Ker je glede dejstev za obstoj pogoja za izdajo začasne odredbe sodna praksa dokaj stroga, je že v sami zahtevi za izdajo začasne odredbe potrebno konkretno navesti vse okoliščine in dejstva in za vse navedeno predložiti dokaze.
Začasne odredbe morajo ostati sredstva zavarovanja in ne smejo biti take, da po svoji vsebini pomenijo že odločitev o glavni stvari. Navedeno pomeni, da začasne odredbe ni mogoče izdati, če se vsebina predlagane začasne odredbe pokriva s tožbenim zahtevkom.
Po sami naravi stvari lahko odločitev sodišča temelji le na dejanskem stanju, kot ga je ugotovilo sodišče do zaključka glavne obravnave. Predmet sodne presoje v socialnem sporu je zakonitost in pravilnost dokončnega upravnega akta (prvi odstavek 72. člena ZDSS-1). Iz tega logično izhaja, da lahko sodišče sicer izjemoma, kot je to v konkretnem primeru, ko se je bolezensko stanje, podano do izdaje dokončne odločbe nadaljevalo še naprej, odloči z upoštevanjem dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo samo, to je na podlagi glavne obravnave, ne pa (le) z upoštevanjem dejanskega stanja, podanega do dokončne odločbe. Odločitev sodišča v socialnem sporu lahko temelji le na dejanskem stanju, kot ga je ugotovilo do zaključka glavne obravnave.
Upoštevajoč, da teče postopek pod opr. št. N 115/2022, je bilo sodišče zavezano k odreditvi prekinitve postopka. Da je v tem primeru sodišče dolžno izdati sklep o prekinitvi postopka, izhaja tudi iz sodne prakse.
Če se zoper sklep o prekinitvi postopka v socialnem sporu stranki odvzame možnost uveljavljanja sodnega varstva, se ta niti ne more sklicevati na pravico do sojenja v razumnem roku (6. člen EKČP), saj do sodnega postopka sploh ne more priti. Sodno varstvo pa ji ni dostopno niti preko tožbe zaradi molka organa, ker v primeru prekinitve postopka rok za izdajo odločbe ne teče (tretji odstavek 153. člena ZUP v zvezi z 222. členom ZUP). Posledično lahko pride do položaja, v katerem o zadevi nikoli ne bo odločeno. Če bi prekinitev postopka trajala nedoločen čas, bi to stranki dejansko onemogočilo učinkovito zavarovati svoje pravice iz socialnega zavarovanja. Z zavrženjem tožbe je zato tožeči stranki dejansko onemogočeno obravnavanje njenega tožbenega zahtevka1 pred sodiščem.
Odločitev toženca je v skladu z namenom podeljene diskrecije, saj niti zakon niti podzakonski predpis ne urejata vseh možnih položajev, ampak tožencu omogoča, da glede na številne življenjske primere ustrezno odloča o izredni denarni socialni pomoči v vsakem konkretnem primeru posebej. Pri tožnici niso bile izkazane izjemne okoliščine, ki so potrebne za priznanje izredne denarne socialne pomoči.
Morebitna zmotna uporaba materialnega prava ali kršitev določb v predsodnem upravnem postopku sama po sebi nista zadostna za odškodninsko odgovornost nosilca javnih pooblastil (Centra za socialno delo) oziroma državnega organa. Za obstoj odškodninske odgovornosti bi moralo biti ravnanje toženca takšno, da bi iz njega izhajalo namerno izigravanje z zakonom določene pravice na način, ki hkrati kaže na očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava.
Pri ocenjevanju invalidnosti gre za kompleksno oceno sprememb v zdravstvenem stanju, zaradi katerih se pri zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev ali ohranitev delovnega mesta oziroma poklicno napredovanje. Gre za oceno celovitega psihosomatskega funkcijskega statusa, ki narekuje razvrstitev zavarovanca v določeno kategorijo invalidnosti. Tudi ni naloga izvedenca, da v sporu o novih pravicah iz invalidskega zavarovanja ob nadaljnjem obstoju preostale delazmožnosti določa dela ali dejavnost ustrezno preostali delazmožnosti glede na stvarne razbremenitve in časovno omejitev. Takšno oceno v skladu s 181. členom ZPIZ-2 lahko izvedenski organi toženca podajajo šele v postopku realizacije vsebinske pravice do premestitve ali pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega za ponujeno delovno mesto ali že znano dejavnost, na katero naj bi bila realizirana priznana pravica.
Ključna je ugotovitev izvedenskega organa, da je človek celovito psihosocialno bitje in ne sestav posameznih organov oziroma organskih sistemov, zato ni mogoča zahteva, da se za posamezno diagnozo zdravstvenih težav tožniku posebej oceni, kako in v kolikšnem deležu vpliva na oceno delazmožnosti, saj pri ugotavljanju invalidnosti ne gre za natančen matematični izračun. Ni podanih kriterijev, ki bi omogočali preverljiv matematični preračun.
Ne izvedenski organ ne sodišče ne more ocenjevati tožnikove morebitne preostale delovne zmožnosti ob spekulacijah in hipotetičnih predpostavkah, kako bo vplivalo opravljanje ustreznega dela na tožnikovo zdravstveno stanje. Ravno opredelitev preostale delovne zmožnosti naj bi zagotavljalo, da pri tožniku kljub nadaljnjem opravljanju dela ne bi prišlo do poslabšanja invalidnosti. Morebitna naknadna poslabšanja zdravstvenega stanja, pa so lahko le podlaga za uveljavitev novih pravic iz invalidskega zavarovanja.
Način vodenja postopka in sprejete procesne odločitve same po sebi ne predstavljajo razlogov za sklepanje o pristranskosti. Pritožnik izraža le nestrinjanje z načinom vodenja postopka, kar pa ne more biti podlaga za dvom v sodnikovo nepristranskost. Takšno nestrinjanje lahko predstavlja razlog za ustrezna procesna sredstva, ne more pa utemeljevati obstoja okoliščin, ki bi kazale na pristranskost sojenja. Za odpravo napak v postopku sojenja so predvidena pravna sredstva in ne institut izločitve.
Glede na strokovno prepričljivo izvedensko mnenje pri tožnici do izdaje izpodbijane dokončne odločbe toženca ni bilo ugotovljenih nevroloških izpadov. To pa pomeni, da tožnica do navedenega datuma ni bila upravičena do zdraviliškega zdravljenja. Sodišče prve stopnje je zato tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca in na priznanje pravice do zdraviliškega zdravljenja, utemeljeno zavrnilo.
Do nevroloških izpadov je prišlo že po izdaji izpodbijane dokončne odločbe toženca. Novo nastalo stanje pa je lahko le predmet novega postopka pri tožencu, saj bi v nasprotnem primeru sodišče prevzelo pristojnosti, ki jih ima toženec. Tožnica glede na nove izvide lahko pri tožencu ponovno uveljavlja priznanje pravice do zdraviliškega zdravljenja.
Ključno za odločitev je tožnikovo zdravstveno stanje v času po koncu zdravljenja v UKC E. in s tem v zvezi tudi, kakšna napotila je tožnik dobil v zvezi z nadaljnjim zdravljenjem. Glede omenjenega vprašanja je tožnik za razjasnitev dejanskega stanja predlagal, da se kot pričo zasliši doc. dr. A. A., dr. med. iz KO za nevrologijo pri UKC E. Sodišče je pridobilo zgolj pisno izjavo navedene priče. Kljub temu, da je tožnik vztrajal pri zaslišanju priče, sodišče tega dokaza ni izvedlo.
S tem, ko sodišče ni izvedlo dokaza z ustnim zaslišanjem predlagane priče, je kršilo postopkovno določbo, ki se nanaša na ustno zaslišanje priče. Tako postopanje sodišča pa pomeni tudi kršitev pravice do izvedbe dokaza iz 22. člena Ustave in tudi kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP
ZPIZ-2N ni mogoče uporabiti za uveljavitve pravic izpred 1. 1. 2024. Tožnik je podal zahtevo za izplačilo delnega nadomestila 10. 7. 2023, delo na delovnem mestu "programer aplikacij 5" je po aneksu nastopil s 1. 7. 2023. Tožniku je bila priznana pravica do delnega nadomestila z odločbo z dne 16. 11. 2023 od 1. 7. 2023 dalje, novela ZPIZ-2N pa se uporabi za uveljavitve pravic po 1. 1. 2024.
Zmoten je pritožbeni očitek, da bi moral toženec narediti ponovni izračun priznanega nadomestila za invalidnost, saj je odločba o prvi odmeri nadomestila iz leta 2014 pravnomočna, dejansko stanje glede zavarovalnih obdobij in pokojninske osnove pa se od takrat ni v ničemer spremenilo.
Glede na to, da predlog za obnovo postopka ni bil vložen po odvetniku, je sodišče pravilno postopalo po določbi prvega odstavka 91. člena ZPP, kjer je določeno, da sodišče zavrže kot nedovoljeno izredno pravno sredstvo, vloženo po pooblaščencu, ki ni oseba, določena v tretjem odstavku 86. člena tega zakona, in izredno pravno sredstvo, ki ga vloži stranka sama ali njen zakoniti zastopnik, če ne izkaže izpolnitve pogojev iz četrtega odstavka 86. člena tega zakona. Tožnik je predlog za obnovo postopka vložil sam in tudi ni izkazal izpolnitve pogojev iz četrtega odstavka 86. člena tega zakona.
Tožnik tudi v ponovnem predlogu za izdajo začasne odredbe ni zadostno podal svojih trditev glede obstoja terjatve in ni verjetno izkazal obstoja svoje terjatve do toženca. Gre zgolj za pavšalno navajanje, da v postopku ni bilo ugotovljeno resnično dejansko stanje, da so vse izdane upravne in sodne odločbe zgolj formalno, ne pa materialno pravnomočne. Ni podanih relevantnih trditev glede odškodninske terjatve.
Tretji odstavek 5. člena Pravilnika o dodeljevanju Zoisovih štipendij oži zakonski okvir, določen v 2. alineji prvega odstavka 24. člena Zštip-1. Pri pogoju sofinanciranja iz javnih sredstev dodatno določa, da mora biti sofinanciranje izvedeno na podlagi javnega razpisa ali financiranje zagotovljeno neposredno s strani ministrstva, pristojnega za šolstvo. Ker 24. člen ZŠtip-1 ne pogojuje dodelitve sredstev oziroma sofinanciranja na podlagi javnega razpisa oziroma neposrednega financiranja s strani ministrstva, je podzakonski akt prekoračil okvir, ki je dopuščen aktu, izdanemu za izvrševanje javnih pooblastil, saj je zožil z zakonom urejeno pravico.
Kadar sodnik meni, da podzakonski akt, ki bi ga moral uporabiti pri sojenju, ni v skladu z Ustavo RS in zakonom, tega akta ne sme uporabiti, saj je vezan le na Ustavo RS in zakon (125. člen Ustave RS in 3. člen Zakona o sodiščih). Pravilniki so na zakon vezani tako, da v vsebinskem smislu ne smejo določati ničesar brez zakonske podlage in zunaj vsebinskih okvirov, ki morajo biti v zakonu izrecno določeni ali iz njega vsaj z razlago ugotovljivi, zato morajo vsebovati le določbe o izvrševanju posameznih zakonskih določb.
Za odločitev v tej zadevi je bila odločilna ugotovitev, ali je zlato priznanje ter prvo nagrado, ki jo je prejel tožnik, šteti kot najvišja mesta na mednarodnem tekmovanju ter nadalje, ali je tekmovanje šteti kot mednarodno tekmovanje, pri čemer je pogoj, da nagrade prejme največ 20 % tekmovalcev ali tekmovalnih skupin. Po izvedenem dokaznem postopku je ugotovilo, da gre za mednarodno tekmovanje.
Tožnica v postopku ni uspela, saj je sodišče postopek ustavilo zaradi umika tožbe. Skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP mora zato nasprotni stranki in njenemu stranskemu intervenientu povrniti stroške.
Iz dokumentacije v spisu (obvestilo sodišču o opravljeni vročitvi), pisma ob poskusu vročitve ni bilo mogoče izročiti niti naslovniku torej tožniku niti odraslemu članu gospodinjstva, zato je vročevalec 19. 8. 2025 v hišnem predalčniku pustil obvestilo, kje je pismo, z navedbo roka 15 dni, v katerem ga mora prevzeti. Vročevalec je po preteku tega roka pisanje 4. 9. 2025 pustil v hišnem predalčniku. Fikcija vročitve je nastopila že s potekom roka, v katerem ima naslovnik pisanje možnost dvigniti, in ne šele takrat, ko vročevalec pusti pisanje v predalčniku. Zadnji dan za vložitev pritožbe je bil 18. 9. 2025. Tožnik pa je pritožbo neposredno na sodišče vložil 19. 9. 2025, torej en dan po izteku roka za vložitev pritožbe, kar je razvidno iz dohodnega žiga na pritožbi. To pomeni, da je bila pritožba vložena po izteku zakonsko določenega roka, zato jo je sodišče utemeljeno kot prepozno vloženo zavrglo.
Tožnica je sama povedala, da se na zavod ni prijavila in da tudi nima namena, da bi se na zavod prijavila. Prijava na zavod pa je ključna, saj se le v tem primeru brezposelna oseba lahko šteje za iskalca zaposlitve, kot je to določeno v 8. členu ZUTD. Glede na to, da se tožnica kot brezposelna oseba ni prijavila na Zavod RS za zaposlovanje, je podan krivdni razlog, zaradi katerega tožnica ni upravičena do denarne socialne pomoči v spornem obdobju.
Sodišče je nepravilno dvakrat priznalo nagrado za zbiranje in proučevanje dodatne dokumentacije. Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih v 3. alineji prvega odstavka 38. člena določa, da za zbiranje in proučevanje dodatne dokumentacije (za zelo obsežno) pripada 153,00 EUR. Upoštevaje citirano določbo je sodišče za zbiranje in proučevanje obsežne dodatne dokumentacije sodni izvedenki specialistki MDPŠ priznalo nagrado v višini 153,00 EUR. Po pridobitvi zdravstvenega kartona je ta postal del sodnega spisa. Sodnemu izvedencu, ki ni sam pribavil zdravstvenega kartona pripada nagrada za študij spisa skladno s 3. alinejo prvega odstavka 37. člena 153,00 EUR, kar je sodišče pravilno priznalo, nagrada za zbiranje in proučevanje dodatne dokumentacije pa pripada zgolj sodni izvedenki specialistki MDPŠ.
Za priznanje pravice do zdravljenja v tujini po določbi 44.a člena ZZVZZ morata biti izpolnjena oba predpisana pogoja hkrati, in sicer, da so v Republiki Sloveniji izčrpane možnosti zdravljenja, in da je z zdravljenjem v tujini utemeljeno pričakovati izboljšanje ali preprečitve slabšanja zdravstvenega stanja.
Ker je pri prvotni tožnici, upoštevajoč jasno izvedensko mnenje, šlo za razširjeno, metastatsko bolezen, tudi z operacijo v Nemčiji ni bilo utemeljeno pričakovati ozdravitve ali preprečitve nadaljnjega slabšanja zdravstvenega stanja pokojne. Ključne so torej ugotovitve v izvedenskem mnenju, da pri posegu v tujini ni prišlo do izboljšanja osnovne bolezni in s tem zdravstvenega stanja prvotne tožnice, niti tega ni bilo pričakovati, kar je eden od pogojev za povrnitev stroškov zdravljenja v tujini na podlagi 44.a člena ZZVZZ. Ker eden izmed zahtevanih pogojev ni izpolnjen, zakonske predpostavke za ugoditev zahtevku niso podane.
Glede na to, da je bil pokojni zavarovanec upravičen do starostne pokojnine, je za določitev datuma, od kdaj naprej tožnici pripada družinska pokojnina, odločilna druga alineja četrtega odstavka 111. člena ZPIZ-2, kjer je določeno, da se družinska pokojnina družinskemu članu izplačuje od prvega naslednjega dne po prenehanju izplačevanja starostne pokojnine umrlemu uživalcu pokojnine, to pomeni od 6. 1. 2022 dalje.