Odvetniška tarifa (2015) člen 19. ZOdvT člen 19. Odvetniška tarifa (2015) tarifna številka 39.
nadomestilo za invalidnost - odločitev o pravdnih stroških - nagrada za posvet s stranko
Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče, da je OT podzakonski akt, ki ga Odvetniška zbornica izda na podlagi javnega pooblastila, danega v 19. členu ZOdv v soglasju s pravosodnim ministrom in začne veljati po objavi v Uradnem listu RS. ZOdv določa, da je taka OT obvezna za sodišča in druge državne organe, ne predpisuje pa, da je obvezno treba uporabiti obvezno razlago OT, ki jo sprejme OZ. Slednje je določeno le v 19. členu OT, ki pa je presegel okvir javnega pooblastila, zato obvezne razlage OT, ki jo sprejme OZ brez soglasja ministra in ki ni objavljen v Uradnem listu RS, ni dolžno upoštevati niti sodišče niti drugi državni organ.
Storitve posveta s stranko lahko odvetnik zaračuna, če storitve iz te tarifne št. (39 OT) niso zajete v drugih tarifnih številkah in bi tako šlo za samostojno storitev. Posvet s stranko, ki ga odvetnik opravi pred vložitvijo tožbe, ni samostojno opravilo, za katero bi bil odvetnik upravičen obračunati 100 točk po 1. alineji 1. točke tar. št. 39 OT, ker ne gre za samostojno storitev v smislu 1. alineje 1. točke tar. št. 39 OT, saj je storitev posveta zajeta v drugih tar. št. in sicer je storitev posveta v konkretni zadevi zajeta v 300 točkah za sestavo in vložitev tožbe.
sodna taksa kot procesna predpostavka - višina sodne takse - dopustni ugovorni razlog zoper plačilni nalog na plačilo sodne takse - odlog plačila sodne takse
Po prvem odstavku 34.a člena ZST-1 je zoper plačilni nalog dopusten ugovor iz razlogov, da taksna obveznost ni nastala, ker je bila taksa že plačana ali da je sodišče napačno odmerilo sodno takso. Toženec je ugovarjal, da je sodišče sodno takso napačno odmerilo.
Če sodišče predlogom strank utemeljeno ne sledi ali če samo oceni, da katerega od dokazov ni treba pridobiti in/ali ga izvesti, ničesar ne krši, ampak ravna kot je predvideno v tretjem in petem odstavku 329. členu ZKP. Vse drugo pomeni vezanost sodišča, ki izhajajoč iz zakonsko zapovedane proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) in ustavno zapovedane neodvisnosti sodnikov (125. člen Ustave) ni dopustna.
Ob tem, da je glede na določbo 395. člena ZPP načelo subsidiarnosti obnovitvenih razlogov izrecno določeno oziroma izraženo le za obnovitvene razloge po 1., 8., 9. in 10. točki 394. člena ZPP, in je tako jezikovna razlaga navedenega pravnega pravila jasna, pritožba neutemeljeno utemeljuje svoj zaključek o subsidiarnosti tudi razloga po 2. točki 394. člena ZPP na drugih pravnih razlagah členov, ki se nanašajo na obnovo postopka.
Pri tem pa sodišče druge stopnje še dodaja, da v kolikor bi zakonodajalec (nomotehnično) tak predlog za obnovo postopka, torej predlog osebe, ki je imela možnost z rednim pravnim sredstvom uveljavljati kršitev, ki jo uveljavlja z izrednim pravnim sredstvom, štel za nedopusten, ne bi urejal njegove pravočasnosti (prim. 2. točko prvega odstavka v zvezi z drugim odstavkom 396. člena ZPP).
Sklenitev predpogodbe omogoča, da stranki vnaprej določita vsebino glavne pogodbe (zlasti glede bistvenih sestavin), kar pomeni, da je vsebina glavne pogodbe enaka vsebini predpogodbe. Ko je sklenjena glavna pogodba, je namreč izpolnjena obveznost iz predpogodbe.
predlog za izdajo dopolnilnega sklepa - odločitev o pravdnih stroških
Čeprav tožnica skladno s 3. odstavkom 163. člena ZPP do konca glavne obravnave stroškov postopka ni priglasila, oziroma ni določno ali vsaj določljivo opredelila uveljavljane stroške postopka, torej ni podala niti pravočasne niti opredeljene zahteve za povrnitev stroškov, je povračilo stroškov postopka uveljavljala. Ob postavitvi tožbenega zahtevka je uveljavljala tudi, da ji toženec te stroške povrne. Pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje o njih odločiti.
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da se za neutemeljeno plačilo šteje tudi plačilo na podlagi pravnomočne sodne odločbe, ki je bila kasneje spremenjena ali odpravljena. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je plačilo, ki je dano zgolj zato, da se je tožeča stranka izognila prisilni izvršbi, in na katerega ni pristala, ker je hkrati s plačilom vložila izredno pravno sredstvo (revizijo), izenačeno s plačilom, pri katerem si dolžnik pridrži pravico zahtevati nazaj, kar je plačal.
Sodišče prve stopnje je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 12. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je meritorno odločalo o pobotnem ugovoru, čeprav je bilo o terjatvi, ki jo je tožena stranka v obravnavanem delovnem sporu uveljavljala v pobot, že pravnomočno odločeno v drugem sporu pred naslovnim sodiščem.
začasna nezmožnost za delo - bolniški stalež - obnova postopka - potek roka
V okoliščinah konkretnega primera, ko je tožnica že z vlogo z dne 10. 9. in ponovno 11. 9. 2015 uveljavljala poln bolniški stalež za obdobje od 3. 8. do 19. 8. 2015, pa je toženec pred izdajo sklepa z dne 17. 9. 2015, potrjenega z dokončno odločbo z dne 13. 10. 2015, ni opozoril na dokončnost in pravnomočnost odločbe z dne 15. 7. 2015 in možnost izrednega pravnega sredstva, nedvomno ni bilo postopano po 7. členu ZUP. Toženec je njeno vlogo z dne 10. 9. in 11. 9. 2015, poimenovano "uradni zaznamek" in "dodatek k uradnemu zaznamku", preprosto štel kot pritožbo zoper odločbo z dne 15. 7. 2015 in jo zaradi poteka roka zavrgel. Na možnost izrednega pravnega sredstva oziroma obnove postopka je bila tožnica opozorjena šele v sami odločbi z dne 13. 10. 2015. To pa je za začetek teka roka za vložitev predloga za obnovo postopka edino odločilno. Preden je bila tožnica pravilno poučena na možnost obnove postopka, ta ni mogel začeti teči. Pomeni, da je zaključek sodišča prve stopnje, da je potrebno predlog za obnovo postopka, vložen 9. 11. 2015, na podlagi izvida z dne 27. 7. 2015, s katerim obnavlja postopek, šteti za pravočasen, lahko le pravilen.
ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.. KZ-1 člen 209, 209/1, 251, 251/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - elementi kaznivega dejanja
Tožeča stranka je bila zaposlena na delovnem mestu inšpektor notranje kontrole. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitve, da tožeča stranka ni opravila fizičnega pregleda na pošti, temveč da je opravila zgolj telefonski razgovor z delavko na pošti, pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka s tem kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Pravilno je zaključilo, da ima ravnanje tožeče stranke tudi kršitve obveznosti iz delovnega razmerja določene v 33., 34., 36. in 37. členu ZDR-1. Zato je bil podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposltivi iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
ZST-1 člen 11.. ZBPP člen 13, 13/2.. ZSVarPre člen 8, 8/1.
oprostitev plačila sodne takse
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da se za presojo upravičenosti do (delne) oprostitve oziroma obročnega plačila sodnih taks smiselno uporabljajo merila, ki jih za ugoditev prošnji za brezplačno pravno pomoč določa ZBPP in z njim v zvezi ZSVarPre in ZUPJS. V skladu z drugim odstavkom 13. člena ZBPP se šteje, da je socialno stanje prosilca in njegove družine zaradi stroškov sodnega postopka ogroženo, če mesečni dohodek prosilca (lastni dohodek) oziroma mesečni povprečni dohodek na člana družine (lastni dohodek družine) ne presega višine dveh osnovnih zneskov minimalnega dohodka (ta je v času odločanja znašal 292,56 EUR - prvi odstavek 8. člena ZSVarPre). Ker v obravnavani zadevi mesečni povprečni dohodek na člana družine (775,55 EUR) presega mejo 585,12 EUR (2 x 292,56 EUR), je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da toženec za (delno) oprostitev plačila sodne takse ne izpolnjuje pogojev.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja
Zaradi zmotne materialno pravne presoje, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita že zaradi tožniku nedokazane kršitve, ki se nanaša na očitek samovoljne zapustitve delovnega mesta z namenom, da bi se izognil preizkusu alkoholiziranosti, sodišče ni presojalo ostalih očitkov v izredni odpovedi (tj. da je tožnik med delovnim časom s službenim vozilom povzročil prometno nesrečo z materialno škodo in da ob vrnitvi poškodovanega službenega vozila o povzročeni prometni nesreči s povzročeno materialno škodo na službenem vozilu ni obvestil direktorja družbe), zato je ostalo dejansko stanje v tem delu nepopolno ugotovljeno.
odškodninska odgovornost Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje
Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je v 196. členu ZPIZ-2, ki izrecno določa, da toženec odgovarja za škodo, ki jo povzroči zavarovancu pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svoje dejavnosti v skladu z določbami predpisov, ki urejajo obligacijska razmerja. Odkazuje torej na uporabo OZ in s tem na splošna in druga pravila, ki urejajo povračilo premoženjske in nepremoženjske škode. Za odškodninsko odgovornost toženca bi moralo biti ravnanje zaposlenih delavcev toženca takšno, da bi iz njih izhajala namera izigranja z zakonom določene pravice na način, ki bi hkrati kazal na očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava. Da bi bilo mogoče ravnanje toženca šteti za protipravno v smislu odgovornosti za civilni delikt, bi moralo biti samovoljno oziroma arbitrarno. Torej takšno, da bi brez razlogov odstopalo od običajne metode dela in potrebne skrbnosti. Okoliščine primera bi morale jasno kazati, da je zavod kot nosilec in izvajalec javnih pooblastil pri izvajanju te funkcije odstopil od potrebne skrbnosti do te mere, da bi njegovo ravnanje bilo potrebno šteti za protipravno v smislu standarda, izoblikovanega za odškodninsko odgovornost iz naslova civilnega delikta.
plačilo razlike plače - delitev napitnine - igre na srečo - bruto plača
Po prvem odstavku 91. člena ZIS lahko ne glede na določbo 88. člena tega zakona igralci dajejo napitnino, ki se daje v posebne skrinjice pri igralnih mizah, igralnih avtomatih, blagajnah in recepcijah. Iz drugega odstavka tega člena izhaja, da je napitnina, opisana v prvem odstavku tega člena, sestavni del prihodkov koncesionarja in se v celoti nameni za plače zaposlenih za delovno uspešnost. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da iz navedene določbe ne izhaja, da se celoten znesek napitnin (napitnina je sestavni del prihodkov koncesionarja) izplača zaposlenim, pač pa le, da se v celoti nameni za plače zaposlenih. Posledično temu pa je pravilno razlogovalo, da se iz prihodka iz naslova napitnin krije vse, kar mora delodajalec plačati kot strošek plače (torej tudi davke in prispevke) in da so bili tožniki upravičeni do izplačila dela napitnine v neto znesku, zmanjšanem za predpisane dajatve od pripadajočega bruto zneska.
ZDR člen 52, 52/1, 52/1-10, 53, 53/3, 54, 237.. ZDR-1 člen 54, 54/1, 54/1-11, 55, 55/4, 56.
transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas - projektno organizirano delo - časovna omejitev sklepanja pogodb - pogodba o zaposlitvi za določen čas
Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da zakon ne določa, da bi bila toženka dolžna pogodbo skleniti za ves čas trajanja projekta. Kot je Vrhovno sodišče v podobni zadevi že zavzelo stališče, lahko delodajalec, kadar določeno delo projektno organizira, za čas trajanja projekta sklepa tudi pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Vendar ne nujno in samo za ves čas trajanja projekta, temveč lahko tudi za krajši čas. Koliko takih zaposlitev in za kakšno obdobje bo potrebno, pa je odvisno od dejanskih potreb po delu. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zaključilo, da potreba po tožničinem delu ni bila začasna, zaradi česar so bile pogodbe za čas zaposlitve od 1. 5. 2014 do 30. 9. 2015 sklenjene v nasprotju z ZDR-1. Zato je utemeljeno ugotovilo, da so bile te pogodbe sklenjene za nedoločen čas.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00006931
ZDR člen 43, 184.. OZ člen 131, 131/1, 131/2, 150.. ZVZD člen 5.
odškodninska odgovornost delodajalca - vojak - usposabljanje vojakov - vojaško urjenje - krivdna ali objektivna odgovornost - nevarna dejavnost - soprispevek - odmera višine denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo
V primeru določenih okoliščin v zvezi z vojaškim urjenjem, ki jih ugotovi sodišče, je mogoče zaključiti, da gre za nevarno dejavnost. Prav te okoliščine je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, saj je po pravilnih ugotovitvah morala tožeča stranka plezati po vrvi, opraviti pohod z bojno opremo, teči na 3200 m, izvesti vajo trebušnjakov v dveh minutah, izvesti sklece v dveh minutah in izvajati še razne taktične postopke, kot je kopanje zaklonilnika, vkopavanje protitankovske mine, kar je trajalo dva dni in je bilo zelo naporno. Oprema, ki jo je nosila tožeča stranka na pohodu, je tehtala 57 kg, usposabljanje za moške in ženske pa je bilo povsem enako, s tem, da so morale ženske kandidatke na pohodih nositi še nosila, česar moškim ni bilo treba. Nosila so morale prenašati štiri ženske. Na pohodu do strelišča in nazaj je bila na nosilih voda, po prihodu nazaj v vojašnico pa so morale ženske kandidatke še približno 30 minut na nosilih nositi kandidata. Zato je sodišče prve stopnje na podlagi navedenih aktivnosti pravilno ugotovilo, da je prišlo do velikih fizičnih obremenitev hrbtenice in kolkov pri tožeči stranki ter je na podlagi izvedenskega mnenja pravilno ugotovilo, da je šlo glede na okoliščine konkretnega primera za objektivno odškodninsko odgovornost tožene stranke, saj je prav zaradi tovrstnih obremenitev prišlo do poškodbe tožeče stranke.
Od delavca, ki trpi določene bolečine oziroma, ki pa ga še ne onemogočajo pri delu, ni mogoče pričakovati, da takoj preneha z delom ter poišče zdravniško pomoč, še posebej ko gre za vojaške osebe. Za vojaškega obveznika oziroma pripadnika Slovenske vojske se pričakuje, da bo vzdržal višje zahtevnosti in obremenitve pri usposabljanju, ter da zaradi bolečin pri urjenju, ki je samo po sebi naporno, ne bo takoj prekinil vadbe ter odšel k zdravniku. Nekajdnevno jemanje protibolečinskih zdravil pa že lahko pomeni okoliščino, da vojak preneha z urjenjem ter poišče zdravniško pomoč. V tožničinem primeru je lahko nekajdnevno jemanje protibolečinskih tablet soprispevalo k nastanku škode le v višini do 10 %.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti - direktor
Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da je tožena stranka tožniku morala, če je želela doseči prenehanje njegovega delovnega razmerja na delovnem mestu likvidacijski upravitelj, podati tudi odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pravdni stranki bi se v skladu z 73. členom ZDR-1 lahko dogovorili za drugačen način prenehanja pogodbe o zaposlitvi, tj. da pogodba o zaposlitvi avtomatično preneha z odpoklicem tožnika s statusnopravne funkcije likvidacijskega upravitelja. Vendar se nista. Pogodba o zaposlitvi namreč ne vsebuje nobenih določil, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, da preneha veljati z razrešitvijo tožnika s te funkcije.
Ni dvoma, da delavec, ki je odpoklican s statusnopravne funkcije po določbah statusnopravne zakonodaje ne izpolnjuje več pogojev za opravljanje dela na delovnem mestu, ki velja za to funkcijo. Tožena stranka je tako tožniku pravilno podala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Z odpoklicem s funkcije likvidacijskega upravitelja dne 15. 11. 2015 je nastal utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, pogodba o zaposlitvi za to delovno mesto pa je med pravdnima strankama še vedno veljala. Zato je tožena stranka morala imeti možnost, da to pogodbo o zaposlitvi odpove in s tem doseže prenehanje delovnega razmerja.
Pritožbeno sodišče soglaša z razlogovanjem sodišča prve stopnje, da je pravica do izplačila 20 % pokojnine v primeru tožnika prenehala z dopolnitvijo 65 let starosti. Pomeni, da po tem datumu do tega dela pokojnine ni bil več upravičen. S tem, ko je bilo potrebno vložiti novo zahtevo, to pomeni novo odločanje o sami pravici do izplačila tega dela pokojnine, kar pomeni, da je zadevo potrebno presojati po določbah ZPIZ-2B, ki pa v tem primeru omogoča, da se presojajo pogoji za priznanje pravice do pokojnine in tudi opravi odmera pokojnine, ali po določbah ZPIZ-2 ali pa po določbah prej veljavnih predpisov, torej tudi po določbah ZPIZ-1.
ZDR-1 člen 81, 81/3, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-1.. KZ-1 člen 241, 241/1.. ZDR člen 111, 111/1, 111/1-1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca - hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja - elementi kaznivega dejanja - kaznivo dejanje neupravičenega sprejemanja daril - rok za podajo odpovedi
Delodajalec v postopku izredne odpovedi ugotavlja le, ali je delavec z dejanjem, ki ima znake kaznivega dejanja, kršil delovne obveznosti in dolžnosti in ali mu je zato mogoče izredno odpovedati pogodbo o zaposlitvi. Za ugotovitev elementov očitane kršitve delovne obveznosti iz 1. alineje prvega odstavka 111. člena takrat veljavnega ZDR v tej zakonski določbi ni predpisan pogoj, da bi bil zoper storilca uveden kazenski postopek ali celo, da bi morala biti njegova kazenska odgovornost ugotovljena s pravnomočno sodbo. Zadošča ocena delodajalca o tem, da ima kršitev vse znake kaznivega dejanja, pri čemer delodajalec ne odloča o obstoju kaznivega dejanja.
Tožena stranka si ne more s sklicevanjem na zapletenost dejanskega stanja in obsežnost kazenskega spisa podaljševati subjektivnega roka za podajo odpovedi. Ne nazadnje je izredna odpoved skrajni ukrep oziroma ultima ratio, ker gre za tako hude kršitve delovnih obveznosti, da onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja celo do izteka odpovednega roka, zato je delodajalec nanje dolžan reagirati hitro oziroma nemudoma. V nasprotnem primeru je težko zagovarjati obstoj drugega pogoja za zakonitost izredne odpovedi: da delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. V obravnavani zadevi pa je od zaznave suma, da naj bi tožnik storil očitano kršitev, ki ima tudi znake kaznivega dejanja, pa do odpovedi pogodbe o zaposlitvi dejansko poteklo več let, saj naj bi tožnik očitano kršitev storil že v letu 2011, izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi pa je prejel v maju 2016.
družinska pokojnina - popolna nezmožnost za delo - I. kategorija invalidnosti - otrok
Iz podatkov matične evidence izhaja, da je bil tožnik že v obdobju pred očetovo smrtjo in tudi v času očetove smrti vključen v obvezno zavarovanje na podlagi delovnega razmerja. Popolnoma nezmožen za delo (skladno z že citiranim 59. členom ZPIZ-2 se za popolno nezmožnost za delo šteje razvrstitev zavarovanca v I. kategorijo invalidnosti), je postal šele z 12. 6. 1989. Na podlagi razvrstitve v I. kategorijo invalidnosti mu je bila tudi priznana pravica do invalidske pokojnine. Odločitev o razvrstitvi v I. kategorijo invalidnosti in priznanju pravice do invalidske pokojnine, je postala dokončna in pravnomočna, kar pomeni, da odločitev zavezuje tudi sodišče. Sodišče tako nima pravne podlage, da bi ponovno presojalo, ali je bil tožnik že pred razvrstitvijo v I. kategorijo invalidnosti popolnoma nezmožen za delo.
Pravna podlaga za ponovno odmero starostne pokojnine je 183. člen ZPIZ-2, kjer je v tretjem odstavku določeno, da odločba iz prvega odstavka tega člena učinkuje od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi, če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti, pa od prvega dne naslednjega meseca po izdaji odločbe. V konkretnem primeru to pomeni, da novo izdana odločba, s katero je priznan višji znesek pokojnine, učinkuje od prvega dne naslednjega meseca po izdaji odločbe, saj je bil postopek uveden po uradni dolžnosti.