kršitev kazenskega zakona - opis kaznivega dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - nasilništvo - grožnja - spravljanje v podrejen položaj - izvršitvene oblike dejanja - telesna poškodba kot zakonski znak
Navedba določenih poškodb v obrazložitvi, poleg teh, ki so navedene v izreku, ne predstavlja kršitve 1. točke 372. člena ZKP, niti ne pomeni prekoračitve obtožbe.
Pri kaznivih dejanjih nasilništva po prvem odstavku 296. člena KZ-1 oziroma grožnje po drugem odstavku 135. člena KZ-1 z izvršitveno obliko grdega ravnanja telesne poškodbe niso zakonski znak kaznivega dejanja.
Pravna teorija kaznivo dejanje nasilništva opredeljuje kot kolektivno kaznivo dejanje.
Oškodovanka je bila takrat, ko je obdolženi brcal, v podrejenem položaju. Ni pa mogoče zaključiti, da je bila intenzivnost in vrsta uporabljene sile takšna, da je bi bilo mogoče šteti, da je šlo za več izvršitvenih oblik izvajanja nasilja, s katerimi bi obdolženec oškodovanko spravljal v podrejen položaj.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - SODNE TAKSE
VS00031355
ZPP člen 105a. OZ člen 4, 9, 101, 261, 336, 336/1, 346.
prodaja nepremičnine - prenos lastninske pravice - delna neizpolnitev pogodbe - pravilo sočasne izpolnitve - pridržna pravica - neizpolnitev obveznosti obeh pogodbenih strank - posledice neizpolnitve pogodbene obveznosti - načelo enakopravnosti udeležencev v obligacijskem razmerju - zastaranje - tek zastaranja le za eno od pogodbenih strank - ustavno skladna razlaga instituta zastaranja - pravna sredstva v postopku odločanja o sodnih taksah
Izrecnega zakonskega pravila, ki bi tek zastaranja terjatve za plačilo kupnine pretrgal ali celo zadržal, dokler ni izpolnjena tudi nasprotna dajatev (izročitev predmeta prodaje), ni. Vendar je pri tej normativni okoliščini razlagalno treba upoštevati dvoje. Prvič, zastaranje (in ne šele pretrganje ali zadržanje zastaranja) je institut, ki predstavlja izjemo od osnovnega pravila in načela (dolžnost izpolnitve obveznosti). Drugič, z ustavnopravnega vidika je zastaranje institut, ki posega v učinkovito pravico do sodnega varstva.
V naravo pravila o sočasni izpolnitvi (ter iz njega izhajajočega ugovora) je vtkano, da dokler si vzajemni nasprotni terjatvi, ki ju ustvarja in povezuje ista pogodbena kavza, stojita neizpolnjeni nasproti, ne more teči zastaranje terjatve zgolj na eni strani. Iz tega sledi, da vse dokler je obstajala sodno iztožljiva obveznost tožnice, da predmet prodaje izroči v posest kupcu, ni moglo zastarati njeno nasprotno sodnovarstveno upravičenje, da uveljavlja pogodbeno protivrednost predmeta prodaje, dogovorjeno v višini pogodbene kupnine.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VS00038573
OZ člen 193. ZASP člen 81, 156, 168, 168/2. ZPP člen 339, 339/2-14.
kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic - uporaba avtorskega dela - kabelska retransmisija glasbenih del - nadomestilo za uporabo - višina nadomestila - tarifa - običajni honorar - zakonske zamudne obresti - začetek teka zamudnih obresti - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - standard obrazloženosti odločbe sodišča druge stopnje - pravica do izjave v postopku - sodba presenečenja
Tožnik je torej že ob vložitvi tožbe predlagal določitev običajnega honorarja oziroma nadomestila na podlagi 81. člena ZASP, kar je sodišče druge stopnje tudi storilo. Glede na navedeno kršitev pravice do izjave v smislu sodbe presenečenja ni podana.
Zaradi preprečevanja negotovosti na strani uporabnikov je Vrhovno sodišče kot znesek običajnega honorarja oziroma nadomestila, ki naj se upošteva do sprejetja oziroma pravnomočne določitve veljavne tarife tudi za preostale spore, določilo znesek 0,198 EUR na naročnika mesečno.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - LASTNINJENJE - STVARNO PRAVO
VS00032044
ZTLR člen 12. ZLNDL člen 3. ZPP člen 367a, 367a/1.
dopuščena revizija - nepremičnina v družbeni lasti - pravica uporabe - pridobitev pravice uporabe na nepremičnini - funkcionalno zemljišče k stavbi - lastninjenje - ugotovitev obstoja lastninske pravice na nepremičnini
Revizija se dopusti glede vprašanja ali je lastnik stavbe na nekdanjem družbenem zemljišču po samem zakonu pridobil pravico uporabe na drugem družbenem zemljišču, če je to postalo funkcionalno zemljišče njegove stavbe po njeni izgradnji in pred nastopom lastninjenja.
- ali je mogoče, sklicujoč se na drugi odstavek 214. člena ZPP, glede na okoliščine konkretnega primera šteti za priznano trditev toženca, "da ob sklenitvi izročilne pogodbe z dne 13. 8. 2013 in ob vknjižbi solastninske pravice na predmetni nepremičnini ni vedel, da naj bi A. A. že pred tem razpolagala s predmetno nepremičnino in da naj bi del solastninske pravice prenesla na tožnika";
- ali je sodišče pri tem kršilo določbe 214. člen ZPP in določbe materialno procesnega vodstva (285. člen ZPP) ter v tej povezavi tudi procesna pravila iz 7. in 212. člena ZPP;
- ali bi pritožbeno sodišče glede na naravo procesnih kršitev, na odpravo katerih je napotilo Vrhovno sodišče RS v sklepu z dne 20. 9. 2018 v zvezi z dopustnostjo toženčevih pritožbenih navedb o dobri veri, moralo v skladu z določbo prvega odstavka 354. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje in ali je pritožbeno sodišče v zvezi s tem kršilo toženčevo pravico do sodnega varstva in pravnega sredstva.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz tehtnih razlogov - objektivna nepristranskost sodišča - videz nepristranskosti - uslužbenka pristojnega sodišča kot stranka v postopku - obrazložitev predloga za delegacijo pristojnosti - zavrnitev predloga
Okoliščina, da je ena od strank postopka zaposlena na sodišču, ki zadevo obravnava, v določenih primerih res lahko pomeni „drug tehten razlog“. Vendar pa takšna okoliščina sama po sebi še ne narekuje ugoditve predlogu. Odločitev o tem je namreč odvisna od vseh okoliščin primera. Tako so pomembna predvsem vprašanja: kakšno delo opravlja ta oseba, kako veliko je sodišče, kakšni so odnosi med zaposlenimi, kakšna je narava spora in kakšna je narava postopka; pa tudi, kako na okoliščino, ki naj bi utemeljevala delegacijo pristojnosti, gledajo stranke postopka.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz tehtnih razlogov - strokovna sodelavka pristojnega sodišča kot stranka v postopku - poslovanje v isti sodni stavbi - objektivna nepristranskost sodišča - videz nepristranskosti sodišča
Okoliščina, da je tožnica kot strokovna sodelavka zaposlena pri sodišču, ki je pristojno za odločanje o njenem zahtevku, je, upoštevaje tudi v predlogu opisan način povezanosti in komuniciranja med oddelkoma, tehten razlog za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča. Ta okoliščina bi utegnila pri nasprotni stranki vzbuditi vtis pristranskosti, hkrati pa bi mogla negativno vplivati na percepcijo javnosti o nevtralnosti in s tem objektivne nepristranskosti odločanja v postopku na drugi stopnji.
Pritožbeno sodišče je pravilno pojasnilo, da je dedičevo ravnanje do zapustnika razlog za razdedinjenje, če tudi po merilih širših družbenih norm (in ne le po merilih zapustnika) pomeni hujšo kršitev moralne dolžnosti. In revizijsko sodišče mu pritrjuje, da je bilo glede na dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča ravnanje toženke prav tako: objektivno gledano z vidika širših družbenih norm je bilo grdo, zavržno, toženkin subjektivni odnos do matere pa (najmanj) nespoštljiv in v nasprotju z njenim dostojanstvom.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - USTAVNO PRAVO - ZDRAVSTVENO VARSTVO - ZDRAVSTVENA DEJAVNOST
VS00031428
URS člen 49, 49/2. ZZdrS člen 25.
zdravniška služba - specializacija zdravnikov - odobritev zdravniške specializacije - povrnitev stroškov specializacije - zaposlitev v sistemu javnega zdravstva - obvezno zdravstveno zavarovanje - pravica do svobodne izbire zaposlitve - pravica do zdravstvenega varstva - test sorazmernosti - test legitimnosti - dopuščena revizija
Razlaga ZzdrS, ki sta jo zavzeli nižji sodišči, je ustavno skladna in sledi namenu zakona. Dejstvo, da oškodovanost javnih sredstev numerično ni izkazana, ne pomeni, da ni trpel sistem, katerega namen je uresničevanje pravice do zdravstvenega varstva iz 51.člena Ustave. Prav to pa je vrednotna podstat zakonskega pravila, ki ga je toženec prekršil.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz drugih tehtnih razlogov - dvom v nepristranost sodnika - izločitev sodnika
Dedinja z navedenimi razlogi pristranskost očita le razpravljajoči sodnici, kar pa ni razlog za dvom v nepristranskost celotnega pristojnega sodišča oziroma razlog za delegacijo pristojnosti po 67. členu ZPP v zvezi s 163. členom ZD.
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je materialnopravno pravilno zavrženje predloga za obnovo postopka iz razloga nepopolnosti, če predlog ne vsebuje navedb glede procesne skrbnosti v smislu drugega odstavka 395. člena ZPP, in so bile navedbe o tem s strani predlagatelja podane naknadno.
dovoljenost revizije - laična revizija - revizija, ki jo vloži stranka sama - postulacijska sposobnost v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi - obvezno zastopanje po odvetniku - brezplačna pravna pomoč - zavrženje revizije
Tožnik je vložil laično revizijo, ki ni dovoljena. Stranka lahko v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik. Izjemoma jih sme opravljati sama, če ima pravniški državni izpit, česar tožnik ni izkazal. Zaključka ne spreminjajo v reviziji izraženi pomisleki glede dodeljevanja brezplačne pravne pomoči, ki bi jih tožnik moral pravočasno uveljaviti v drugih, za to predvidenih (upravnih) postopkih.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS00032606
ZPP člen 142, 142/4, 318, 318/1. URS člen 22, 39. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 10. OZ člen 179.
kršitev osebnostnih pravic - javna oseba - novinar - odgovorni urednik - žalitev časti in dobrega imena - žaljiva izjava - poslanec - Twitter - tehtanje ustavnih pravic - kolizija med svobodo izražanja ter pravico do dobrega imena in časti - pravica do izjave - povrnitev nepremoženjske škode - protipravnost - zamudna sodba - osebno vročanje - vročanje v hišni predalčnik - velikost poštnega predalčnika - fikcija vročitve - nastop fikcije - dopuščena revizija
Odgovor na prvo dopuščeno revizijsko vprašanje se glasi: v primeru, da naslovnik v roku iz 142. člena ZPP pisanja ne prevzame na pošti, je tega dopustno vrniti sodišču, če ga ni mogoče pustiti v hišnem predalčniku, tudi, če je ta premajhen (čeprav je sicer v splošnem uporaben). Z vidika pravice do izjave pa zadošča, da je naslovnik na vrnitev konkretne pošiljke sodišču opozorjen s tipskim obvestilom za primer osebne vročitve v skladu s Pravilnikom o ovojnici za vročanje po pošti v pravdnem postopku, v katerem je navedeno tudi, da bo pismo vrnjeno sodišču, ki je odredilo njegovo vročitev, če naslovnik predalčnika nima ali je ta neuporaben.
Pri presoji o protipravnosti sporne objave na Twitterju ni pravilen jezikovno-analitičen pristop ampak je treba izhajati iz tega, kakšen je bil hipni učinek objave na povprečnega uporabnika oziroma sledilca. Pri omejevanju izražanja v tovrstnem komunikacijskem okolju je treba zaradi doktrine zastraševalnega učinka (chilling effect) hkrati upoštevati način nastajanja sporočil.
Po oceni Vrhovnega sodišča zato, ker gre za objavo na Twitterju, zgolj to, da je toženec objavil le satirično, sarkastično ter za tožnico osebno žaljivo prispodobo, verbalno karikaturo, in ne tudi obsežnejšega vsebinskega odziva na televizijsko oddajo, ne zadošča za oceno, da je bil njegov namen zaničevanje in razvrednotenje tožnice.
Če je sodišče pri presoji protipravnosti pri uresničevanju svobode izražanja prestrogo, lahko posameznike zaradi strahu pred sankcijo odvrača tudi od ustavno še sprejemljivega izražanja in deluje samoomejitveno. To pa je, ko gre za svobodo izražanja, škodljivo za razvoj demokratične družbe in pluralizma. Prav to nehoteno razsežnost zastraševalnega učinka (chilling effect) mora tudi imeti pred očmi sodišče, ko razsoja v primeru konflikta med svobodo izražanja in drugimi ustavnimi pravicami.Ko gre za izražanje prek družbenih omrežij, kot je Twitter, s specifičnim slogom in načinom izražanja, je nevarnost zastrašitvenega učinka toliko večja.
Toženec se je s „čivkom“ odzval na televizijski prispevek, v katerem je novinarka v zvezi s pomembno družbeno temo izpostavila nekatere člane politične stranke, katere predsednik je. Tožnica je bila ob sporni objavi urednica dnevno-informativnih oddaj na nacionalni radioteleviziji. Ta je javni zavod posebnega kulturnega in nacionalnega pomena, saj opravlja javno službo z namenom zagotavljanja demokratičnih, socialnih in kulturnih potreb državljank in državljanov. Tožnica je torej opravljala z vidika pravice javnosti do obveščenosti izjemno pomembno, odgovorno delo ter zato javni kritiki izpostavljeno delo. To pomeni, da je bila tako kot toženec tudi ona javna oseba, pri teh pa so meje dovoljene kritike širše kot pri zasebnikih, zlasti kadar se kritika nanaša na njihovo ravnanje, povezano z družbeno pomembnim položajem, ki ga zasedajo. Zato mora s svojo funkcijo in z njo povezano institucionalno odgovornostjo sprejeti tudi pričakovanja o višjem tolerančnem pragu, takem, kot se pričakuje od nosilcev pomembnih javnih funkcij.
Sodišče je dolžno zavarovati ustavne pravice posameznikov pred zlorabami svobode izražanja, prav tako pa mora paziti, da z omejitvami svobode izražanja ne ogrozi demokratične razprave. Zaradi vsebine toženčevega visoko varovanega političnega sporočila, ki prevladuje nad obliko, v kateri je bilo izraženo in zaradi česar je oblika varovana tako kot vsebina, nadalje, zaradi konteksta v katerem je bila sporna izjava podana ter družbenega položaja obeh pravdnih strank, vključno z institucionalno odgovornostjo tožnice kot urednice dnevno-informativnega programa na javni radioteleviziji, se je večina članov senata Vrhovnega sodišča odločila, da v tem konfliktu med svobodo političnega izražanja toženca in pravico do časti in dobrega imena tožnice da prednost razsvetljenskemu načelu, da samo svobodna razprava o pomembnih družbenih temah omogoča približevanje resnici. Tako je prevladalo stališče, da je treba dati prednost svobodi političnega izražanja. Vrhovno sodišče se zato ni opredeljevalo do nepravnih razsežnosti toženčeve izjave.
URS člen 22, 23. ZVPSBNO člen 4, 16, 21, 21/1, 21/2. ZPP člen 5, 8, 214, 254, 254/2, 254/3, 286, 378. OZ člen 168. ZRPPN člen 9.
odškodninska odgovornost države za delo sodišča - nepravdni postopek - trajanje sodnega postopka - sojenje brez nepotrebnega odlašanja (v razumnem roku) - povrnitev premoženjske škode - odškodnina za zmanjšano vrednost nepremičnine - cenitev vrednosti nepremičnine - postavitev izvedenca - izvedensko mnenje - metoda tržne vrednosti - metoda primerljivih prodaj - izvedensko mnenje iz drugega sodnega postopka - postavitev novega izvedenca - nestrinjanje z izvedenskim mnenjem - pravica do izjave - prosta dokazna ocena - razpravno načelo
Izvedensko mnenje iz drugega sodnega postopka se lahko upošteva kot dokaz v pravdi, vendar le pod pogojem, da je med strankama postopka o tem doseženo soglasje oziroma če z uporabo dokaza iz drugega postopka ni bila kršena pravica stranke do izjavljanja.
Dejstvo, da izvedensko mnenje ne potrjuje vseh trditev tožnice, ni razlog, ki bi upravičeval izvedbo novega dokaza, saj nestrinjanje stranke z ugotovitvami izvedenca ne zadošča.
predlog za dopustitev revizije - dovoljenost revizije - postopek izvršbe in zavarovanja - postopek zavarovanja z začasno odredbo - začasna odredba - novela ZIZ-L - zavrženje predloga za dopustitev revizije
Revizijo v postopkih izvršbe in zavarovanja je zakonodajalec omejil le na točno določene sklepe. Zoper druge sklepe, izdane v tovrstnih postopkih, vključno s sklepi, s katerimi je odločeno o predlogu za izdajo začasne odredbe, ta še vedno ni dovoljena.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz tehtnih razlogov - nezadovoljstvo z delom sodnika - zavrnitev predloga
„Drugi tehtni razlogi“ so po ustaljeni sodni praksi predvsem okoliščine, ki vzbujajo dvom v nepristranskost sodišča. Mednje pa po prav tako ustaljeni sodni praksi ne spada nezadovoljstvo z delom sodišča oziroma njegovimi odločitvami ali uveljavljanje postopkovnih nepravilnosti, za odpravo katerih so na voljo druga pravna sredstva.
omejitev lastninske pravice - služnost v javno korist - stvarna služnost - ustanovitev stvarne služnosti - negativna služnost - prepoved gradnje - ničnost - gospodarska javna infrastruktura - bazna postaja - dopuščena revizija
Ustanovitev negativne stvarne služnosti, ki na služeči nepremičnini prepoveduje postavitev oziroma obstoj objektov javne gospodarske infrastrukture, je dopustna. Vendar taka služnost učinkuje le na zasebnopravnem področju, torej le kot zasebnopravna omejitev lastninske pravice. Ne izključuje pa negativna služnost možnost prisilne ustanovitve služnosti v javno korist v skladu z določbami sedmega odstavka 20. člena in 21. ter 22. čl. ZEKom oziroma tretjega odstavka 78. čl. in 79 ter 80. čl. ZEKom-1. Na področje javnega prava namreč negativna služnost ne seže.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - STVARNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS00032081
ZPP člen 347, 347/2, 347/3, 347/3-1, 355, 355/1, 357a, 357a/1, 357a/2, 357a/5, 358, 358/1, 358/1-1. URS člen 23, 25.
predlog za določitev nujne poti - pritožba zoper sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sklepa sodišča prve stopnje - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - zmotna uporaba materialnega prava - izvedba glavne obravnave pred sodiščem druge stopnje - dopolnitev postopka - načelo ekonomičnosti - načelo smotrnosti - trditvena podlaga - presoja trditvene podlage - materialno procesno vodstvo
Pritožnik ima prav; razveljavitveni sklep sodišča druge stopnje je kljub obširnemu utemeljevanju razveljavitve vsebinsko prazen. Bere se kot zbirek vseh možnih alibijev, s pomočjo katerih se skuša pritožbeno sodišče izogniti pritožbeni obravnavi oziroma meritorni presoji nujne poti. Resda je ta lahko zanj zahtevna oziroma težavna, a to ne sme biti samostojen razlog za razveljavitev. Pri presoji (ne)utemeljenosti instančne razveljavitve, kot jo ureja 357.a člen ZPP, tako ni dovolj, da sodišče druge stopnje le naniza (oziroma si zagotovi) vsa mogoča dogmatična zavarovanja, temveč je bistveno, da so ta v razmerju do vsakokratnega postopka predvsem prepričljivo procesno in praktično osmišljena.
Instančno sodišče je prvostopenjski sklep razveljavilo, ker zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni bilo ugotovljeno popolno dejansko stanje, tj. dejanska raba nepremičnin. To ni predmet presoje v tem pritožbenem postopku. Ob takem zavzetem stališču pa bi moralo sodišče druge stopnje (vsaj poskusiti) očitano pomanjkljivost najprej sámo odpraviti in s tem zapolniti zaznano praznino. ZPP nalaga sodišču druge stopnje, da razpiše pritožbeno obravnavo, če je treba zapolniti upoštevno dejansko stanje z neugotovljenimi, a zatrjevanimi dejstvi. Če ima pritožbeno sodišče na voljo ustrezne procesne možnosti, a jih (prehitro) ne izkoristi, razveljavitev in ponovitev celotnega sojenja gotovo ni smotrna.