V zadevi je sporna višina ocenjene škode in s tem višina javnih sredstev, ki se kot upravičeno oziroma neupravičeno dodeljena ugotavljajo z izpodbijano odločbo. Sporni so tudi vsi navedeni razlogi, na katerih temelji izračun toženke in ki jim (vsem) tožeča stranka ugovarja v tožbi. Pri tem pa tožeča stranka utemeljeno navaja, da je zadnji (tretji) od razlogov, ki se nanaša na odštevanje in s tem na zmanjševanje višine ocenjene škode za druga javna sredstva, ki so bila prejeta za iste delavce, v obrazložitvi odločbe naveden zgolj pavšalno, brez ugotovitve dejanskega stanja in brez razlogov za narejeno presojo.
Ne s pritožbo zoper sklep o izvršbi ne s tožbo v upravnem sporu zoper sklep o davčni izvršbi ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova.
Davčni organ je glede na značilnosti delovnih strojev pravilno ocenil, da buldožer, nakladač, valjar in demper niso omejeno mobilni oziroma statični stroji, niti niso delovali v dejavnosti gradbeništva. Tožnik v tožbi zgolj pavšalno zatrjuje izvajanje gradbenih del, pri tem pa ne pojasni, katera konkretna gradbena dela naj bi njegovi stroji opravljali. Storitev oddajanja gradbene mehanizacije z upravljavcem v najem naročnikom po tožnikovem mnenju sodi v področje gradbeništva, kar naj bi izhajalo iz pojasnil SKD. Sodišče se s tako razlago ne strinja, ampak nasprotno pritrjuje toženki, da to ne velja v situaciji, ko se gradbena mehanizacija uporablja za negradbene namene, kot je to v tožnikovem primeru. Tudi po presoji sodišča namreč dela, ki so se izvajala z naročnikovimi stroji v kamnolomih, peskokopu in v A. ne sodijo v nobeno področje dejavnosti "Gradbeništvo" po SKD.
Dejavnost Fundacije je A. upravljanje in vlaganje v premično in nepremično premoženje vseh vrst, imetje udeležb in financiranje udeležb in podjetništva, financiranje sorodnih oseb, imetje drugih pravic ter izvajanje s tem povezanih poslov. Fundacija ima predvsem naravo zasebne koristi, njena dejavnost pa je med drugim tudi dajanje na voljo ugodnosti fundacije z delitvijo izkupičkov iz premoženja fundacije in delitev premoženja fundacije določenim upravičencem - članom družin. Tožnica se sicer v svojih tožbenih navedbah osredotoča na utemeljitev, da je od A. prejela darilo in ne dohodka v smislu določb ZDoh-2. Vendar pa v konkretni zadevi ni razvidna causa donandi, darilni namen, ki naj bi ga imela A. pri izplačilu sredstev tožnici. Po določbah ZDoh-2 so iz obdavčitve izvzeta le darila, prejeta od fizičnih oseb, ne pa tudi darila, prejeta od pravnih oseb.
Pravnega interesa za izpodbijanje sklepa o ustavitvi postopka stranka nima, če se je postopek vodil po uradni dolžnosti, saj ustavitev postopka pomeni le, da se pravna situacija ne bo spremenila in s tem torej ne bo poseženo v pravni položaj stranke; ne gre torej za situacijo, ko o zahtevku stranke sploh ne bi bilo odločeno z dokončnim upravnim aktom, zoper katerega bi bilo možno sodno varstvo.
Kdor je udeležen v postopku kot uradna oseba, ne more biti priča. Uradna oseba samostojno opravlja dejanja v upravnem postopku in v tem okviru ugotavlja dejstva in okoliščine ter na podlagi ugotovljenih dejstev in okoliščin uporablja predpise oziroma splošne akte, izdane za izvrševanje javnih pooblastil. O dejanjih, ki jih uradna oseba opravi v tej vlogi, ne more izpovedovati kot priča (v nobeni fazi postopka), so pa njeno postopanje in opravljena dejanja lahko predmet pravnih sredstev. Po obrazloženem je sodišče dokazni predlog z zaslišanjem članov komisije kot prič kot nedopusten zavrnilo.