Pri presoji izpolnjevanja pogojev za legalizacijo objekta daljšega obstoja ni ključna projektna dokumentacija, pač pa dejansko stanje v naravi, kar pomeni, da je dopustno legalizirati le tiste objekte, ki imajo v bistvenem enake dimenzije in bistveno enako namembnost, kot so jo imeli na dan 1. 1. 1998.
Tožnica se je o okoliščinah izjavila šele v upravnem sporu, v katerem je očitek kršitve pravil postopka in posledično nepopolne ugotovitve dejanskega stanja utemljevala s trditvami, da je nepremičnina, ki jo je organ upošteval kot njeno premoženje, spojena z drugim stanovanjam v enotno duplex stanovanje s spodnjimi in zgornjim prostori in da v tako spojenem stanovanju živi. Tožnici med upravnim postopkom ni bila dana možnost, da se o teh dejstvih niti o s strani organa pridobljenih podatkih iz zemljiške knjige in GURS izjasni, saj je toženka odločala po skrajšanem ugotovitvenem postopku.
Vse do izdaje odločbe ima pravico dopolnjevati in pojasnjevati svoje trditve. Posledično pa pristojni organ ne sme izdati odločbe, preden ne da stranki možnosti, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za izdajo odločbe.
Sicer drži trditev tožnika, da je vlogo vložil v odrejenem roku, vendar pa je toženka glede na njeno vsebino po presoji sodišča utemeljeno zaključila, da gre po vsebini za nadaljevanje navedb iz sedme vloge in ne za novo vlogo, v kateri naj bi stranka prikazala valoriziran izračun prihodkov pravdnih strank za čas od 2002 do 2017 upoštevaje podatke FURS in ZPIZ o njihovih prihodkih, saj tega ni storila.
Sodišče soglaša s toženkino razlago OT, da ker se s sklenitvijo sodne poravnave zadeva ni dokončno zaključila, tožnik ni upravičen do priglašene nagrade za sodno poravnavo po tar. št. 3/1 OT.
Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da sklep o ustavitvi inšpekcijskega postopka ni odločba v smislu ZUP, saj se z njim ne odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke. Inšpekcijski postopek se namreč začne - in vodi - le po uradni dolžnosti in sicer le takrat, kadar to terja domnevno ogrožena javna korist, ker je njegov namen nadzor na izvajanjem oziroma spoštovanjem zakonov in drugih predpisov.
Zato tožeča stranka kot stranski udeleženec z odločitvijo inšpektorja o ustavitvi postopka ne more biti prizadeta v svojem pravnem položaju in zato tudi ni bila upravičena vložiti pritožbe zoper prvostopni sklep. Njen zgolj zasebni interes, da bi se inšpekcijski postopek končal z naložitvijo obveznosti zavezancu, za nadaljevanje inšpekcijskega postopka ne zadošča.