OZ člen 131, 131/1, 148.. ZPIZ-1 člen 142.. ZSDP člen 102.. URS člen 26.
dodatek za nego otroka - odškodninska odgovornost organa pravne osebe - dodatek za pomoč in postrežbo - odškodninska odgovornost države
Ppri presoji vsebine in obsega pravice, varovane v 26. členu Ustave RS, je treba upoštevati, da je odgovornost države za škodo, ki jo s svojim protipravnim ravnanjem povzročajo državni organi, uslužbenci in funkcionarji pri izvrševanju oblasti, specifična oblika odgovornosti, da njena specifičnost izhaja iz posebnega položaja države v nasprotju s subjektom, to je državljanom, pravnim osebam pa tudi drugim oseba, ki so na njenem ozemlju. Država vstopa v to pravno razmerje vertikalno, pri izvrševanju oblasti oz. v zvezi z njenim izvrševanjem, pri čemer jo zavezuje ustavna prepoved protipravnega oblastnega ravnanja. Četudi sodišče pri presoji uporabi nekatera pravila splošnega obligacijskega prava, jih mora uporabiti prilagojeno z značilnostmi javno pravne odškodninske odgovornosti.
Sodišče prve stopnje je v obravnavnem primeru kot ključno štelo, da v obravnavani zadevi tožnica zoper ukinitveno odločbo drugotožene stranke z dne 18. 11. 2003, s katero je bilo odločeno, da od 1. 7. 2000 dalje ni več upravičena do dodatka za nego otroka, ni vložila pritožbe, čeprav je bila s pravnim poukom o tej možnosti pravilno poučena. Ker gre v obravnavanem primeru za spor glede vprašanja odškodninske odgovornosti prvo oz. drugotožene stranke in ne za uveljavljanje pravice do dodatka za nego otroka, ni mogoče šteti kot ključno dejstvo, da tožnica pritožbe zoper odločbo z dne 18. 11. 2003, ni vložila. V sporni zadevi se odpira predvsem vprašanje, zakaj je bila pravnomočna sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 92/2012 z dne 22. 3. 2012 podlaga za drugačno postopanje prvo oz. drugotožene stranke šele ob izdaji odločbe z dne 21. 7. 2015, ne pa za obdobje pred tem. V zvezi s sodbo opr. št. Psp 92/2012 gre tudi za vprašanje spoštovanja pravnomočne sodne odločbe, s katero je bilo odločeno in tudi pojasnjeno, kako je potrebno tolmačiti sporne določbe materialnega prava, ki se nanašajo na vprašanje prejemanja dodatka za pomoč in postrežbo po določbah ZPIZ-1 in dodatka za nego otroka po določbah ZSDP.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja
Zaradi zmotne materialno pravne presoje, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita že zaradi tožniku nedokazane kršitve, ki se nanaša na očitek samovoljne zapustitve delovnega mesta z namenom, da bi se izognil preizkusu alkoholiziranosti, sodišče ni presojalo ostalih očitkov v izredni odpovedi (tj. da je tožnik med delovnim časom s službenim vozilom povzročil prometno nesrečo z materialno škodo in da ob vrnitvi poškodovanega službenega vozila o povzročeni prometni nesreči s povzročeno materialno škodo na službenem vozilu ni obvestil direktorja družbe), zato je ostalo dejansko stanje v tem delu nepopolno ugotovljeno.
Tožena stranka ob vložitvi pritožbe ni plačala takse, ki bi morala biti plačana, zato jo je sodišče prve stopnje pozvalo s plačilnim nalogom za plačilo takse in ji določilo rok za plačilo (drugi odstavek 105.a člena ZPP). Ker takse ni plačala v roku, ki ga je sodišče določilo za plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo takse, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je tožena stranka pritožbo umaknila (tretji odstavek 105.a člena).
Ne glede na to, da je bil tožnik v času vložitve zahteve za priznanje pravice do starostne pokojnine vključen v prostovoljno zavarovanje kmetov, to ni ovira za priznanje pravice do starostne pokojnine po določbah ZPIZ-1. Tožnik je bil vključen v zavarovanje iz razloga, ker mu nadomestilo za primer brezposelnosti ni bilo priznano. Priznano pa mu je bilo šele kasneje, za nazaj. Taka odločitev pa je bila izdana šele v letu 2015. Tožnik tako ni mogel v letu 2014 uspešno uveljavljati priznanje pravice do starostne pokojnine po določbah ZPIZ-1, saj tedaj še ni bil končan postopek pred sodiščem v zvezi s priznanjem pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00008147
KZ člen 95, 96, 112, 112/6, 126, 126/13, 244, 244/1.. ZTPDR člen 70.. ZDR člen 182.. ZDR-1 člen 177.. ZOR člen 192, 206, 206/2, 377, 377/1, 414, 41/1.. OZ člen 171, 171/1, 186, 353, 353/1, 395, 395/1.. ZPP člen 14.
odškodninska odgovornost delavca - premoženjska škoda - kaznivo dejanje zloraba uradnega položaja ali uradnih pravic - zastaranje - obsodilna kazenska sodba - identično dejansko stanje - pomoč pri kaznivem dejanju - soprispevek - višina nastale škode - izvedensko mnenje
Če je škoda povzročena s kaznivim dejanjem, za kazenski pregon pa je predpisan daljši zastaralni rok, odškodninski zahtevek proti odgovorni osebi zastara takrat, ko izteče čas, ki je določen za zastaranje kazenskega pregona (prvi odstavek 377. člena ZOR in prvi odstavek 353. člena OZ). Ker je za zastaranje kazenskega pregona za kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena KZ predpisan desetletni zastaralni rok (prvi odstavek 111. člena KZ), bi po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje zastaranje nastopilo 23. 12. 2023, ko bi poteklo deset let od pravnomočnosti kazenske obsodilne sodbe. Vendar pa je v šestem odstavku 112. člena KZ določeno, da kazenski pregon zastara v vsakem primeru, če preteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zahteva zakon za zastaranje kazenskega pregona. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da bi odškodninski zahtevek tožeče stranke zastaral (že) 24. 4. 2022, saj bi na ta dan poteklo dvajset let od zadnjega dejanja v sklopu enotne kriminalne dejavnosti.
Za odločitev v zadevi je bistvena pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožbeni zahtevek temelji na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je bil toženec v kazenskem postopku pravnomočno obsojen kot pomočnik pri kaznivem dejanju zlorabe položaja ali pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena KZ. Sodišče prve stopnje se je zato pri odločitvi utemeljeno oprlo na določbo 14. člena ZPP, v skladu s katero je pravdno sodišče v primeru, če tožbeni zahtevek temelji na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku, glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca vezano na pravnomočno kazensko obsodilno sodbo.Vezanost na kazensko sodbo v smislu 14. člena ZPP pomeni, da sodba delovnega sodišča ne sme vsebovati ugotovitev, ki bi bile v nasprotju z ugotovitvami, ki so tvorile podlago za izdajo obsodilne sodbe v kazenskem postopku.
Zmotno je pritožbeno stališče, da je bilo sodišče prve stopnje vezano (tudi) na ugotovitev iz kazenske obsodilne sodbe glede višine nastale škode. To iz določbe 14. člena ZPP ne izhaja. Po pravilnem stališču sodišča prve stopnje mora civilno (delovno) sodišče pri ugotavljanju višine škode paziti le na to, da višina škode lahko pomeni kvalifikatoren element kaznivega dejanja. Takšna situacija je podana tudi v obravnavanem primeru, saj je bilo v kazenski obsodilni sodbi ugotovljeno, da so obsojeni z izvršitvijo kaznivega dejanja pridobili veliko premoženjsko korist oziroma povzročili veliko premoženjsko škodo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO
VSL00005174
SZ-1 člen 30. OZ člen 197. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-11, 339/2-15, 443, 443/1.
spor majhne vrednosti - pritožbeni razlogi v postopku v sporu majhne vrednosti - protispisnost - aktivna legitimacija upravnika - upravnik večstanovanjske stavbe - plačilo obratovalnih stroškov - verzija - stroški upravljanja - pogodba o upravljanju
Tožeča stranka je bila stvarno legimirana za obe vtoževani terjatvi: za obratovalne stroške na podlagi 197. člena OZ v zvezi s 30. členom SZ-1, za stroške upravljanja pa na podlagi pogodbe o upravljanju.
ZFPPIPP člen 331, 331/4, 331/4-2, 383, 383/1, 395, 395/2.
prodaja premoženja v stečajnem postopku - osebni stečaj - izpraznitev stanovanjske hiše - nezakoniti sklep - solastni delež - nezavezujoče zbiranje ponudb - prodaja solastne nepremičnine
Predmet prodaje v stečajnem postopku je lahko le premoženje stečajnega dolžnika. Le za to premoženje veljajo posebna pravila o prodaji. Vse dokler solastna stvar ni razdeljena, pa naložitev dolžniku, da izprazni celotno stanovanjsko hišo, ni pravilna.
Ni utemeljen očitek sodišču prve stopnje, da je nekritično sledilo predlogu upravitelja, da je po neuspešni prvi prodaji dolžnikovega solastniškega deleža nepremičnin najprimernejši način prodaje na podlagi neposrednih pogajanj z zainteresiranimi kupci. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je upravitelj utemeljil svoj predlog s stališčem, da bo lažje našel kupca, če se bodo nepremične prodajale kot celota. Za tako prodajo, ki jo bo lahko izvedel z ostalimi solastniki, pa je najprimerneje izvesti postopek nezavezujočega zbiranja ponudb.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO DRUŽB - STEČAJNO PRAVO
VSL00005213
ZFPPIPP člen 239, 239/3. ZPP člen 281. ZGD-1 člen 623, 623/4.
začetek stečajnega postopka - odločanje o začetku stečajnega postopka - predlog upnika za začetek stečajnega postopka - narok za začetek stečajnega postopka - udeležba stranke na naroku - zamuda stranke - umik predloga za začetek postopka insolventnosti - domneva umika predloga - obstoj upnikove terjatve - oddelitev družbe - sprememba firme
Po tretjem odstavku 239. člena ZFPPIPP velja zakonska presumpcija umika upnikovega predloga za začetek stečajnega postopka, če se upnik ne udeleži naroka za začetek stečajnega postopka. V zvezi z neudeležbo na naroku in posledice, ki iz nje nastanejo po samem zakonu, pa je sodna praksa že zavzela stališče, da sama zamuda stranke na narok še ne pomeni njene neudeležbe na naroku, če v času zamude narok še ni bil končan. Prav taka je bila situacija, ko je pooblaščenka upnika pristopila na narok ob 9:06 uri, narok pa je bil končan ob 9:40 uri.
Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja ugotovitev sodišča, da je bila po Pogodbi o oddelitvi in prevzemu z dne 23. 1. 2013 H. L. d.o.o. prenosna družba, družbi H. P. d.o.o. in H. C. d.o.o. pa sta bili prevzemni družbi. Pritožnika pa zmotno izhajata iz predpostavke, da je prevzemna družba za del premoženja tudi H., saj vztrajata pri tem, da bi navedeni upnik moral izkazati prehod terjatve iz družbe H. L. nanj. Izhajata torej iz predpostavke, da sta družbi H. L. kot prenosna družba in H. dva različna pravna subjekta, kar pa ne drži. Gre za isti pravni subjekt, ki je le spremenil firmo (iz H. L. v H.) in zato ne gre za noben prehod premoženja iz enega pravnega subjekta na drugega.
Ker je H. (kot predlagajoči upnik začetka stečajnega postopka nad dolžnikom) izkazal spremembo firme, mu drugih dokazil o prenosu terjatve nanj ni bilo treba predložiti, saj je tudi po spremembi firme šlo za istega upnika.
ZPP člen 70, 70-6. ZFPPIPP člen 121, 399, 399/2, 399/2-1, 399/3. KZ-1 člen 209, 209/1.
osebni stečaj - izločitev sodnika - odklonilni razlog - pritožbeni razlog
Stečajni dolžnik sodnici v bistvu očita zmotno dejansko in pravno presojo pri odločanju o ugovoru proti odpustu obveznosti, kar pa so razlogi za vložitev pravnih sredstev zoper sodničino odločitev, ne pa sodničino izločitev. Tudi morebitne napake pri vodenju postopka so predmet presoje v postopku s pravnimi sredstvi. Odpravi napak sojenja so namreč namenjena pravna sredstva in ne izločitev sodnika.
prisilna hospitalizacija - sprejem na zdravljenje brez privolitve v nujnih primerih - pogoji za sprejem na zdravljenje brez privolitve - odpust - nova dejstva - čas odločanja prvostopenjskega sodišča - meje pravnomočnosti - nov postopek
Pritožba se opira na dejstva, ki jih je pritožnica zaznala po koncu obravnave pred sodiščem prve stopnje, kar skladno s teorijo in enotno sodno prakso ne more biti predmet pritožbenih novot. Pravnomočnost se namreč lahko razteza zgolj na tisti sklop dejstev, ki jih je še bilo mogoče vključiti v procesno gradivo, to pa so dejstva, ki so obstajala v času sojenja. V pritožbi zatrjevana nova dejstva glede simptomov bolezni udeleženca in njegovega obnašanja zato ne morejo vplivati na odločitev pritožbenega sodišča o pritožbi zoper izpodbijani sklep. Predstavljajo pa razlog za uvedbo novega postopka za sprejem udeleženca na zdravljenje v psihiatrično bolnišnico v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve, ki ga v skladu s 40. členom ZDZdr lahko sproži tudi pritožnica kot izvajalka psihiatričnega zdravljenja.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00005810
OZ člen 131, 147, 147/1. ZVZD-1 člen 5.
povzročitev škode - odgovornost delodajalca - odgovornost delodajalca za škodo, ki jo povzroči delavec tretjim osebam - protipravnost ravnanja - izključitev odgovornosti
Ob dejstvu, da med strankama ni sporno, da je tožnik na lastno željo skočil na dvižno mizo in da mu slednjega ni naročila delavka prve toženke, je utemeljen zaključek sodišča, da toženki ne moreta odgovarjati za škodo, ki mu je nastala.
motenje posesti - obseg sodnega varstva posesti - restitucijski del tožbenega zahtevka - prepovedni del sklepa o motenju posesti - izvrševanje posesti - posest parkirišča - delna izpolnitev zahtevka
Ugovor spremenjene tožbe, po izteku 30 dnevnega roka v motenjski pravdi, ni utemeljen, ker obseg varstva, ki ga je zahtevala tožeča stranka ob vložitvi tožbe, ni večji, niti drugačen od tistega, ki ga je v končni odločbi določilo sodišče. V času, ko je sodišče odločalo o utemeljenosti tožbenega zahtevka, na parkirnih mestih ni bilo več vozil tožene stranke, zato restitucijski zahtevek ni bil utemeljen. Gotovo pa je, glede na ugotovljeno dejansko stanje v pravdnem postopku, tožeča stranka izražala interes za prepoved nadaljnjih motenj parkiranja.
vzpostavitev etažne lastnine - predlog za vzpostavitev etažne lastnine - namen ZVEtL - veriga pravnih poslov, ki izkazujejo prenos - priposestvovanje lastninske pravice na posameznem delu stavbe - sporno dejansko stanje - dokazna pravila - domneve v postopku za vzpostavitev etažne lastnine - dokazni standard verjetnosti
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da se s priposestvovanjem ne more nadomestiti celotne verige pravnih naslovov. 20. člen ZVEtL-1 (prej 6. člen ZVEtL) namreč pridobitelja posameznega dela ne odvezuje obveznosti, da predloži pravni naslov, temveč mu le ni treba izkazati nepretrganega pravnega nasledstva. Zadnji pridobitelj lahko, če ne more izpolniti navedenega dokaznega bremena, namesto tega na način, urejen v 20. členu ZVEtL-1, z verjetnostjo izkaže izpolnjevanje pogojev za priposestvovanje posameznega dela stavbe (po splošnih predpisih).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00005878
URS člen 22. ZGD-1 člen 263, 263/1, 263/2. OZ člen 131. ZPP člen 287, 287/2, 339, 339/2, 339/2-8.
odškodninska odgovornost članov poslovodstva - pravilo poslovne presoje - pravica do izjave v postopku - zavrnitev dokaznih predlogov - procesno trditveno in dokazno breme - materialno trditveno in dokazno breme - prehajanje trditvenega in dokaznega bremena
Pravici stranke, da se v postopku izjavi, ustreza obveznost sodišča, da se z navedbami stranke seznani, ter da se do njih, če so dopustne in za odločitev relevantne, ter če niso očitno neutemeljene, v obrazložitvi svoje odločbe tudi opredeli. Z opustitvijo te dolžnosti je kršena pravica stranke do izjavljanja, saj si stranka s to pravico ne more kaj dosti pomagati, če ostane preslišana. V tem primeru ima pritožnica prav, da je sodišče spregledalo njene trditve in dokazne predloge v zvezi z ugotavljanjem tega, ali je toženec skrbno ravnal, ko je kot (edini) organ upravljanje tožnice potrdil višino sodne poravnave kot primerne.
Toženec je zatrjeval in predložil dokaze v zvezi s tem , da je ravnal skrbno, kar je bilo sprva njegovo procesno breme, potem pa je prešlo na tožnico, da zatrjuje in dokaže nasprotno. Tožnica je zatrjevala, da prizadevanje toženca (ne samo rezultat, torej višina sodne poravnave) ni bilo zadostno, še več, trdila je, da je bilo namerno v škodo družbe. S tem je prešlo tudi dokazno breme nanjo in tožnica je temu sledila ter predlagala izvedbo dokazov za svoje trditve, ki pa jih je sodišče prve stopnje zavrnilo, brez da bi pojasnilo konkretne razloge za takšno (procesno) odločitev. Ugotovitev sodišča, da od toženca ni mogoče pričakovati znanja senata višjega ali celo vrhovnega sodišča je sicer razumna, vendar ni bistvena upoštevaje trditve tožnice. Ta namreč trdi, da je bilo ravnanje oseb (vključno s tožencem), ki so sodelovale pri sklepanju poravnave, v nasprotju z njenimi koristmi in ponuja dokaze za takšne trditve. Sodišče prve stopnje bi se moralo o teh trditvah konkretno izreči in izvesti predlagane dokaze, ki bi jih potrdile ali ovrgle. S tem, ko je presojalo le trditve toženca in predložene pisne dokaze, je preslišalo tožnico in s tem kršilo njeno pravico do izjave.
priposestvovanje lastninske pravice na nepremičnini - priposestvovanje idealnega dela nepremičnine - solastnina - dobra vera - dobra vera priposestvovalca - sklenitev prodajne pogodbe
Tožeča stranka ni dokazala obstoja prodajne pogodbe kot podlage za priposestvovanje v desetletni dobi. Zaradi nedokazane dobre vere za priposestvovanje, je bilo treba tožbeni zahtevek zavrniti.
ZFPPIPP člen 226, 226/4, 226/5, 374, 374/1, 374/1-3, 374/3, 374/6.
osebni stečaj - prenos premoženja, ki ga ni mogoče unovčiti - prenos premoženja, ki ga ni mogoče unovčiti, na ločitvenega upnika - ocena vrednosti premoženja - razdelitev stroškov - ločitveni upniki
Če nastane isti strošek v zvezi z več posebnimi stečajnimi masami, je treba stroške porazdeliti na vsako posamezno posebno stečajno maso. Res je, da take situacije zakon izrecno ne ureja, vendar je iz smisla določbe petega odstavka 226. člena ZFPPIPP mogoče razbrati, da se pri izračunu deleža stroškov upošteva ocenjena vrednost premoženja, ne pa višina priznanih terjatev, zato pritožbeno sodišče ocenjuje, da je za zapolnitev pravne praznine glede porazdelitve stroškov med več ločitvenih upnikov, na katere so bile prenesene posamezne posebne stečajne mase, najprimerneje smiselno uporabiti kriterij ocenjene vrednosti premoženja, to je razmerje med vrednostjo posamezne posebne stečajne mase in vrednostjo vseh posebnih stečajnih mas, v zvezi s katerimi so nastali stroški, ki jih morajo ločitveni upniki plačati v stečajno maso.
poenostavljena prisilna poravnava - zahteva za potrditev poenostavljene prisilne poravnave - namen postopka poenostavljene prisilne poravnave - razlogi za ugovor proti vodenju postopka prisilne poravnave - zloraba pravic - trditveno in dokazno breme - verjeten izkaz terjatve - poslovna skrivnost - pritožbeni stroški - stroški dolžnika - vročanje v glavnem postopku zaradi insolventnosti
Ker v postopku poenostavljene prisilne poravnave ugovorni postopek po 172. členu ZFPPIPP ni predviden, imajo upniki možnost tudi v pritožbi zoper sklep o potrditvi poenostavljene prisilne poravnave uveljavljati trditve o zlorabi pravic.
Namen izkaza, da ima terjatev, za katero učinkuje poenostavljena prisilna poravnava, temelj v obligacijsko pravnem razmerju, je bil med drugim v preprečevanju zlorab postopka poenostavljene prisilne poravnave. Upravičeno je zato sodišče prve stopnje pri presoji obstoja zatrjevane zlorabe upoštevalo navedeni namen, vendar pri tem zmotno trditveno in dokazno breme prevalilo na dolžnika. Dolžnik je namreč s predložitvijo (delno zakrite) Pogodbe o odstopu terjatve najmanj s stopnjo verjetnosti izkazal pravni temelj obstoja terjatve upnika. Iz Pogodbe z delno zakrito vsebino namreč izhaja, da je upnik dolžniku odstopil terjatev, za kar se mu je dolžnik zavezal plačati znesek v višini sporne terjatve upnika. Poleg tega je sodišču prve stopnje predložil tudi Pogodbo z v celoti razkrito vsebino in sodišču predlagal, kako naj postopa, da bo lahko uresničil pravico (in dolžnost v razmerju do njegovega sopogodbenika) do varovanja poslovne skrivnosti.
Ključno je, da upnik v utemeljitev zlorabe postopka poenostavljene prisilne poravnave ni podal zadostne trditvene podlage in ne predložil zadostnih dokazov.
Glede dolžnikovih stroškov pritožbenega insolvenčnega postopka se smiselno uporabljajo določbe ZPP o stroških pravdnega postopka.
razdelitev posebne razdelitvene mase - načelo enakega obravnavanja upnikov - nadomestilo upravitelja - nadomestilo za unovčenje stečajne mase in razdelitev - razdelitvena masa - limitiranje višine nadomestila - sklep o razdelitvi - načrt prve razdelitve - terjatve, ki se poplačujejo iz razdelitvene mase
Stroški izvedbe prodaje premoženja, ki spada v posebno stečajno maso, in stroški v zvezi z njegovim upravljanjem, v kolikor se nanašajo zgolj na določeno posamezno posebno stečajno maso, bremenijo zgolj to posebno stečajno maso in jih ni mogoče (niti v sorazmernem delu) naložiti v breme drugih posebnih stečajnih mas.
V nasprotju z načelom enakega obravnavanja upnikov je upnikovo stališče, da obravnavana posebna stečajna masa ne sme biti obremenjena z zadržanimi sredstvi za nadomestilo upraviteljici, saj bi to vodilo k izplačilu nadomestila upraviteljici zgolj iz posebnih razdelitvenih mas, ki so bile predmet prvih razdelitev.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00005730
KZ člen 244, 252. ZKP člen 83, 236, 236/1, 236/1-5, 237. Evropska Konvencija o medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah člen 10, 10/5, 10/5-e.
pravna dobrota - privilegirana priča - odvetnik - oprostitev pričanja - zaslišanje preko videokonference - mednarodna pravna pomoč - poklicna tajnost
Konvencija o medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah med državami članicami Evropske unije v 10. členu točke 5e izrecno določa, da lahko oseba, ki je zaslišana preko videokonference, uveljavlja pravico do odklonitve pričanja, ki jo ima po pravu zaprošene države ali države prosilke.
Ker sta se tuji priči na zaslišanju prek videokonference sklicevali na določbe Luksemburške zakonodaje o varovanju poklicne tajnosti odvetnika in odklonili pričanje, je bilo treba iz sodnega spisa izločiti zapisnika o njunem zaslišanju pred pristojnimi pravosodnimi organi Luksemburga v okviru medsebojne pravne pomoči, ker sta bila takrat zaslišana, ne da bi bila predhodno poučena, da sta kot odvetnika dolžnosti pričanja oproščena.
Pravilno tožena stranka opozarja na neustreznost zahtevka tožeče stranke v točki II. izreka izpodbijane sodbe v delu, ki se nanaša na opuščanje dejanj zaradi varstva tožeče stranke pred nedovoljenimi imisijami. Imisije so, kot to pravilno v točki 18. obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnjuje tudi sodišče prve stopnje, nedovoljene (protipravne), če poseg, ki vpliva na nepremičnino soseda, preseže tolerančni prag oz. ko vpliv otežkoča uporabo druge nepremičnine čez krajevno običajno mero, ali povzroča znatnejšo škodo. Te pogoje je potrebno ustrezno upoštevati tudi pri oblikovanju opustitvenega zahtevka. V tem konkretnem primeru, ko je tožeča stranka zahtevala od tožene stranke opustitev prav vseh dejanj, s katerimi bi ovirala nemoteno uporabo opisane steklene pregradne stene in vhoda v opisani poslovni prostor tožeče stranke zaradi svetlobe, razgleda, postavljanja označb dejavnosti tožeče stranke in obvestil za stranke, pa je povsem očitno, kar pritožbeno pravilno izpostavlja tudi tožena stranka, da pri oblikovanju zahtevka tožeča stranka kljub opozorilom tožene stranke in pozivu sodišča na ustrezno dopolnitev oz. popravo tožbenega zahtevka ni upoštevala temeljnega načela, da je poseg (dejanje) protipraven (predstavlja nedovoljeno imisijo) le, če presega krajevno običajno mero, ali povzroča znatnejšo škodo.
Bistven in odločilen razlog za ugoditev temu delu tožbenega zahtevka (na odstranitev zidov skupaj z vrati med njima in skupaj z leseno oblogo na zunanjem zidu) je ta, da se je z namestitvijo zidov in vrat bistveno spremenil dostop do lepotilnega salona tožeče stranke, ki je pomembno oviran in v pomembni meri otežuje izvrševanje služnostne pravice uporabe hodnika.