ZST-1 člen 11.. ZBPP člen 13, 13/2.. ZSVarPre člen 8, 8/1.
oprostitev plačila sodne takse
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da se za presojo upravičenosti do (delne) oprostitve oziroma obročnega plačila sodnih taks smiselno uporabljajo merila, ki jih za ugoditev prošnji za brezplačno pravno pomoč določa ZBPP in z njim v zvezi ZSVarPre in ZUPJS. V skladu z drugim odstavkom 13. člena ZBPP se šteje, da je socialno stanje prosilca in njegove družine zaradi stroškov sodnega postopka ogroženo, če mesečni dohodek prosilca (lastni dohodek) oziroma mesečni povprečni dohodek na člana družine (lastni dohodek družine) ne presega višine dveh osnovnih zneskov minimalnega dohodka (ta je v času odločanja znašal 292,56 EUR - prvi odstavek 8. člena ZSVarPre). Ker v obravnavani zadevi mesečni povprečni dohodek na člana družine (775,55 EUR) presega mejo 585,12 EUR (2 x 292,56 EUR), je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da toženec za (delno) oprostitev plačila sodne takse ne izpolnjuje pogojev.
ZDR-1 člen 81, 81/3, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-1.. KZ-1 člen 241, 241/1.. ZDR člen 111, 111/1, 111/1-1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca - hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja - elementi kaznivega dejanja - kaznivo dejanje neupravičenega sprejemanja daril - rok za podajo odpovedi
Delodajalec v postopku izredne odpovedi ugotavlja le, ali je delavec z dejanjem, ki ima znake kaznivega dejanja, kršil delovne obveznosti in dolžnosti in ali mu je zato mogoče izredno odpovedati pogodbo o zaposlitvi. Za ugotovitev elementov očitane kršitve delovne obveznosti iz 1. alineje prvega odstavka 111. člena takrat veljavnega ZDR v tej zakonski določbi ni predpisan pogoj, da bi bil zoper storilca uveden kazenski postopek ali celo, da bi morala biti njegova kazenska odgovornost ugotovljena s pravnomočno sodbo. Zadošča ocena delodajalca o tem, da ima kršitev vse znake kaznivega dejanja, pri čemer delodajalec ne odloča o obstoju kaznivega dejanja.
Tožena stranka si ne more s sklicevanjem na zapletenost dejanskega stanja in obsežnost kazenskega spisa podaljševati subjektivnega roka za podajo odpovedi. Ne nazadnje je izredna odpoved skrajni ukrep oziroma ultima ratio, ker gre za tako hude kršitve delovnih obveznosti, da onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja celo do izteka odpovednega roka, zato je delodajalec nanje dolžan reagirati hitro oziroma nemudoma. V nasprotnem primeru je težko zagovarjati obstoj drugega pogoja za zakonitost izredne odpovedi: da delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. V obravnavani zadevi pa je od zaznave suma, da naj bi tožnik storil očitano kršitev, ki ima tudi znake kaznivega dejanja, pa do odpovedi pogodbe o zaposlitvi dejansko poteklo več let, saj naj bi tožnik očitano kršitev storil že v letu 2011, izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi pa je prejel v maju 2016.
Tožena stranka ob vložitvi pritožbe ni plačala takse, ki bi morala biti plačana, zato jo je sodišče prve stopnje pozvalo s plačilnim nalogom za plačilo takse in ji določilo rok za plačilo (drugi odstavek 105.a člena ZPP). Ker takse ni plačala v roku, ki ga je sodišče določilo za plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo takse, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je tožena stranka pritožbo umaknila (tretji odstavek 105.a člena).
družinska pokojnina - popolna nezmožnost za delo - I. kategorija invalidnosti - otrok
Iz podatkov matične evidence izhaja, da je bil tožnik že v obdobju pred očetovo smrtjo in tudi v času očetove smrti vključen v obvezno zavarovanje na podlagi delovnega razmerja. Popolnoma nezmožen za delo (skladno z že citiranim 59. členom ZPIZ-2 se za popolno nezmožnost za delo šteje razvrstitev zavarovanca v I. kategorijo invalidnosti), je postal šele z 12. 6. 1989. Na podlagi razvrstitve v I. kategorijo invalidnosti mu je bila tudi priznana pravica do invalidske pokojnine. Odločitev o razvrstitvi v I. kategorijo invalidnosti in priznanju pravice do invalidske pokojnine, je postala dokončna in pravnomočna, kar pomeni, da odločitev zavezuje tudi sodišče. Sodišče tako nima pravne podlage, da bi ponovno presojalo, ali je bil tožnik že pred razvrstitvijo v I. kategorijo invalidnosti popolnoma nezmožen za delo.
delovna nezgoda (nesreča pri delu) - odškodninska odgovornost delodajalca - prispevek delavca kot oškodovanca
K nastali škodi je s svojim ravnanjem prispeval tudi oškodovanec. Res je šlo za neizkušenega delavca, ki je delal (ali bi vsaj moral delati) v skladu z navodili, vendar je treba upoštevati, da je uspešno opravil zdravniški pregled in preizkus znanja iz varstva pri delu, da je bil usposobljen za delo, ki ga je opravljal, in tudi poučen, da se dela ne sme opravljati na način, na kakršnega sta delavca delo izvajala. V postopku ni bilo ugotovljeno da bi se pri delu mudilo (delavca nista imela norme) ali da bi oškodovanec delo odklonil (ali v zvezi z načinom dela podal kakršnekoli ugovore). Povprečen delavec, opozorjen na pravilno delo, je sposoben predvideti, da delo s stiskalnico na način, da se ne umakne z območja stiskalnice, ko ta deluje, pomeni nevarnost nastanka poškodb. Ne glede na opustitve delodajalca imajo namreč tudi delavci obveznost skrbeti za lastno varnost in delo opravljati tako, da njihovo življenje ali zdravje ni ogroženo.
poenostavljena prisilna poravnava - postopek z upnikovim predlogom za začetek stečajnega postopka - opravičitev zahteve za odložitev odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka - prekinitev postopka odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka
Namen vodenja glavnega stečajnega postopka je v neposrednem nasprotju z namenom vodenja glavnega postopka tako redne kot tudi poenostavljene prisilne poravnave. Ker glavni stečajni postopek in glavni postopek redne ali poenostavljene prisilne poravnave ne moreta teči hkrati, obstaja pravna praznina glede ureditve razmerja med tema dvema postopkoma. Pri zapolnitvi pravne praznine se zato sodišče po ustaljeni sodni praksi opira na pravila ZFPPIPP, ki urejajo razmerje med postopkom redne prisilne poravnave in stečajnim postopkom. Zato lahko, ob upoštevanju predpostavk iz 235 do 238. člena ZFPPIPP, dolžnik opraviči odložitev odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka tudi tako, da do poteka dvomesečnega roka vloži predlog za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave.
Če bo poenostavljena prisilna poravnava pravnomočno potrjena, bo lahko upnik ob odločanju o predlogu za začetek stečaja z navedbo domnevo izpodbijal in dokazoval, da dolžnik z ukrepi prestrukturiranja, ki so bili predmet poenostavljene prisilne poravnave, ni odpravil insolventnosti.
ZFPPIPP člen 226, 226/4, 226/5, 374, 374/1, 374/1-3, 374/3, 374/6.
osebni stečaj - prenos premoženja, ki ga ni mogoče unovčiti - prenos premoženja, ki ga ni mogoče unovčiti, na ločitvenega upnika - ocena vrednosti premoženja - razdelitev stroškov - ločitveni upniki
Če nastane isti strošek v zvezi z več posebnimi stečajnimi masami, je treba stroške porazdeliti na vsako posamezno posebno stečajno maso. Res je, da take situacije zakon izrecno ne ureja, vendar je iz smisla določbe petega odstavka 226. člena ZFPPIPP mogoče razbrati, da se pri izračunu deleža stroškov upošteva ocenjena vrednost premoženja, ne pa višina priznanih terjatev, zato pritožbeno sodišče ocenjuje, da je za zapolnitev pravne praznine glede porazdelitve stroškov med več ločitvenih upnikov, na katere so bile prenesene posamezne posebne stečajne mase, najprimerneje smiselno uporabiti kriterij ocenjene vrednosti premoženja, to je razmerje med vrednostjo posamezne posebne stečajne mase in vrednostjo vseh posebnih stečajnih mas, v zvezi s katerimi so nastali stroški, ki jih morajo ločitveni upniki plačati v stečajno maso.
KZ-1 člen 20, 74, 75, 240, 240/1, 240/2. ZBan-1 člen 62. ZKP člen 17, 17/2.
zloraba položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - obstoj kaznivega dejanja - pridobitev protipravne premoženjske koristi - prenehanje poroštva - storilec - zastopanje družbe - uprava - pooblastilo za zastopanje
Zmotno je stališče zagovornika obtoženega A. A., da je sodišče prve stopnje dejstvo prenehanja poroštva C. A. in družbe D. Ltd. napačno opredelilo kot nastanek protipravne premoženjske koristi slednjima ter posledično opisano ravnanje napačno kvalificiralo kot kaznivo dejanje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena KZ-1, saj naj bi šlo kvečjemu za kaznivo dejanje po tretjem odstavku istega člena (pridobitev nepremoženjske koristi drugemu). Res je bistvo kazenskopravnih očitkov obtožencu v obravnavani zadevi, da je z odobritvijo kredita št. 003/12, ki je bil deloma namenjen za poplačilo kredita št. 001/09, dosegel, da je prišlo do prenehanja solidarnega poroštva C. A. in družbe D. Ltd. in da zgolj prenehanje poroštva samo po sebi ne more predstavljati neposrednega povečanja premoženja tretjih oseb, prav tako pa zgolj "prenehanja poroštva" ni mogoče odvzeti kot premoženjske koristi v skladu s 74. in 75. členom KZ-1, a se zagovornik ob tem sklicuje le na en del izreka sodbe, spregleda pa bistveni preostanek, iz katerega jasno izhaja, da oprostitev poroštva v tej kazenski zadevi tudi že pomeni pridobitev protipravne premoženjske koristi drugemu (C. A. in družbi D. Ltd.), saj je bilo obema obtožencema znano, da E. E. ob zapadlosti kredita po citirani pogodbi in vseh aneksih ni imel sredstev za poplačilo svojih do tedaj obstoječih kreditnih obveznosti in bi bilo zaradi tega potrebno zahtevati poplačilo od solidarnih porokov, pri čemer tudi sam kredit po kreditni pogodbi 003/12 tudi sicer ni bil primerno in v zadostni meri zavarovan.
Tudi po prepričanju sodišča druge stopnje ni nikakršnega dvoma, da je G. G. kot predsednik uprave F. d.d. za obdobje od 27. 9. 2012 do 5. 10. 2012 svetovalca predsednika uprave, obtoženega A. A. pooblastil, da v njegovem imenu sodeluje in glasuje pri odobravanju kreditov in drugih predlogov uprave, za katere je po internih aktih pristojna uprava ter da F. d.d. zastopa v pravnem prometu.
Kazenskopravna zakonodaja ne pozna ovir za kazensko odgovornost dejanskega poslovodje kot storilca gospodarskih kaznivih dejanj.
insolventnost - trajnejša nelikvidnost - dolgoročna plačilna nesposobnost - domneve insolventnosti - umik predloga za začetek postopka insolventnosti - predlog upnika - postopek z upnikovim predlogom za začetek stečajnega postopka - pravni interes upnika za začetek stečaja
Če so izpolnjene predpostavke, ki jih glede položaja insolventnosti določa 14. člen ZFPPIPP, ima vsak upnik pravico predlagati začetek stečajnega postopka zoper dolžnika. Dolžnik pa lahko v postopku po upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka ugovarja, da ni insolventen ali da upnikova terjatev ne obstaja. Že zato dolžnik s pritožbeno navedbo, da bi bil upnik bolje poplačan izven stečaja, ne more uspeti.
odločanje o začasni odredbi - dokazni standard verjetnosti - ureditvena začasna odredba - restriktiven pristop - nujnost izdaje začasne odredbe - verjeten obstoj terjatve - nastanek nenadomestljive škode - ponavljajoče se motilno dejanje
Pri odločanju o predlogu za izdajo začasne odredbe odloča sodišče na podlagi dokaznega standarda verjetnosti.
Za presojo predloga o izdani začasni odredbi sodišče odloča na podlagi navedb pravdnih strank in procesnega gradiva, ki ga ima v spisu.
Sodišče je med postopkom izdalo ureditveno začasno odredbo, katere namen ni zavarovati izvršitev bodoče obveznosti dolžnika, ampak takojšnja ureditev spornega razmerja.
Z nanašanjem novih ovir ni šlo za novo motilno dejanje, ampak nadaljevanje prvega in da gre za trajajoče motenje.
Sodna praksa se je večkrat izrekla, da ni dvoma, da nastane škoda, ki ni nadomestljiva, če zaradi ovire ni mogoč dostop do hiše. V obravnavanem primeru je onemogočen dostop s prevoznimi sredstvi do (dela) hiše, gospodarskih poslopij in vrta, saj je pot, na kateri so nastavljene ovire, edini dostop za vsa prevozna sredstva.
Ker posestno varstvo izhaja iz gole posesti, kot dejanske oblasti nad stvarjo v času pred motilnim dejanjem, je tožeča stranka z odstranitvijo oglasnih panojev prenehala uporabljati nepremičnino za oglaševanje. Posledično je pravilen materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka neposredno pred motilnim dejanjem ni bila v posesti oglaševalskega mesta v smislu 24. člena SPZ in nikoli ni bila posestnica tistega dela, kjer stoji oglaševalni pano prvotožene stranke, zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek za vzpostavitev prejšnjega stanja z odstranitvijo panoja, ki stoji na drugem mestu kot so stali panoji tožeče stranke, pravilno in zakonito zavrnilo.
V posestni pravdi se pravica do posesti ne upošteva, zato za odločitev v tej zadevi ni relevantno, ali ima tožeča stranka veljavno najemno pogodbo z drugotoženo stranko za oglaševalsko mesto, ki je predmet te pravde.
ZPP člen 180, 278, 278/1, 278/2, 339, 339/2, 339/2-10, 339/2-14, 442, 443, 450, 451, 453, 454, 454/2. ZIZ člen 62.
spor majhne vrednosti - dopolnitev nepopolne tožbe - neprerekana dejstva - prekluzija v postopku v sporih majhne vrednosti - narok za glavno obravnavo v sporih majhne vrednosti
Tožena stranka je v ugovoru proti sklepu o izvršbi na podlagi verodostojne listine le trdila, da ne ve zakaj gre, ker ni dobila listin in ker ne dolguje ničesar. Ko je tožeča stranka dopolnila tožbo in poslala vse priloge, kar je toženec z vsemi ustreznimi opozorili prejel, ni odgovoril. Zato je sodišče utemeljeno štelo, da je možno odločati na podlagi predloženih pisnih dokazov in je ravnalo po drugem odstavku 454. člena ZPP ter ni opravilo glavne obravnave.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00005667
KZ člen 228, 228/1.. ZKP člen 358, 358-1, 358-3, 372, 372-1.
poslovna goljufija - zakonski znaki goljufije - zakonski znaki kaznivega dejanja način izvršitve - oprostitev obtožbe - neizpolnitev obveznosti - ali je dejanje kaznivo dejanje
Vrhovno sodišče je že v zadevah I Ips 93283/2010 z dne 21. 9. 2017 in I Ips 47130/2015 z dne 27. 10. 2017 odstopilo od dosedanje razlage, da je za konkretizacijo očitka preslepitve v opisu dejanja in za obstoj poslovne goljufije zadostovala že gola zaveza in zagotavljanje oziroma zatrjevanje dolžnika, da bodo obveznosti izpolnjene, do izpolnitve obveznosti pa potem ni prišlo. Dosedanja razlaga oziroma stališče namreč v premajhni meri izostruje kriterije, ki omogočajo jasno razmejitev, ali v izreku opisano ravnanje sodi med kazensko ali civilnopravna razmerja. Ne upoštevajo namreč v zadostni meri, da morajo biti zakonski znaki v opisu kaznivega dejanja določno opredeljeni, zaradi česar za konkretizacijo zakonskega znaka preslepitve pri kaznivem dejanju poslovne goljufije, ki je pomensko odprt pojem, prepis zakonskega dejanskega stanu v povezavi z navedbo ravnanj, ki so sicer tipična za sleherno pogodbeno razmerje, ne zadošča. Taka ravnanja pogodbenih strank lahko le zaradi določenih okoliščin, v katerih so bila storjena, omogočajo sklepanje na obstoj preslepitve in preslepitvenega namena storilca.
poenostavljena prisilna poravnava - zahteva za potrditev poenostavljene prisilne poravnave - namen postopka poenostavljene prisilne poravnave - razlogi za ugovor proti vodenju postopka prisilne poravnave - zloraba pravic - trditveno in dokazno breme - verjeten izkaz terjatve - poslovna skrivnost - pritožbeni stroški - stroški dolžnika - vročanje v glavnem postopku zaradi insolventnosti
Ker v postopku poenostavljene prisilne poravnave ugovorni postopek po 172. členu ZFPPIPP ni predviden, imajo upniki možnost tudi v pritožbi zoper sklep o potrditvi poenostavljene prisilne poravnave uveljavljati trditve o zlorabi pravic.
Namen izkaza, da ima terjatev, za katero učinkuje poenostavljena prisilna poravnava, temelj v obligacijsko pravnem razmerju, je bil med drugim v preprečevanju zlorab postopka poenostavljene prisilne poravnave. Upravičeno je zato sodišče prve stopnje pri presoji obstoja zatrjevane zlorabe upoštevalo navedeni namen, vendar pri tem zmotno trditveno in dokazno breme prevalilo na dolžnika. Dolžnik je namreč s predložitvijo (delno zakrite) Pogodbe o odstopu terjatve najmanj s stopnjo verjetnosti izkazal pravni temelj obstoja terjatve upnika. Iz Pogodbe z delno zakrito vsebino namreč izhaja, da je upnik dolžniku odstopil terjatev, za kar se mu je dolžnik zavezal plačati znesek v višini sporne terjatve upnika. Poleg tega je sodišču prve stopnje predložil tudi Pogodbo z v celoti razkrito vsebino in sodišču predlagal, kako naj postopa, da bo lahko uresničil pravico (in dolžnost v razmerju do njegovega sopogodbenika) do varovanja poslovne skrivnosti.
Ključno je, da upnik v utemeljitev zlorabe postopka poenostavljene prisilne poravnave ni podal zadostne trditvene podlage in ne predložil zadostnih dokazov.
Glede dolžnikovih stroškov pritožbenega insolvenčnega postopka se smiselno uporabljajo določbe ZPP o stroških pravdnega postopka.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00005606
SPZ člen 24, 24/1, 33. ZPP člen 181, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14. ZIZ člen 55, 55/1, 55/1-8, 55/2.
motenje posesti - posestno varstvo - petitorna pravda - neuspeh v petitorni pravdi - zavrženje dela tožbe - ugotovitveni del tožbe - izrek sklepa o motenju posesti - restitucijski del tožbenega zahtevka - sodna praksa - prepovedana ravnanja - opis dejanja v izreku - začasna odredba - obseg posestnega varstva - posredna in neposredna posest - procesne kršitve
Sodna praksa v motenjskih sporih še zmeraj dopušča tudi tožbene zahtevke, da se najprej ugotovi nastalo motenje in zatem prepove dejanja, ki so opisana v ugotovitvenem delu tožbe. V novejši sodni praksi je zaslediti tudi teoretično pravilnejše ravnanje, ko sodišča ugotovitvene dele tožb zavračajo, saj je ugotovitveno tožbo mogoče vložiti le pod pogoji 181. člena ZPP (predvsem zato, ker se s tem zahteva ugotovitev dejstev - nastalega motenja). To je storilo tudi sodišče prve stopnje. Pri tem pa je, kot utemeljeno izpostavljata pritožnika, spregledalo, da je s tem prva točka izreka sklepa, v kateri je tožbenemu zahtevku ugodilo in tožencema prepovedalo v bodoče s takšnimi in podobnimi dejanji posegati v posest tožnika, ostala v pretežni meri nedorečena. Ob izbranem pristopu bi moralo sodišče prve stopnje dejanja, ki so tožencema prepovedana, natančno opredeliti s pomočjo opisa v ugotovitvenem delu tožbe.
Posestno varstvo je začasno varstvo in je smiselno le do dokončanja spora o pravici, zato je utemeljen zaključek, da tožnik, ki v predhodnem petitornem sporu ni uspel dokazati svoje pravice, ne uživa več posestnega varstva.
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 354, 354/1. OZ člen 171, 179.
krivdna odškodninska odgovornost - soprispevek oškodovanca - nasprotje med razlogi - pomanjkljiva obrazložitev - odškodnina za nepremoženjsko škodo - odločitev o pravdnih stroških - obseg brezplačne pravne pomoči
Obrazložitev sodišča prve stopnje v zvezi s tožnikovim prispevkom k nastali škodi je sama s seboj v nasprotju. Sodišče po eni strani šteje, da je tožnik grobo kršil pravila, po drugi strani pa mu očita, da ni ravnal s potrebno skrbnostjo, ker ni bil ustrezno usposobljen za varno delo.
Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi izpodbijane sodbe, da glede na specialno določilo 95. člena SZ-1 v stanovanjskih razmerjih ni mogoče uporabiti splošne določbe 615. člena OZ o molče obnovljenem zakupu. SZ-1 namreč izključuje možnost nadaljevanja najemnega razmerja za določen čas brez sklenitve aneksa k najemni pogodbi, ki mora biti sklenjen 30 dni pred potekom najema za določen čas. Sodna praksa je enotna, da gre za specialno določilo, ki izključuje uporabo 615. člena OZ.
ZPP člen 70, 70-6. ZFPPIPP člen 121, 399, 399/2, 399/2-1, 399/3. KZ-1 člen 209, 209/1.
osebni stečaj - izločitev sodnika - odklonilni razlog - pritožbeni razlog
Stečajni dolžnik sodnici v bistvu očita zmotno dejansko in pravno presojo pri odločanju o ugovoru proti odpustu obveznosti, kar pa so razlogi za vložitev pravnih sredstev zoper sodničino odločitev, ne pa sodničino izločitev. Tudi morebitne napake pri vodenju postopka so predmet presoje v postopku s pravnimi sredstvi. Odpravi napak sojenja so namreč namenjena pravna sredstva in ne izločitev sodnika.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODVETNIŠTVO - STVARNO PRAVO
VSL00005200
SPZ člen 9, 217, 217/1, 269. ZTLR člen 55.
priposestvovanje stvarne služnosti - pogoji za priposestvovanje stvarne služnosti - pravo priposestvovanje - dobra vera - pravni naslov za izvrševanje služnosti - stroški postopka - nagrada za postopek pred sodiščem prve stopnje - nagrada za postopek v ponovljenem postopku
Pri pravem posestvovanju, za katerega zadošča 10 letna priposesestvovalna doba, mora biti priposestvovalec v dobri veri, da je služnost že pridobil.
Glede na znano zemljiškoknjižno stanje in dejstvo, da je parcela prešla v zasebno last fizične osebe, bi tožniki morali za pravo priposestvovanje vtoževane pravice izkazati tudi pravni naslov oziroma opravičljivo zmoto, da je ta podan.