zdravljenje v psihiatrični bolnišnici v oddelku pod posebnim nadzorom - sprejem na zdravljenje brez privolitve v nujnih primerih - pogoji za sprejem na zdravljenje brez privolitve - sprejem na zdravljenje brez privolitve na podlagi sklepa sodišča - zadržanje na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve - izvajanje dokazov - omejitev pravice pridržane osebe do prisotnosti pri izvajanju dokazov - huda demenca - izvedensko mnenje - najbližja oseba - zavrnitev pritožbe - učinek pravnomočnosti sklepa
Odrejeni ukrep zagotavlja najvišjo stopnjo nadzorstva, ki ga je mogoče odrediti osebam zaradi potreb zdravljenja, kadar je to nujno potrebno (53. člen ZDZdr). Ker gre hkrati za največji poseg v človekovo osebnost, pa mora biti odrejen najkrajši možni čas in se le pod zakonsko predpisanimi pogoji lahko podaljšuje (69. člen ZDZdr). Pritožničino prepričanje o nepravilnosti določenega roka za odrejeno zdravljenje je zato zmotno in ga je treba zavrniti.
zahteva za sodno varstvo - prekluzija navajanja dejstev - načelo materialne resnice - presoja navedb zahteve za sodno varstvo - navajanje novih dejstev in novih dokazov
Ne glede na določbo drugega odstavka člena 55 ZP-1, ki jo pritožba sicer opravičeno izpostavlja (prekluzija), je tudi v prekrškovnem postopku sodišče vezano na načelo materialne resnice (člen 68 ZP-1), kar pomeni, da mora (razen v primeru storilčevega priznanja) po resnici in popolnoma ugotoviti vsa tista pravno relevantna dejstva, ki so pomembna za izdajo zakonite sodbe o prekršku in mora zato posledično izvesti vse tiste dokaze, ki se v konkretnem primeru izkažejo za materialnopravno relevantne. Zato postopanju prvostopnega sodišča, ko je v skladu z enim temeljnih načel prekrškovnega prava, to je načelom materialne resnice odločilo dopolniti dokazni postopek po pravilih rednega postopka in izvedlo vse relevantne dokaze v smeri, da je ugotovilo, katera je bila v času storitve očitanih prekrškov (prava) odgovorna oseba pravne osebe, ni očitati nepravilnega poslovanja, temveč nasprotno.
Trasatovo ime mora biti na menici jasno navedeno, sicer takšna listina ni trasirana menica. Pri lastni menici se izdajatelj zaveže nepogojno, da bo plačal dolžno vsoto denarja, nalog za plačilo pa nadomešča obljuba izdajatelja, da bo plačal določeno vsoto denarja. Lastna menica pomeni izjemo od trasirane menice in to izhaja tudi iz nomotehnične ureditve Zakona o menici, zato mora iz menice jasno in nesporno izhajati, da gre za izjemo, torej za lastno menico in ne za trasirano menico.
Pravna podlaga za ponovno odmero starostne pokojnine je 183. člen ZPIZ-2, kjer je v tretjem odstavku določeno, da odločba iz prvega odstavka tega člena učinkuje od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi, če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti, pa od prvega dne naslednjega meseca po izdaji odločbe. V konkretnem primeru to pomeni, da novo izdana odločba, s katero je priznan višji znesek pokojnine, učinkuje od prvega dne naslednjega meseca po izdaji odločbe, saj je bil postopek uveden po uradni dolžnosti.
Odvetniška tarifa (2015) člen 19. ZOdvT člen 19. Odvetniška tarifa (2015) tarifna številka 39.
nadomestilo za invalidnost - odločitev o pravdnih stroških - nagrada za posvet s stranko
Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče, da je OT podzakonski akt, ki ga Odvetniška zbornica izda na podlagi javnega pooblastila, danega v 19. členu ZOdv v soglasju s pravosodnim ministrom in začne veljati po objavi v Uradnem listu RS. ZOdv določa, da je taka OT obvezna za sodišča in druge državne organe, ne predpisuje pa, da je obvezno treba uporabiti obvezno razlago OT, ki jo sprejme OZ. Slednje je določeno le v 19. členu OT, ki pa je presegel okvir javnega pooblastila, zato obvezne razlage OT, ki jo sprejme OZ brez soglasja ministra in ki ni objavljen v Uradnem listu RS, ni dolžno upoštevati niti sodišče niti drugi državni organ.
Storitve posveta s stranko lahko odvetnik zaračuna, če storitve iz te tarifne št. (39 OT) niso zajete v drugih tarifnih številkah in bi tako šlo za samostojno storitev. Posvet s stranko, ki ga odvetnik opravi pred vložitvijo tožbe, ni samostojno opravilo, za katero bi bil odvetnik upravičen obračunati 100 točk po 1. alineji 1. točke tar. št. 39 OT, ker ne gre za samostojno storitev v smislu 1. alineje 1. točke tar. št. 39 OT, saj je storitev posveta zajeta v drugih tar. št. in sicer je storitev posveta v konkretni zadevi zajeta v 300 točkah za sestavo in vložitev tožbe.
Na podlagi izvedenega dokaza z zaslišanjem osebne zdravnice, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnica v obdobju od 12. 2. 2014 do 21. 2. 2014 dejansko ni bila zmožna opravljati dela in bi ji moral biti že tedaj priznan bolniški stalež za polni delovni čas.
Ob tem, da je glede na določbo 395. člena ZPP načelo subsidiarnosti obnovitvenih razlogov izrecno določeno oziroma izraženo le za obnovitvene razloge po 1., 8., 9. in 10. točki 394. člena ZPP, in je tako jezikovna razlaga navedenega pravnega pravila jasna, pritožba neutemeljeno utemeljuje svoj zaključek o subsidiarnosti tudi razloga po 2. točki 394. člena ZPP na drugih pravnih razlagah členov, ki se nanašajo na obnovo postopka.
Pri tem pa sodišče druge stopnje še dodaja, da v kolikor bi zakonodajalec (nomotehnično) tak predlog za obnovo postopka, torej predlog osebe, ki je imela možnost z rednim pravnim sredstvom uveljavljati kršitev, ki jo uveljavlja z izrednim pravnim sredstvom, štel za nedopusten, ne bi urejal njegove pravočasnosti (prim. 2. točko prvega odstavka v zvezi z drugim odstavkom 396. člena ZPP).
predlog za izdajo dopolnilnega sklepa - odločitev o pravdnih stroških
Čeprav tožnica skladno s 3. odstavkom 163. člena ZPP do konca glavne obravnave stroškov postopka ni priglasila, oziroma ni določno ali vsaj določljivo opredelila uveljavljane stroške postopka, torej ni podala niti pravočasne niti opredeljene zahteve za povrnitev stroškov, je povračilo stroškov postopka uveljavljala. Ob postavitvi tožbenega zahtevka je uveljavljala tudi, da ji toženec te stroške povrne. Pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje o njih odločiti.
ZDR-1 člen 84, 84/2, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - možnost nadaljevanja delovnega razmerja
Vrhovno sodišče RS je večkrat poudarilo, da za zakonitost izredne odpovedi ZDR-1 kumulativno določa dva pogoja, in sicer odpovedni razlog ter okoliščine, zaradi katerih delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. Obstoj obeh pogojev pa je na podlagi drugega odstavka 84. člena ZDR-1 dolžan dokazati delodajalec, torej v konkretnem primeru toženka. Prvi pogoj je stvarnega značaja in ga je treba ugotavljati in presojati predvsem glede na naravo, težo in posledico kršitve pogodbe. Drugi pogoj ima oseben značaj. Zanj je predvsem pomembno, kako je kršitev vplivala na medsebojna razmerja strank, medsebojno zaupanje, možnost nadaljnjega sodelovanja ipd.
Pritožbeno sodišče soglaša z razlogovanjem sodišča prve stopnje, da je pravica do izplačila 20 % pokojnine v primeru tožnika prenehala z dopolnitvijo 65 let starosti. Pomeni, da po tem datumu do tega dela pokojnine ni bil več upravičen. S tem, ko je bilo potrebno vložiti novo zahtevo, to pomeni novo odločanje o sami pravici do izplačila tega dela pokojnine, kar pomeni, da je zadevo potrebno presojati po določbah ZPIZ-2B, ki pa v tem primeru omogoča, da se presojajo pogoji za priznanje pravice do pokojnine in tudi opravi odmera pokojnine, ali po določbah ZPIZ-2 ali pa po določbah prej veljavnih predpisov, torej tudi po določbah ZPIZ-1.
Če sodišče predlogom strank utemeljeno ne sledi ali če samo oceni, da katerega od dokazov ni treba pridobiti in/ali ga izvesti, ničesar ne krši, ampak ravna kot je predvideno v tretjem in petem odstavku 329. členu ZKP. Vse drugo pomeni vezanost sodišča, ki izhajajoč iz zakonsko zapovedane proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) in ustavno zapovedane neodvisnosti sodnikov (125. člen Ustave) ni dopustna.
začasna nezmožnost za delo - bolniški stalež - obnova postopka - potek roka
V okoliščinah konkretnega primera, ko je tožnica že z vlogo z dne 10. 9. in ponovno 11. 9. 2015 uveljavljala poln bolniški stalež za obdobje od 3. 8. do 19. 8. 2015, pa je toženec pred izdajo sklepa z dne 17. 9. 2015, potrjenega z dokončno odločbo z dne 13. 10. 2015, ni opozoril na dokončnost in pravnomočnost odločbe z dne 15. 7. 2015 in možnost izrednega pravnega sredstva, nedvomno ni bilo postopano po 7. členu ZUP. Toženec je njeno vlogo z dne 10. 9. in 11. 9. 2015, poimenovano "uradni zaznamek" in "dodatek k uradnemu zaznamku", preprosto štel kot pritožbo zoper odločbo z dne 15. 7. 2015 in jo zaradi poteka roka zavrgel. Na možnost izrednega pravnega sredstva oziroma obnove postopka je bila tožnica opozorjena šele v sami odločbi z dne 13. 10. 2015. To pa je za začetek teka roka za vložitev predloga za obnovo postopka edino odločilno. Preden je bila tožnica pravilno poučena na možnost obnove postopka, ta ni mogel začeti teči. Pomeni, da je zaključek sodišča prve stopnje, da je potrebno predlog za obnovo postopka, vložen 9. 11. 2015, na podlagi izvida z dne 27. 7. 2015, s katerim obnavlja postopek, šteti za pravočasen, lahko le pravilen.
ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.. KZ-1 člen 209, 209/1, 251, 251/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - elementi kaznivega dejanja
Tožeča stranka je bila zaposlena na delovnem mestu inšpektor notranje kontrole. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitve, da tožeča stranka ni opravila fizičnega pregleda na pošti, temveč da je opravila zgolj telefonski razgovor z delavko na pošti, pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka s tem kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Pravilno je zaključilo, da ima ravnanje tožeče stranke tudi kršitve obveznosti iz delovnega razmerja določene v 33., 34., 36. in 37. členu ZDR-1. Zato je bil podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposltivi iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
prenehanje pogodbe o zaposlitvi - zakoniti razlog - sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi
V individualnem delovnem sporu v zvezi z ugotovitvijo nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi na podlagi sporazuma je dokazno breme na strani delodajalca, ki mora dokazati, da je delavcu pogodba o zaposlitvi zakonito prenehala. V konkretnem primeru to pomeni, da mora tožena stranka, ki se sklicuje na prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi sporazuma, sklenjenega s tožnico, dokazati, da je bil sporazum veljavno sklenjen, kar pomeni, da mora dokazati tudi, da je tožnica tak sporazum podpisala. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožnica ni podpisala sporazuma z dne 15. 2. 2016, prenehanje delovnega razmerja tožnice ni zakonito.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00006931
ZDR člen 43, 184.. OZ člen 131, 131/1, 131/2, 150.. ZVZD člen 5.
odškodninska odgovornost delodajalca - vojak - usposabljanje vojakov - vojaško urjenje - krivdna ali objektivna odgovornost - nevarna dejavnost - soprispevek - odmera višine denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo
V primeru določenih okoliščin v zvezi z vojaškim urjenjem, ki jih ugotovi sodišče, je mogoče zaključiti, da gre za nevarno dejavnost. Prav te okoliščine je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, saj je po pravilnih ugotovitvah morala tožeča stranka plezati po vrvi, opraviti pohod z bojno opremo, teči na 3200 m, izvesti vajo trebušnjakov v dveh minutah, izvesti sklece v dveh minutah in izvajati še razne taktične postopke, kot je kopanje zaklonilnika, vkopavanje protitankovske mine, kar je trajalo dva dni in je bilo zelo naporno. Oprema, ki jo je nosila tožeča stranka na pohodu, je tehtala 57 kg, usposabljanje za moške in ženske pa je bilo povsem enako, s tem, da so morale ženske kandidatke na pohodih nositi še nosila, česar moškim ni bilo treba. Nosila so morale prenašati štiri ženske. Na pohodu do strelišča in nazaj je bila na nosilih voda, po prihodu nazaj v vojašnico pa so morale ženske kandidatke še približno 30 minut na nosilih nositi kandidata. Zato je sodišče prve stopnje na podlagi navedenih aktivnosti pravilno ugotovilo, da je prišlo do velikih fizičnih obremenitev hrbtenice in kolkov pri tožeči stranki ter je na podlagi izvedenskega mnenja pravilno ugotovilo, da je šlo glede na okoliščine konkretnega primera za objektivno odškodninsko odgovornost tožene stranke, saj je prav zaradi tovrstnih obremenitev prišlo do poškodbe tožeče stranke.
Od delavca, ki trpi določene bolečine oziroma, ki pa ga še ne onemogočajo pri delu, ni mogoče pričakovati, da takoj preneha z delom ter poišče zdravniško pomoč, še posebej ko gre za vojaške osebe. Za vojaškega obveznika oziroma pripadnika Slovenske vojske se pričakuje, da bo vzdržal višje zahtevnosti in obremenitve pri usposabljanju, ter da zaradi bolečin pri urjenju, ki je samo po sebi naporno, ne bo takoj prekinil vadbe ter odšel k zdravniku. Nekajdnevno jemanje protibolečinskih zdravil pa že lahko pomeni okoliščino, da vojak preneha z urjenjem ter poišče zdravniško pomoč. V tožničinem primeru je lahko nekajdnevno jemanje protibolečinskih tablet soprispevalo k nastanku škode le v višini do 10 %.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti - direktor
Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da je tožena stranka tožniku morala, če je želela doseči prenehanje njegovega delovnega razmerja na delovnem mestu likvidacijski upravitelj, podati tudi odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pravdni stranki bi se v skladu z 73. členom ZDR-1 lahko dogovorili za drugačen način prenehanja pogodbe o zaposlitvi, tj. da pogodba o zaposlitvi avtomatično preneha z odpoklicem tožnika s statusnopravne funkcije likvidacijskega upravitelja. Vendar se nista. Pogodba o zaposlitvi namreč ne vsebuje nobenih določil, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, da preneha veljati z razrešitvijo tožnika s te funkcije.
Ni dvoma, da delavec, ki je odpoklican s statusnopravne funkcije po določbah statusnopravne zakonodaje ne izpolnjuje več pogojev za opravljanje dela na delovnem mestu, ki velja za to funkcijo. Tožena stranka je tako tožniku pravilno podala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Z odpoklicem s funkcije likvidacijskega upravitelja dne 15. 11. 2015 je nastal utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, pogodba o zaposlitvi za to delovno mesto pa je med pravdnima strankama še vedno veljala. Zato je tožena stranka morala imeti možnost, da to pogodbo o zaposlitvi odpove in s tem doseže prenehanje delovnega razmerja.
sodna taksa kot procesna predpostavka - višina sodne takse - dopustni ugovorni razlog zoper plačilni nalog na plačilo sodne takse - odlog plačila sodne takse
Po prvem odstavku 34.a člena ZST-1 je zoper plačilni nalog dopusten ugovor iz razlogov, da taksna obveznost ni nastala, ker je bila taksa že plačana ali da je sodišče napačno odmerilo sodno takso. Toženec je ugovarjal, da je sodišče sodno takso napačno odmerilo.
ZPP člen 163, 163/3.. ZFPPIPP člen 60, 60/2, 60/2-3, 296, 296/5, 354, 355.
odločitev o pravdnih stroških - prijava terjatve v stečaju
Za terjatve iz naslova stroškov postopka, ki niso nastale pred začetkom stečajnega postopka, ampak sodišče o njih odloči v pravdah, ki se končajo med tekom stečajnega postopka, ne velja obveznost njihove prijave v stečajnem postopku. Ti stroški se glede na določbo 354. člena ZFPPIPP tudi ne poplačajo iz stečajne mase, ampak iz stroškov stečajnega postopka (355. člen ZFPPIPP).
OZ člen 131, 131/1, 148.. ZPIZ-1 člen 142.. ZSDP člen 102.. URS člen 26.
dodatek za nego otroka - odškodninska odgovornost organa pravne osebe - dodatek za pomoč in postrežbo - odškodninska odgovornost države
Ppri presoji vsebine in obsega pravice, varovane v 26. členu Ustave RS, je treba upoštevati, da je odgovornost države za škodo, ki jo s svojim protipravnim ravnanjem povzročajo državni organi, uslužbenci in funkcionarji pri izvrševanju oblasti, specifična oblika odgovornosti, da njena specifičnost izhaja iz posebnega položaja države v nasprotju s subjektom, to je državljanom, pravnim osebam pa tudi drugim oseba, ki so na njenem ozemlju. Država vstopa v to pravno razmerje vertikalno, pri izvrševanju oblasti oz. v zvezi z njenim izvrševanjem, pri čemer jo zavezuje ustavna prepoved protipravnega oblastnega ravnanja. Četudi sodišče pri presoji uporabi nekatera pravila splošnega obligacijskega prava, jih mora uporabiti prilagojeno z značilnostmi javno pravne odškodninske odgovornosti.
Sodišče prve stopnje je v obravnavnem primeru kot ključno štelo, da v obravnavani zadevi tožnica zoper ukinitveno odločbo drugotožene stranke z dne 18. 11. 2003, s katero je bilo odločeno, da od 1. 7. 2000 dalje ni več upravičena do dodatka za nego otroka, ni vložila pritožbe, čeprav je bila s pravnim poukom o tej možnosti pravilno poučena. Ker gre v obravnavanem primeru za spor glede vprašanja odškodninske odgovornosti prvo oz. drugotožene stranke in ne za uveljavljanje pravice do dodatka za nego otroka, ni mogoče šteti kot ključno dejstvo, da tožnica pritožbe zoper odločbo z dne 18. 11. 2003, ni vložila. V sporni zadevi se odpira predvsem vprašanje, zakaj je bila pravnomočna sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 92/2012 z dne 22. 3. 2012 podlaga za drugačno postopanje prvo oz. drugotožene stranke šele ob izdaji odločbe z dne 21. 7. 2015, ne pa za obdobje pred tem. V zvezi s sodbo opr. št. Psp 92/2012 gre tudi za vprašanje spoštovanja pravnomočne sodne odločbe, s katero je bilo odločeno in tudi pojasnjeno, kako je potrebno tolmačiti sporne določbe materialnega prava, ki se nanašajo na vprašanje prejemanja dodatka za pomoč in postrežbo po določbah ZPIZ-1 in dodatka za nego otroka po določbah ZSDP.