kršitev kazenskega zakona - opis kaznivega dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - nasilništvo - grožnja - spravljanje v podrejen položaj - izvršitvene oblike dejanja - telesna poškodba kot zakonski znak
Navedba določenih poškodb v obrazložitvi, poleg teh, ki so navedene v izreku, ne predstavlja kršitve 1. točke 372. člena ZKP, niti ne pomeni prekoračitve obtožbe.
Pri kaznivih dejanjih nasilništva po prvem odstavku 296. člena KZ-1 oziroma grožnje po drugem odstavku 135. člena KZ-1 z izvršitveno obliko grdega ravnanja telesne poškodbe niso zakonski znak kaznivega dejanja.
Pravna teorija kaznivo dejanje nasilništva opredeljuje kot kolektivno kaznivo dejanje.
Oškodovanka je bila takrat, ko je obdolženi brcal, v podrejenem položaju. Ni pa mogoče zaključiti, da je bila intenzivnost in vrsta uporabljene sile takšna, da je bi bilo mogoče šteti, da je šlo za več izvršitvenih oblik izvajanja nasilja, s katerimi bi obdolženec oškodovanko spravljal v podrejen položaj.
povrnitev premoženjske škode - odgovornost države za delo sodišč - zakonito dedovanje - oporočno dedovanje - obstoj oporoke - sodna hramba - izgubljena ali založena oporoka po smrti oporočitelja - kopija oporoke - podlage odškodninske odgovornosti - protipravnost - vzročna zveza - opustitev vložitve pravnega sredstva - pretrganje vzročne zveze - dopuščena revizija
Namen sodne hrambe oporoke je v večji pravni varnosti – oporočitelj oporoko zaupa sodišču z namenom, da bi jo varovalo pred uničenjem, izgubo in zlorabo - ter olajšanju dokazovanja. Tožnik je utemeljeno zaupal sodišču in pričakoval, da bo ravnanje sodišča v zvezi s sodno hrambo oporoke kot pomembnim pravnim poslom za primer smrti še posebej skrbno. Zato se je utemeljeno zanesel na ugotovitev sodnice, da oporoke pokojnice ni v sodni hrambi in v zmotnem prepričanju o resničnosti te izjave pristal na sklenitev dednega dogovora in zakonito dedovanje.
Sklenitev dednega dogovora ne pomeni, da je privolil v kršitev in se odpovedal uveljavljanju škode, ki mu je nastala s protipravnim ravnanjem sodišča
obnova postopka - obnova pravdnega postopka - rok za vložitev predloga za obnovo postopka - objektivni rok za vložitev predloga - nova dejstva in novi dokazi - obnovitveni razlog - protiustavnost določb ZPP - dopuščena revizija
Ker je Ustavno sodišče ugotovilo, da je določba 396. člena ZPP v delu, ki ureja objektivni rok za vložitev predloga za obnovo postopka iz razloga po 9. točki 394. člena ZPP, protiustavna in je do odprave ugotovljene protiustavnosti rok za vložitev obnove postopka iz tega razloga podaljšalo na deset let od dneva, ko je sodna odločba postala pravnomočna, je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo in sklepa nižjih sodišč razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz drugih tehtnih razlogov - nepravdni postopek - sodnik pristojnega sodišča kot stranka (udeleženec) v postopku - objektivna nepristranskost sodišča
Okoliščina, da je predlagateljica nepravdnega postopka zaposlena kot sodnica na nepravdnem oddelku okrajnega sodišča, pred katerim teče omenjeni nepravdni postopek, po mnenju Vrhovnega sodišča pomeni takšno okoliščino, zaradi katere bi bilo lahko ogroženo zaupanje strank in javnosti v nepristranskost sodišča.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - STVARNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS00032081
ZPP člen 347, 347/2, 347/3, 347/3-1, 355, 355/1, 357a, 357a/1, 357a/2, 357a/5, 358, 358/1, 358/1-1. URS člen 23, 25.
predlog za določitev nujne poti - pritožba zoper sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sklepa sodišča prve stopnje - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - zmotna uporaba materialnega prava - izvedba glavne obravnave pred sodiščem druge stopnje - dopolnitev postopka - načelo ekonomičnosti - načelo smotrnosti - trditvena podlaga - presoja trditvene podlage - materialno procesno vodstvo
Pritožnik ima prav; razveljavitveni sklep sodišča druge stopnje je kljub obširnemu utemeljevanju razveljavitve vsebinsko prazen. Bere se kot zbirek vseh možnih alibijev, s pomočjo katerih se skuša pritožbeno sodišče izogniti pritožbeni obravnavi oziroma meritorni presoji nujne poti. Resda je ta lahko zanj zahtevna oziroma težavna, a to ne sme biti samostojen razlog za razveljavitev. Pri presoji (ne)utemeljenosti instančne razveljavitve, kot jo ureja 357.a člen ZPP, tako ni dovolj, da sodišče druge stopnje le naniza (oziroma si zagotovi) vsa mogoča dogmatična zavarovanja, temveč je bistveno, da so ta v razmerju do vsakokratnega postopka predvsem prepričljivo procesno in praktično osmišljena.
Instančno sodišče je prvostopenjski sklep razveljavilo, ker zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni bilo ugotovljeno popolno dejansko stanje, tj. dejanska raba nepremičnin. To ni predmet presoje v tem pritožbenem postopku. Ob takem zavzetem stališču pa bi moralo sodišče druge stopnje (vsaj poskusiti) očitano pomanjkljivost najprej sámo odpraviti in s tem zapolniti zaznano praznino. ZPP nalaga sodišču druge stopnje, da razpiše pritožbeno obravnavo, če je treba zapolniti upoštevno dejansko stanje z neugotovljenimi, a zatrjevanimi dejstvi. Če ima pritožbeno sodišče na voljo ustrezne procesne možnosti, a jih (prehitro) ne izkoristi, razveljavitev in ponovitev celotnega sojenja gotovo ni smotrna.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz drugih tehtnih razlogov - objektivna nepristranskost sodišča - uslužbenec pristojnega sodišča kot zakonec/izvenzakonski partner stranke v postopku
Okoliščina, da je ena od strank postopka ali njen zakonec ali sorodnik zaposlen na sodišču, ki zadevo obravnava, v določenih primerih lahko predstavlja "drug tehten razlog" za prenos pristojnosti, a sama po sebi ugoditve predlogu ne narekuje.
pritožba zoper sklep o razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje - pravica do pritožbe - pravica do instančnega sojenja - obstoj odškodninske odgovornosti - zastaranje odškodninske terjatve
Pravica do pritožbe stranki ne zagotavlja, da mora biti vsaka dokazna in vsaka pravna ocena izpostavljena presoji dveh sodišč. Razumeti jo je treba kot pravico, da je zadeva kot celota obravnavana na dveh instancah in da o njej dokončno odloči sodišče, ki je hierarhično nad sodiščem prve stopnje. Le če pravega sojenja na prvi stopnji ni, ni mogoče šteti, da je bila zadeva kot celota resnično obravnavana na dveh instancah sojenja.
Zaradi napačne odločitve, da je terjatev zastarala, sodišče prve stopnje ni ugotavljalo pogojev za obstoj odškodninske odgovornosti, kar pomeni, da bi bili prvič obravnavani pred sodiščem druge stopnje.
URS člen 22, 23. ZVPSBNO člen 4, 16, 21, 21/1, 21/2. ZPP člen 5, 8, 214, 254, 254/2, 254/3, 286, 378. OZ člen 168. ZRPPN člen 9.
odškodninska odgovornost države za delo sodišča - nepravdni postopek - trajanje sodnega postopka - sojenje brez nepotrebnega odlašanja (v razumnem roku) - povrnitev premoženjske škode - odškodnina za zmanjšano vrednost nepremičnine - cenitev vrednosti nepremičnine - postavitev izvedenca - izvedensko mnenje - metoda tržne vrednosti - metoda primerljivih prodaj - izvedensko mnenje iz drugega sodnega postopka - postavitev novega izvedenca - nestrinjanje z izvedenskim mnenjem - pravica do izjave - prosta dokazna ocena - razpravno načelo
Izvedensko mnenje iz drugega sodnega postopka se lahko upošteva kot dokaz v pravdi, vendar le pod pogojem, da je med strankama postopka o tem doseženo soglasje oziroma če z uporabo dokaza iz drugega postopka ni bila kršena pravica stranke do izjavljanja.
Dejstvo, da izvedensko mnenje ne potrjuje vseh trditev tožnice, ni razlog, ki bi upravičeval izvedbo novega dokaza, saj nestrinjanje stranke z ugotovitvami izvedenca ne zadošča.
omejitev lastninske pravice - služnost v javno korist - stvarna služnost - ustanovitev stvarne služnosti - negativna služnost - prepoved gradnje - ničnost - gospodarska javna infrastruktura - bazna postaja - dopuščena revizija
Ustanovitev negativne stvarne služnosti, ki na služeči nepremičnini prepoveduje postavitev oziroma obstoj objektov javne gospodarske infrastrukture, je dopustna. Vendar taka služnost učinkuje le na zasebnopravnem področju, torej le kot zasebnopravna omejitev lastninske pravice. Ne izključuje pa negativna služnost možnost prisilne ustanovitve služnosti v javno korist v skladu z določbami sedmega odstavka 20. člena in 21. ter 22. čl. ZEKom oziroma tretjega odstavka 78. čl. in 79 ter 80. čl. ZEKom-1. Na področje javnega prava namreč negativna služnost ne seže.
predlog za dopustitev revizije - dovoljenost revizije - postopek izvršbe in zavarovanja - postopek zavarovanja z začasno odredbo - začasna odredba - novela ZIZ-L - zavrženje predloga za dopustitev revizije
Revizijo v postopkih izvršbe in zavarovanja je zakonodajalec omejil le na točno določene sklepe. Zoper druge sklepe, izdane v tovrstnih postopkih, vključno s sklepi, s katerimi je odločeno o predlogu za izdajo začasne odredbe, ta še vedno ni dovoljena.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz tehtnih razlogov - nezadovoljstvo z delom sodnika - zavrnitev predloga
„Drugi tehtni razlogi“ so po ustaljeni sodni praksi predvsem okoliščine, ki vzbujajo dvom v nepristranskost sodišča. Mednje pa po prav tako ustaljeni sodni praksi ne spada nezadovoljstvo z delom sodišča oziroma njegovimi odločitvami ali uveljavljanje postopkovnih nepravilnosti, za odpravo katerih so na voljo druga pravna sredstva.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS00032606
ZPP člen 142, 142/4, 318, 318/1. URS člen 22, 39. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 10. OZ člen 179.
kršitev osebnostnih pravic - javna oseba - novinar - odgovorni urednik - žalitev časti in dobrega imena - žaljiva izjava - poslanec - Twitter - tehtanje ustavnih pravic - kolizija med svobodo izražanja ter pravico do dobrega imena in časti - pravica do izjave - povrnitev nepremoženjske škode - protipravnost - zamudna sodba - osebno vročanje - vročanje v hišni predalčnik - velikost poštnega predalčnika - fikcija vročitve - nastop fikcije - dopuščena revizija
Odgovor na prvo dopuščeno revizijsko vprašanje se glasi: v primeru, da naslovnik v roku iz 142. člena ZPP pisanja ne prevzame na pošti, je tega dopustno vrniti sodišču, če ga ni mogoče pustiti v hišnem predalčniku, tudi, če je ta premajhen (čeprav je sicer v splošnem uporaben). Z vidika pravice do izjave pa zadošča, da je naslovnik na vrnitev konkretne pošiljke sodišču opozorjen s tipskim obvestilom za primer osebne vročitve v skladu s Pravilnikom o ovojnici za vročanje po pošti v pravdnem postopku, v katerem je navedeno tudi, da bo pismo vrnjeno sodišču, ki je odredilo njegovo vročitev, če naslovnik predalčnika nima ali je ta neuporaben.
Pri presoji o protipravnosti sporne objave na Twitterju ni pravilen jezikovno-analitičen pristop ampak je treba izhajati iz tega, kakšen je bil hipni učinek objave na povprečnega uporabnika oziroma sledilca. Pri omejevanju izražanja v tovrstnem komunikacijskem okolju je treba zaradi doktrine zastraševalnega učinka (chilling effect) hkrati upoštevati način nastajanja sporočil.
Po oceni Vrhovnega sodišča zato, ker gre za objavo na Twitterju, zgolj to, da je toženec objavil le satirično, sarkastično ter za tožnico osebno žaljivo prispodobo, verbalno karikaturo, in ne tudi obsežnejšega vsebinskega odziva na televizijsko oddajo, ne zadošča za oceno, da je bil njegov namen zaničevanje in razvrednotenje tožnice.
Če je sodišče pri presoji protipravnosti pri uresničevanju svobode izražanja prestrogo, lahko posameznike zaradi strahu pred sankcijo odvrača tudi od ustavno še sprejemljivega izražanja in deluje samoomejitveno. To pa je, ko gre za svobodo izražanja, škodljivo za razvoj demokratične družbe in pluralizma. Prav to nehoteno razsežnost zastraševalnega učinka (chilling effect) mora tudi imeti pred očmi sodišče, ko razsoja v primeru konflikta med svobodo izražanja in drugimi ustavnimi pravicami.Ko gre za izražanje prek družbenih omrežij, kot je Twitter, s specifičnim slogom in načinom izražanja, je nevarnost zastrašitvenega učinka toliko večja.
Toženec se je s „čivkom“ odzval na televizijski prispevek, v katerem je novinarka v zvezi s pomembno družbeno temo izpostavila nekatere člane politične stranke, katere predsednik je. Tožnica je bila ob sporni objavi urednica dnevno-informativnih oddaj na nacionalni radioteleviziji. Ta je javni zavod posebnega kulturnega in nacionalnega pomena, saj opravlja javno službo z namenom zagotavljanja demokratičnih, socialnih in kulturnih potreb državljank in državljanov. Tožnica je torej opravljala z vidika pravice javnosti do obveščenosti izjemno pomembno, odgovorno delo ter zato javni kritiki izpostavljeno delo. To pomeni, da je bila tako kot toženec tudi ona javna oseba, pri teh pa so meje dovoljene kritike širše kot pri zasebnikih, zlasti kadar se kritika nanaša na njihovo ravnanje, povezano z družbeno pomembnim položajem, ki ga zasedajo. Zato mora s svojo funkcijo in z njo povezano institucionalno odgovornostjo sprejeti tudi pričakovanja o višjem tolerančnem pragu, takem, kot se pričakuje od nosilcev pomembnih javnih funkcij.
Sodišče je dolžno zavarovati ustavne pravice posameznikov pred zlorabami svobode izražanja, prav tako pa mora paziti, da z omejitvami svobode izražanja ne ogrozi demokratične razprave. Zaradi vsebine toženčevega visoko varovanega političnega sporočila, ki prevladuje nad obliko, v kateri je bilo izraženo in zaradi česar je oblika varovana tako kot vsebina, nadalje, zaradi konteksta v katerem je bila sporna izjava podana ter družbenega položaja obeh pravdnih strank, vključno z institucionalno odgovornostjo tožnice kot urednice dnevno-informativnega programa na javni radioteleviziji, se je večina članov senata Vrhovnega sodišča odločila, da v tem konfliktu med svobodo političnega izražanja toženca in pravico do časti in dobrega imena tožnice da prednost razsvetljenskemu načelu, da samo svobodna razprava o pomembnih družbenih temah omogoča približevanje resnici. Tako je prevladalo stališče, da je treba dati prednost svobodi političnega izražanja. Vrhovno sodišče se zato ni opredeljevalo do nepravnih razsežnosti toženčeve izjave.
dovoljenost revizije - laična revizija - revizija, ki jo vloži stranka sama - postulacijska sposobnost v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi - obvezno zastopanje po odvetniku - brezplačna pravna pomoč - zavrženje revizije
Tožnik je vložil laično revizijo, ki ni dovoljena. Stranka lahko v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik. Izjemoma jih sme opravljati sama, če ima pravniški državni izpit, česar tožnik ni izkazal. Zaključka ne spreminjajo v reviziji izraženi pomisleki glede dodeljevanja brezplačne pravne pomoči, ki bi jih tožnik moral pravočasno uveljaviti v drugih, za to predvidenih (upravnih) postopkih.
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je materialnopravno pravilno zavrženje predloga za obnovo postopka iz razloga nepopolnosti, če predlog ne vsebuje navedb glede procesne skrbnosti v smislu drugega odstavka 395. člena ZPP, in so bile navedbe o tem s strani predlagatelja podane naknadno.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - USTAVNO PRAVO - ZDRAVSTVENO VARSTVO - ZDRAVSTVENA DEJAVNOST
VS00031428
URS člen 49, 49/2. ZZdrS člen 25.
zdravniška služba - specializacija zdravnikov - odobritev zdravniške specializacije - povrnitev stroškov specializacije - zaposlitev v sistemu javnega zdravstva - obvezno zdravstveno zavarovanje - pravica do svobodne izbire zaposlitve - pravica do zdravstvenega varstva - test sorazmernosti - test legitimnosti - dopuščena revizija
Razlaga ZzdrS, ki sta jo zavzeli nižji sodišči, je ustavno skladna in sledi namenu zakona. Dejstvo, da oškodovanost javnih sredstev numerično ni izkazana, ne pomeni, da ni trpel sistem, katerega namen je uresničevanje pravice do zdravstvenega varstva iz 51.člena Ustave. Prav to pa je vrednotna podstat zakonskega pravila, ki ga je toženec prekršil.
Pritožbeno sodišče je pravilno pojasnilo, da je dedičevo ravnanje do zapustnika razlog za razdedinjenje, če tudi po merilih širših družbenih norm (in ne le po merilih zapustnika) pomeni hujšo kršitev moralne dolžnosti. In revizijsko sodišče mu pritrjuje, da je bilo glede na dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča ravnanje toženke prav tako: objektivno gledano z vidika širših družbenih norm je bilo grdo, zavržno, toženkin subjektivni odnos do matere pa (najmanj) nespoštljiv in v nasprotju z njenim dostojanstvom.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz drugih tehtnih razlogov - dvom v nepristranost sodnika - izločitev sodnika
Dedinja z navedenimi razlogi pristranskost očita le razpravljajoči sodnici, kar pa ni razlog za dvom v nepristranskost celotnega pristojnega sodišča oziroma razlog za delegacijo pristojnosti po 67. členu ZPP v zvezi s 163. členom ZD.