Tudi sam toženec priznava, da je bila podlaga za veljavno izplačilo nadomestila za začasno zadržanost od dela podana v (drugačnem) predhodno formalnem stanju v zavarovalnih podlagah. Naknadno spremembo zavarovalne podlage s strani ZPIZ, ki je posledično povzročila, da tožnica do nadomestila od 12. 10. 2023 glede na spremenjeno zavarovalno podlago ne bi bila upravičena, ne moremo pripisati tožnici kot zavarovanki. Vendar glede na ostale določbe zakonodaje s področja pokojninskega in invalidskega zavarovanja, takšno tolmačenje ni sprejemljivo. V okoliščinah teh primerov je potrebno določbe ZZVZZ (in na drugi strani) določbe pokojninske ter delovne zakonodaje tolmačiti usklajeno tako, da zavarovanec ne ostane brez pravic na eni ali drugi podlagi.
Zmotno je pritožbeno zavzemanje, da se pri izračunu osebne pokojnine upošteva že odmerjena pokojnina in vse okoliščine, ki so bile podlaga za njen izračun. Tretji odstavek 7. člena ZPFOPIZ‑1 določa, da se osebna pokojnina, ki bi upravičencu pripadala po veljavnih predpisih Republike Slovenije ob upoštevanju dobe, dopolnjene pri organu SFRJ, odmeri po predpisu, po katerem je uveljavljena pokojnina v Republiki Sloveniji. Pri tem se plače iz tega obdobja ne upoštevajo. Iz zakonske dikcije izhaja, da gre pri osebni pokojnini za pokojnino, ki bi upravičencu pripadala, če bi bila odmerjena po veljavnih predpisih v Republiki Sloveniji. Predstavlja torej pokojnino, ki bi tožniku pripadala in ne pokojnine, ki je bila že pravnomočno odmerjena.
Dejstvo tožnikove zmožnosti za izvedbo poklicne rehabilitacije za pridobitev poklica oziroma študij D., predstavlja pravotvorno dejstvo, ki ni bilo ustrezno razčiščeno. Zaradi nerazčiščenega sklopa pravno odločilnih dejstev kaže na napačno ugotovljeno dejansko stanje v škodo zavarovanca.
Če bo toženec ugotovil, da dejansko stanje v pravnomočno zaključenem postopku ni bilo pravilno ugotovljeno v škodo tožnika oziroma toženca, bo ob pravilni uporabi materialnega prava o tožnikovih pravicah iz invalidskega zavarovanja skladno z določbo 183. člena ZPIZ-2 odločil z novo odločbo.
Sodno varstvo ne more doseči svojega cilja, če bi po izdaji regulacijske začasne odredbe zavrnilo tožbeni zahtevek, pri tem pa se stanje ne bi moglo povrniti v tisto pred izdajo začasne odredbe. Tudi dodatno navedene okoliščine socialne problematike ne izkazujejo izjemnega pogoja, da bi lahko sodišče izdalo začasno odredbo z enako vsebino, kot glasi tožbeni zahtevek.
Ker so migrenski glavoboli ključna zdravstvena težava tožnice, je sodišče utemeljeno izvedlo dokaz s postavitvijo sodnega izvedenca specialista nevrologa. Da je ključna omenjena diagnoza, izhaja tako iz predloga za uvedbo postopka za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja, pa tudi tožnica sama je izpovedala, da je njena glavna težava glavobol, zaradi katerega meni, da potrebuje časovno razbremenitev pri delu. Sodni izvedenec je s tem v zvezi prepričljivo pojasnil, da v primeru akutnega stanja oziroma napada glavobola tožnica ni zmožna opravljati del na delovnem mestu, na katerem je zaposlena, tj. "zlatar, montažer 4", je pa v preostalem času zmožna za delo v polnem delovnem času in torej časovna razbremenitev s tem v zvezi ni utemeljena.
Pri priznanju pravice do DPID je potrebno primarno ugotoviti, ali so pri otroku izpolnjeni pogoji glede bolezenskega stanja iz tretjega odstavka 79. člena ZSDP-1. Ni podan dejanski stan iz tretjega odstavka 79. člena ZSDP-1, saj pri tožničinem sinu ne gre za težko ali funkcionalno težko motnjo v duševnem razvoju, ali težko ali funkcionalno težko gibalno oviranost, ob čemer pri njemu ne gre niti za bolezen iz Seznama hudih bolezni, zaradi katere bi potreboval posebno nego in varstvo, za katero dodatek znaša 200,00 EUR (višji dodatek).
Pri tožniku razlog za bolniški stalež v relevantnem obdobju ni stanje po poškodbi. Tožniku so zdravstvene težave, zaradi katerih uveljavlja nezmožnost za delo, onemogočale opravljanje dela za polni delovni čas, ki pa v relevantnem obdobju, niso bile neposredna in izključna posledica poškodbe pri delu. Vsa patologija, zaradi katere je v obravnavanem bolniškem staležu, govori v prid vzroku bolezen.
Tožnik ima avtistično motnjo, zaradi katere ima tako hudo obliko neprilagojenega vedenja, da mu to onemogoča samostojno življenje in pridobivanje sredstev za preživljanje, s čimer je podan dejanski stan po 2. alineji prvega odstavka 3. člena ZSVI. Sodišče je zato utemeljeno poseglo v izpodbijane odločbe ter tožniku priznalo status invalida od 7. 4. 2023 dalje in pravico do nadomestila za invalidnost od 1. 5. 2023 dalje.
Do zamude zavoda z izpolnitvijo obveznosti ne more priti, dokler ni izdana dokončna in izvršljiva odločba. Zavarovanec mora podati zahtevo za priznanje določene pravice, zavod pa ima na podlagi 222. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) zakonski rok v dveh mesecih, da o pravici odloči. To pomeni, da v primeru, ko sodišče v sodnem postopku odpravi upravne odločbe zavoda in zavarovancu prizna pravico za nazaj, zamuda nastane, ko bi prvostopenjska odločba zavoda, ki je bila izdana zavarovancu, postala izvršljiva. Toženec zato ni prišel v zamudo šele z vložitvijo tožbe, kot je to zmotno zaključilo sodišče, niti ne že z 18. 12. 2023, kot to zatrjuje tožnik. Toženec je prišel v zamudo 1. 10. 2024. Ker se je takrat iztekel 2-mesečni rok za izdajo odločbe (222. člen ZUP) in 15-dnevni rok za vložitev pritožbe (235. člen ZUP), tožbeni zahtevek za priznanje zamudnih obresti od 18. 12. 2023 do 30. 09. 2024 od vtoževane glavnice 4.551,02 EUR ni utemeljen.
Zmotno je razlogovanje toženca, da se 24. točka 15. člena ZZVZZ ne more nanašati na mld. tožnika, ker ne gre za šolajočega otroka. Ker je nesporno, da se 24. točka 15. člena ZZVZZ nanaša na šolajoče (starejše) otroke, kar priznava tudi toženec, se upoštevajoč sklepanje argumentum a fortiori, nanaša tudi na mlajše otroke, ki se ne šolajo. Temu nasprotno stališče bi namreč pomenilo, da se lastnost zavarovanca lahko prizna otrokom, ki se šolajo vse do 18. leta starosti oziroma 26. leta, ne pa tudi mlajšim otrokom. Takega cilja pa zakonodajalec s sprejetjem te določbe nedvomno ni zasledoval.
V primeru, ko v matični evidenci zavarovancev ni podatkov o višini plače zavarovanca za posamezna obdobja, je treba uporabiti druge podatke, ki so na voljo. Na ta način zavarovanec ni prikrajšanj pri uveljavljanju pravic in ne izgubi pravice, da višino svojih plač dokazuje z drugimi verodostojnimi dokazi. Kot dokaz se lahko upošteva izračun izvedenca, ki temelji na znanih podatkih o plačah zavarovanca za del relevantnega obdobja.
Ker vloga ni bila ustrezno popravljena, jo je sodišče utemeljeno, skladno s petim odstavkom 108. člena ZPP, zavrglo.
Za odločitev o priznanju pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine je ključno, da so izpolnjeni pogoji po določbah ZPIZ-2 za priznanje pravice do starostne pokojnine. Pogoj je dopolnjena pokojninska oziroma zavarovalna doba in pa starost zavarovanca. Pri tem ni odločilno, da je tožnica že bila upokojena v BiH, niti da je tuj nosilec pokojninskega in invalidskega zavarovanja (nosilec v BiH) pristojnemu nosilcu v Sloveniji posredoval zahtevo za priznanje pravice do sorazmernega dela pokojnine.
Vsaka država po svoji zakonodaji ugotavlja, ali so izpolnjeni pogoji za priznanje pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. V tem primeru so torej neutemeljene pritožbene navedbe, da tožnica že s tem, ko je pridobila pravico do pokojnine v BiH, izpolnjuje tudi pogoje za pridobitev sorazmernega dela pokojnine v Sloveniji. Kot to pravilno poudarja sodišče prve stopnje, pred njim pa tudi že toženec, morajo biti za priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine izpolnjeni pogoji, kot so določeni v 27. členu ZPIZ-2.
Za presojo pravilnosti odločitve v predsodnem upravnem postopku je ključno dejstvo zatrjevane ničnosti odločbe z dne 20. 11. 2008, s katero je bil tožnik razvrščen v I. kategorijo invalidnosti s priznano pravico do invalidske pokojnine. Kot je pojasnjeno, je bila sporna odločba o razvrstitvi v I. kategorijo invalidnosti že večkrat presojana v sodnih postopkih.
Sodišče se je pravilno opredelilo do vsakega pogoja, ki ga prvi odstavek 279. člena ZUP določa kot ničnostni razlog in ugotovilo, da ni podan nobeden izmed zakonsko določenih pogojev.
Ker je tožnica kot invalid II. kategorije invalidnosti uživalka pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti, s tem, da so bile pravice uveljavljene po predpisih, ki so se uporabljali do 31. decembra 2002, lahko po določbah ZPIZ-2 nove pravice pridobi le v primeru poslabšanja že ugotovljene invalidnosti ali nastanka nove invalidnosti.
Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da procesna predpostavka za vsebinsko sojenje ni izpolnjena in je sodišče prve stopnje tožbo zaradi pomanjkanja procesnih predpostavk zavrglo, je posledično pravilno zavržen predlog za izdajo začasne odredbe.
Ker je glede dejstev za obstoj pogoja za izdajo začasne odredbe sodna praksa dokaj stroga, je že v sami zahtevi za izdajo začasne odredbe potrebno konkretno navesti vse okoliščine in dejstva in za vse navedeno predložiti dokaze.
Začasne odredbe morajo ostati sredstva zavarovanja in ne smejo biti take, da po svoji vsebini pomenijo že odločitev o glavni stvari. Navedeno pomeni, da začasne odredbe ni mogoče izdati, če se vsebina predlagane začasne odredbe pokriva s tožbenim zahtevkom.
Sodna praksa je glede obračunavanja DDV od kilometrine pooblaščenca, ki je odvetnik, neenotna. Pritožbeno sodišče je pri odločanju sledilo večinski sodni praksi, da se DDV od kilometrine ne obračunava, v katerih na odmerjeno kilometrino ni priznan DDV.
Napačna ugotovitev dejanskega stanja glede obstoja razveznega postopka predstavlja pravno relevantno okoliščino, ki utemeljuje obnovo oziroma spremembo odločbe o vdovski pokojnini. Izdaja izpodbijane odločbe v postopku t. i. neprave obnove postopka po 183. členu ZPIZ-2 je zato pravilna, saj ob izdaji odločbe o priznanju pravice do vdovske pokojnine po 53. in 54. členu ZPIZ-2 niso obstajali pogoji za priznanje pravice.
Zakon o dedovanju (ZD) v 22. členu določa, da zakonec izgubi dedno pravico, če je zapustnik vložil tožbo za razvezo zakonske zveze in se po zapustnikovi smrti ugotovi, da je bila tožba utemeljena. Ker je status upravičenca do vdovske pokojnine tesno vezan na status zakonca oz. obstoj dejanske življenjske skupnosti ob smrti, pravna podlaga za prejemanje vdovske pokojnine zaradi utemeljenosti tožbe na razvezo zakonske zveze nikoli ni obstajala.
Pri priznanju denarne socialne pomoči, zaradi narave pravice, ne zadostuje zgolj prizadevanje za izboljšanje materialnega položaja, to se mora v določenem obdobju tudi odraziti. Status samozaposlene osebe sam po sebi ne izključuje upravičenosti do DSP, vendar neuspeh dejavnosti ne pomeni nadaljnje avtomatične upravičenosti do DSP, saj se pri upravičenosti preverjajo dejanski dohodki in premoženje. Pri presoji je skladno z 28. členom ZSVarPre ključno, da oseba ni sama povzročila slabega materialnega položaja, kar vključuje neupravičeno zavračanje ali izogibanje zaposlitvi ali aktivnostim zaposlitev.
Sodnik, ki je na seji senata dne 11. 11. 2025 sodeloval pri izdaji izpodbijane sodbe, ni sodeloval niti na prvem naroku za glavno obravnavo dne 23. 11. 2023, niti na drugem naroku, ki je bil opravljen 1. 10. 2024. Razen tega na obeh opravljenih narokih nista sodelovala sodnika porotnika, ki sta dne 11. 11. 2025 sodelovala pri izdaji izpodbijane sodbe, izdane po opravljeni seji senata. Glede na navedeno je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 1. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je pri izdaji sodbe sodeloval sodnik in tudi sodnika porotnika, ki nista sodelovala na glavni obravnavi. Gre za absolutno bistveno kršitev določb postopka, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.