Prvostopno sodišče ima prav, da se po tarif. št. 1121 Taksne tarife (ta je priloga ZST-1) za postopek o pritožbi plača znesek, določen v 16. členu ZST-1, pomnožen s količnikom 3. Po določbi 16. člena ZST-1 pa znaša taksa s količnikom 1 pri vrednosti spornega predmeta do 300,00 EUR, 18,00 EUR.
Zmotno je pritožbeno stališče, da bi moral dolžnik za izpolnitev pogojev v zvezi z ukrepom prostovoljnega prestrukturiranja zavarovanih terjatev po 185.a členu ZFPPIPP v zvezi z drugim odstavkom 145. člena ZFPPIPP poročilu o izpolnitvi dodatnih pogojev predložiti soglasje ločitvenih upnikov za terjatve v višini 100 %, da bi izkazal izpolnjevanje pogojev za uspešno finančno prestrukturiranje. Dolžnik je v načrt finančnega prestrukturiranja (NFP) vključil ukrep prostovoljnega prestrukturiranja zavarovanih terjatev. Poročilu o izpolnitvi dodatnih pogojev za uspešno finančno prestrukturiranje je predložil pogodbe, sklenjene z imetniki zavarovanih terjatev z overjenimi podpisi, kar zadeva terjatve ločitvenih upnikov navedenih v NFP v višini 96,6 %, kot je ugotovila tudi pooblaščena ocenjevalka vrednosti podjetij v pritrdilnem mnenju, ki je priloženo poročilu. Za ostale zavarovane terjatve pa je dolžnik podal izjavo, da razpolaga z zadostnimi sredstvi, da bodo plačane takoj po potrditvi prisilne poravnave oziroma da bodo terjatve konvertirane v kapitalski delež dolžnika.
Prvostopno sodišče pravilno ugotavlja, da je tožena stranka zoper sklep Višjega sodišča v Mariboru I Cp 215/2017 z dne 4. 4. 2017 vložila pritožbo, ki pa v skladu z določbo prvega odstavka 333. člena in prvega odstavka 363. člena ZPP ni dovoljena.
Zmota ene izmed strank pri sklepanju pogodbe sama po sebi ne privede do neobstoja pravnega posla oziroma ničnosti doseženega soglasja volj. Stranka, ki je v zmoti, namreč lahko le zahteva razveljavitev pogodbe (drugi odstavek 46. člena OZ in prvi odstavek 95. člena OZ). Takšnega zahtevka pa tožnika nista postavila, saj zahtevata le ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe.
Sodišče druge stopnje se pridružuje stališču sodišča prve stopnje o smotrnosti prekinitve tega postopka. Odločitev o tožbenem zahtevku je dejansko odvisna od vprašanja, ali je tožnik lastnik stanovanja v celoti ali zgolj deloma.
Od dejstva, ali je bil tožnik dobroverni ali nedobroverni posestnik stanovanja je odvisno, kako se ugotavlja višina obogatitve oz. pod katerimi pogoji je prikrajšani upravičen do vračila obogatenemu dane koristi. Tožnik je bil dobroverni posestnik, kar pomeni, da je potrebno ugotoviti, ali so njegova vlaganja objektivno povečala vrednost nepremičnine. Nepomembno je zato pritožbeno izpostavljanje, da ta vlaganja za toženko naj ne bi imela nobene koristi, zaradi česar jih je odstranila in na novo dokončala nepremičnino.
Upravljalci so bili dolžni toženki predložiti dokumentacijo za zemljišča, ki so postala last RS po 74. členu ZZad, torej za zemljišča, ki so jih zadruge pridobile neodplačno. Neutemeljene so zato trditve toženke, da je bila toženka, ker ji tožnica ni predložila dokumentacije o odplačni pridobitvi parcele, v dobri veri, da je RS postala lastnica sporne parcele z uveljavitvijo ZZad. Noben predpis ne določa, da se domneva, da je lastnica kmetijskega zemljišča postala RS, dokler zadruga toženki ne predloži dokumentacije o odplačni pridobitvi. Prvi odstavek 74. člena ZZad namreč ureja pravilo, drugi pa izjemo, zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da toženka v konkretnem primeru ni mogla biti v dobri veri, da je lastnica sporne parcele z uveljavitvijo ZZad postala RS.
V primeru denarne odmene na podlagi vindikacijskega zahtevka neupravičeni uporabnik pride v zamudo s trenutkom, ko lastnik od njega zahteva vračilo denarne odmene.