URS člen 23. ZZVZZ člen 25, 25/2, 44a, 44a/1, 44b, 44c.. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 103.
povračilo stroškov zdravljenja v tujini - nujno zdravljenje - izčrpane možnosti zdravljenja v sloveniji - neizpolnjevanje pogojev
Ker je sodišče pravilno zaključilo, da pri tožnici ni šlo za nujno zdravljenje, tudi zdravstveni razlogi pri njej niso mogli biti takšni, da predhodno ne bi mogla zaprositi za odobritev zdravljenja (zaprosila ni oddala niti kasneje). Pritožbeno sodišče soglaša tudi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je bilo tožnici v Sloveniji zdravljenje zagotovljeno v ustreznem oziroma razumnem času. Tožnica se zato neuspešno sklicuje na sodno prakso sodišča EU. Ob nesporni ugotovitvi, da tožnica ni imela predhodne odobritve, ki je v primeru nenujnega bolnišničnega zdravljenja predpogoj za povračilo stroškov zdravljenja v tujini, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da do povračila stroškov ni upravičena.
ZSVarPre člen 31, 31/1, 31/1-2, 31/1-3, 31/2, 31/3, 34.. Pravilnik o načinu ugotavljanja premoženja in njegove vrednosti pri dodeljevanju pravic iz javnih sredstev ter o razlogih za zmanjševanje v postopku dodelitve denarne socialne pomoči (2012) člen 12, 12/1, 12/3.. ZUPJS člen 34, 34/1.. ZUP člen 6, 6/2, 7, 7/2.
denarna socialna pomoč - varstveni dodatek - prosti preudarek - zmotna uporaba materialnega prava - sprememba sodbe
Ker tožnik prebiva v stanovanju, katerega lastnica je tožnikova mati, s katero si tudi delita stroške bivanja, je CSD pravilno upošteval, da ima s tem tožnik tudi nižje stroške. CSD je torej v tem primeru utemeljeno v okviru diskrecijske pravice odločil, da ima tožnik zagotovljeno bivanje in da mu je s tem zagotovljena osnovna oskrba v mesečni vrednosti 15 % minimalnega dohodka, ki bi mu pripadal, če ne bi imel drugih dohodkov (tretji odstavek 12. člena Pravilnika o načinu ugotavljanja premoženja in njegove vrednosti pri dodeljevanju pravic iz javnih sredstev ter o razlogih za zmanjševanje v postopku dodelitve denarne socialne pomoči). Za odločitev tako ni bistveno, da sta gospodinjstvi ločeni. Bistveno je zgolj, da tožniku ni potrebno v celoti plačevati stroškov za stanovanje, temveč si stroške delita z mamo, kot je to tožnik tudi izpovedal na naroku za glavno obravnavo. Upoštevaje navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka ni prekoračila meja prostega preudarka. Odločila je v okviru pooblastila, ki ji ga daje 31. člen ZSVarPre.
Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 40.
nagrada za dopolnilno izvedensko mnenje
Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da gre za pisno izdelavo dopolnilnega izvedenskega mnenja, za katerega izvedencu pripada nagrada v višini 153,00 EUR. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da izvedenka ni odgovarjala na dodatna (nova) vprašanja sodišča, ampak je le odgovorila na pripombe tožnika, vse v okviru naloge, ki ji je bila naložena s prvotnim sklepom. Od vsakega primera posebej je odvisno, ali gre za odgovore na nova vprašanja ali gre zgolj za pojasnjevanje že podanega izvedenskega mnenja.
ZPP člen 154, 154/1, 155, 325, 326, 326/1, 326/4, 332.. ZDOdv člen 8.. Odvetniška tarifa (2015) člen 6, 6/4.
dopolnilni sklep o pravdnih stroških - rok za vložitev predloga za izdajo dopolnilnega sklepa - odmera pravdnih stroškov
Skladno s 325. členom ZPP se dopolnilna sodba ali sklep izda le na predlog, ki ga lahko stranka poda v 15 dneh od prejema sodbe. Zmotno je torej stališče pritožbe, da bi tožena stranka predlog za izdajo dopolnilnega sklepa morala vložiti 19. 1. 2022, ko je bil sklep izdan.
ZDSS-1 člen 72, 72/2.. ZŠtip-1 člen 11, 12, 13, 22, 22/1, 22/1-2, 22/3, 24, 24/1, 24/1-2, 24/2.. ZIUOOPE člen 57, 57/2.. URS člen 14.
Zoisova štipendija - interventni zakon - molk organa - izjemni dosežki - enakost pred zakonom
Sodišče je pravilno ugotovilo, da določba drugega odstavka 57. člena ZIUOOPE ni razveljavila drugega odstavka 24. člena ZŠtip-1, temveč je potrebno določili drugega odstavka 24. člena ZŠtip-1 in drugega odstavka 57. člena ZIUOOPE razlagati in uporabljati skupaj, saj se le na ta način doseže namen, zaradi katerega je bil ZIUOOPE sprejet. Sodišče pravilno razloguje, da določilo drugega odstavka 57. člena ZIUOOPE širi in ne oži izjemnih dosežkov, ki so pogoj za pridobitev ali nadaljnje prejemanje Zoisove štipendije v šolskem oziroma študijskem letu 2020/2021.
Razlog, da tožnici ni bilo omogočeno pristopiti na tekmovanje iz znanja geografije na državni ravni v letu 2020, sicer ne spada v pravno sfero tožnice, vendar to dejstvo ne pogojuje avtomatičnega priznanja vtoževane štipendije oziroma izenačitev dosežkov na območni in državni ravni.
Kot izhaja iz vloge z dne 17. 1. 2022, naslovljeni kot pripombe na izvedensko mnenje, je tožeča stranka sicer obširno povzela izvedensko mnenje izvedenskega organa z dne 25. 12. 2021, vendar nanj ni imela nobenih pripomb. Z izvedenskim mnenjem se je izrecno strinjala in mu z modifikacijo tožbenega zahtevka v celoti sledila. Povsem enak tožbeni zahtevek je tožeča stranka postavila še na glavni obravnavi 1. 3. 2022. Ob upoštevanju 155. člena ZPP takšne vloge ni mogoče šteti za potrebne, niti je po obsegu in vsebini ni mogoče šteti za pripravljalno vlogo iz 2. točke 15. tarifne št. OT in vrednotiti z 225 točkami. Vloga tožeče stranke z dne 17. 1. 2022 po vsebini ne vsebuje pripomb na izvedensko mnenje, prav tako pa ne vsebuje obrazloženega pravnega naziranja oziroma opredelitve do obravnavanih dejanskih vprašanj ugotovljenih s strani izvedenskega organa in pravnih vprašanj v zvezi z modifikacijo tožbenega zahtevka.
ZZVZZ člen 23, 23/1, 23/1-1, 23/1-3, 26.. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 34, 34/1, 34/2.. URS člen 51.
ortodontsko zdravljenje - exceptio illegalis - podzakonski akt
Čeprav je toženi zavod pri odločanju o pravicah iz obveznega zdravstvenega zavarovanja vezan na ZZVZZ in Pravila OZZ, ki jih je na podlagi 26. člena ZZVZZ sprejel sam, pa je sodišče glede na 125. člen Ustave RS vezano le na ustavo in zakon. Podzakonskih predpisov ob uporabi instituta exceptio illegalis ne sme uporabiti, če meni, da niso v skladu z ustavo in zakonom. To velja tudi za del 2. odstavka 34. člena Pravil OZZ, ki pravico do ortodontskega zdravljenja kljub izkazani težki obliki nepravilnosti zob pogojuje z ugotovitvijo pred dopolnjenim 16. letom starosti. Takšen pogoj ne more in ne sme biti predmet podzakonske, temveč kvečjemu zakonske ureditve.
invalidska pokojnina - gostota pokojninske dobe - zavarovalna doba
Morebitna naknadna plačila prispevkov ne omogočajo tolmačenja, da je bila pokojninska doba dopolnjena do nastopa invalidnosti. Pri naknadnem plačilu prispevkov za nazaj ni mogoče upoštevati priznane manjkajoče pokojninske dobe. Pogoji za upravičenje do invalidske pokojnine se upoštevajo v trenutku ugotovljene invalidnosti, ne pa kasneje.
ZPP člen 254, 254/3, 339, 339/2, 339/2-8.. ZPIZ-2 člen 63.
III. kategorija invalidnosti - poškodba pri delu - preostala delovna zmožnost - nepostavitev izvedenca
Opustitev izvedbe dokaza z imenovanjem izvedenca ortopedske stroke ne vpliva na zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kot to zatrjuje pritožnik. Pri presoji delovne zmožnosti je odločilnega pomena poznavanje različnih poklicev in delovnih mest znotraj teh poklicev in zdravstvenih zahtev za zasedbo teh delovnih mest, kar sodi ravno v specialnost medicine dela, prometa in športa. Tudi po oceni pritožbenega sodišča za imenovanje drugega izvedenca ortopeda niso bili izpolnjeni pogoji iz tretjega odstavka 254. člena ZPP.
Ker je izkazano, da priznane stvarne razbremenitve zagotavljajo, da se tožniku kljub opravljanju ustreznega dela invalidnost ne poslabša, je pravilen zaključek sodišča, da tožnik do 12. 1. 2021 ni popolnoma izgubil delovne zmožnosti.
Ker je tožnica postavljena pod skrbništvo in v postopku pred sodiščem ne more nastopati samostojno, za opravljanje dejanj v tem socialnem sporu nima pravdne oziroma procesne sposobnosti. Procesna dejanja, ki jih procesno nesposobna oseba opravi sama, se ne upoštevajo. Posledično se tudi njene vloge ne upoštevajo in tudi vloge, ki jo vloži procesno nesposobna oseba, ni mogoče obravnavati in o njej odločiti kot o procesni vlogi, ne glede na njeno poimenovanje.
Sodišče prve stopnje je ugotavljalo, koliko časa v posameznem dnevu je tožnica opravljala delo v nevarnih pogojih, in sicer koliko časa je bila v stiku z dokumenti oziroma pošto, ki bi lahko bila okužena. Pri tem je izhajalo iz podatkov tožene stranke o fizični, elektronski pošti in pošti, ki so jo prinesli sodelavci. Pritožbeno sodišče soglaša s pritožbenimi navedbami, da so razlogi izpodbijane sodbe v tem delu nejasni in neobrazloženi, zato sodbe ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tožnica za odpiranje fizične pošte ni porabila več kot 30 minut. Enako je sodišče prve stopnje zaključilo tudi glede pošte, ki so jo prinesli sodelavci. V obrazložitvi izpodbijane sodbe pa je povsem izostala obrazložitev o tem, na kakšen način oziroma na podlagi katerih dokazov je sodišče prve stopnje prišlo do ugotovitve navedenih dejstev.
Pojem dela v nevarnih pogojih iz 39. člena KPJS je pravni standard, ki ga mora napolniti sodišče v vsakem posameznem primeru.
ZUPJS člen 12, 12/1, 12/1-1, 13, 14, 15.. ZDoh-2 člen 37, 44, 44/1, 44/1-13, 109, 109/6.. Pravilnik o načinu upoštevanja dohodkov pri ugotavljanju upravičenosti do pravic iz javnih sredstev (2014) člen 7, 7/3.
V skladu s 1. točko 1. odstavka 12. člena ZUPJS se med dohodke in prejemke, ki se upoštevajo pri ugotavljanju materialnega položaja, štejejo obdavčljivi dohodki po zakonu, ki ureja dohodnino, ki niso oproščeni plačila dohodnine. Pri regresu za letni dopust v višini 971,12 EUR zagotovo ne gre za obdavčljiv dohodek, ki ne bi bil oproščen plačila dohodnine. Čeprav ZDoh-2 v 37. členu določa, da je regres za letni dopust dohodek iz delovnega razmerja, se ta denarni prejemek v skladu s 13. točko 1. odstavka 44. člena ZDoh-2 do višine 100 % povprečne mesečne plače zaposlenih v Sloveniji ne všteva v davčno osnovo. Regres za letni dopust do višine 100 % povprečne mesečne plače v RS ali vsebinsko primerljiv denarni prejemek iz tujine ni obdavčljiv dohodek, in ga zato ni mogoče upoštevati pri ugotavljanju materialnega položaja družine pri odločanju o pravici do otroškega dodatka.
ZUPJS člen 42, 42/2, 42/3, 42/4.. ZUP člen 113, 113/1, 113/2, 118.
stroški predsodnega postopka - sprememba sodbe
Center za socialno delo je z odločbo z dne 16. 6. 2020, to je potem, ko mu je tožnik dne 29. 5. 2020 poslal obvestilo o nakazilu invalidske pokojnine, na novo odločil o posamezni pravici. V obrazložitvi citirane prvostopne odločbe z dne 16. 6. 2020 je jasno navedeno, da je tožnik na pristojni Center za socialno delo sporočil spremembo vrste periodičnih dohodkov in ni mogoče zaključiti drugače, torej, da je tožnik s sporočilom uveljavljal določene pravice.
Ker je šlo v obravnavanem primeru za dejanski stan iz drugega in tretjega odstavka 42. člena ZUPJS in je Center za socialno delo o posameznih pravicah na novo odločil z odločbo z dne 16. 6. 2020 skladno s četrtim odstavkom citirane določbe 42. člena ZUPJS oziroma je bil tožnik s pritožbo vloženo zoper citirano prvostopno odločbo uspešen, je skladno z drugim odstavkom 113. člena v zvezi z 118. členom ZUP upravičen do povračila stroškov pravnega zastopanja v višini 186,66 EUR.
ZUJIK člen 11, 11/6, 20, 21, 83, 87, 87/2, 87/3.. Uredba o samozaposlenih v kulturi (2010) člen 8.. ZPP člen 8.. ZUP člen 210, 210/3.
plačilo prispevkov za socialno varnost iz državnega proračuna - vpis v razvid samozaposlenih v kulturi
Ker je pri tožnici prišlo do šestmesečnega zamika med izdajo izpodbijane odločbe in odločbe o vpisu v razvid samozaposlenih v kulturi, je pravilen zaključek sodišča, da je s takšnim načinom odločanja lahko kršena tožničina pravica do socialne varnosti. Ravno istočasnost odločanja zagotavlja socialno šibkejšim posameznikom ob zavrnitvi zahteve za plačilo prispevkov za socialno varnost s strani države možnost da se odločijo, da ne želijo biti vpisani v razvid samozaposlenih v kulturi. Neuspešna morajo tako ostati pritožbena zatrjevanja o povsem dveh ločenih in nepovezanih postopkih. Sodišče ne zatrjuje, da gre za en postopek, temveč da gre za dva ločena postopka, ki pa morata zaradi namena, ki ga zasledujeta zakon in uredba, potekati sočasno.
Ker je izkazano, da je tožnik v priznanem obdobju še večino osnovnih življenjskih potreb, čeprav s težavo, še vedno opravljal sam, so bili izpolnjeni pogoji po drugem odstavku 101. člena ZPIZ-2 za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb.
Uredba (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti člen 6, 52, 52/1, 52/1-a, 52/2, 52/2-b, 52/3.. Uredba (ES) št. 987/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. septembra 2009 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe (ES) št. 883/2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti (Besedilo velja za EGP in Švico) (2009) člen 12.. ZPIZ-1 člen 5, 36, 39, 50, 406, 409.. ZPIZ-2 člen 4.
pravica do starostne pokojnine - pokojninska doba - zavarovalna doba - vajeništvo - zavrnitev dokaznih predlogov
Obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje je v letih od 1961 do 1963 urejal ZPZ/57 in ne TZPZ/64. Po ZPZ/57 so za starostno pokojnino bile obvezno zavarovane osebe v delovnem razmerju (12. člen) ali osebe, ki so opravljale samostojni poklic (13. člen). V 49. členu ZPZ/57 je bilo izrecno določeno, da se v delovno dobo ne šteje čas, ko je bil zavarovanec vajenec, ki se je redno šolal, ne glede na starost, izvzemši primere iz 27. člena zakona. Čas vajeniške dobe, sestavljen iz teoretičnega in praktičnega dela v letih 1961 do 1963 ni bil nikoli všteven v zavarovalno dobo, saj vajenci po takratnih izobraževalnih programih niso bili pokojninsko in invalidsko zavarovani po določbah 12. do 16. člena ZPZ/57, kot zmotno in brez kakršnekoli dejanske in pravne podlage zatrjuje pritožba. V dosedanji sodni praksi je bilo dosledno poudarjeno, da so bili vajenci in učenci strokovnih šol s praktičnim poukom sicer zdravstveno zavarovani za vse zavarovane primere, ne pa pokojninsko invalidsko po takratnih predpisih. Torej niti po ZPZ/57.
V zadevi gre za presojo drugostopenjske odločbe z dne 15. 1. 2021 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 23. 11. 2020, s katero je zavrnjena zahteva na izplačilo dodatka za nego otroka na podlagi ZINDNO, ker je bila denarna dajatev vlagatelju redno izplačevana od 1. 3. 2011 dalje. Ugotovljeno je bilo, da ne gre za dejanski stan iz ZINDNO, ki je poleg ostalega zagotovil izplačilo neizplačanih dodatkov za nego otroka upravičencem, če so kadarkoli od 1. 1. 2003 do 31. 12. 2016 v skladu z zakonom, ki je urejal starševsko varstvo in družinske prejemke, izpolnjevali pogoje za pridobitev dodatka za nego otroka.
Pravilna in edino sprejemljiva je interpretacija, da je določbo drugega odstavka 57. člena ZIUOOPE treba uporabiti tako, da lahko dijak ponovno uveljavlja izjemni dosežek, ki ga je uveljavljal oziroma bi ga lahko uveljavljal v šolskem letu 2019/2020. To pa (tudi ob uporabi drugega odstavka 24. člena ZŠtip-1) ne pomeni, da v šolskem letu 2020/2021 ne bi smel uveljavljati izjemnega dosežka, ki je bil dosežen v šolskem letu 2019/2020.
Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče svoje odločitve ne bi smelo utemeljiti zgolj na izvedenskem mnenju. Ravno zaradi dejstva, da sodišče ne razpolaga z medicinskim znanjem, je postavilo izvedenski organ, ki je proučil medicinsko dokumentacijo v spisu. Ni sodišče tisto, ki bi tolmačilo medicinske izvide, temveč je to stvar izvedenca, ki ima zato tudi ustrezno znanje. Pritožbene navedbe, da bi torej moralo sodišče večjo težo pokloniti posameznim izvidom, so zato neutemeljene.
pravica do delne pokojnine - pokojninska osnova - plačilo za delo preko polnega delovnega časa - posebni delovni pogoj
Skupno delovnopravnim predpisom v spornem obdobju je, da se je za delo preko polnega delovnega časa, ki se je lahko štelo kot poseben delovni pogoj, upoštevalo le tisto delo, ki je bilo opravljeno kot izjemno, nepredvidljivo in nujno. Takšno delo je moralo biti opredeljeno v splošnem aktu delodajalca, ta pa je moral biti v skladu z veljavno delovnopravno zakonodajo.
Delo preko polnega delovnega časa pri tožnikovem delodajalcu v letih od 1977 do 1985 je bilo vsakdanja, utečena praksa in okoliščine, v katerih se je delo opravljalo, niso bile izjemne in nepričakovane. Tožnik je delo preko polnega delovnega časa opravljal v precejšnjem številu ur, nepričakovanost in izjemnost takšnega dela pa ni dokazana.