OZ člen 131, 131/1, 352, 252/1. ZPP člen 347, 347/2, 347/5.
ugovor zastaranja odškodninske terjatve - pričetek teka zastaralnega roka - dospelost terjatve - navezne okoliščine - nastanek škodnega dogodka - vzrok padca - prometna nesreča - seja pritožbenega senata - obravnava pritožbenega sodišča
Poglavitni namen posebnega pravila, določenega v 352. členu OZ za odškodninske terjatve, ni skrajšati splošni zastaralni rok, ampak določiti posebne okoliščine, ki so relevantne za začetek teka zastaralnega roka. Po splošnih pravilih namreč začne teči zastaranje glede na čas, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti. Odškodninska terjatev dospe od trenutka nastanka škode, a ta navezna okoliščina za začetek teka zastaralnega roka ni primerna, saj bi oškodovanca pogosto postavila v zelo neugoden položaj, zato 352. člen OZ določa drugačne navezne okoliščine.
Pritožbeno sodišče je po dopolnjenem dokaznem postopku zaključilo, da ni pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik dokazal, da ga je poškodovalo neznano vozilo. Ker tega ni uspel dokazati, pa je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki je (iz drugih razlogov) tožbeni zahtevek zavrnilo.
Trasatovo ime mora biti na menici jasno navedeno, sicer takšna listina ni trasirana menica. Pri lastni menici se izdajatelj zaveže nepogojno, da bo plačal dolžno vsoto denarja, nalog za plačilo pa nadomešča obljuba izdajatelja, da bo plačal določeno vsoto denarja. Lastna menica pomeni izjemo od trasirane menice in to izhaja tudi iz nomotehnične ureditve Zakona o menici, zato mora iz menice jasno in nesporno izhajati, da gre za izjemo, torej za lastno menico in ne za trasirano menico.
odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja - materialni zakonski rok - materialni prekluzivni rok
Vložitev predloga za odložitev izvršitve ni eno izmed dejanj v postopku oz. tekom postopka, temveč vloga, s katero se začne postopek na sodišču zaradi uveljavljanja neke pravice oz. možnosti, storilec pa tudi sam v pritožbi navaja, da materialni roki veljajo za uveljavljanje materialnih pravic in da se z uveljavljanjem te pravice začne postopek na sodišču, procesni roki pa roki za opravljanje določenih procesnih dejanj v postopku.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - KORPORACIJSKO PRAVO - PRAVO DRUŽB
VSK00005368
ZGD-1 člen 503., 503/1., 503/2., 503/2-3.. ZPP člen 184., 184/2., 185., 185/1., 188., 188/4.
družbeniška tožba - uveljavljanje odškodninskega zahtevka družbe s strani družbenikov - dopustnost družbeniške tožbe - umik tožbe - materialnopravne posledice umika tožbe - (objektivna) sprememba tožbe - sprememba tožbe brez soglasja toženca - sklep da se sprememba tožbe ne dovoli
Družbeniška tožba je izjema v sistemu in po svoji naravi subsidiarna, kar pomeni, da pride v poštev, kadar odpovejo druge možnosti, ki jih ima družbenik v družbi za dosego svojih legitimnih interesov. Prav zato ZGD-1 v 503. členu določa (negativne) pogoje za vložitev take tožbe. Le če kateri od teh pogojev ni izpolnjen, ima družbenik pravico vložiti tožbo sam. Za tožbo, ki je umaknjena, se šteje kot da nikoli ni bila vložena. Pogoj, "da tožba ni bila vložena" je zato izpolnjen in bi moralo sodišče prve stopnje tožbo vsebinsko obravnavati.
Ker sodišče prve stopnje ni utemeljilo, zakaj naj izvedenka ne bi bila upravičena do priglašenih 207,00 EUR nagrade za pripravo na ustno podajanje izvida in mnenja, je utemeljena pritožba izvedenke, da bi ji moralo dosoditi vsaj 138,00 EUR kot za zahtevno pripravo, glede na to, da je bilo s takšno stopnjo zahtevnosti ovrednoteno tudi pisno izvedensko mnenje.
ZDR člen 11, 129.. ZDR-1 člen 13, 129.. OZ člen 82.
dodatek za delovno dobo - stimulacija za prisotnost na delu - dejanska volja pogodbenih strank
ZDR je dodatek za delovno dobo urejal v 129. členu, v katerem je bilo določeno, da delavcu pripada dodatek za delovno dobo. Določbo z enako vsebino vsebuje tudi veljavni ZDR-1, ki dodatek za delovno dobo prav tako ureja v 129. členu. Pritrditi je stališču sodišča prve stopnje, da gre za kogentni določbi, kar pomeni, da se stranki pogodbe o zaposlitvi ne moreta dogovoriti drugače. V osnovno plačo, ne glede na njeno višino, se ne more všteti še dodatek za delovno dobo. Nasprotno pa lahko delodajalec slednjega obračuna in izplača v okviru dogovorjene mesečne bruto plače.
Ker je mesečna plača, določena v individualnih pogodbah o zaposlitvi, ki je vključevala tudi dodatek za delovno dobo, po višini presegala osnovno plačo, določeno s tarifno prilogo Kolektivne pogodbe za dejavnosti pridobivanja in predelave nekovinskih rudnin Slovenije za VII. tarifni razred, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tak dogovor ne posega v minimum pravic, ki je določen v Kolektivni pogodbi niti ni tako določilo v nasprotju s kogentnima določbama 129. člena ZDR in ZDR-1. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo dodatka za delovno dobo, ki ga je tožnik vtoževal na podlagi individualnih pogodb o zaposlitvi.
Na podlagi izvedenega dokaza z zaslišanjem osebne zdravnice, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnica v obdobju od 12. 2. 2014 do 21. 2. 2014 dejansko ni bila zmožna opravljati dela in bi ji moral biti že tedaj priznan bolniški stalež za polni delovni čas.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO
VSL00005174
SZ-1 člen 30. OZ člen 197. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-11, 339/2-15, 443, 443/1.
spor majhne vrednosti - pritožbeni razlogi v postopku v sporu majhne vrednosti - protispisnost - aktivna legitimacija upravnika - upravnik večstanovanjske stavbe - plačilo obratovalnih stroškov - verzija - stroški upravljanja - pogodba o upravljanju
Tožeča stranka je bila stvarno legimirana za obe vtoževani terjatvi: za obratovalne stroške na podlagi 197. člena OZ v zvezi s 30. členom SZ-1, za stroške upravljanja pa na podlagi pogodbe o upravljanju.
ZJU člen 123, 123/2, 123/2-1, 124.. KZ-1 člen 257, 257/1.
disciplinska odgovornost - kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic
Tožnik je spornega dne kot član posebne policijske skupine, razporejen na opravljanje nalog varovanja nogometne tekme, dvema osebama omogočil vstop na tekmo brez vstopnic, s tem ko je reditelju onemogočil kontrolo vstopnic. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je s svojim ravnanjem na delu izvršil kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po prvem odstavku 257. člena KZ-1, kar predstavlja težjo disciplinsko kršitev iz 1. točke drugega odstavka 123. člena ZJU.
Sklenitev predpogodbe omogoča, da stranki vnaprej določita vsebino glavne pogodbe (zlasti glede bistvenih sestavin), kar pomeni, da je vsebina glavne pogodbe enaka vsebini predpogodbe. Ko je sklenjena glavna pogodba, je namreč izpolnjena obveznost iz predpogodbe.
začasna nezmožnost za delo - bolniški stalež - obnova postopka - potek roka
V okoliščinah konkretnega primera, ko je tožnica že z vlogo z dne 10. 9. in ponovno 11. 9. 2015 uveljavljala poln bolniški stalež za obdobje od 3. 8. do 19. 8. 2015, pa je toženec pred izdajo sklepa z dne 17. 9. 2015, potrjenega z dokončno odločbo z dne 13. 10. 2015, ni opozoril na dokončnost in pravnomočnost odločbe z dne 15. 7. 2015 in možnost izrednega pravnega sredstva, nedvomno ni bilo postopano po 7. členu ZUP. Toženec je njeno vlogo z dne 10. 9. in 11. 9. 2015, poimenovano "uradni zaznamek" in "dodatek k uradnemu zaznamku", preprosto štel kot pritožbo zoper odločbo z dne 15. 7. 2015 in jo zaradi poteka roka zavrgel. Na možnost izrednega pravnega sredstva oziroma obnove postopka je bila tožnica opozorjena šele v sami odločbi z dne 13. 10. 2015. To pa je za začetek teka roka za vložitev predloga za obnovo postopka edino odločilno. Preden je bila tožnica pravilno poučena na možnost obnove postopka, ta ni mogel začeti teči. Pomeni, da je zaključek sodišča prve stopnje, da je potrebno predlog za obnovo postopka, vložen 9. 11. 2015, na podlagi izvida z dne 27. 7. 2015, s katerim obnavlja postopek, šteti za pravočasen, lahko le pravilen.
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da se za neutemeljeno plačilo šteje tudi plačilo na podlagi pravnomočne sodne odločbe, ki je bila kasneje spremenjena ali odpravljena. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je plačilo, ki je dano zgolj zato, da se je tožeča stranka izognila prisilni izvršbi, in na katerega ni pristala, ker je hkrati s plačilom vložila izredno pravno sredstvo (revizijo), izenačeno s plačilom, pri katerem si dolžnik pridrži pravico zahtevati nazaj, kar je plačal.
Sodišče prve stopnje je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 12. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je meritorno odločalo o pobotnem ugovoru, čeprav je bilo o terjatvi, ki jo je tožena stranka v obravnavanem delovnem sporu uveljavljala v pobot, že pravnomočno odločeno v drugem sporu pred naslovnim sodiščem.
OZ člen 131, 131/1, 148.. ZPIZ-1 člen 142.. ZSDP člen 102.. URS člen 26.
dodatek za nego otroka - odškodninska odgovornost organa pravne osebe - dodatek za pomoč in postrežbo - odškodninska odgovornost države
Ppri presoji vsebine in obsega pravice, varovane v 26. členu Ustave RS, je treba upoštevati, da je odgovornost države za škodo, ki jo s svojim protipravnim ravnanjem povzročajo državni organi, uslužbenci in funkcionarji pri izvrševanju oblasti, specifična oblika odgovornosti, da njena specifičnost izhaja iz posebnega položaja države v nasprotju s subjektom, to je državljanom, pravnim osebam pa tudi drugim oseba, ki so na njenem ozemlju. Država vstopa v to pravno razmerje vertikalno, pri izvrševanju oblasti oz. v zvezi z njenim izvrševanjem, pri čemer jo zavezuje ustavna prepoved protipravnega oblastnega ravnanja. Četudi sodišče pri presoji uporabi nekatera pravila splošnega obligacijskega prava, jih mora uporabiti prilagojeno z značilnostmi javno pravne odškodninske odgovornosti.
Sodišče prve stopnje je v obravnavnem primeru kot ključno štelo, da v obravnavani zadevi tožnica zoper ukinitveno odločbo drugotožene stranke z dne 18. 11. 2003, s katero je bilo odločeno, da od 1. 7. 2000 dalje ni več upravičena do dodatka za nego otroka, ni vložila pritožbe, čeprav je bila s pravnim poukom o tej možnosti pravilno poučena. Ker gre v obravnavanem primeru za spor glede vprašanja odškodninske odgovornosti prvo oz. drugotožene stranke in ne za uveljavljanje pravice do dodatka za nego otroka, ni mogoče šteti kot ključno dejstvo, da tožnica pritožbe zoper odločbo z dne 18. 11. 2003, ni vložila. V sporni zadevi se odpira predvsem vprašanje, zakaj je bila pravnomočna sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 92/2012 z dne 22. 3. 2012 podlaga za drugačno postopanje prvo oz. drugotožene stranke šele ob izdaji odločbe z dne 21. 7. 2015, ne pa za obdobje pred tem. V zvezi s sodbo opr. št. Psp 92/2012 gre tudi za vprašanje spoštovanja pravnomočne sodne odločbe, s katero je bilo odločeno in tudi pojasnjeno, kako je potrebno tolmačiti sporne določbe materialnega prava, ki se nanašajo na vprašanje prejemanja dodatka za pomoč in postrežbo po določbah ZPIZ-1 in dodatka za nego otroka po določbah ZSDP.
Pravno praznino ZPIZ-2, ki dolžnosti vrnitve neupravičene pridobitve zavoda ne ureja, je po stališču pritožbenega sodišča potrebno zapolniti z analogijo legis in ob uporabi argumenta a simili ad simile. Torej s sklepanjem od podobnega na podobno. Neposredno pravno urejeni primer in analogni primer imata enako pravno vrednost, zaradi česar je potrebno sklepati, da za oba velja enaka pravna posledica. Že po načelu enakosti pred zakonom iz 2. odstavka 14. člena Ustave RS je potrebno enake primere obravnavati enako. Sodnik je pri opravljanju sodniške funkcije vezan na ustavo in zakon. Če se zadeva ne da rešiti na temelju veljavnih predpisov, upošteva po 3. členu ZS predpise, ki urejajo podobne primere. Ker je zavod upravičen do vračila neupravičeno izplačanih denarnih zneskov, je po analognem sklepanju tudi zavarovanec upravičen do vračila brez podlage že vrnjenih denarnih zneskov. Če je torej zavarovanec na podlagi dokončnih in pravnomočnih preplačilnih odločb, preplačilo vrnil tožencu, pa so bile kasneje preplačilne odločbe odpravljene, je odpadla pravna podlaga za vrnitev preplačila. Torej je toženec neupravičeno pridobitev ob smiselni uporabi 194. člena ZPIZ-2 in 190. člen OZ dolžan vrniti zavarovancu. Obseg vrnitve neupravičene pridobitve pa določa 193. člen OZ.
ZDR-1 člen 4, 13, 18, 22, 54.. ZDR člen 4, 11, 16, 52.
obstoj delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja - podrejenost drugemu
Bistvena značilnost delovnega razmerja in temeljni razlikovalni element, ki delovno razmerje loči od drugih oblik opravljanja dela, je podrejenost delavca v razmerju do delodajalca. To se kaže predvsem v tem, da je delavec vezan na navodila delodajalca in podvržen njegovemu nadzoru. Pri tem pa ne gre nujno za navodila in nadzor v smislu vsebine dela, ki ga delavec opravlja, saj je avtonomija pri opravljanju dela odvisna tudi od narave dela, ki ga delavec opravlja. Sodišče prve stopnje v konkretnem primeru ni upoštevalo narave učiteljskega dela tožnice in je njen položaj ter vezanost na navodila in nadzor zmotno presojalo zgolj z vidika njene strokovne samostojnosti. Tako se je pri presoji tega elementa delovnega razmerja zmotno osredotočilo zgolj na to, ali je tožnica sama oblikovala pristop in način podajanja snovi za posameznike, upoštevaje njihovo različno stopnjo predznanja. Iz narave njenega dela izhaja, da je bila tožnica vezana na pravila svoje stroke in predpisan učni načrt. To pa ne pomeni, da v razmerju do tožene stranke ni bila v podrejenem položaju in da tožena stranka njenega dela ni nadzirala in ji dajala navodil.
Ttoženi stranki (niti njeni pooblaščenki) ni mogoče očitati malomarnosti, ker je svojo vlogo skupaj s prilogami vložila v spis šele na prvem naroku za glavno obravnavo. V vabilu na prvi narok za glavno obravnavo je bila namreč tožena stranka izrecno opozorjena, da bo imela možnost navajanja dejstev in predlaganja dokazov tudi na prvem naroku za glavno obravnavo (kar sicer izrecno določa tudi prvi odstavek 286. člena ZPP). S tem, ko je tožena stranka to pravico izkoristila, ji ni mogoče očitati malomarnega ravnanja, kot je to zmotno zaključilo sodišče prve stopnje. Zato za odločitev o stroških postopka po prvem odstavku 156. člena ZPP (po katerem, mora stranka ne glede na izid pravde povrniti nasprotni stranki stroške, ki jih je povzročila po svoji krivdi ali po naključju, ki se je njej primerilo) niso bili izpolnjeni pogoji.
ZJU člen 68, 68/1, 68/1-3.. ZDR-1 člen 54, 54/1, 54/1-11, 56, 56/1.. ZDR člen 52.
transformacija delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas - projektno delo - posledice nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da delo, za katero je tožnica sklepala pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ni projektno delo. Ugotovilo je, da je bil razlog, da so se pogodbe o zaposlitvi sklepale za določen čas, v tem, da je bil čas financiranja časovno omejen, časovna omejitev vira financiranja določenega dela pa ni odločilen kriterij za zaključek, da je določeno delo organizirano kot projekt oziroma projektno delo. Bistveno za to, da se določeno delo šteje za projektno delo, je v naravi tega dela, da je delo npr. vezano na izvedbo določenega programa, ki ni stalen, in se samostojno začne in zaključi, ima določeno organizacijsko strukturo, posebej določene postopke priprave in izvedbe, pa tudi ustrezno projektno dokumentacijo. Po stališču pritožbenega sodišča predstavlja projektno delo določeno vsebinsko celoto z določljivim začetkom in zaključkom, ko je projektno delo torej končano. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da delo tožnice na projektu "C." ni imelo teh značilnosti. Tožnica je izvajala kontrolo projektov kohezijske politike in je kontrolirala različne projekte, kontrolirala je tudi plače tehnične pomoči za zaposlene na ministrstvu. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ni bil izpolnjen pogoj za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas skladno s 3. točko 1. odstavka 68. člena ZJU.
Ne glede na to, da je bil tožnik v času vložitve zahteve za priznanje pravice do starostne pokojnine vključen v prostovoljno zavarovanje kmetov, to ni ovira za priznanje pravice do starostne pokojnine po določbah ZPIZ-1. Tožnik je bil vključen v zavarovanje iz razloga, ker mu nadomestilo za primer brezposelnosti ni bilo priznano. Priznano pa mu je bilo šele kasneje, za nazaj. Taka odločitev pa je bila izdana šele v letu 2015. Tožnik tako ni mogel v letu 2014 uspešno uveljavljati priznanje pravice do starostne pokojnine po določbah ZPIZ-1, saj tedaj še ni bil končan postopek pred sodiščem v zvezi s priznanjem pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti.
KZ člen 30. KZ-1 člen 160, 160/1, 160/2, 166, 166/1, 166/1-1. ZKP člen 358, 358-1, 372, 372-1. ZMed člen 2, 2/1, 2/3, 9, 9/1, 18.
kazniva dejanja zoper čast in dobro ime - kaznivo dejanje žaljive obdolžitve - objava v medijih - mediji - odgovorni urednik - sindikalni zastopnik - odgovornost odgovornega urednika - kaskadna odgovornost - kršitev kazenskega zakona - zakonski znaki kaznivega dejanja - opis kaznivega dejanja - dejanje po zakonu ni kaznivo - načelo zakonitosti - jezikovna razlaga - naklep - zavestna malomarnost
Stališče sodišča prve stopnje, da kaže položaj zakonite zastopnice sindikata enačiti s položajem odgovornega urednika (za urejanje spletne strani), ki lahko kaskadno odgovarja namesto avtorja prispevka, pomeni nesprejemljivo širjenje cone kriminalnosti, hkrati pa kršitev načela določenosti materialnega kazenskega prava. Izhodiščna jezikovna razlaga 166. člena KZ-1 ne dopušča nobenega argumentacijskega prostora, da bi kot storilci kaznivih dejanj po tej zakonski določbi "smiselno" lahko nastopale tudi osebe, ki niso odgovorni uredniki ali namestniki.