Tožba zaradi neizdaje akta (molk organa) je dovoljena, če organ (v enostopenjskem postopku) v predpisanem roku ne izda in vroči stranki odločbe, zoper katero ni pritožbe, ter je ne izda niti na posebno zahtevo stranke v nadaljnjih sedmih dneh.
Tožba zaradi molka organa je vložena prezgodaj, saj je zahtevo za izdajo odločbe tožnik podal, še preden je potekel zakonski rok en mesec za odločitev o prošnji za brezplačno pravno pomoč. Tožba zaradi molka organa je bila vložena, preden je bila (po poteku zakonskega roka za odločitev) vložena posebna zahteva stranke za odločitev in še ni mogel poteči rok nadaljnjih sedmih dni za odločitev po takšni posebni zahtevi.
Prvostopenjski organ je po ugotovitvi, da tožnica izkazuje delež zagotovljenih sredstev v višini 60,04%, navedenemu navodilu sledil in matematično izračunal, koliko točk bi po vsaki od zgoraj navedenih razlag pripadalo tožničinem projektu in tožnici dodelil točke po zanjo najugodnejšem izračunu. Takšna razlaga po presoji sodišča zadošča, da lahko tožnica preveri pravilnost izračuna, ki je (matematično) objektiviziran. Taki obrazložitvi pa tožnica konkretizirano niti ne nasprotuje, v smislu, da je izračun napačen.
Sodišče se strinja s toženko, da po citirani določbi četrtega odstavka 199. člena ZUreP-2 razlastitveni zavezanec upravičencu ni dolžan poslati ponudbe, ampak zadostuje, da ga pozove na pogodbeno ureditev zemljiškoknjižnega stanja.
2. stavek četrtega odstavka 41. člena ZDoh-2 v ničemer ne ureja vprašanja, ali se pri dohodkih iz drugega pogodbenega razmerja upošteva višina stroškov prevoza po 3. členu ali po 5. členu Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja. Sodna praksa tukajšnjega sodišča izhaja iz kriterija razlikovanja med obema kilometrinama glede na presojo, ali gre v konkretnem primeru za običajne poti v okviru opravljanja dela na osnovi drugega pogodbenega razmerja ali gre za izredne poti, kamor je izvajalec napoten s strani naročnika. Uporabljen je torej kriterij razlikovanja, ki izhaja iz značilnosti opravljanja dela v delovnem razmerju, za katerega pa tožnik upravičeno opozarja na njegovo neustreznost za presojo potnih stroškov v neodvisnem civilnopravnem razmerju, kakršno naj bi bilo tudi njegovo delo predavatelja.
Ko je odmerna odločba izdana, davčni organ vanjo lahko posega zgolj z izrednimi pravnimi sredstvi, kar je dosti bolj omejeno kot v davčne obračune v postopkih davčnega nadzora. To pa pomeni, da se ugotovitveni postopek v zvezi z obračunom davka s strani davčnega organa izvede pred izdajo odmerne odločbe in ne kasneje, kar je primerljivo davkom, ki se plačujejo na podlagi davčnih obračunov, ki jih lahko davčni organ nadzira do izteka zastaralnih rokov po 125. členu ZDavP-2. Zaradi navedenega sodišče ne sledi tožnikovemu stališču, da gre za dve primerljivi situaciji, za kateri bi ureditev glede obrestovanja zneska vračila morala biti primerljiva na način, kot ga zagovarja tožnik, torej na način, ki "sili" davčni organ k odločanju v instrukcijskem roku.