Omejitve izvršbe, ki se jih mora banka držati, so določene v 166. členu do 170. členu ZDavP-2. Kolikor tožnik meni, da so bila denarna sredstva s strani A., d. d. nakazana toženki z neupoštevanjem pravil glede omejitve izvršbe, je ponudnik plačilnih storitev tisti, ki mora odpraviti posledice ravnanja v nasprotju s predpisi in ne davčni organ. V četrtem odstavku 188. člena ZPlaSSIED je namreč določena odgovornost ponudnika plačilnih storitev, da rubež opravlja v skladu z veljavnimi predpisi. Če ponudnik plačilnih storitev izvrši rubež in prenos denarnih sredstev na podlagi sklepa o izvršbi, ne da bi bili za to izpolnjeni pogoji iz predpisov, ki urejajo opravljanje izvršbe in zavarovanja na dolžnikova denarna sredstva pri organizaciji za plačilni promet, mora ponudnik plačilnih storitev imetniku plačilnega računa nemudoma povrniti prenesena denarna sredstva.
Položaj stranskega udeleženca v upravnem postopku je drugačen od položaja stranke. To z vidika pravilne uporabe prvega odstavka 82. člena ZUP pomeni, da ima kot stranski udeleženec pravico do pregleda in prepisovanja tistih dokumentov, ki so pomembni za varstvo njegovih pravnih koristi, zaradi katerih mu je bil na podlagi 43. člena ZUP priznan tak položaj v upravnem postopku. Tožniku zato ni bilo treba posebej izkazovati pravne koristi za vpogled v dokumentacijo upravnega spisa, kot to za druge osebe, ki v upravnem postopku niso udeležene, določa drugi odstavek 82. člena ZUP, temveč mora organ opraviti presojo z vidika varstva njegove pravne koristi glede na razloge, zaradi katerih mu je priznal položaj stranskega udeleženca.
Toženka je zaključila, da ravnanje tožnika predstavlja kršitev integritete, ko je ugotovila, da tožnik kot član A. ni ravnal, kot je pričakovano in odgovorno, ko je na 7. seji NS A. po predhodnem ustnem obvestilu B. B., predsednika NS, da so vse pogodbe z naročniki tržnih storitev, torej tudi pogodba s časopisom C., označene kot poslovna skrivnost in pred odločanjem ter sprejemom kakršnegakoli sklepa NS o pobudi za pridobitev omenjene pogodbe in načinu seznanitve/vpogleda, vzel mapo s pogodbo in aneksom, ki sta bila označena kot poslovna skrivnost, in zapustil sejo.
Tožnica ugovarja, da je napačno razlogovanje toženke v izpodbijanem sklepu, da nima pravnega interesa za pritožbo zoper sklep ARSO 2016 zaradi odločitve v 3. točki izreka sklepa ARSO 2020. Sodišče pritrjuje tožnici v navajanju, da s sklepom ARSO 2020 (s katerim je bilo odločeno, da je za nameravani poseg - "Vgradnja povezovalnega kanala CO z dodajanjem armiranobetonske kinete..."- potrebno izvesti presojo vplivov na okolje in pridobiti okoljevarstveno soglasje) predhodni sklep ARSO 2016 (s katerim je bilo odločeno, da za nameravani poseg - "Izgradnja kanalizacije v okviru projekta "..."", ni treba izvesti presoje vplivov na okolje in pridobiti okoljevarstvenega soglasja) ni bil razveljavljen ali odpravljen (pa tudi s katerimkoli drugim sklepom ne). Sklep ARSO 2016 je torej kljub pravnomočnosti sklepa ARSO 2020 še vedno imel svoje pravno učinkovanje, zato toženka (zgolj) na podlagi pravnomočnega sklepa ARSO 2020 tožnici ni bila upravičena odreči vsebinske obravnave pritožbe zoper sklep ARSO 2016. Izpodbijani sklep torej temelji na napačnem razlogovanju toženke in na kršitvi pravil postopka.
S tem, ko je davčni organ izvedel odpis davčne obveznosti, obveznosti, ki je izhajalo iz izpodbijane odločbe, ni več, kar pomeni, da tožnik ni več zavezanec za njeno izpolnitev. Pravni učinki izpodbijane odločbe so bili odpravljeni z odpisom davčnega dolga. To pomeni, da je med postopkom prenehal pravni interes za odločitev o odpravi izpodbijane odmerne odločbe, ki ga je sicer tožnik imel ob vložitvi tožbe.
Tako tudi po presoji sodišča ob nesporni ugotovitvi, da je parcela št. 583/1, k. o. ... kmetijsko zemljišče, predstavlja kovinska konstrukcije oglasnega panoja na tem zemljišču rabo, ki ni v skladu z njegovim namenom. Taka konstrukcija namreč ni namenjena kmetijski dejavnosti, zato je zahteva, da se v določenem roku odstrani in vzpostavi prejšnje stanje, upravičena.