Tudi v sodno socialnih sporih je treba za zavarovanje denarne terjatve iz 270. člena ZIZ, ali nedenarne terjatve iz 272. člena ZIZ verjetno izkazati, da terjatev obstoji, ali da bo zoper dolžnika nastala ter vsaj še eno od nadaljnjih predpisanih predpostavk. Torej nevarnost, da bo zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali drugačnega razpolaganja uveljavitev denarne terjatve precej otežena ali onemogočena, oz. pri nedenarni terjatvi nevarnost, da bo onemogočena ali precej otežena, da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode, oz. da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez začasne odredbe nastale upniku.
Obnova upravnega postopka je lahko uspešna, če je predlog vložen v subjektivnem roku enega meseca, v objektivnem roku treh let (263. člen ZUP-a) in če je izkazan vsej eden od obnovitvenih razlogov iz 260. člena ZUP-a. Za obnovitveni razlog iz 1. točke 260. člena ZUP-a gre, če se izve za nova dejstva ali najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločitve, če bi bila ta dejstva, oz. dokazi navedeni in uporabljeni v prejšnjem upravnem postopku. Gre v bistvu za stara nova dejstva, ki so obstajala že v času pravnomočno končanega postopka, a tedaj niso bila uporabljena, ker stranka zanje ni vedela ali jih ni mogla uporabiti.
ZDSS-1 člen 75, 81, 82.. ZUP člen 125.. ZPIZ-2 člen 178.. ZZVZZ-UPB3 člen 34, 34/1.
sodno varstvo - socialni spor - spor polne jurisdikcije
Ker je sodno socialni spor po 81. in 82. členu ZDSS-1 spor polne jurisdikcije, se s sodno odločbo presodi pravilnost in zakonitost izpodbijanih upravnih odločb in odloči o pravici, o kateri je bilo odločeno v predsodnem upravnem postopku in jo je mogoče uveljavljati s tožbenim zahtevkom. Če o pravici, pravni koristi ali obveznosti s posamičnim dokončnim aktom ni bilo odločeno, procesne predpostavke za sodno varstvo sploh niso izpolnjene in se posledično tožba zavrže (75. člen ZDSS-1).
ponovna odmera starostne pokojnine - rok za vložitev zahteve - materialni prekluzivni rok - notranji odkup delnic
Odločba Ustavnega sodišča RS U-I-239/14-10, Up-1169/12-24 je bila objavljena 30. 4. 2015, kar pomeni, da se je 60-dnevni rok iztekel 29. 6. 2015. Tožnik je zahtevo vložil 14. 2. 2017, torej nedvomno po izteku prej določenega roka. Tožena stranka je zato pravilno ob uporabi 3. točke prvega odstavka 129. člena ZUP zahtevo kot prepozno vloženo zavrgla. V zvezi z naravo tega roka, torej da gre za prekluzivni materialni rok po preteku katerega pravica ugasne, se je pritožbeno sodišče že izjasnilo v več zadevah. V sporni zadevi revizija podjetja, ki ga navaja tožnik do izdaje odločbe Ustavnega sodišča RS ni bila opravljena. V tem primeru pa je bilo potrebno, da sama stranka v roku 60 dni po objavi ustavne odločbe, torej do 29. 6. 2015 zahteva revizijo podatkov o plačah in pokojninskih osnovah za obdobje, v katerem so bile vplačane delnice za notranji odkup ter zahteva ponovno odmero pokojnine na podlagi ugotovitev revizije. Po izteku navedenega roka, kot je to podano tudi v sporni zadevi pa tožnik ne more uspešno uveljavljati oprave revizije ter ponovne odmere pokojnine. Za ponovno odmero pokojnine tudi niso izpolnjeni pogoji določeni v 183. členu ZPIZ-2, saj je od vročitve dokončne odločbe tožniku o priznanju pravice do starostne pokojnine pa do vložitve zahteve za ponovno odmero pokojnine preteklo več kot deset let.
vrnitev v prejšnje stanje - zavrženje predloga - odsotnost z glavne obravnave
Predlog za vrnitev v prejšnje stanje, čeprav je vloga poimenovana tudi kot ugovor zaradi absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka in Ustave RS, ki ga je sodišče po elektronski pošti prejelo 8. 3. 2019 ob 23.58 uri, je prepozen, saj je vložen po preteku 15-ih dni od zamujene udeležbe na glavni obravnavi, izvedeni dne 20. 2. 2019. Ker je podan dejanski procesni stan iz 118. člena ZPP je z izpodbijanim sklepom predlog na temelju 120. člena ZPP zakonito zavržen.
Po 1. odstavku 126. člena ZPIZ-2 na podlagi invalidnosti pridobljene pravice trajajo, dokler traja stanje invalidnosti, na podlagi katerega je bila pridobljena pravica, razen v primerih izgube ali omejitve uživanja pravic, določenih s tem zakonom. Priznanje novih pravic je torej mogoče samo v primeru takšnih sprememb v zdravstvenem stanju, ki povzročajo spremenjeno ali novo invalidnost, torej v okviru iste ali druge kategorije invalidnosti. Po sodni praksi pravnomočna odločba o priznanju pravic iz invalidskega zavarovanja ob nespremenjenem dejanskem stanju preprečuje priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Novih pravic iz invalidskega zavarovanja ni mogoče priznati, če je zdravstveno stanje po pravnomočno priznani pravici iz invalidskega zavarovanja ostalo nespremenjeno. Predmet odločanja o novi pravici so lahko le novo nastala pravno pomembna dejstva po koncu pravnomočno zaključenega postopka o priznanju pravic iz invalidskega zavarovanja.
V konkretnem primeru ni podano nobeno od dejanskih stanj iz 53. člena ZPIZ-2. Po navedeni določbi ZPIZ-2 je ob izpolnjevanju ostalih pogojev mogoče vdovi pravico do vdovske pokojnine med drugim priznati le: če je do moževe smrti bila popolnoma nezmožna za delo, ali; če je popolnoma nezmožna za delo postala v enem letu po njegovi smrti, oz. če je popolnoma nezmožna za delo postala med trajanjem pravice do vdovske pokojnine kot uživalka pravice ob otroku, do katerega je imela dolžnost preživljanja.
III. kategorija invalidnosti - poklicna rehabilitacija
S pogodbo o poklicni rehabilitaciji se določijo medsebojne pravice in obveznosti pogodbenih strank, pri čemer sta zavarovanec in izvajalec poklicne rehabilitacije toženi stranki dolžna poročati o izvajanju in poteku poklicne rehabilitacije najmanj vsakih 6 mesecev (tretji in peti odstavek 77. člena ZPIZ-2). V sporni zadevi je odločilno dejstvo, da je tožena stranka odstopila od sklenjene pogodbe, saj tožnik ni izpolnjeval prevzetih obveznosti. V pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo je celo izrazil željo po spremembi programa šolanja. Tožnik ni predložil nobenega dokaza, iz katerega bi izhajalo, da izobraževanja ni mogel zaključiti zaradi zdravstvenih razlogov. Pa tudi če bi bili ti razlogi podani, bi moral o teh razlogih najprej obvestiti toženo stranko. Tožnik ni uspešno zaključil poklicne rehabilitacije, zato je tožena stranka odstopila od sklenjene pogodbe o poklicni rehabilitaciji. Posledično tožnik nima pravic iz invalidskega zavarovanja.
III. kategorija invalidnosti - opredelitev pojma svoj poklic
Pri oceni invalidnosti je potrebno upoštevati svoj poklic, kot je opredeljen v 3. odstavku 63. člena ZPIZ-2. Gre za delo na delovnem mestu, na katerem zavarovanec dela, in vsa dela, ki ustrezajo njegovim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela, v skladu z zakoni ali kolektivnimi pogodbami. Upoštevajo se torej delo na delovnem mestu, na katerem zavarovanec dela, in tudi vsa dela, ki ustrezajo telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje. V sodni praksi je bilo že večkrat poudarjeno, da je definicija poklica, ki jo je uvedel že prej veljavni ZPIZ-1, širša in ne upošteva le delovnega mesta, na katerem je zavarovanec razporejen. Po 6. odstavku 63. člena ZPIZ-2 lahko zavarovanec, ki ni vključen v obvezno zavarovanje, zahteva, da za delo iz 3. odstavka tega člena šteje delo, ki ga je opravljal najmanj eno leto v zadnjih dveh letih pred nastankom invalidnosti. Tudi pri ugotavljanju invalidnosti po 6. odstavku 63. člena ZPIZ-2 je potrebno izhajati iz splošne definicije poklica, in razen dela, ki ga je zavarovanec opravljal najmanj eno leto v zadnjih dveh letih pred nastankom invalidnosti, upoštevati tudi dela, ki ustrezajo njegovim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje. Upoštevati je torej potrebno vsa dela, ki jih je zavarovanec opravljal.
III. kategorija invalidnosti - datum nastanka invalidnosti
Pridobljeno izvedensko mnenje predstavlja dovolj prepričljivo in objektivizirano podlago za zaključek, da tožnik potrebuje določene fizične in tudi časovno razbremenitev, vendar pa ni podana popolna izguba delovne zmožnosti oziroma nezmožnost opravljanja pridobitnega dela. Sodišče prve stopnje ga je zato utemeljeno sprejelo kot podlago za razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami s krajšim 6-urnim delovnim časom ter zavrnitev tožbenega zahtevka na priznanje višje oziroma I. kategorije invalidnosti in priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja ne temelju te kategorije
Tožeča stranka in stranska intervenientka na strani tožeče stranke nista uspeli v sporu. V tem primeru pa tožena stranka upoštevaje prvi odstavek 154. člena ZPP, niti tožeči stranki niti stranski intervenientki ni dolžna povrniti stroškov postopka.
III. kategorija invalidnosti - I. kategorija invalidnosti
Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je podana v ZPIZ-2. Po 1. odstavku 396. člena ZPIZ-2 uživalci pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti (II. in III. kategorije invalidnosti) po ZPIZ-1 obdržijo te pravice v nespremenjenem obsegu tudi po uveljavitvi tega zakona. Pravice po ZPIZ-2 lahko na podlagi 3. odstavka 396. člena ZPIZ-2 pridobijo le v primeru poslabšanja že ugotovljene invalidnosti ali nastanka nove invalidnosti. Pomeni, da se tožniku, invalidu III. kategorije po ZPIZ-1, pravice po ZPIZ-2 lahko priznajo v primeru takšnega poslabšanja zdravstvenega stanja, ki bi predstavljalo poslabšanje že ugotovljene III. kategorije ali novo invalidnost v smislu II. oziroma uveljavljane I. kategorije. V I. kategorijo invalidnosti se skladno s 1. alinejo 2. odstavka 63. člena ZPIZ-2 razvrsti zavarovanec, ki ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali ni zmožen opravljati svojega poklica in nima več preostale delovne zmožnosti.
Ker je bila odločba Ustavnega sodišča RS U-I-239/14, Up-1169/12-24 v Uradnem listu RS objavljena 30. 4. 2015, je 60-dnevni rok za vložitev zahtev potekel 29. 6. 2015. Zahteve, vložene po tem datumu so prepozne. Gre za materialni prekluzivni rok, s potekom katerega ugasne tudi pravica uveljavljanja revizije podatkov.
vrnitev izplačanih sredstev - neupravičena obogatitev - verzija
S pravnomočnostjo odločbe, da je toženi stranki pravica do denarnega nadomestila prenehala z dnem 12. 3. 2013, je odpadla pravna podlaga za izplačilo denarnega nadomestila od tedaj dalje. Zato je sodišče prve stopnje zakonito odločilo, da je neupravičeno izplačane zneske denarnega nadomestila tožena stranka dolžna tožeči stranki vrniti.
I. kategorija invalidnosti - svoj poklic - popolna izguba delovne zmožnosti - izvedensko mnenje
Mnenje sodne izvedenke predstavlja dovolj prepričljivo in z medicinskega vidika objektivizirano podlago za zavrnitev tožnikovega tožbenega zahtevka. Pri oceni tožnikove delazmožnosti je bil upoštevan tožnikov svoj poklic v smislu četrtega odstavka 63. člena ZPIZ-2 in upoštevane tako tožnikove izkušnje kot njegova izobrazba. Tožnikova delovna neaktivnost v obravnavanem primeru na oceno invalidnosti ne more vplivati. Tožniku zgolj zaradi neaktivnosti na področju, na katerem ima pridobljeno strokovno izobrazbo, ob neizpolnjenih nadaljnjih pogojih za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti, pravice do invalidske pokojnine ni mogoče priznati. Pri tožniku namreč tudi izvedenka popolne izgube delovne zmožnosti ni ugotovila.
ZSVarPre v prvem odstavku 33. člena določa, da se ne glede na določbe tega poglavja lahko samski osebi oziroma družini kot posebna oblika denarne socialne pomoči dodeli izredna denarna socialna pomoč, če se ugotovi, da se je samska oseba ali družina iz razlogov, na katere ni mogla ali ne more vplivati, znašla v položaju materialne ogroženosti oziroma če izkazuje izredne stroške, ki so vezani na preživljanje, ki jih z lastnim dohodkom ali lastnim dohodkom družine ne more pokriti. Navedeni člen torej določa, da pristojni organ (CSD) o priznanju pravice do izredne denarne socialne pomoči odloča po prostem preudarku. Kot je to pritožbeno sodišče poudarilo že v več zadevah je trenutna materialna ogroženost pravni standard, ki v zakonu ni posebej definiran. CSD ga ugotavlja v vsakokratnem primeru posebej. Pri tem gre za diskrecijsko pravico CSD, ki lahko pri istem dejanskem stanju izmed več pravno enakih možnih odločitev izbere odločitev, ki jo za konkretni primer šteje kot najbolj primerno. Postopki, ki tečejo v zvezi z izpraznitvijo stanovanja oziroma iz bivalne enote, ne morejo biti odločilni pri odločanju o priznanju pravice do izredne denarne socialne pomoči. Bistven je namreč odgovor na vprašanje, ali gre pri tožniku za materialno ogroženost oziroma ali izkazuje izredne stroške, kot je to določeno v prvem odstavku 33. člena ZSVarPre, ne pa, ali ima ustrezen prostor kamor bi lahko namestil pralni stroj.
odločitev o pravdnih stroških - pripravljalna vloga
OT v 3. alineji 1.b točke tar. št. 15 določa, da se za tožbo v socialnih sporih priznava 300 točk. Sodišče je tako za tožbo pravilno odmerilo 300 točk, kar v zadevi ni sporno. Je pa za prvo pripravljalno vlogo z dne 13. 9. 2018 prav tako priznalo 300 točk. V tem primeru pa je nepravilno uporabilo tar. št. 15. V 2. točki navedene tar. št. je namreč določeno, da se za obrazložene vloge med postopkom priznava 75 % od 300 točk, kar znaša 225 točk.
Pri odločanju o pravicah na podlagi preostale delovne zmožnosti, torej II. ali III. kategorije invalidnosti je potrebno ločiti med vsebinskimi pravicami, med katere sodijo pravica do poklicne rehabilitacije (členi 70-80), pravica do premestitve (81. člen) in pravica do dela s krajšim delovnim časom, najmanj štiri ure dnevno (82. člen) ter ustreznimi denarnimi dajatvami (začasno nadomestilo; pravica do nadomestila za invalidnost; pravica do delnega nadomestila). Navedenih določb ZPIZ-2 sodišče prve stopnje, kljub poslabšanju že ugotovljene II. kategorije invalidnosti ni uporabilo. Odredilo je le, da o pravici in odmeri nadomestila za invalidnost, torej denarni dajatvi odloči toženi zavod, ne da bi glede na izkazano poslabšanje II. kategorije invalidnosti zaradi potrebne dodatne omejitve pri delu, odločilo o pripadajoči vsebinski pravici.
ZPIZ-2 člen 16, 22, 22/3.. ZMEPIZ-1 člen 81.. ZPIZ-2B člen 37.. ZFPPIPP člen 386, 386/1.
lastnost zavarovanca - družbenik - poslovodna oseba - dohodki
Obveznost zavarovanja družbenika, ki je hkrati poslovodna oseba, je vezana izključno na pravni položaj in s tem status, ne pa na obseg njihovih prihodkov niti na dohodek družbe. Pritožbene navedbe, da gospodarska družba, katere lastnik in poslovodja je bil tožnik v pravno relevantnem obdobju, ni poslovala in da ni imela prihodkov, so zato pravno povsem irelevantne. Obveznost plačila prispevkov za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje je posledica vključitve v tovrstno zavarovanje, vendar pa ni predmet tega postopka. Na obveznost vključitve družbenika in poslovodje zasebne družbe v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje ne more vplivati niti začetek postopka osebnega stečaja nad zavarovancem.
V izvedenskem mnenju je sodišče prve stopnje imelo dovolj strokovno prepričljive objektivne podlage za razvrstitev tožnice v III. kategorijo invalidnosti in s priznanjem pravice do dela na drugem delovnem mestu s stvarnimi in časovnimi razbremenitvami, in sicer krajšim delovnim časom od polnega 6 ur dnevno, 30 ur tedensko od spornega dne dalje.