Ker sodišče prve stopnje ni utemeljilo, zakaj naj izvedenka ne bi bila upravičena do priglašenih 207,00 EUR nagrade za pripravo na ustno podajanje izvida in mnenja, je utemeljena pritožba izvedenke, da bi ji moralo dosoditi vsaj 138,00 EUR kot za zahtevno pripravo, glede na to, da je bilo s takšno stopnjo zahtevnosti ovrednoteno tudi pisno izvedensko mnenje.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00008147
KZ člen 95, 96, 112, 112/6, 126, 126/13, 244, 244/1.. ZTPDR člen 70.. ZDR člen 182.. ZDR-1 člen 177.. ZOR člen 192, 206, 206/2, 377, 377/1, 414, 41/1.. OZ člen 171, 171/1, 186, 353, 353/1, 395, 395/1.. ZPP člen 14.
odškodninska odgovornost delavca - premoženjska škoda - kaznivo dejanje zloraba uradnega položaja ali uradnih pravic - zastaranje - obsodilna kazenska sodba - identično dejansko stanje - pomoč pri kaznivem dejanju - soprispevek - višina nastale škode - izvedensko mnenje
Če je škoda povzročena s kaznivim dejanjem, za kazenski pregon pa je predpisan daljši zastaralni rok, odškodninski zahtevek proti odgovorni osebi zastara takrat, ko izteče čas, ki je določen za zastaranje kazenskega pregona (prvi odstavek 377. člena ZOR in prvi odstavek 353. člena OZ). Ker je za zastaranje kazenskega pregona za kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena KZ predpisan desetletni zastaralni rok (prvi odstavek 111. člena KZ), bi po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje zastaranje nastopilo 23. 12. 2023, ko bi poteklo deset let od pravnomočnosti kazenske obsodilne sodbe. Vendar pa je v šestem odstavku 112. člena KZ določeno, da kazenski pregon zastara v vsakem primeru, če preteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zahteva zakon za zastaranje kazenskega pregona. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da bi odškodninski zahtevek tožeče stranke zastaral (že) 24. 4. 2022, saj bi na ta dan poteklo dvajset let od zadnjega dejanja v sklopu enotne kriminalne dejavnosti.
Za odločitev v zadevi je bistvena pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožbeni zahtevek temelji na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je bil toženec v kazenskem postopku pravnomočno obsojen kot pomočnik pri kaznivem dejanju zlorabe položaja ali pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena KZ. Sodišče prve stopnje se je zato pri odločitvi utemeljeno oprlo na določbo 14. člena ZPP, v skladu s katero je pravdno sodišče v primeru, če tožbeni zahtevek temelji na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku, glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca vezano na pravnomočno kazensko obsodilno sodbo.Vezanost na kazensko sodbo v smislu 14. člena ZPP pomeni, da sodba delovnega sodišča ne sme vsebovati ugotovitev, ki bi bile v nasprotju z ugotovitvami, ki so tvorile podlago za izdajo obsodilne sodbe v kazenskem postopku.
Zmotno je pritožbeno stališče, da je bilo sodišče prve stopnje vezano (tudi) na ugotovitev iz kazenske obsodilne sodbe glede višine nastale škode. To iz določbe 14. člena ZPP ne izhaja. Po pravilnem stališču sodišča prve stopnje mora civilno (delovno) sodišče pri ugotavljanju višine škode paziti le na to, da višina škode lahko pomeni kvalifikatoren element kaznivega dejanja. Takšna situacija je podana tudi v obravnavanem primeru, saj je bilo v kazenski obsodilni sodbi ugotovljeno, da so obsojeni z izvršitvijo kaznivega dejanja pridobili veliko premoženjsko korist oziroma povzročili veliko premoženjsko škodo.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - zagovor - odsotnost z dela
Ravnanje delodajalca, ko ve, da se delavec nahaja v prostorih, ki jih je toženka zagotavljala za stanovanja v Nemčiji, pa kljub temu vabilo na zagovor pošiljal na naslove, za katere ve, da delavca tedaj ni tam, je nezakonito. Posledično je nepravilna in nezakonita trditev toženke, da je bilo tožniku vabilo na zagovor s fikcijo vročitve vročeno 22. 4. 2016. Na podlagi navedenega se pritožbeno sodišče strinja z odločitvijo prvostopnega sodišča, da je toženka ravnala v nasprotju z določbo 2. odstavka 85. člena ZDR-1, saj tožniku pred podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni omogočila zagovora in da niso podane okoliščine zaradi katerih bi bilo od toženke neupravičeno pričakovati, da tožniku zagovor omogoči. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - KORPORACIJSKO PRAVO - PRAVO DRUŽB
VSK00005368
ZGD-1 člen 503., 503/1., 503/2., 503/2-3.. ZPP člen 184., 184/2., 185., 185/1., 188., 188/4.
družbeniška tožba - uveljavljanje odškodninskega zahtevka družbe s strani družbenikov - dopustnost družbeniške tožbe - umik tožbe - materialnopravne posledice umika tožbe - (objektivna) sprememba tožbe - sprememba tožbe brez soglasja toženca - sklep da se sprememba tožbe ne dovoli
Družbeniška tožba je izjema v sistemu in po svoji naravi subsidiarna, kar pomeni, da pride v poštev, kadar odpovejo druge možnosti, ki jih ima družbenik v družbi za dosego svojih legitimnih interesov. Prav zato ZGD-1 v 503. členu določa (negativne) pogoje za vložitev take tožbe. Le če kateri od teh pogojev ni izpolnjen, ima družbenik pravico vložiti tožbo sam. Za tožbo, ki je umaknjena, se šteje kot da nikoli ni bila vložena. Pogoj, "da tožba ni bila vložena" je zato izpolnjen in bi moralo sodišče prve stopnje tožbo vsebinsko obravnavati.
Skladno s 140. členom ZPIZ-2 se pokojninska doba, plača in druga dejstva, ki vplivajo na pridobitev in odmero pravic, upoštevajo pri uveljavljanju pravic iz obveznega zavarovanja po podatkih iz matične evidence o zavarovancih in uživalcih pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Matična evidenca, ki jo toženec vodi na podlagi Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZMEPIZ-1) ni zgolj informativne narave, temveč ima po 87. členu tega zakona značaj javne listine. Dejstva, ki izhajajo iz javne listine, se štejejo za resnična. Kljub temu je po 4. odstavku 224. člena ZPP dovoljeno dokazovati drugače.
Zaključek sodišča prve stopnje, da se tožniku v pokojninsko osnovo lahko upošteva le plača za najvišje dovoljeno število opravljenih nadur oziroma tako, kot to izhaja iz podatkov na obrazcu M4 (razen za leto 2007), ki so bili pri določitvi pokojninske osnove tudi upoštevani, je torej pravilen. Tožnikovo pritožbeno vztrajanje, da se mu v pokojninsko osnovo upošteva plača za vse dejansko opravljene nadure, zato ni utemeljeno.
starostna pokojnina - pokojninska doba - prostovoljno zavarovanje
Pokojninske dobe po ZPIZ-1 iz naslova prostovoljnega zavarovanja, ni mogoče enačiti z inštitutom pokojninske dobe brez dokupa iz četrtega in petega odstavka 27. člena ZPIZ-2, ne glede na višino plačanih prispevkov. Pokojninska doba brez dokupa, definirana v 7. členu ZPIZ-2, je obdobje vključitve v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter obdobje opravljanja kmetijske dejavnosti, vendar brez dokupa pokojninske dobe. V to dobo se ne šteje prostovoljne vključitve v zavarovanje, niti podaljšano zavarovanje, noben dokup, niti obdobja po 189. členu ZPIZ-1, tj. časa skrbi v prvem letu otrokove starosti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO DRUŽB
VSL00006105
OZ člen 5, 34, 34/2, 35, 82, 82/2, 88, 88/1. ZPP člen 253, 254, 337. ZGD-1 člen 269.
udeležba članov uprave pri dobičku družbe - plačilo za delo članom uprave - načelo vestnosti in poštenja - načelo enake vrednosti dajatev - razlaga pogodb - nagrada za uspešno poslovanje - merila za odmero nagrade - upoštevana merila - določenost in določljivost predmeta pogodbe - pogodbeni pogoj - delna ničnost pogodbe - pritožbene novote
Udeležba pri dobičku je ena od oblik plačil članom uprav za njihovo delo. Ker tožnik, čigar mandat člana uprave je v letu 2011 prenehal že 30. junija, v drugi polovici leta za toženo stranko ni opravil nobenega dela, bi bilo plačilo celotne udeležbe pri dobičku za leto 2011 v nasprotju ne samo z načelom vestnosti in poštenja, ampak tudi z načelom enake vrednosti dajatev.
Besedila točke 5. 3. individualnih pogodb ni mogoče razumeti drugače kot tako, kot se glasi in kot ga je pravilno razumelo tudi sodišče prve stopnje - da tožniku pripade nagrada za uspešnost, če tožena stranka doseže načrtovano raven poslovne uspešnosti v vseh v pogodbi navedenih merilih. Zato uporaba razlagalnega pravila iz drugega odstavka 82. člena OZ, za kar se zavzema pritožnik, ne more priti v poštev. Ker subjektivno dojemanje tožnika glede vsebine določb točke 5. 3. pogodb, pri njihovi razlagi ni pomembno, pritožnik ne more uspeti niti s sklicevanjem na to, kako naj bi besedilo tega člena razumel tožnik kot strokovnjak s področja managementa.
Res je, da pravdni stranki za poslovna merila v pogodbah nista določili kazalnikov, tako kot sta jih določili za finančna merila. A to samo po sebi še ne pomeni, da bi bila dogovorjena poslovna merila zato neupoštevna, za kar se zavzema pritožba. Za veljavnost dogovora namreč zadošča, da je predmet izpolnitvenega ravnanja določljiv (primerjaj drugi odstavek 34. člena OZ). Zato lahko stranki ob sklenitvi pogodbe predmet obveznosti določita tudi tako, da določita le splošne značilnosti posla, ki se ga zaveže opraviti ena od strank, opredelitev podrobnejših značilnosti (posla) pa prepustita drugi stranki.
Celo, če poslovna merila v pogodbah res ne bi bila določljiva, to po prepričanju drugostopenjskega sodišča ne bi moglo pripeljati do tega, za kar se zavzema pritožnik - da bi se mu nagrada za uspešno delo izplačala upoštevajoč le finančna merila. Že iz besedila pogodbenega dogovora med pravdnima strankama v točki 5. 3. individualnih pogodb namreč izhaja, da sta stranki želeli uspešnost poslovanja tožene stranke presojati skozi vseh šest meril - tako skozi poslovna, kot skozi finančna. Izpolnjevanje vseh šestih meril je bilo torej pogodbeni pogoj za tožnikovo pridobitev nagrade za uspešno delo. Čim je tako, pa delna ničnost takšnega dogovora (oziroma upoštevanje le nekaterih meril, kot pravi pritožnik) ne bi mogla priti v poštev, saj sta jo stranki s tem, ko sta upoštevanje vseh šestih meril določili za pogodbeni pogoj, izključili (prvi odstavek 88. člena v zvezi s 35. členom OZ). V takšnem primeru bi bil dogovor o nagradi za uspešno delo kvečjemu v celoti ničen.
ZFPPIPP člen 331, 331/4, 331/4-2, 383, 383/1, 395, 395/2.
prodaja premoženja v stečajnem postopku - osebni stečaj - izpraznitev stanovanjske hiše - nezakoniti sklep - solastni delež - nezavezujoče zbiranje ponudb - prodaja solastne nepremičnine
Predmet prodaje v stečajnem postopku je lahko le premoženje stečajnega dolžnika. Le za to premoženje veljajo posebna pravila o prodaji. Vse dokler solastna stvar ni razdeljena, pa naložitev dolžniku, da izprazni celotno stanovanjsko hišo, ni pravilna.
Ni utemeljen očitek sodišču prve stopnje, da je nekritično sledilo predlogu upravitelja, da je po neuspešni prvi prodaji dolžnikovega solastniškega deleža nepremičnin najprimernejši način prodaje na podlagi neposrednih pogajanj z zainteresiranimi kupci. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je upravitelj utemeljil svoj predlog s stališčem, da bo lažje našel kupca, če se bodo nepremične prodajale kot celota. Za tako prodajo, ki jo bo lahko izvedel z ostalimi solastniki, pa je najprimerneje izvesti postopek nezavezujočega zbiranja ponudb.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DENACIONALIZACIJA - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00005550
ZDen člen 32, 69. ZOR člen 111, 1098. ZUP člen 260, 263, 279.
pravni interes za ugotovitveno tožbo - vmesni ugotovitveni zahtevek - nesklepčna tožba - pogodbena volja strank - nesporazum - poravnava - poravnava v denacionalizacijskem postopku - ovira za vrnitev podržavljenega premoženja - napaka v denacionalizacijskem postopku - upravni postopek
Iz 69. člena ZDen izhaja, da mora na to, da poravnava ni sklenjena v nasprotju s prisilnimi določbami zakona, paziti denacionalizacijski organ. Slednji je zato tisti, ki bi moral paziti na to, da nepremičnina parc. št. 511/2 k. o. X ne bi bila vključena v poravnavo, če drži, da na njej stoji objekt, ki je bil zgrajen po podržavljenju (32. člen ZDen). V kolikor tega ni storil (zaradi pomanjkljivo ugotovljenega dejanskega stanja ali zaradi spregleda te postopkovne dolžnosti) oziroma je bila morebiti presoja napačna (zmotna uporaba materialnega prava), gre za napako, ki bi jo morala tožnica uveljavljati s pravnimi sredstvi v postopku denacionalizacije.
Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi izpodbijane sodbe, da glede na specialno določilo 95. člena SZ-1 v stanovanjskih razmerjih ni mogoče uporabiti splošne določbe 615. člena OZ o molče obnovljenem zakupu. SZ-1 namreč izključuje možnost nadaljevanja najemnega razmerja za določen čas brez sklenitve aneksa k najemni pogodbi, ki mora biti sklenjen 30 dni pred potekom najema za določen čas. Sodna praksa je enotna, da gre za specialno določilo, ki izključuje uporabo 615. člena OZ.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO DRUŽB - STEČAJNO PRAVO
VSL00005213
ZFPPIPP člen 239, 239/3. ZPP člen 281. ZGD-1 člen 623, 623/4.
začetek stečajnega postopka - odločanje o začetku stečajnega postopka - predlog upnika za začetek stečajnega postopka - narok za začetek stečajnega postopka - udeležba stranke na naroku - zamuda stranke - umik predloga za začetek postopka insolventnosti - domneva umika predloga - obstoj upnikove terjatve - oddelitev družbe - sprememba firme
Po tretjem odstavku 239. člena ZFPPIPP velja zakonska presumpcija umika upnikovega predloga za začetek stečajnega postopka, če se upnik ne udeleži naroka za začetek stečajnega postopka. V zvezi z neudeležbo na naroku in posledice, ki iz nje nastanejo po samem zakonu, pa je sodna praksa že zavzela stališče, da sama zamuda stranke na narok še ne pomeni njene neudeležbe na naroku, če v času zamude narok še ni bil končan. Prav taka je bila situacija, ko je pooblaščenka upnika pristopila na narok ob 9:06 uri, narok pa je bil končan ob 9:40 uri.
Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja ugotovitev sodišča, da je bila po Pogodbi o oddelitvi in prevzemu z dne 23. 1. 2013 H. L. d.o.o. prenosna družba, družbi H. P. d.o.o. in H. C. d.o.o. pa sta bili prevzemni družbi. Pritožnika pa zmotno izhajata iz predpostavke, da je prevzemna družba za del premoženja tudi H., saj vztrajata pri tem, da bi navedeni upnik moral izkazati prehod terjatve iz družbe H. L. nanj. Izhajata torej iz predpostavke, da sta družbi H. L. kot prenosna družba in H. dva različna pravna subjekta, kar pa ne drži. Gre za isti pravni subjekt, ki je le spremenil firmo (iz H. L. v H.) in zato ne gre za noben prehod premoženja iz enega pravnega subjekta na drugega.
Ker je H. (kot predlagajoči upnik začetka stečajnega postopka nad dolžnikom) izkazal spremembo firme, mu drugih dokazil o prenosu terjatve nanj ni bilo treba predložiti, saj je tudi po spremembi firme šlo za istega upnika.
povrnitev nepremoženjske škode - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - zmanjšanje življenjske aktivnosti - strah - pravična denarna odškodnina - zamudna sodba
Sodišče prve stopnje je prisodilo pravično denarno odškodnino glede na zatrjevana dejstva v tožbi, saj gre za presojo zamudne sodbe. Citirane odločbe, na katere se pritožba sklicuje, niso primerljive, ker je šlo za hujše škode.
varstvo pred vznemirjanjem lastninske pravice - negatorna tožba - aktivna legitimacija - dejansko stanje - dokazi in dokazovanje - dokazovanje z izvedencem
Vrnitveni zahtevek in zahtevek za zaščito pred vznemirjanjem ima lastnik stvari. Ker tožeča stranka ni uspela dokazati svoje lastninske pravice na obravnavanem zemljišču, je njen tožbeni zahtevek pravilno zavrnjen.
Ker posestno varstvo izhaja iz gole posesti, kot dejanske oblasti nad stvarjo v času pred motilnim dejanjem, je tožeča stranka z odstranitvijo oglasnih panojev prenehala uporabljati nepremičnino za oglaševanje. Posledično je pravilen materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka neposredno pred motilnim dejanjem ni bila v posesti oglaševalskega mesta v smislu 24. člena SPZ in nikoli ni bila posestnica tistega dela, kjer stoji oglaševalni pano prvotožene stranke, zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek za vzpostavitev prejšnjega stanja z odstranitvijo panoja, ki stoji na drugem mestu kot so stali panoji tožeče stranke, pravilno in zakonito zavrnilo.
V posestni pravdi se pravica do posesti ne upošteva, zato za odločitev v tej zadevi ni relevantno, ali ima tožeča stranka veljavno najemno pogodbo z drugotoženo stranko za oglaševalsko mesto, ki je predmet te pravde.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODVETNIŠTVO - STVARNO PRAVO
VSL00005200
SPZ člen 9, 217, 217/1, 269. ZTLR člen 55.
priposestvovanje stvarne služnosti - pogoji za priposestvovanje stvarne služnosti - pravo priposestvovanje - dobra vera - pravni naslov za izvrševanje služnosti - stroški postopka - nagrada za postopek pred sodiščem prve stopnje - nagrada za postopek v ponovljenem postopku
Pri pravem posestvovanju, za katerega zadošča 10 letna priposesestvovalna doba, mora biti priposestvovalec v dobri veri, da je služnost že pridobil.
Glede na znano zemljiškoknjižno stanje in dejstvo, da je parcela prešla v zasebno last fizične osebe, bi tožniki morali za pravo priposestvovanje vtoževane pravice izkazati tudi pravni naslov oziroma opravičljivo zmoto, da je ta podan.
ZFPPIPP člen 226, 226/4, 226/5, 374, 374/1, 374/1-3, 374/3, 374/6.
osebni stečaj - prenos premoženja, ki ga ni mogoče unovčiti - prenos premoženja, ki ga ni mogoče unovčiti, na ločitvenega upnika - ocena vrednosti premoženja - razdelitev stroškov - ločitveni upniki
Če nastane isti strošek v zvezi z več posebnimi stečajnimi masami, je treba stroške porazdeliti na vsako posamezno posebno stečajno maso. Res je, da take situacije zakon izrecno ne ureja, vendar je iz smisla določbe petega odstavka 226. člena ZFPPIPP mogoče razbrati, da se pri izračunu deleža stroškov upošteva ocenjena vrednost premoženja, ne pa višina priznanih terjatev, zato pritožbeno sodišče ocenjuje, da je za zapolnitev pravne praznine glede porazdelitve stroškov med več ločitvenih upnikov, na katere so bile prenesene posamezne posebne stečajne mase, najprimerneje smiselno uporabiti kriterij ocenjene vrednosti premoženja, to je razmerje med vrednostjo posamezne posebne stečajne mase in vrednostjo vseh posebnih stečajnih mas, v zvezi s katerimi so nastali stroški, ki jih morajo ločitveni upniki plačati v stečajno maso.
poenostavljena prisilna poravnava - postopek z upnikovim predlogom za začetek stečajnega postopka - opravičitev zahteve za odložitev odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka - prekinitev postopka odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka
Namen vodenja glavnega stečajnega postopka je v neposrednem nasprotju z namenom vodenja glavnega postopka tako redne kot tudi poenostavljene prisilne poravnave. Ker glavni stečajni postopek in glavni postopek redne ali poenostavljene prisilne poravnave ne moreta teči hkrati, obstaja pravna praznina glede ureditve razmerja med tema dvema postopkoma. Pri zapolnitvi pravne praznine se zato sodišče po ustaljeni sodni praksi opira na pravila ZFPPIPP, ki urejajo razmerje med postopkom redne prisilne poravnave in stečajnim postopkom. Zato lahko, ob upoštevanju predpostavk iz 235 do 238. člena ZFPPIPP, dolžnik opraviči odložitev odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka tudi tako, da do poteka dvomesečnega roka vloži predlog za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave.
Če bo poenostavljena prisilna poravnava pravnomočno potrjena, bo lahko upnik ob odločanju o predlogu za začetek stečaja z navedbo domnevo izpodbijal in dokazoval, da dolžnik z ukrepi prestrukturiranja, ki so bili predmet poenostavljene prisilne poravnave, ni odpravil insolventnosti.
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 354, 354/1. OZ člen 171, 179.
krivdna odškodninska odgovornost - soprispevek oškodovanca - nasprotje med razlogi - pomanjkljiva obrazložitev - odškodnina za nepremoženjsko škodo - odločitev o pravdnih stroških - obseg brezplačne pravne pomoči
Obrazložitev sodišča prve stopnje v zvezi s tožnikovim prispevkom k nastali škodi je sama s seboj v nasprotju. Sodišče po eni strani šteje, da je tožnik grobo kršil pravila, po drugi strani pa mu očita, da ni ravnal s potrebno skrbnostjo, ker ni bil ustrezno usposobljen za varno delo.
Pravilno tožena stranka opozarja na neustreznost zahtevka tožeče stranke v točki II. izreka izpodbijane sodbe v delu, ki se nanaša na opuščanje dejanj zaradi varstva tožeče stranke pred nedovoljenimi imisijami. Imisije so, kot to pravilno v točki 18. obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnjuje tudi sodišče prve stopnje, nedovoljene (protipravne), če poseg, ki vpliva na nepremičnino soseda, preseže tolerančni prag oz. ko vpliv otežkoča uporabo druge nepremičnine čez krajevno običajno mero, ali povzroča znatnejšo škodo. Te pogoje je potrebno ustrezno upoštevati tudi pri oblikovanju opustitvenega zahtevka. V tem konkretnem primeru, ko je tožeča stranka zahtevala od tožene stranke opustitev prav vseh dejanj, s katerimi bi ovirala nemoteno uporabo opisane steklene pregradne stene in vhoda v opisani poslovni prostor tožeče stranke zaradi svetlobe, razgleda, postavljanja označb dejavnosti tožeče stranke in obvestil za stranke, pa je povsem očitno, kar pritožbeno pravilno izpostavlja tudi tožena stranka, da pri oblikovanju zahtevka tožeča stranka kljub opozorilom tožene stranke in pozivu sodišča na ustrezno dopolnitev oz. popravo tožbenega zahtevka ni upoštevala temeljnega načela, da je poseg (dejanje) protipraven (predstavlja nedovoljeno imisijo) le, če presega krajevno običajno mero, ali povzroča znatnejšo škodo.
Bistven in odločilen razlog za ugoditev temu delu tožbenega zahtevka (na odstranitev zidov skupaj z vrati med njima in skupaj z leseno oblogo na zunanjem zidu) je ta, da se je z namestitvijo zidov in vrat bistveno spremenil dostop do lepotilnega salona tožeče stranke, ki je pomembno oviran in v pomembni meri otežuje izvrševanje služnostne pravice uporabe hodnika.
razdelitev posebne razdelitvene mase - načelo enakega obravnavanja upnikov - nadomestilo upravitelja - nadomestilo za unovčenje stečajne mase in razdelitev - razdelitvena masa - limitiranje višine nadomestila - sklep o razdelitvi - načrt prve razdelitve - terjatve, ki se poplačujejo iz razdelitvene mase
Stroški izvedbe prodaje premoženja, ki spada v posebno stečajno maso, in stroški v zvezi z njegovim upravljanjem, v kolikor se nanašajo zgolj na določeno posamezno posebno stečajno maso, bremenijo zgolj to posebno stečajno maso in jih ni mogoče (niti v sorazmernem delu) naložiti v breme drugih posebnih stečajnih mas.
V nasprotju z načelom enakega obravnavanja upnikov je upnikovo stališče, da obravnavana posebna stečajna masa ne sme biti obremenjena z zadržanimi sredstvi za nadomestilo upraviteljici, saj bi to vodilo k izplačilu nadomestila upraviteljici zgolj iz posebnih razdelitvenih mas, ki so bile predmet prvih razdelitev.