ZDR člen 128.. ZDR-1 člen 135, 135/1.. ZDCOPMD člen 5.
nadurno delo - plačilo razlike plače - voznik tovornega vozila
Glede na to, da je ugotovljeno, da je moral tožnik uporabljati tudi magnet, da je tahograf kazal le ure vožnje, da se je razkladanje in nakladanje ni beležilo kot delo, temveč kot počitek, ter na podlagi izpovedi tako tožnika kot tudi prič, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo tudi obseg oz. število teh naklad in razklad, glede na število voženj, ki jih je tožnik povprečno opravil na mesec oz. na teden ter na podlagi vseh teh ugotovitev odločilo o višini oz. o trajanju dodatnih ur, ki jih je moral delavec opraviti.
sklepčnost tožbe - materialno procesno vodstvo - vlaganja v tujo nepremičnino - pridobitev lastninske pravice na podlagi dogovora o skupni gradnji
Pritožbeno sodišče na oceno sodišča prve stopnje, da je bila tožba sklepčna, ni vezano in lahko tudi samo ugotovi, da tožba ni sklepčna. Vendar pa mora v tem primeru v skladu z ustavno zahtevo po enakem varstvu pravic iz 22. člena Ustave zagotoviti, da stranka ne bo v bistveno slabšem položaju, kot bi bila v primeru, če bi to ugotovilo že sodišče prve stopnje (tudi tožena stranka na nesklepčnost med postopkom na prvi stopnji ni opozarjala).
ZDR-1 člen 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.. KZ-1 člen 122, 122/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - elementi kaznivega dejanja - kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe - možnost nadaljevanja delovnega razmerja
Za razliko od tožnika, tožena stranka v zvezi z vprašanjem možnosti nadaljevanja delovnega razmerja s tožnikom ni podala posebnih dokaznih predlogov, četudi uporaba prvega odstavka 109. člena ZDR-1 ni zgolj pravno vprašanje. Predvsem pa iz pritožbenih navedb napačno izhaja, kot da je odločitev o tem vprašanju zgolj v domeni predstojnika (tožena stranka npr. njegovega zaslišanja ni predlagala) oziroma v pristojnosti delodajalca - kot da ne bi bil možen niti sodni preizkus takšne odločitve.
Toženec je bil po odločbi z dne 1. 3. 2013 upravičen do prejemanja denarnega nadomestila med brezposelnostjo za čas od 1. 2. 2013 do 30. 4. 2013. Kasneje je tožeča stranka ugotovila, da toženec ob prijavi v evidenco brezposelnih ni izpolnjeval pogojev za vpis v evidenco, zato je obnovila postopek o priznanju pravice do denarnega nadomestila. Z odločbo z dne 20. 5. 2013 je odpravila prej citirano odločbo o priznanju pravice do denarnega nadomestila. Navedena odločba je postala dokončna in pravnomočna. S tem je odpadla pravna podlaga za že izplačani znesek denarnega nadomestila v višini 1.433,97 EUR. Z odpadom pravne podlage je izpolnjen dejanski stan iz 1. alineje prvega odstavka 140. člena ZUTD, ki ureja možnost direktnega zahtevka za vračilo izplačanih denarnih nadomestil.
Skladno s prvim odstavkom 63. člena ZPIZ-2 je invalidnost podana v primeru, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene v skladu s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Kot pa to izhaja tudi iz že zavzetega stališča pritožbenega sodišča v drugih zadevah po definiciji iz prvega odstavka 63. člena ZPIZ-2, ugotavljanje invalidnosti ni več pogojeno s trajno spremembo zdravstvenega stanja (kot je to veljajo po ZPIZ/92). Invalidnost je zato potrebno ugotavljati tudi, če spremembe v zdravstvenem stanju niso končne, ker je še mogoče pričakovati izboljšanje.
ZVis člen 63.. ZDR-1 člen 54, 54/1, 54/1-11, 54/2, 118, 118/1.. ZUJF člen 183.
transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas - projektno organizirano delo - pogodba o zaposlitvi za določen čas - zakoniti razlog - raziskovalno delo - sodna razveza - denarno povračilo
To, da tožnik v najavi izvedbe študijskega procesa za študijsko leto 2016/2017 ni bil predviden za opravljanje pedagoškega dela, ni odločilna okoliščina za ugotovitev obstoja delovnega razmerja od 1. 10. 2016 dalje. Tudi to, kar poudarja pritožba, da so organi tožene stranke samostojni pri določanju izvajalcev študijskih programov, ni relevantno za odločitev, da tožniku delovno razmerje 30. 9. 2016 ni prenehalo in mu od 1. 10. 2016 dalje še traja. Takšna odločitev je namreč zgolj posledica ugotovitve, da se je delovno razmerje transformiralo iz določenega v nedoločen čas oziroma, da je med tožnikom in toženo stranko obstajalo delovno razmerje za nedoločen čas, glede katerega ni bilo zakonitih razlogov za prenehanje. To vprašanje, ali bi tožena stranka za tožnika imela delo ali ne, bi utegnilo biti relevantno šele v primeru vprašanja tožnikove reintegracije, ki pa ni več odprto, saj je sodišče prve stopnje pravnomočno zavrnilo tožnikov zahtevek za vrnitev na delo k toženi stranki, pogodbo o zaposlitvi pa je sodno razvezalo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - LASTNINJENJE - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00005632
ZOR člen 210, 219, 567. ZPP člen 2, 39, 243. OZ člen 37, 190, 198, 587, 1061. ZPN člen 4. ZGJS člen 76. ZJC člen 17. ZCes člen 2, 3, 6, 8, 11, 12, 57.
neupravičena obogatitev - uporabnina - pravica uporabe na družbeni lastnini - veljavni pravni naslov za uporabo - gradbeno dovoljenje - privolitev v prikrajšanje - javno dobro - nastanek javnega dobra - tek zakonskih zamudnih obresti - kapitalizirane obresti - kršitev pravice do izjave - pravilo ne ultra alterum tantum - glavni zahtevek in stranske terjatve - dokazovanje z izvedencem - matematična operacija - osnovno znanje matematike
Tožeča stranka je v svoje prikrajšanje privolila, saj je z brezplačno uporabo spornih nepremičnin od začetka soglašala. To pa velja le do trenutka, ko je tožeča stranka zahtevala plačilo za uporabo teh nepremičnin. Od takrat dalje namreč ni več mogoče šteti, da je podana njena privolitev v prikrajšanje.
Načeloma velja, da nastane grajeno javno dobro z aktom pristojnega organa.
Sodišče prve stopnje svojega izračuna uporabnine ni bilo dolžno vročati v izjavo pravdnima strankama, saj ni šlo za metodo izračuna strokovne narave, temveč za uporabo povsem splošnega matematičnega znanja. Grajanje pravilnosti te odločitve pa je pravdnima strankama omogočena v pritožbenem postopku.
Zahtevek za plačilo kapitaliziranih obresti ob obstoju zahtevka za plačilo glavnice ne more dobiti narave glavnega zahtevka.
KZ-1 člen 196, 196/1, 196/2. ZKP člen 358, 358-3, 372, 372-1. ZPIZ-1 člen 39, 39/4.
kršitev temeljnih pravic delavcev - opis kaznivega dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - prepovedana posledica - pokojninsko in invalidsko zavarovanje - izračun pokojninske osnove - dokazna ocena - direktni naklep - pravice iz socialnega varstva - obvezni prispevki za socialno varnost - objektivna nezmožnost
Opis kaznivega dejanja po 196. členu KZ-1 je dovolj konkretiziran takrat, ko je iz izreka sodbe razvidno, katerim delavcem, v katerem obdobju in v kakšni skupni višini niso bili plačani prispevki za socialno varnost.
Nastanku prepovedane posledice ustreza že dejstvo neplačila predpisanih prispevkov, s čimer je že poseženo v pravice delavcev do socialne varnosti.
Obdolženca objektivno nista bila zmožna plačati prispevkov, zato je izključena njuna krivda (direktni naklep) za kaznivo dejanje.
uporaba motornega vozila v prometu - pojem uporabe motornega vozila - prometna funkcija vozila - prometna nesreča
Glede na nesporna dejstva, da je traktor bil na miru in da se tožnik ni poškodoval pri vožnji s traktorjem, ampak ko je z njegovo pomočjo spravljal les, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je šlo izključno za uporabo traktorja kot delovnega stroja, saj je bil prižgan (v pogonu) le iz razloga, da je tožnik lahko upravljal z vitlom. Sodišče je pravilno sklepalo, da ni šlo za promet z zavarovanim vozilom, kot je določeno v splošnih pogojih, saj ni šlo niti za premik traktorja niti za vožnjo v prometu oziroma pri opravljanju prevoza, temveč za delovanje traktorja, ki je bil prižgan (v pogonu) izključno zaradi možnosti upravljanja z vitlom pri premikanju hlodov; torej ni šlo za samo delovanje traktorja kot prevoznega sredstva, ki služi prevozu do nekega mesta oziroma vleki priključka.
ZSVarPre člen 36, 36/5, 36/6, 52, 54.. ZPIZ-1 člen 60.. ZPIZ-2 člen 63.
varstveni dodatek - trajna nezmožnost za delo - I. kategorija invalidnosti
Tožnica izpolnjuje z zakonom določene pogoje za priznanje pravice do trajnega varstvenega dodatka. Bistven v tej zadevi je bil odgovor na vprašanje, ali se tožnica šteje kot trajno nezmožna za delo. Sodišče prve stopnje je s tem v zvezi pravilno opozorilo na že izdano mnenje invalidske komisije I. stopnje z dne 17. 7. 1996, ki je ocenila, da je tožnica invalid I. kategorije invalidnosti od 17. 7. 1996 dalje. Pri tožnici je bila tudi ugotovljena telesna okvara v višini 90 % in sicer od 8. 5. 1996 dalje. Prva kategorija invalidnosti pa skladno z določbami Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (63. člena ZPIZ-2 oziroma 60. člen ZPIZ-1) pomeni, da zavarovanec v tem primeru zaradi zdravstvenega stanja ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela. Tako tudi ZSVarPre v 54. členu izrecno določa, da trajno nezmožnost za delo v postopku ugotavljanja upravičenosti do varstvenega dodatka, ugotavlja invalidska komisija po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Pogoj trajne nezmožnosti za delo, kot je določen v 5. odstavku 36. člena ZSVarPre je tako izpolnjen.
Kot pravilno izpostavlja pritožnik, sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da je obtoženec obravnavano kaznivo dejanje storil zato, da bi si pridobil kako gmotno korist oziroma ugodnost, zato ima prav, da mu je sodišče prve stopnje nepravilno izreklo tudi stransko denarno kazen na podlagi drugega odstavka 45. člena KZ-1. Da je stališče pritožnika, kateremu pritrjuje tudi pritožbeno sodišče, pravilno, kažejo tudi primerjalne določbe, ki se nanašajo na izrek denarne kazni storilcem za kazniva dejanja storjena iz koristoljubnosti drugih držav v Evropski uniji. Kot že zgoraj navedeno KZ-1 nima definicije koristoljubnosti, nasprotno pa ima na primer tako definicijo nemški kazenski zakon (Strafgesetzbuch, ki v 41. členu (paragrafu) ureja enak institut (izrek denarne kazni za kaznivo dejanje storjeno iz koristoljubnosti) z razliko, da je povsem jasno, da koristoljubni nagib oziroma motiv pomeni, da ima storilec motiv oziroma nagib obogatiti se oziroma poskusiti se obogatiti. Navedena določba namreč določa, da če je to primerno glede na storilčeve osebne in premoženjske razmere, se lahko na podlagi tega paragrafa poleg prostostne kazni izreče tudi denarna kazen, ki za kaznivo dejanje sicer ni predpisana oziroma je predpisana alternativno s prostostno kaznijo, če se je storilec z dejanjem obogatil oziroma poskusil obogatiti oziroma se s kaznivim dejanjem okoristi oziroma poskusi okoristiti (v premoženjskem smislu). Tudi po našem KZ-1 je izrek denarne kazni kot stranske kazni na podlagi drugega odstavka 45. člena izjema od pravila, da se storilcu kaznivega dejanja izreče kazen, ki je predpisana za storjeno kaznivo dejanje (prvi odstavek 45. člena KZ-1, zato pritožbeno sodišče ocenjuje, da ni dopustno pojma koristoljubnosti tolmačiti širše ter v škodo obtožencu. Tolmačenje v škodo je torej tolmačenje, da je koristoljubnost podana tudi tedaj, kadar storilec izvrši kaznivo dejanje zato, da bi komu drugemu pridobil (premoženjsko) korist.
Pravica do delne invalidske pokojnine je pravica, ki se delovnemu invalidu III. kategorije invalidnosti prizna poleg pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega. Te pravice pa ni mogoče enačiti z njeno odmero in izplačevanjem in tudi ni nujno, da so pogoji za izplačevanje delne invalidske pokojnine izpolnjeni istočasno s priznanjem pravice do delne invalidske pokojnine. Izplačevanje delne invalidske pokojnine je vezano na pričetek dela s skrajšanim delovnim časom na delu, na katerem ima delovni invalid priznano pravico do dela oziroma, je izplačevanje delne invalidske pokojnine vezano na izpolnjevanje drugih pogojev, ki so določeni v zakonu, kot npr. pri tožnici, ko je pogoje za izplačevanje delne invalidske pokojnine izpolnila naslednji dan po prenehanju prejemanja nadomestila za primer brezposelnosti (1. alineja prvega odstavka 160. člena ZPIZ-1). V nobenem primeru pa delovni invalid ne more hkrati uživati dveh dajatev iz istega pravnega naslova.
ZJU člen 33, 154.. ZDR-1 člen 34, 109, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.. KZ-1 člen 211, 211/1, 211/6.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - elementi kaznivega dejanja - kaznivo dejanje goljufije
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik storil prvo izmed štirih v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitanih kršitev, ki je sama po sebi zadosten razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Gre za kršitev, ki je povezana z ravnanji tožnika po tem, ko je bil dne 20. 9. 2013, v času njegove odsotnosti zaradi letnega dopusta z njegovim vozilom storjen prekršek. Tožnik je z aktivnostmi, ki jih je začel dne 15. 10. 2013, ko je prejel plačilni nalog za plačilo globe zaradi tega prekrška, dosegel pri toženi stranki stornacijo dopusta za ta dan in se tako izognil odgovornosti za ta cestnoprometni prekršek, s tem dejanjem pa je tožnik izpolnil tudi znake kaznivega dejanja goljufije po 1. in 6. odstavku 211. člena KZ-1 in kršil tudi navodila delodajalca, kar je kršitev 34. člena ZDR-1.
ZPP člen 258, 258/2.. ZDR-1 člen 85, 85/1, 172, 172/1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga - zaslišanje stranke - vabilo na narok z vabilom za zaslišanje - pisno opozorilo
Sodišče prve stopnje je odločalo na prvem naroku za glavno obravnavo in pri tem navedlo, da tožnika ni zaslišalo, ker se naroka ni udeležil in svoje odsotnosti tudi ni opravičil, čeprav je bil na narok vabljen preko svoje pooblaščenke, pri čemer ostalih dokazov ni izvajalo, ker je ocenilo, da niso potrebni za odločitev v predmetni zadevi. Pritožbeno sodišče navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje tožnika osebno vabiti na zaslišanje in ne preko pooblaščene odvetnice, pri čemer pritožbeno sodišče izrecno navaja, da 258. člen ZPP v drugem odstavku določa, da se zasliši samo ena stranka, če druga stranka noče izpovedati, ali če se ne odzove pisnemu vabilu, česar pa v obravnavani zadevi ni bilo. Sodišče prve stopnje pa bi moralo tožnika opozoriti v osebnem vabilu tudi na posledice njegovega morebitnega neupravičenega izostanka. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče tožnika osebno vabiti in ga tudi zaslišati, saj je tožnik že v tožbi predlagal svoje zaslišanje ali ravnati skladno z določili 258. člena ZPP.
Glede na to, da ZDR-1 ne določa posebne tožbe za izpodbijanje pisnega opozorila, mora sodišče prve stopnje v sodnem postopku, preden odloča o zakonitosti podane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, odločiti tudi o tem, ali je bilo pisno opozorilo pred odpovedjo delavcu zakonito podano, in v primeru, če ni bilo, mora sodišče odločiti tudi o nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.
Uredba (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti ( in Švico) člen 19.. Uredba (ES) št. 987/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. septembra 2009 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe (ES) št. 883/2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti ( in Švico) člen 25.. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (prečiščeno besedilo) (2003) člen 129, 129/1, 103, 132, 133, 133/1.. ZZVZZ-UPB3 člen 25, 25/2, 44a, 44b, 44c.. URS člen 22.
povrnitev stroškov zdravljenja v tujini - načrtovano zdravljenje v tujini - nujna medicinska pomoč - kršitev načela konktradiktornosti - enako varstvo pravic - zavrnitev dokaznega predloga - izvedensko mnenje
Ali je tožnik na službenem potovanju v Nemčiji uveljavljal pravico do nujnega zdravljenja in nujne medicinske pomoči, v doslej izvedenem dokaznem postopku ni bilo popolnoma razčiščeno. Čeprav je tožnik za dokazovanje zatrjevanja, da je med službenim potovanjem v Nemčiji potreboval nujno zdravljenje in nujno medicinsko pomoč ter ni šlo za načrtovane zdravstvene storitve, predlagal pridobitev sodno izvedenskega mnenja, je sodišče prve stopnje ta dokazni predlog zavrnilo kot nepotreben. Zavrnitev dokaznega predloga, da se pridobi (neodvisno in nepristransko) sodno izvedensko mnenje v okoliščinah konkretnega primera, ko je bistvo spora prav v tem, ali je šlo pri tožniku za nujno zdravljenje, za kar sodišče seveda nima potrebnega medicinskega strokovnega znanja, ob sočasnem utemeljevanju zaključka, da ni šlo za nujno zdravljenje, z mnenjem, pridobljenim že v predsodnem upravnem postopku, predstavlja nedopustno kršitev načela kontradiktornosti, ki je izraz enakega varstva pravic v postopku iz 22. člena Ustave RS.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00007962
ZDR člen 6a, 6a/4, 45, 45/1, 45/2, 45/3.. ZDR-1 člen 7, 7/4, 8, 47, 47/1.. OZ člen 131, 179, 179/1, 189, 299.
odškodninska odgovornost delodajalca - trpinčenje na delovnem mestu - nepremoženjska škoda
Tožena stranka tožniku ni zagotavljala varstva pred trpinčenjem na delovnem mestu (delavci s tožnikom po navodilih tožene stranke niso smeli komunicirati, tožena stranka tožniku ni zagotavljala ustreznega dela,...), zaradi katerega je tožnik (tako izhaja iz ugotovitev izvedenca psihiatrične stroke) utrpel škodo. Zato je podana odškodninska odgovornost tožene stranke.
Tako škoda v obliki duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti kot tudi škoda v obliki duševnih bolečin zaradi kršitve osebnostnih pravic, ne glede na to, ali sta uveljavljani v dveh ločenih tožbenih zahtevkih ali pa v enem skupnem, sta pravno priznani obliki škode v skladu s prvim odstavkom 179. člena OZ. To velja tudi za spor o trpinčenju na delovnem mestu, v katerem lahko delavec toži za odškodnino za povrnitev vseh pravno priznanih oblik škode, ki jih priznava prvi odstavek 179. člena OZ, kot tudi za povrnitev škode v obliki duševnih bolečin zaradi trpinčenja na delovnem mestu, ki jo priznava 8. člen ZDR-1.
Pravilno je ravnanje tožene stranke, ko je zahtevo tožnice po priznanju vdovske (ali sorazmernega dela vdovske) pokojnine zavrglo, ker je bilo o zahtevku že pravnomočno odločeno.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00006593
ZDR-1 člen 6, 6/1, 7, 7/4, 8.. OZ člen 131.
odškodninska odgovornost delodajalca - trpinčenje na delovnem mestu - mobing - diskriminacija
Zagotovo je prejem obvestila o uvedbi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi stresen dogodek, vendar izdaja tega obvestila sama po sebi ne more predstavljati protipravnega ravnanja tožene stranke v smislu enega izmed elementov odškodninske odgovornosti, tudi če kasneje do odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne pride.
V ravnanjih B.B., C.C. in H.H., ki jih izpostavlja tožnik, niso prisotni elementi diskriminacije oziroma trpinčenja na delovnem mestu v smislu 6. oziroma 7. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje je takšen zaključek sprejelo na podlagi celotnega dokaznega postopka in skrbne presoje vseh očitanih ravnanj oziroma dogodkov - tako vsakega izmed njih kot vseh skupaj. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se tožnik kot bivši direktor ni strinjal z dejanji njegovih naslednikov (C.C. in B.B.) in jih je dojemal kot trpinčenje oziroma neenako obravnavo, a tako subjektivno dojemanje dogajanja ne more imeti za samoumevno posledico ugotovitev, da sta trpinčenje nad njim oziroma diskriminacija tudi dejansko obstajala. Tožnik je v spornem obdobju (od 8. 11. 2012 dalje) izpostavil le eno ravnanje H.H., kar že pojmovno ne more predstavljati trpinčenja v smislu 7. člena ZDR-1, skladno s katerim mobing predstavlja ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom.
ZDR člen 9, 110, 111, 111/1, 111/1-1, 111/1-2.. KZ-1 člen 240, 240/1.. ZDR-1 člen 118, 118/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - elementi kaznivega dejanja - kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - sodna razveza - denarno povračilo
Na podlagi takšne opredelitve kršitve v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ko tožena stranka ni navedla, da bi imel tožnik namen sebi ali komu drugemu pridobiti protipravno premoženjsko korist (trdil je celo, da so ga občani prosili, da se cesta sanira zaradi odtekanja in zadrževanja vode po padavinah, kar je bila posledica predhodnih nepravilno izvedenih del), je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožena stranka v sodnem postopku ne more zatrjevati tega zakonskega znaka kaznivega dejanja oziroma ga sodišče ne sme ugotavljati, ker ni bil opredeljen v sami odpovedi. S tem pa posledično tožena stranka tudi ni mogla dokazati vseh znakov očitanega kaznivega dejanja po prvem odstavku 240. člena KZ-1.
Zgolj odločitev sodišča, ki vzpostavi delovno razmerje tudi za čas do reintegracije, ne pomeni, da lahko delavec v tem času stori kršitev kot se mu očita.
ZJU člen 6, 17, 147, 147/1, 147/2, 149, 149/1.. ZSPJS člen 28.
premestitev na drugo delovno mesto - dodatek za dvojezičnost
Za presojo zakonitosti premestitve je bistvena ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka s spremenjeno sistemizacijo delovnih mest določila delovna mesta, za katere je kot posebni pogoj za opravljanje dela določila znanje jezika madžarske narodne skupnosti na ustreznem nivoju in delovna mesta, kjer se tak pogoj ne zahteva. Razlog za premestitev je bil tako v spremenjeni sistemizaciji dela, zaradi katere je prišlo do zmanjšanja števila delovnih mest, za katere se zahteva znanje jezika madžarske narodne skupnosti. S tem pa je tožena stranka dokazala obstoj delovnih potreb za premestitev v skladu z določbo 149. člena ZJU in s tem zakonit razlog za tožnikovo premestitev.
Ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka v praksi dejansko ni zagotovila, da tožnik pri delu ne bi uporabljal jezika madžarske narodne skupnosti po presoji pritožbenega sodišča na zakonitost premestitve ne more vplivati, niti ne more predstavljati pravne podlage za priznanje dodatka za dvojezičnost. Zgolj dejanska uporaba madžarskega jezika po presoji delavca, brez ustrezne opredelitve te zahteve v aktu tožene stranke, ne more biti utemeljen razlog za plačilo dodatka za dvojezičnost.