KZ-1 člen 196, 196/1, 196/2. ZKP člen 358, 358-3, 372, 372-1. ZPIZ-1 člen 39, 39/4.
kršitev temeljnih pravic delavcev - opis kaznivega dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - prepovedana posledica - pokojninsko in invalidsko zavarovanje - izračun pokojninske osnove - dokazna ocena - direktni naklep - pravice iz socialnega varstva - obvezni prispevki za socialno varnost - objektivna nezmožnost
Opis kaznivega dejanja po 196. členu KZ-1 je dovolj konkretiziran takrat, ko je iz izreka sodbe razvidno, katerim delavcem, v katerem obdobju in v kakšni skupni višini niso bili plačani prispevki za socialno varnost.
Nastanku prepovedane posledice ustreza že dejstvo neplačila predpisanih prispevkov, s čimer je že poseženo v pravice delavcev do socialne varnosti.
Obdolženca objektivno nista bila zmožna plačati prispevkov, zato je izključena njuna krivda (direktni naklep) za kaznivo dejanje.
Zavrnitev dokaznega predloga, da se pridobi (neodvisno in nepristransko) sodno izvedensko mnenje v okoliščinah konkretnega primera, ko je bistvo spora prav v tem, ali je pri tožniku za leto 1977 bila upoštevana pravilna pokojninska osnova, predstavlja kršitev načela kontradiktornosti iz 22. člena Ustave RS, ki pomeni kršitev pravice do obravnave iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
sklepčnost tožbe - materialno procesno vodstvo - vlaganja v tujo nepremičnino - pridobitev lastninske pravice na podlagi dogovora o skupni gradnji
Pritožbeno sodišče na oceno sodišča prve stopnje, da je bila tožba sklepčna, ni vezano in lahko tudi samo ugotovi, da tožba ni sklepčna. Vendar pa mora v tem primeru v skladu z ustavno zahtevo po enakem varstvu pravic iz 22. člena Ustave zagotoviti, da stranka ne bo v bistveno slabšem položaju, kot bi bila v primeru, če bi to ugotovilo že sodišče prve stopnje (tudi tožena stranka na nesklepčnost med postopkom na prvi stopnji ni opozarjala).
Pravica do delne invalidske pokojnine je pravica, ki se delovnemu invalidu III. kategorije invalidnosti prizna poleg pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega. Te pravice pa ni mogoče enačiti z njeno odmero in izplačevanjem in tudi ni nujno, da so pogoji za izplačevanje delne invalidske pokojnine izpolnjeni istočasno s priznanjem pravice do delne invalidske pokojnine. Izplačevanje delne invalidske pokojnine je vezano na pričetek dela s skrajšanim delovnim časom na delu, na katerem ima delovni invalid priznano pravico do dela oziroma, je izplačevanje delne invalidske pokojnine vezano na izpolnjevanje drugih pogojev, ki so določeni v zakonu, kot npr. pri tožnici, ko je pogoje za izplačevanje delne invalidske pokojnine izpolnila naslednji dan po prenehanju prejemanja nadomestila za primer brezposelnosti (1. alineja prvega odstavka 160. člena ZPIZ-1). V nobenem primeru pa delovni invalid ne more hkrati uživati dveh dajatev iz istega pravnega naslova.
Kot pravilno izpostavlja pritožnik, sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da je obtoženec obravnavano kaznivo dejanje storil zato, da bi si pridobil kako gmotno korist oziroma ugodnost, zato ima prav, da mu je sodišče prve stopnje nepravilno izreklo tudi stransko denarno kazen na podlagi drugega odstavka 45. člena KZ-1. Da je stališče pritožnika, kateremu pritrjuje tudi pritožbeno sodišče, pravilno, kažejo tudi primerjalne določbe, ki se nanašajo na izrek denarne kazni storilcem za kazniva dejanja storjena iz koristoljubnosti drugih držav v Evropski uniji. Kot že zgoraj navedeno KZ-1 nima definicije koristoljubnosti, nasprotno pa ima na primer tako definicijo nemški kazenski zakon (Strafgesetzbuch, ki v 41. členu (paragrafu) ureja enak institut (izrek denarne kazni za kaznivo dejanje storjeno iz koristoljubnosti) z razliko, da je povsem jasno, da koristoljubni nagib oziroma motiv pomeni, da ima storilec motiv oziroma nagib obogatiti se oziroma poskusiti se obogatiti. Navedena določba namreč določa, da če je to primerno glede na storilčeve osebne in premoženjske razmere, se lahko na podlagi tega paragrafa poleg prostostne kazni izreče tudi denarna kazen, ki za kaznivo dejanje sicer ni predpisana oziroma je predpisana alternativno s prostostno kaznijo, če se je storilec z dejanjem obogatil oziroma poskusil obogatiti oziroma se s kaznivim dejanjem okoristi oziroma poskusi okoristiti (v premoženjskem smislu). Tudi po našem KZ-1 je izrek denarne kazni kot stranske kazni na podlagi drugega odstavka 45. člena izjema od pravila, da se storilcu kaznivega dejanja izreče kazen, ki je predpisana za storjeno kaznivo dejanje (prvi odstavek 45. člena KZ-1, zato pritožbeno sodišče ocenjuje, da ni dopustno pojma koristoljubnosti tolmačiti širše ter v škodo obtožencu. Tolmačenje v škodo je torej tolmačenje, da je koristoljubnost podana tudi tedaj, kadar storilec izvrši kaznivo dejanje zato, da bi komu drugemu pridobil (premoženjsko) korist.
CARINE - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00006253
KZ-1 člen 186, 186/1, 186/3. ZKP člen 18, 83, 154. ZCS-1 člen 2, 8, 12. ZNDM-2 člen 35, 35b. URS člen 25, 29. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6.
nedovoljeni dokazi - izločitev dokazov - prikriti preiskovalni ukrepi - carinski postopek - trošarinski nadzor - utemeljeni razlogi za sum - neupravičen promet s prepovedanimi drogami - kriminalna združba - hišna preiskava - odredba za hišno preiskavo
S tem, ko je policija, ki je zoper oba obtožena izvajala prikrite preiskovalne ukrepe, obvestila delavce Carinske uprave, da naj bi obtožena prevažala nekaj nezakonitega, in so zato cariniki opravili trošarinski pregled ter tudi carinski pregled v okviru svojih pooblastil, ni mogoče govoriti o nepoštenem postopku, čeprav so obstajali utemeljeni razlogi za sum, da obtožena prevažata prepovedano drogo. S takšnim ravnanjem policistov, ki so na ta način varovali tajnost prikritih ukrepov, ki so se vršili zoper druge osumljence v kriminalni združbi, ni bila obtoženima kršena nobena z ustavo določena človekova pravica ali svoboščina.
kapitalsko posojilo - posojila družbi namesto lastnega kapitala - insolventnost - sredstva za dokapitalizacijo - obstoj terjatve - ločitvena pravica
Gospodarski subjekt ni v slabem gospodarskem položaju oziroma v stanju krize šele takrat, ko zaide v stanje insolventnosti, saj je takšno stanje skrajna stopnja finančne krize z grozečim stečajem. Gospodarsko krizo družbe nakazujejo motnje v njenem poslovanju, ki lahko pomembno vplivajo na normalno funkcioniranje gospodarskega subjekta, zato krizne razmere (običajno) nastopijo že daljše obdobje pred dejanskim nastopom insolventnosti in od družbenikov kot dobrih gospodarstvenikov terjajo ravnanja, ki bodo družbo popeljala iz takšne krize. Res je, da družbeniki/delničarji niso zavezani k tovrstnim ravnanjem in k nobenim dodatnim denarnim dajatvam za/v družbo delničarja ni mogoče siliti. Če pa se družbenik/delničar odloči za financiranje družbe, je sicer izbira vira financiranja stvar njegove avtonomne odločitve, vendar pa to velja samo dotlej, dokler družba ne zaide v krizo; takrat se morajo družbeniki/delničarji odločiti ali bodo družbo likvidirali ali, če se odločijo za njen nadaljnji obstoj, sanirali z novimi vložki.
Pritožba utemeljeno opozarja, da iz izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje ne izhaja, kako je sodišče v razmerju do ugotovitve, da odsotnosti tožnika v času od 1. 3. do 9. 3. 2016 ni mogoče šteti in evidentirati kot koriščenje letnega dopusta, presojalo sklep načelnika Upravne enote A. z dne 1. 6. 2016 in sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 20. 7. 2016, saj sta bila prav ta dva sklepa razlog za vložitev tožbe. Iz tožbenega zahtevka je razvidno, da je tožnik oba navedena sklepa izrecno izpodbijal in predlagal njuno odpravo (pravilno: razveljavitev), sodišče prve stopnje pa je takšen tožbeni zahtevek zavrnilo. Vendar iz obrazložitve sodbe ni razvidno, iz katerih razlogov je bila sprejeta takšna odločitev. V sodbi se sodišče do izpodbijanih sklepov sploh ni opredelilo. Zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti.
Čeprav je toženka s sklepom z dne 29. 2. 2016 nezakonito tožniku odredila izrabo dopusta v spornem terminu, ostaja nesporno dejstvo, da je tožnik v tem terminu dopust dejansko nastopil in ga v trajanju 7 dni tudi izkoristil. Res pa je, da je bil ta dopust izkoriščen v nasprotju s 162. in 163. členom ZDR-1. O tem je pravilno in ustrezno obrazložila Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja v svojem sklepu z dne 20. 4. 2016, ko je ugodila tožnikovi pritožbi in sklep prvostopnega organa z dne 29. 2. 2016 odpravila. Tako je komisija navedla, da se na podlagi prvega odstavka 163. člena ZDR-1 letni dopust izrablja upoštevaje potrebe delovnega procesa ter možnosti za počitek in rekreacijo delavca ter upoštevaje njegove družinske obveznosti. O načinu izrabe letnega dopusta sicer odloča delodajalec, vendar je pri tem omejen z okoliščinami iz prvega odstavka 163. člena ZDR-1. Brez upoštevanja delavčevih možnosti za počitek in rekreacijo ter njegovih družinskih obveznosti delodajalec ne more enostransko odrejati delavcu koriščenja dopusta. To bi bilo izjemoma možno le zaradi utemeljenih potreb delovnega procesa. Ker se toženka v konkretnem primeru teh pravil ni držala in je tožnik dopust moral izrabiti v nasprotju s temi pravili, je toženka kot delodajalec tožniku odškodninsko odgovorna za škodo, ki mu jo je povzročila s kršenjem pravic iz delovnega razmerja.
Zagovornik obdolženca najprej spregleda določilo člena 47/V Kazenskega zakonika, po katerem lahko sodišče s sklepom odredi takojšnje plačilo denarne kazni v roku, ki ne sme biti daljši od treh mesecev, če storilec zamudi s plačilom posameznega obroka.
ZDR člen 9, 110, 111, 111/1, 111/1-1, 111/1-2.. KZ-1 člen 240, 240/1.. ZDR-1 člen 118, 118/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - elementi kaznivega dejanja - kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - sodna razveza - denarno povračilo
Na podlagi takšne opredelitve kršitve v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ko tožena stranka ni navedla, da bi imel tožnik namen sebi ali komu drugemu pridobiti protipravno premoženjsko korist (trdil je celo, da so ga občani prosili, da se cesta sanira zaradi odtekanja in zadrževanja vode po padavinah, kar je bila posledica predhodnih nepravilno izvedenih del), je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožena stranka v sodnem postopku ne more zatrjevati tega zakonskega znaka kaznivega dejanja oziroma ga sodišče ne sme ugotavljati, ker ni bil opredeljen v sami odpovedi. S tem pa posledično tožena stranka tudi ni mogla dokazati vseh znakov očitanega kaznivega dejanja po prvem odstavku 240. člena KZ-1.
Zgolj odločitev sodišča, ki vzpostavi delovno razmerje tudi za čas do reintegracije, ne pomeni, da lahko delavec v tem času stori kršitev kot se mu očita.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00006474
KZ-1 člen 253. ZKP-UPB8 člen 144.
overitev lažne vsebine - oškodovanec
Čeprav je res, da predmet napada pri kaznivem dejanju po 253. členu Kazenskega zakonika ni posameznik, pa to še ne pomeni, da ne more biti s tem kaznivim dejanjem oškodovan. Po 144. členu ZKP je namreč oškodovanec katerakoli oseba, katere osebna ali premoženjska pravica je bila s kaznivim dejanjem prekršena ali ogrožena. Njegovega položaja v kazenskem postopku tako ne določa objekt kazenskopravnega varstva, kot je to mogoče razumeti iz pritožbene obrazložitve, ampak zgolj vzročna zveza med kaznivim dejanjem in prekršeno oziroma ogroženo pravico, ki je v obravnavanem primeru pri navedeni gospodarski družbi nedvomna.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00006593
ZDR-1 člen 6, 6/1, 7, 7/4, 8.. OZ člen 131.
odškodninska odgovornost delodajalca - trpinčenje na delovnem mestu - mobing - diskriminacija
Zagotovo je prejem obvestila o uvedbi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi stresen dogodek, vendar izdaja tega obvestila sama po sebi ne more predstavljati protipravnega ravnanja tožene stranke v smislu enega izmed elementov odškodninske odgovornosti, tudi če kasneje do odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne pride.
V ravnanjih B.B., C.C. in H.H., ki jih izpostavlja tožnik, niso prisotni elementi diskriminacije oziroma trpinčenja na delovnem mestu v smislu 6. oziroma 7. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje je takšen zaključek sprejelo na podlagi celotnega dokaznega postopka in skrbne presoje vseh očitanih ravnanj oziroma dogodkov - tako vsakega izmed njih kot vseh skupaj. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se tožnik kot bivši direktor ni strinjal z dejanji njegovih naslednikov (C.C. in B.B.) in jih je dojemal kot trpinčenje oziroma neenako obravnavo, a tako subjektivno dojemanje dogajanja ne more imeti za samoumevno posledico ugotovitev, da sta trpinčenje nad njim oziroma diskriminacija tudi dejansko obstajala. Tožnik je v spornem obdobju (od 8. 11. 2012 dalje) izpostavil le eno ravnanje H.H., kar že pojmovno ne more predstavljati trpinčenja v smislu 7. člena ZDR-1, skladno s katerim mobing predstavlja ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom.
Za sporna leta je bilo ugotovljeno, da so podatki o zavarovalnih osnovah skladni s podatki v matični evidenci, ki so bili upoštevani pri izračunu pokojninske osnove. Zato je na podlagi takšnih podatkov tudi pokojninska osnova pravilno določena in od te osnove pravilno odmerjena starostna pokojnina, z upoštevanjem odmernega odstotka, ki glede na ugotovljeno pokojninsko dobo ni sporen.
Na podlagi medicinske dokumentacije in izvedenskega mnenja je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da pri tožniku ni anatomskih ali funkcionalnih okvar, ki bi jih bilo mogoče oceniti kot telesno okvaro po kriterijih Samoupravnega sporazuma o seznamu telesnih okvar.
Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da bi morala tožeča stranka za presojo kršitve patenta v zvezi z izdajo začasne odredbe predložiti prevod opisa evropskega patenta v slovenski jezik, sicer naj bi postavitev izvedenca patente stroke, ki naj bi podal ugotovitve glede kršitve patenta, predstavljala izvedbo informativnega dokaza.
Utemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker pri presoji bistvenih karakteristik izuma ni upoštevalo doktrine ekvivalentov. Ta določa, da je pri presoji obsega varstva, ki ga zagotavlja evropski patent, treba upoštevati vsak element, ki je enakovreden elementu določenem v patentnih zahtevkih.
Ker se sodišče prve stopnje zaradi pomanjkanja strokovnega tehničnega znanja očitno ni moglo opredeliti do nasprotujočih si navedb pravdnih strank, je za presojo vprašanja, ali je tožeča stranka s stopnjo verjetnosti izkazala domnevno kršitveno ravnanje glede na ugotovljen obseg patentnega varstva, potrebna izvedba dokaza s postavitvijo izvedenca patentne stroke.
Glede na ugotovljeno dejstvo, da je tožnica v skladu z dovoljenjem oziroma odobritvijo nadrejene delavke lahko opravljala delo tudi na domu (tako kot ostali zaposleni) in da je pomemben delež njenega dela pri toženi stranki predstavljalo terensko delo, so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da je že na podlagi stanja ur tožnice v spornem letu treba zaključiti, da tožnica ni bila vpeta v delovni proces pri toženi stranki in da ni opravljala nalog, ki so jih opravljali primerljivi ostali redno zaposleni delavci.
Dejstvo, da je tožnica kot s. p. na svoj TRR prejemala tudi nakazila s strani drugih naročnikov, ne predstavlja ovire za ugotovitev, da so med tožnico in toženo stranko obstajali vsi elementi delovnega razmerja.
Plačilo avtorskega honorarja ne more biti ovira za ugotovitev obstoja delovnega razmerja.
ZJU člen 6, 17, 147, 147/1, 147/2, 149, 149/1.. ZSPJS člen 28.
premestitev na drugo delovno mesto - dodatek za dvojezičnost
Za presojo zakonitosti premestitve je bistvena ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka s spremenjeno sistemizacijo delovnih mest določila delovna mesta, za katere je kot posebni pogoj za opravljanje dela določila znanje jezika madžarske narodne skupnosti na ustreznem nivoju in delovna mesta, kjer se tak pogoj ne zahteva. Razlog za premestitev je bil tako v spremenjeni sistemizaciji dela, zaradi katere je prišlo do zmanjšanja števila delovnih mest, za katere se zahteva znanje jezika madžarske narodne skupnosti. S tem pa je tožena stranka dokazala obstoj delovnih potreb za premestitev v skladu z določbo 149. člena ZJU in s tem zakonit razlog za tožnikovo premestitev.
Ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka v praksi dejansko ni zagotovila, da tožnik pri delu ne bi uporabljal jezika madžarske narodne skupnosti po presoji pritožbenega sodišča na zakonitost premestitve ne more vplivati, niti ne more predstavljati pravne podlage za priznanje dodatka za dvojezičnost. Zgolj dejanska uporaba madžarskega jezika po presoji delavca, brez ustrezne opredelitve te zahteve v aktu tožene stranke, ne more biti utemeljen razlog za plačilo dodatka za dvojezičnost.
ZDR-1 člen 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-1.. KZ-1 člen 38, 204.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - elementi kaznivega dejanja - pomoč pri kaznivem dejanju
Tožnik je vedel, da je v njegovem osebnem vozilu odtujeno gorivo in ga je s svojim vozilom namenoma odpeljal s kraja dogodka. S takšnim ravnanjem je kršil pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja, pri čemer ima ta kršitev vse znake kaznivega dejanja tatvine po 204. členu KZ-1 v zvezi z 38. členom KZ-1, ki se nanaša na pomoč pri storitvi kaznivega dejanja. Zato je bil podan utemeljen odpovedni razlog po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
Pravilno je ravnanje tožene stranke, ko je zahtevo tožnice po priznanju vdovske (ali sorazmernega dela vdovske) pokojnine zavrglo, ker je bilo o zahtevku že pravnomočno odločeno.