in enotne uporabe prava toženec v predlogu ne problematizira na način, ki bi utemeljeval upoštevnost revizijskega razloga procesnopravne narave.
akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu – izpodbijanje dokončnega upravnega akta – sklicevanje na izpodbijani akt v tožbenem zahtevku – poziv k odpravi pomanjkljivosti
Iz tožbe in predloženih opisov izhaja, da je tožnik s tožbo izpodbijal odločbo, ki je bila v pritožbenem postopku odpravljena ter zadeva vrnjena v ponovno odločanje, torej ne izpodbija dokončnega upravnega akta v smislu 2. člena ZUS-1, zato je odločitev prvostopenjskega sodišča, ki je tožbo zavrglo, pravilna.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču – delegacija pristojnosti iz tehtnih razlogov – uslužbenka pristojnega sodišča kot stranka v postopku – majhno sodišče - objektivna nepristranskost sodišča
Okoliščina, da je stranka postopka zaposlena na pristojnem sodišču, je – upoštevaje dejstvo, da gre po številu zaposlenih za relativno majhno sodišče – tehten razlog za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča.
dovoljenost revizije – razlogi za dovoljenost revizije - pomembno pravno vprašanje ni konkretizirano – trditveno in dokazno breme – prvo začasno prebivanje tujca
Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije nosi revident.
Revident zgolj s sklicevanjem na drugi odstavek 14. člena URS ni izpolnil trditvenega in dokaznega bremena o obstoju pogojev za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Revident namreč ni zadostil standardu natančnosti in konkretiziranosti opredelitve pomembnega pravnega vprašanja, saj vprašanja sploh ni oblikoval, posledično pa tudi ni navedel okoliščin, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter razlogov, zaradi katerih meni, da je v obravnavani zadevi sodišče to vprašanje rešilo nezakonito.
SPZ člen 107. ZPP člen 41, 41/2, 182, 182/3, 367, 367/2, 377.
dovoljenost revizije - vrednost spornega predmeta - zavrženje revizije - nedenarni tožbeni zahtevek - pridobitev lastninske pravice na nepremičnini - objektivna kumulacija tožbenih zahtevkov - oblikovanje etažne lastnine - vlaganja v solastno nepremičnino - dogovor solastnikov
Do izključne lastnine na delu družinske stanovanjske hiše, ki je bila pred tem v solastnini, lahko pride le tako, da se najprej oblikuje etažna lastnina.
UPRAVNI SPOR – DENACIONALIZACIJA – STANOVANJSKO PRAVO
VS1013324
SZ-1 člen 173, 173/2, 175.
dovoljenost revizije – pomembno pravno vprašanje – pravna narava odločb o izvzetju iz nacionalizacije – odločba o pripadajočih sredstvih najemniku denacionalizacijskega stanovanja – izvzetje iz nacionalizacije – vrnitev prvotnemu lastniku – razlaga 175. člena SZ-1 – sprejeto stališče Vrhovnega sodišča – nedovoljena revizija
Ker je Vrhovno sodišče že zavzelo stališče glede pravne narave odločb o izvzetju iz nacionalizacije v denacionalizacijskih postopkih, vprašanja, ki jih revident postavlja, glede na okoliščine obravnavanega primera niso pomembna pravna vprašanja po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.
OZ člen 1060. ZOR člen 154, 174, 177, 177/2, 177/3, 200, 203.
povzročitev nepremoženjske škode – objektivna odgovornost – odgovornost delodajalca - odgovornost za škodo od nevarne dejavnosti - nevarna dejavnost kot pravni standard – visoka električna napetost – udar električnega toka - varnost pri delu - oprostitev odgovornosti – ravnanje oškodovanca – višina odškodnine – načelo individualizacije višine odškodnine – načelo objektivne pogojenosti odškodnine – telesne bolečine – strah – duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti – duševne bolečine zaradi skaženosti – bodoča škoda
Toženka meni, da elektrika načeloma ni nevarna stvar, toda visoko napetost je sodna praksa uvrščala med nevarne dejavnosti, ker že najmanjša nepravilnost lahko povzroči veliko škodo. Podobno se šteje delo na višini, delovanje avtomobila in drugih vozil, velikih motornih žag in drugega. Poleg tega je toženka tudi kriva, ker ni ustrezno predvidela in izpolnjevala ukrepov za varstvo pri delu.
Tožnik je deloma kriv za to, da se je ponesrečil in sicer do 50 %. Bil je odgovorni vodja del in če mu pisni delovni nalog ni bil jasen ali je odstopal od predhodnega dogovora, bi moral razjasniti dvome. Bil je tudi prisoten pri izklapljanju stikal in je sopodpisal dovoljenje za delo, pred delom pa se ni prepričal ali lahko začne z delom brez nevarnosti. Toženka mu tudi pravilno očita, da plezanje po lestvi ni bilo predvideno in ni bilo sprejemljivo.
Ker se torej razlog za neizpolnitev pogodbe ne nahaja v pravni sferi tožene stranke, vzročna zveza med vtoževano škodo in protipravnim ravnanjem toženke ni podana in je zato tožbeni zahtevek neutemeljen.
krajevna pristojnost – ugovor stranke – izključna pristojnost – spor o pristojnosti
Sodišče se lahko izreče za krajevno nepristojno najpozneje do razpisa glavne obravnave; vendar lahko to stori domala vselej (celo tudi v primeru sporazuma o krajevni pristojnosti) le na ugovor tožene stranke. Edina izjema od tega pravila, ko se sodišče lahko ob predhodnem preizkusu tožbe že samo po uradni dolžnosti izreče za krajevno nepristojno, je predvidena za primer, ko je kakšno drugo sodišče izključno krajevno pristojno.
dopuščena revizija - uporabnina – pridobitev lastninske pravice aktivna legitimacija pred vpisom lastninske pravice v zemljiško knjigo
Revizija se dopusti glede vprašanja:
„Ali pridobitelj nepremičnine, ki je vložil popoln zemljiškoknjižni predlog, lahko že v času zemljiškoknjižnega postopka uveljavlja upravičenja, ki naj bi mu šla iz naslova lastninske pravice?“
OBLIGACIJSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO – USTAVNO PRAVO
VS0014404
ZPP člen 371, 371/2, 380, 380/2. ZVPSBNO člen 25. URS člen 26.
odškodnina za nepremoženjsko škodo – odškodnina - pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja – ustavna odločba
Ker je Ustavno sodišče ugotovilo, da je 25. člen ZVPSBNO v neskladju z Ustavo, ter da se do odprave ugotovljenega neskladja v pravdnih postopkih zaradi plačila denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo kot posledico domnevne kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ki je prenehala pred 1. 1. 2007, glede meril za ugotovitev kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ter glede višine in določitve pravičnega zadoščenja uporabljajo določbe ZVPSBNO, je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP odločilo kot izhaja iz prve točke izreka.
Po presoji Vrhovnega sodišča določba 73. člena URS pritožniku ne zagotavlja aktivne legitimacije za vložitev tožbe po 4. členu ZUS-1, ampak mu tako kot vsem drugim, tudi organom, ki se kakorkoli srečujejo s to problematiko, nalaga dolžnost varovanja kulturne dediščine. Ugotavljanje kršitev dolžnosti iz 73. člena URS oz. njihovo sankcioniranje pa je v pristojnosti državnih organov oziroma organov lokalne skupnosti.
Če stranka v pritožbi ne navede razlogov, iz katerih izpodbija sklep prvostopenjskega sodišča, pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti preizkusi, ali so podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Če ti razlogi niso podani, pritožbo zavrne in potrdi izpodbijani sklep.
Pravilo o dokaznem bremenu se uporabi, če sodišče tudi na podlagi izvedenih predlaganih in v skladu z določbo 8. člena ZPP ocenjenih dokazov odločilnega dejstva ne more zanesljivo ugotoviti.
ZOdvT člen 12, 21, 21/1, 22, 22/1, 22/2, 36. ZST-1 člen 30, 30/3. ZNP člen 37.
sprejem na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve – odmera nagrade zagovornika – odmera nagrade po prostem preudarku - določitev vrednosti spornega predmeta – izplačilo odvetniške nagrade iz državnega proračuna – zahteva za varstvo zakonitosti
Za določitev vrednosti predmeta v postopku za sprejem na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve po prostem preudarku ni zadosti opornih točk niti objektivnih kriterijev, saj zadeva nima premoženjske narave. Objektivnost kriterijev, predvsem pa sam pojem „vrednost spornega predmeta“ izključujeta ugotavljanje vrednosti spornega predmeta v sporih, ki niso premoženjski. Vrednost predmeta v tem primeru ni ocenljiva. Ker niti približno ne more imeti denarnega ekvivalenta, vrednosti predmeta ni mogoče določiti niti s prostim preudarkom. Zato je pravilno stališče sodišča druge stopnje, da znaša vrednost predmeta 4.000,00 EUR, kot izhaja iz drugega odstavka 22. člena ZOdvT.
odškodnina za zasežene predmete v kazenskem postopku – padec vrednosti bankovcev
Tožnik priznava, da je dobil vrnjene odvzete bankovce, dejstva, da bi on lahko ohranjal njihovo vrednost, pa ni dokazal. Sodišči sta namreč ugotovili, da iranskih dinarjev v času od odvzema 15. 6. 1998 do pravnomočnosti oprostilne sodbe 28. 6. 2002 banke in menjalnice v Sloveniji, ne v drugih evropskih državah niso sprejemale in menjavale, Banka Slovenije pa je sicer imela uradni tečaj, a je poslovala in ga uporabljala samo s pravnimi osebami. V obravnavanem primeru ni bilo možnosti državnih organov za ohranjanje vrednosti iraškega denarja, ker ni bilo mogoče konvertiranje zaseženih bankovcev, niti obrestovanje.