ZDR-1 člen 7, 8, 85, 85/1, 89, 89/1, 89/1-3, 89/2, 118.. OZ člen 179.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga - sodna razveza - trpinčenje na delovnem mestu - mobing
Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da so očitane kršitve, da tožnik omogoča osebam zadrževanje v servisu gasilskega doma, da ignorira nadrejene, da ne upošteva navodil delodajalca in malomarno opravlja svoje delo, premalo konkretizirane. Prav tako se pritožbeno sodišče strinja glede očitanih kršitev z dne 5. 12. 2014, 6. 12. 2014, 18. 12. 2014 in 19. 12. 2014 (na primer, da ni opravil vseh delovnih nalog vezanih na čistočo gasilskega doma,...), da v dokaznem postopku ni bilo ugotovljeno, da bi ravno tožnik storil te kršitve. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga nezakonita.
V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo tudi o plačilu odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu oziroma mobinga. Tožnika so nadrejeni poniževali, ga zaničevali in z njim neetično komunicirali, v posledici navedenega se je tožnik psihično zrušil in potreboval zdravniško in psihiatrično pomoč. Zato je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.
ZDR-1 člen 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.. KZ-1 člen 122, 122/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - elementi kaznivega dejanja - kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe - možnost nadaljevanja delovnega razmerja
Za razliko od tožnika, tožena stranka v zvezi z vprašanjem možnosti nadaljevanja delovnega razmerja s tožnikom ni podala posebnih dokaznih predlogov, četudi uporaba prvega odstavka 109. člena ZDR-1 ni zgolj pravno vprašanje. Predvsem pa iz pritožbenih navedb napačno izhaja, kot da je odločitev o tem vprašanju zgolj v domeni predstojnika (tožena stranka npr. njegovega zaslišanja ni predlagala) oziroma v pristojnosti delodajalca - kot da ne bi bil možen niti sodni preizkus takšne odločitve.
Glede na ugotovljeno dejstvo, da je tožnica v skladu z dovoljenjem oziroma odobritvijo nadrejene delavke lahko opravljala delo tudi na domu (tako kot ostali zaposleni) in da je pomemben delež njenega dela pri toženi stranki predstavljalo terensko delo, so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da je že na podlagi stanja ur tožnice v spornem letu treba zaključiti, da tožnica ni bila vpeta v delovni proces pri toženi stranki in da ni opravljala nalog, ki so jih opravljali primerljivi ostali redno zaposleni delavci.
Dejstvo, da je tožnica kot s. p. na svoj TRR prejemala tudi nakazila s strani drugih naročnikov, ne predstavlja ovire za ugotovitev, da so med tožnico in toženo stranko obstajali vsi elementi delovnega razmerja.
Plačilo avtorskega honorarja ne more biti ovira za ugotovitev obstoja delovnega razmerja.
Uredba (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti ( in Švico) člen 19.. Uredba (ES) št. 987/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. septembra 2009 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe (ES) št. 883/2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti ( in Švico) člen 25.. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (prečiščeno besedilo) (2003) člen 129, 129/1, 103, 132, 133, 133/1.. ZZVZZ-UPB3 člen 25, 25/2, 44a, 44b, 44c.. URS člen 22.
povrnitev stroškov zdravljenja v tujini - načrtovano zdravljenje v tujini - nujna medicinska pomoč - kršitev načela konktradiktornosti - enako varstvo pravic - zavrnitev dokaznega predloga - izvedensko mnenje
Ali je tožnik na službenem potovanju v Nemčiji uveljavljal pravico do nujnega zdravljenja in nujne medicinske pomoči, v doslej izvedenem dokaznem postopku ni bilo popolnoma razčiščeno. Čeprav je tožnik za dokazovanje zatrjevanja, da je med službenim potovanjem v Nemčiji potreboval nujno zdravljenje in nujno medicinsko pomoč ter ni šlo za načrtovane zdravstvene storitve, predlagal pridobitev sodno izvedenskega mnenja, je sodišče prve stopnje ta dokazni predlog zavrnilo kot nepotreben. Zavrnitev dokaznega predloga, da se pridobi (neodvisno in nepristransko) sodno izvedensko mnenje v okoliščinah konkretnega primera, ko je bistvo spora prav v tem, ali je šlo pri tožniku za nujno zdravljenje, za kar sodišče seveda nima potrebnega medicinskega strokovnega znanja, ob sočasnem utemeljevanju zaključka, da ni šlo za nujno zdravljenje, z mnenjem, pridobljenim že v predsodnem upravnem postopku, predstavlja nedopustno kršitev načela kontradiktornosti, ki je izraz enakega varstva pravic v postopku iz 22. člena Ustave RS.
zavrženje tožbe - pogodba o zaposlitvi za določen čas - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas - sodno varstvo - predhodno varstvo pravic pri delodajalcu
Ko javnemu uslužbencu, za katerega se uporablja tudi drugi del ZJU, preneha delovno razmerje za določen čas zaradi poteka tega časa, in o tem prejme le pisno obvestilo (ali če se to zgodi brez takšnega obvestila - glede na že jasno določen čas trajanja delovnega razmerja do določenega datuma v pogodbi o zaposlitvi), ni podlage za uveljavljanje predhodnega varstva (vložitve zahteve in nato pritožbe) po določbah 24. in nadaljnjih členov ZJU. Takšna zahteva je lahko upravičena le v času trajanja delovnega razmerja. Po tem, ko delovno razmerje že preneha, vlaganje zahtev za odpravo kršitev in odločanje s pisnimi sklepi ni niti smiselno niti predvideno. Zato je Vrhovno sodišče RS v zvezi z uveljavljanjem pravice do transformacije delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas zavzelo stališče, da je predhodna pritožba pri delodajalcu v smislu 25. člena ZJU procesna predpostavka za vložitev tožbe le v tistih primerih, ko delavec uveljavlja transformacijo v času trajanja delovnega razmerja.
Skladno s prvim odstavkom 63. člena ZPIZ-2 je invalidnost podana v primeru, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene v skladu s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Kot pa to izhaja tudi iz že zavzetega stališča pritožbenega sodišča v drugih zadevah po definiciji iz prvega odstavka 63. člena ZPIZ-2, ugotavljanje invalidnosti ni več pogojeno s trajno spremembo zdravstvenega stanja (kot je to veljajo po ZPIZ/92). Invalidnost je zato potrebno ugotavljati tudi, če spremembe v zdravstvenem stanju niso končne, ker je še mogoče pričakovati izboljšanje.
ZDR člen 128.. ZDR-1 člen 135, 135/1.. ZDCOPMD člen 5.
nadurno delo - plačilo razlike plače - voznik tovornega vozila
Glede na to, da je ugotovljeno, da je moral tožnik uporabljati tudi magnet, da je tahograf kazal le ure vožnje, da se je razkladanje in nakladanje ni beležilo kot delo, temveč kot počitek, ter na podlagi izpovedi tako tožnika kot tudi prič, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo tudi obseg oz. število teh naklad in razklad, glede na število voženj, ki jih je tožnik povprečno opravil na mesec oz. na teden ter na podlagi vseh teh ugotovitev odločilo o višini oz. o trajanju dodatnih ur, ki jih je moral delavec opraviti.
plačilo razlike plače - pobot izplačila plače - dnevnica
Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je na predlog tožene stranke znesek iz naslova preveč izplačanih dnevnic v vtoževanem obdobju (ki ga je izračunal sodni izvedenec finančne stroke) odštelo od zneskov neto razlik v plači in razlik povrnitve stroškov za prevoz na delo in z dela, ki jih je tožena stranka tožniku obračunala in izplačala v prenizkih mesečnih zneskih v spornem obdobju. S tem je dejansko prišlo do delnega pobotanja teh terjatev, kljub temu, da za to niso bili izpolnjeni pogoji po 136. členu ZDR. V kolikor je tožena stranka menila, da je tožnik iz naslova preveč izplačanih dnevnic prejel višje zneske od tistih, ki bi mu na podlagi Uredbe o plačilu stroškov za službena potovanja v tujino pripadali, bi lahko te preveč izplačane dnevnice v tem individualnem delovnem sporu uveljavljala od tožnika bodisi z nasprotno tožbo bodisi s procesnim pobotnim ugovorom.
Ni bilo podlage za valorizacijo zneska, ki mu ga je tožena stranka izplačala na podlagi pravnomočne sodbe. S tem, ko je tožena stranka delno izpolnila svojo obveznost do tožnika s plačilom spornega zneska, ni nastopil primer, kot ga opredeljuje 372. člen OZ niti ni prišlo do predčasnega plačila, ki ga ureja 373. člen OZ. To pa pomeni, da dolguje tožena stranka tožniku tudi zakonske zamudne obresti od zneska, prisojenega v I. točki izreka te sodbe, in sicer od dneva vložitve tožbe do 28. 5. 2017.
Na podlagi medicinske dokumentacije in izvedenskega mnenja je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da pri tožniku ni anatomskih ali funkcionalnih okvar, ki bi jih bilo mogoče oceniti kot telesno okvaro po kriterijih Samoupravnega sporazuma o seznamu telesnih okvar.
Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da bi morala tožeča stranka za presojo kršitve patenta v zvezi z izdajo začasne odredbe predložiti prevod opisa evropskega patenta v slovenski jezik, sicer naj bi postavitev izvedenca patente stroke, ki naj bi podal ugotovitve glede kršitve patenta, predstavljala izvedbo informativnega dokaza.
Utemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker pri presoji bistvenih karakteristik izuma ni upoštevalo doktrine ekvivalentov. Ta določa, da je pri presoji obsega varstva, ki ga zagotavlja evropski patent, treba upoštevati vsak element, ki je enakovreden elementu določenem v patentnih zahtevkih.
Ker se sodišče prve stopnje zaradi pomanjkanja strokovnega tehničnega znanja očitno ni moglo opredeliti do nasprotujočih si navedb pravdnih strank, je za presojo vprašanja, ali je tožeča stranka s stopnjo verjetnosti izkazala domnevno kršitveno ravnanje glede na ugotovljen obseg patentnega varstva, potrebna izvedba dokaza s postavitvijo izvedenca patentne stroke.
CARINE - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00006253
KZ-1 člen 186, 186/1, 186/3. ZKP člen 18, 83, 154. ZCS-1 člen 2, 8, 12. ZNDM-2 člen 35, 35b. URS člen 25, 29. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6.
nedovoljeni dokazi - izločitev dokazov - prikriti preiskovalni ukrepi - carinski postopek - trošarinski nadzor - utemeljeni razlogi za sum - neupravičen promet s prepovedanimi drogami - kriminalna združba - hišna preiskava - odredba za hišno preiskavo
S tem, ko je policija, ki je zoper oba obtožena izvajala prikrite preiskovalne ukrepe, obvestila delavce Carinske uprave, da naj bi obtožena prevažala nekaj nezakonitega, in so zato cariniki opravili trošarinski pregled ter tudi carinski pregled v okviru svojih pooblastil, ni mogoče govoriti o nepoštenem postopku, čeprav so obstajali utemeljeni razlogi za sum, da obtožena prevažata prepovedano drogo. S takšnim ravnanjem policistov, ki so na ta način varovali tajnost prikritih ukrepov, ki so se vršili zoper druge osumljence v kriminalni združbi, ni bila obtoženima kršena nobena z ustavo določena človekova pravica ali svoboščina.
dejanska posest - način izvrševanja posesti - opustitev posesti - možnost uporabe solastne nepremičnine
Za posest stanovanjske hiše ni odločilno, da lastnik v njej živi, pač pa zadošča, da mu je stvar dostopna in da lahko izvaja svojo dejansko oblast nad njo (da ima možnost prostore in stvari v njej uporabljati), kar je tožeča stranka imela, saj je imela ključe stanovanjske hiše, vse do trenutka, ko je prvi toženec zamenjal ključavnico. Tožena stranka tudi sicer ni niti trdila niti dokazala, da je tožeča stranka pred tem že opustila svojo posest.
KZ-1 člen 196, 196/1, 196/2. ZKP člen 358, 358-3, 372, 372-1. ZPIZ-1 člen 39, 39/4.
kršitev temeljnih pravic delavcev - opis kaznivega dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - prepovedana posledica - pokojninsko in invalidsko zavarovanje - izračun pokojninske osnove - dokazna ocena - direktni naklep - pravice iz socialnega varstva - obvezni prispevki za socialno varnost - objektivna nezmožnost
Opis kaznivega dejanja po 196. členu KZ-1 je dovolj konkretiziran takrat, ko je iz izreka sodbe razvidno, katerim delavcem, v katerem obdobju in v kakšni skupni višini niso bili plačani prispevki za socialno varnost.
Nastanku prepovedane posledice ustreza že dejstvo neplačila predpisanih prispevkov, s čimer je že poseženo v pravice delavcev do socialne varnosti.
Obdolženca objektivno nista bila zmožna plačati prispevkov, zato je izključena njuna krivda (direktni naklep) za kaznivo dejanje.
ZVis člen 63.. ZDR-1 člen 54, 54/1, 54/1-11, 54/2, 118, 118/1.. ZUJF člen 183.
transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas - projektno organizirano delo - pogodba o zaposlitvi za določen čas - zakoniti razlog - raziskovalno delo - sodna razveza - denarno povračilo
To, da tožnik v najavi izvedbe študijskega procesa za študijsko leto 2016/2017 ni bil predviden za opravljanje pedagoškega dela, ni odločilna okoliščina za ugotovitev obstoja delovnega razmerja od 1. 10. 2016 dalje. Tudi to, kar poudarja pritožba, da so organi tožene stranke samostojni pri določanju izvajalcev študijskih programov, ni relevantno za odločitev, da tožniku delovno razmerje 30. 9. 2016 ni prenehalo in mu od 1. 10. 2016 dalje še traja. Takšna odločitev je namreč zgolj posledica ugotovitve, da se je delovno razmerje transformiralo iz določenega v nedoločen čas oziroma, da je med tožnikom in toženo stranko obstajalo delovno razmerje za nedoločen čas, glede katerega ni bilo zakonitih razlogov za prenehanje. To vprašanje, ali bi tožena stranka za tožnika imela delo ali ne, bi utegnilo biti relevantno šele v primeru vprašanja tožnikove reintegracije, ki pa ni več odprto, saj je sodišče prve stopnje pravnomočno zavrnilo tožnikov zahtevek za vrnitev na delo k toženi stranki, pogodbo o zaposlitvi pa je sodno razvezalo.
Pritožba utemeljeno opozarja, da iz izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje ne izhaja, kako je sodišče v razmerju do ugotovitve, da odsotnosti tožnika v času od 1. 3. do 9. 3. 2016 ni mogoče šteti in evidentirati kot koriščenje letnega dopusta, presojalo sklep načelnika Upravne enote A. z dne 1. 6. 2016 in sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 20. 7. 2016, saj sta bila prav ta dva sklepa razlog za vložitev tožbe. Iz tožbenega zahtevka je razvidno, da je tožnik oba navedena sklepa izrecno izpodbijal in predlagal njuno odpravo (pravilno: razveljavitev), sodišče prve stopnje pa je takšen tožbeni zahtevek zavrnilo. Vendar iz obrazložitve sodbe ni razvidno, iz katerih razlogov je bila sprejeta takšna odločitev. V sodbi se sodišče do izpodbijanih sklepov sploh ni opredelilo. Zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti.
Čeprav je toženka s sklepom z dne 29. 2. 2016 nezakonito tožniku odredila izrabo dopusta v spornem terminu, ostaja nesporno dejstvo, da je tožnik v tem terminu dopust dejansko nastopil in ga v trajanju 7 dni tudi izkoristil. Res pa je, da je bil ta dopust izkoriščen v nasprotju s 162. in 163. členom ZDR-1. O tem je pravilno in ustrezno obrazložila Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja v svojem sklepu z dne 20. 4. 2016, ko je ugodila tožnikovi pritožbi in sklep prvostopnega organa z dne 29. 2. 2016 odpravila. Tako je komisija navedla, da se na podlagi prvega odstavka 163. člena ZDR-1 letni dopust izrablja upoštevaje potrebe delovnega procesa ter možnosti za počitek in rekreacijo delavca ter upoštevaje njegove družinske obveznosti. O načinu izrabe letnega dopusta sicer odloča delodajalec, vendar je pri tem omejen z okoliščinami iz prvega odstavka 163. člena ZDR-1. Brez upoštevanja delavčevih možnosti za počitek in rekreacijo ter njegovih družinskih obveznosti delodajalec ne more enostransko odrejati delavcu koriščenja dopusta. To bi bilo izjemoma možno le zaradi utemeljenih potreb delovnega procesa. Ker se toženka v konkretnem primeru teh pravil ni držala in je tožnik dopust moral izrabiti v nasprotju s temi pravili, je toženka kot delodajalec tožniku odškodninsko odgovorna za škodo, ki mu jo je povzročila s kršenjem pravic iz delovnega razmerja.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00007962
ZDR člen 6a, 6a/4, 45, 45/1, 45/2, 45/3.. ZDR-1 člen 7, 7/4, 8, 47, 47/1.. OZ člen 131, 179, 179/1, 189, 299.
odškodninska odgovornost delodajalca - trpinčenje na delovnem mestu - nepremoženjska škoda
Tožena stranka tožniku ni zagotavljala varstva pred trpinčenjem na delovnem mestu (delavci s tožnikom po navodilih tožene stranke niso smeli komunicirati, tožena stranka tožniku ni zagotavljala ustreznega dela,...), zaradi katerega je tožnik (tako izhaja iz ugotovitev izvedenca psihiatrične stroke) utrpel škodo. Zato je podana odškodninska odgovornost tožene stranke.
Tako škoda v obliki duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti kot tudi škoda v obliki duševnih bolečin zaradi kršitve osebnostnih pravic, ne glede na to, ali sta uveljavljani v dveh ločenih tožbenih zahtevkih ali pa v enem skupnem, sta pravno priznani obliki škode v skladu s prvim odstavkom 179. člena OZ. To velja tudi za spor o trpinčenju na delovnem mestu, v katerem lahko delavec toži za odškodnino za povrnitev vseh pravno priznanih oblik škode, ki jih priznava prvi odstavek 179. člena OZ, kot tudi za povrnitev škode v obliki duševnih bolečin zaradi trpinčenja na delovnem mestu, ki jo priznava 8. člen ZDR-1.
ZIZ člen 72, 72/2, 72/4. ZST-1 člen 5, 5/1, 5/1-1. ZST-1 tarifna številka 4.0.1.
odlog izvršbe na premičnine - izvršitelj - nastanek taksne obveznosti za sklep o odlogu izvršbe
Taksna obveznost za postopek o predlogu za odlog izvršbe nastane le v primeru, ko upnik predlaga odlog pri sodišču. Postopek z upnikovim predlogom za odlog izvršbe na premičnine je v celoti prepuščen izvršitelju. Izvršitelj v primeru, ko upnik predlogu za odlog soglasja dolžnika ne priloži, nadaljuje z opravljanjem izvršilnih dejanj, o čemer upnika le obvesti. Zato sodišče prve stopnje ni imelo podlage za pozivanje izvršitelja, da predloži upnikov predlog za odlog izvršbe z rubežem dolžnikovih premičnin, podan brez soglasja dolžnika, in posledično za odločitev. Za upnika glede na navedeno ni nastala taksna obveznost ob vložitvi predloga za odlog izvršbe pri izvršitelju, na kar ne vpliva, da je sodišče prve stopnje o predlogu za odlog izvršbe v konkretni zadevi odločilo.
nadaljevanje izvršbe z dediči - dedna transimisija - odstop dednega deleža - sklep o dedovanju - javna ali po zakonu overjena zasebna listina
Čeprav v sklepu o dedovanju navedeni novi dolžniki niso bili razglašeni kot dediči po pokojnem prvotnem dolžniku, je iz vsebine sklepa razvidno, da je na njih kot dediče po pokojnem prvotnem dolžniku prešla pravica, da pridobijo dediščino po prej umrlem očetu prvotnega dolžnika. Njihov položaj je razviden tudi iz sklepa o dedovanju, ko jih je sodišče prve stopnje pri postavitvi skrbnika za poseben primer opredelilo kot dediče prvega dednega reda po zapustniku, dolžniku iz predmetne izvršilne zadeve.
Za dolžnika, ki ni bil razglašen za dediča po pokojnem dolžniku, niti ni v izreku sklepa o dedovanju ugotovljeno, da bi kot dedič po njem uveljavil dedno pravico do zapuščine po prej umrlem očetu prvotnega dolžnika, temveč je bil razglašen za dediča po prej umrlem očetu prvotnega dolžnika na podlagi odstopa dednega deleža njegove hčere, sklep o dedovanju ni listina, ki bi izkazala prehod obveznosti (oziroma dela obveznosti) nanj kot dediča po pokojnem prvotnem dolžniku.
ZOdv člen 4, 55.. ZPP člen 115, 199, 199/1.. ZPIZ-2 člen 68, 170, 170/2, 171, 171/2, 190, 191, 428.. ZDSS-1 člen 69.. ZDR-1 člen 7, 7/4.. - člen 4.
I. kategorija invalidnosti - invalidnina - stranska intervencija - vzrok invalidnosti - poklicna bolezen - mobing
V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje v sporu glede vzroka invalidnosti zakonito dopustilo stransko intervencijo tožničinega delodajalca na strani tožene stranke. Po 1. odstavku 199. člena ZPP v zvezi z 69. členom ZDSS-1, se lahko, kdor ima pravni interes, da v pravdi, ki teče med drugimi, zmaga ena od strank, pridruži tej stranki. Predpostavka stranske intervencije je torej poseben intervencijski interes. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je v konkretnem sporu, ko tožnica med drugim kot vzrok I. kategorije invalidnosti uveljavlja poklicno bolezen, izkazan pravni interes delodajalca, da uspe toženec. To še zlasti, ker naj bi po zatrjevanju tožnice do invalidnosti prišlo zaradi mobinga.
Za opredelitev bolezni kot poklicne, je med drugim bistveno tudi to, da je daljši in neposreden vpliv delovnega mesta, na katerem je zavarovanec delal, vzrok za nastanek bolezni. Mobinga ni mogoče šteti za neposreden vpliv delovnega procesa in delovnih pogojev na določenem delovnem mestu. To pa je za pritožbeno rešitev zadeve edino relevantno. Stališče, da mobing ni niti poklicna bolezen niti poškodba pri delu, je bilo v sodni praksi pritožbenega sodišča že zavzeto.