Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 129, 129/1, 132, 132/1, 133, 133/1.. Uredba (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti člen 19, 27.. Uredba (ES) št. 987/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. septembra 2009 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe (ES) št. 883/2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti ( in Švico) člen 25, 25-5, 25-7.
povrnitev stroškov zdravljenja v tujini - nujno zdravljenje - nujna medicinska pomoč - zdravljenje v tujini
Tožnik je bil spornega dne na zasebnem potovanju na Hrvaškem. Zaradi alergične reakcije (oteženega požiranja in občutka, da mu primanjkuje zraka) je bil sprejet v bolnišnico, kjer je tudi prenočil. Tožnik je tako za dva dni na Hrvaškem uveljavljal nujno zdravljenje in nujno medicinsko pomoč, kar pomeni, da ni šlo za uveljavljanje načrtovane zdravstvene storitve. Tožnik je imel veljavno kartico evropskega zdravstvenega zavarovanja. V zvezi z zdravljenjem mu je bil izstavljen račun. Plačati pa je moral strošek participacije v višini 20 %. Zaradi uporabe evropske kartice zdravstvenega zavarovanja plačilo preostalih stroškov zdravljenja ni sporno. Sporen je le strošek participacije. Upoštevaje mednarodne predpise je potrebno oba zavarovanca v enakih okoliščinah enako obravnavati. Enako kot to velja za hrvaškega zavarovanca (torej da sam plača participacijo), velja tudi za tožnika.
Po 1. odst. 113. člena ZUP stroški in izdatki, ki nastajajo med postopkom, ali zaradi upravnega postopka, gredo v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel. Načeloma torej stroški upravnega postopka bremenijo stranko, če se je postopek začel na njeno zahtevo. Po 2. odst. 113. člena ZUP-a gredo stroški v breme stranke tudi, če se je začel po uradni dolžnosti, pa se je zanjo končal neugodno ali se izkaže, da ga je povzročila s protipravnim ravnanjem. Le v primeru, da se uradno uveden postopek za stranko konča ugodno, gredo stroški stranke v breme organa. Stranka ima tedaj pravico do povračila stroškov, nastalih zaradi upravnega postopka. Po določbi 1. odst. 116. člena ZUP mora stranka povrnitev stroškov postopka zahtevati do izdaje odločbe, sicer izgubi pravico do povračila. Mišljena je seveda izdaja upravne odločbe v predsodnem postopku. Če stroški do izdaje upravne odločbe niso zahtevani, jih zaradi izgubljene pravice kasneje ni mogoče uspešno uveljavljati v upravnem, niti v sodnem postopku. Ker je takšna posledica predpisana za povračilo stroškov upravnega postopka, toliko bolj velja za akcesorno terjatev iz naslova zakonskih zamudnih obresti.
V skladu s 333. členom ZPP smejo stranke v predpisanem roku pritožbo vložiti le zoper sodbo, izdano na prvi stopnji. A contrari to pomeni, da pritožba zoper sodno odločbo, izdano pred sodiščem druge stopnje, ni dopustna.
Sodišče prve stopnje je pri odločitvi o pravdnih stroških pravilno upoštevalo vse okoliščine konkretnega primera. Čeprav je tožena stranka pravilno ugotovila skupno število vtoževanih dni bolniškega staleža za posamezno obdobje in čeprav je temeljno merilo za odločanje o stroških postopka, uspeh v pravdi, po prepričanju pritožbenega sodišča pri tem ni mogoče upoštevati zgolj matematični faktor, torej število dni, za katere je ugotovljen bolniški stalež, pač pa še druge okoliščine in vsak element, pomemben za odločitev. V konkretnem primeru tako npr. utemeljenost predlagane odprave izpodbijanih odločb in sklepa. Le tako je možno tudi o stroških postopka sprejeti življenjsko razumno odločitev.
Nestrinjanje tožnice s tem, da bi lahko dnevno delala 6 ur na istem delovnem mestu pritožbeno sodišče ne more sprejeti, saj je izvedensko mnenje tudi glede časovne omejitve podano na podlagi medicinske dokumentacije, ob pregledu tožnice s strani postavljene izvedenke, navedeno pa izhaja tudi iz posameznih ugotovitev lečeče psihiatrinje. Tako da navedene pripombe o obsegu delazmožnosti pritožbeno sodišče ne more upoštevati.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - INVALIDI - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE
VDS00027952
ZPP člen 188, 188/3.
prekoračenje tožbenega zahtevka - umik tožbe
Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče, da je tožbeni zahtevek prekoračen tudi, če je odločeno o umaknjenem delu tožbenega zahtevka, ki s sklepom še ni bil ustavljen. Sodišče mora po 3. odstavku 188. člena ZPP ob umiku tožbe in izpolnjenih pogojih iz tega člena sicer izdati sklep o ustavitvi postopka, vendar je ta sklep po sodni praksi in pravni teoriji le deklaratorne narave. Tožeča stranka umika tožbe ne more več preklicati, torej umika niti njegovih posledic ne more več preprečiti. Po tem, ko tožeča stranka tožbo umakne, sodišče o umaknjenem tožbenem zahtevku ne sme več meritorno soditi (razen, če umik prepreči tožena stranka).
V obravnavani zadevi bi bilo pravnomočno zaključen upravni postopek o zavrnjeni pravici do vdovske pokojnine mogoče obnoviti le, če bi bile izpolnjene vse, z ZUP predpisane predpostavke.
Pridobljeno izvedensko mnenje tudi po stališču pritožbenega sodišča kot prepričljivo, strokovno in skladno z medicinsko dokumentacijo predstavlja dovolj popolno in objektivizirano podlago za zaključek, da pri tožnici do spornega dne ni prišlo do invalidnosti.
I. kategorija invalidnosti - invalidska pokojnina - delovni invalid III. kategorije invalidnosti
Pri tožniku ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti, zato tožbeni zahtevek za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do invalidske pokojnine, ni utemeljen.
ponovna odmera starostne pokojnine - sprememba zakona - pokojninska doba brez dokupa
Po noveli ZPIZ-2E se obdobje prostovoljne vključitve v obvezno zavarovanje do 31. 12. 2012, ko so bili prispevki dejansko plačani, šteje kot pokojninska doba brez dokupa. ZPIZ-2E je v 5. členu za uživalce pokojnin, ki so starostno ali predčasno pokojnino uveljavili z upoštevanjem časa prostovoljne vključitve v obvezno zavarovanje do 31. 12. 2012, tudi omogočil, da zahtevajo novo odmero pokojnine z upoštevanjem časa prostovoljne vključitve v obvezno zavarovanje kot pokojninske dobe brez dokupa. Takšno odmero lahko zahteva tudi uživalec delne pokojnine, uživalec sorazmernega dela pokojnine ter tudi zavarovanec, ki se mu izplačuje 20 % pokojnine. Ker je bil tožnik upokojen po ZPIZ-1, ki ne ločuje med pokojninsko dobo in pokojninsko dobo brez dokupa in tudi, če bi bil upokojen po ZPIZ-2, ker pokojninske dobe dopolnjene v prostovoljnem zavarovanju sploh nima, tožnik ni upravičen do ponovne odmere po noveli ZPIZ-2E. Ponovne odmere starostne pokojnine na kakšni drugi pravni podlagi, pa tožnik ni uveljavljal, niti se ni skliceval na takšne razloge, ki bi utemeljevali ponovno odmero.
Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbo 63. člena ZPIZ-2 in pri tožnici ugotovilo III. kategorijo invalidnosti v posledici bolezni, tožnica je zmožna za delo na ergonomsko urejenem delovnem mestu z omejitvami.
Po 335. členu ZPP je podpis pritožnika obvezna sestavina pritožbe. Če pritožba ni podpisana, je po tretjem odstavku 343. člena ZPP nepopolna in jo sodišče zavrže, ne da bi jo poprej vrnilo v dopolnitev. ZPP namreč v 336. členu določa, da se v postopku s pritožbo ne uporabljajo določbe 108. člena tega zakona o vračanju nepopolnih vlog v dopolnitev.
Po 2. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 183. člena ZPIZ-2 lahko zavod dokončno odločbo, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta, tudi zaradi očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja v škodo ali v korist zavarovanca ali uživalca pravic ali zavoda, razveljavi ali spremeni le v 10 letih od vročitve dokončne odločbe. Gre za materialni prekluzivni rok, s potekom katerega ugasne pravica zahtevati ponovno odmero pokojnine. Ker ni nikakršnega dvoma, da je od vročitve dokončne odločbe o invalidski pokojnini leta 2001 do vložitve zahteve leta 2018, preteklo več kot 16 let, je bila v predsodnem upravnem postopku glede na 68. člen ZUP zahteva kot nepravočasna zakonito zavržena.
ZPIZ-2 člen 7, 27, 27/1, 27/2, 27/3, 27/4, 27/5, 29.
sorazmerni del starostne pokojnine - pokojninska doba brez dokupa - zavarovalna doba - pokojninska doba
Dokupljene pokojninske dobe iz naslova šolanja in služenja vojaškega roka ni mogoče enačiti z institutom pokojninske dobe brez dokupa iz 4. in 5. odstavka 27. člena ZPIZ-2, ne glede na višino plačanih prispevkov. Pokojninska doba brez dokupa, kot je bila definirana v 23. točki 7. člena ZPIZ-2, je obdobje vključitve v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter obdobje opravljanja kmetijske dejavnosti, vendar brez dokupa pokojninske dobe. Pokojninska doba je zavarovalna in posebna doba, glede na katero se ugotavljajo pogoji za pridobitev pravice do pokojnine in glede na katero se določi odstotek za odmero pokojnine (22. točka 7. člena ZPIZ-2). Dokupljena doba študija in vojaškega roka se torej šteje v zavarovalno in pokojninsko dobo, zato ima zavarovanec (z upoštevanjem dokupljene dobe) pravico do starostne pokojnine po 1., 2. oziroma 3. odstavku 27. člena ZPIZ-2 ter pravico do predčasne pokojnine po 29. členu ZPIZ-2. Ker dokupljena doba ne šteje v pokojninsko dobo brez dokupa, nima pravice do starostne pokojnine po 4. oziroma 5. odstavku 27. člena ZPIZ-2. Da se v pokojninsko dobo brez dokupa, ne šteje noben dokup, se je sodna praksa že izrekla.
nadomestilo plače za čas čakanja na drugo ustrezno delo
Odločbi sta izdani na temelju prehodne določbe 396. člena ZPIZ-2 ob uporabi 124. člena ZPIZ-92. Po 1. odstavku 396. člena ZPIZ-2, ki velja in se uporablja od 1. 1. 2013 dalje, je uživalcem pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti - invalidom II. ali III. kategorije, uveljavljenih po predpisih, ki so se uporabljali do 31. 12. 2002 in uživalcem pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti po ZPIZ-1 zagotovljeno, da obdržijo pravice v nespremenjenem obsegu tudi po uveljaviti ZPIZ-2. V 2. odstavku 396. člena ZPIZ-2 je eksplicitno določeno, da se nadomestila usklajujejo enako, kot se usklajujejo pokojnine.
ZPIZ-2 člen 13, 13/2, 19, 19/1, 25, 169.. ZDSS-1 člen 63.
lastnost zavarovanca
Z izpodbijano odločbo je tožena stranka spremenila le podlago zavarovanja za sporno obdobje. Upoštevala je namreč pravnomočno sodbo sodišča, po kateri Zavod RS za zaposlovanje za navedeno obdobje plačuje prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Podlaga za zavarovanje je podana v prvem odstavku 19. člena ZPIZ-2. Navedena podlaga ima prednost pred prostovoljno vključitvijo v obvezno zavarovanje (25. člen ZPIZ-2). V drugem odstavku 13. člena ZPIZ-2 je namreč določeno, da če oseba hkrati izpolnjuje pogoje za vključitev v obvezno zavarovanje po več zavarovalnih podlagah, določenih v tem zakonu, se obvezno zavaruje po tisti zavarovalni podlagi, ki je v tem zakonu navedena pred drugimi.
začasna nezmožnost za delo - bolniški stalež - poškodba pri delu
Tožnik je samoiniciativno, torej brez odredbe nadrejenega delavca, odšel na teren. Tako ravnanje pa pomeni, da tožnik ni bil na službeni poti. Poškodbe, ki jo je utrpel tožnik pa v tem primeru ni mogoče obravnavati kot poškodbo pri delu, kot je le-ta urejena v 2. alineji prvega odstavka 66. člena ZPIZ-2.
INVALIDI - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - SOCIALNO ZAVAROVANJE - UPRAVNI POSTOPEK
VDS00026740
ZPIZ-2 člen 183.. ZUP člen 7, 7/4, 223, 223/1.
invalidska pokojnina - pisna pomota
V predmetni zadevi gre za pisno pomoto v odločbi, ki jo je mogoče popraviti skladno z 223. členom ZUP. Iz mnenja invalidske komisije namreč izhaja, da je vzrok invalidnosti poklicna bolezen. Taka ugotovitev invalidske komisije je bila povzeta tudi v obrazložitev odločbe. V izreku pa je bilo napačno zapisano, da je invalidnost posledica bolezni. V tem primeru ne gre za vsebinsko spreminjanje same odločbe. ZUP v prvem odstavku 223. člena določa, da organ, ki je izdal odločbo, oziroma uradna oseba, ki jo je podpisala ali izdala, sme vsak čas popraviti pomote v imenih ali številkah, pisne ali računske pomote ter druge očitne pomote v odločbi ali njenih overjenih prepisih. Popravek odločbe je dopusten tudi v primeru očitne napake glede potrditve pravnomočnosti. Popravek pomote ima pravni učinek od dneva, od katerega ima pravni učinek popravljena odločba. Popravek odločbe, ki je za stranko neugodna, pa učinkuje od dneva vročitve sklepa o popravku odločbe. Iz komentarja navedene določbe izhaja, da gre pri tehnični pomoti za zmotni zapis stvarno izjavljene volje organa. S popravo takšne pomote se ne ustvarja nič novega in se tudi ne dopolnjuje odločba; s popravo se doseže samo to, da odločba izraža stanje, kot je bilo dejansko ugotovljeno v postopku pred njeno izdajo in da odločba izraža pravni učinek, ki ustreza temu stanju. S popravo zato ni mogoče popravljati zmot v izjavi volje, do katerih je prišlo pri izdaji odločbe, zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ali zmotne uporabe materialnega predpisa na ugotovljeno dejansko stanje.