KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00010269
URS člen 22. KZ-1 člen 211, 211/1. ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11, 502.c, 502.c/1.
kaznivo dejanje goljufije - začasna odredba - obrazloženost sodne odločbe - seznanitev z vsemi dejstvi in dokazi
Z dokazi, na katere se sklicuje pritožba, se je sodišče prve stopnje nedvomno seznanilo, vendar je na osnovi izpovedb prič in listinskih dokazov, ki jih navaja v razlogih sklepa zaključilo, da ti obdolženke ne razbremenjujejo do take mere, da bi lahko podvomilo v obstoj utemeljenega suma, v smeri storitve kaznivega dejanja, ki ga je obtožena obdolženka. Presoja izvedenih in razpoložljivih dokazov, razvidna iz obrazložitve napadenega sklepa, zato po oceni pritožbenega sodišča ustreza zahtevam obrazloženosti sodne odločbe, pa zato ni mogoče pritrditi pritožbi, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka in da presoja nasprotuje 22. členu Ustave Republike Slovenije.
ZDR člen 4.. ZDR-1 člen 4, 5, 13, 22, 54.. ZVis člen 63.
obstoj delovnega razmerja - delo z elementi delovnega razmerja - visokošolski učitelj
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je dekan tožnici v spornem obdobju pojasnil, da z njo zaradi varčevalnih ukrepov sklepa pogodbe o delu in ne delovno razmerje, vendar navedeno ne zavezuje sodišča, da tožnici ne bi priznalo delovnega razmerja, v kolikor je ugotovilo elemente delovnega razmerja.
Sodišče prve stopnje je odločilo, da je bila tožnica v času od 1. 10. 2013 do 30. 9. 2014 zaposlena pri toženi stranki v obsegu 45 % polnega časa, v obdobju od 1. 10. 2014 do 30. 9. 2015 v obsegu 72 % polnega delovnega časa in od 1. 10. 2015 dalje za polni delovni čas. Sodišče je navedeno izračunalo glede na tožničine obveznosti pri toženi stranki in upoštevalo pri tem tudi 63. člen ZVis.
ZDR člen 52, 52/1, 52/1-4, 54.. ZDR-1 člen 56, 118.
pogodba o zaposlitvi za določen čas - zakoniti razlog - tujec - delovno dovoljenje - sodna razveza - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas - denarno povračilo - nadurno delo
Tožena stranka je sklepanje pogodb za določen čas s tožnikom utemeljevala z izjemo po 4. alineji prvega odstavka 52. člena ZDR, v skladu s katero je dopustno skleniti pogodbo o zaposlitvi za določen čas, če gre za zaposlitev tujca ali osebe brez državljanstva, ki ima delovno dovoljenje za določen čas, razen v primeru osebnega delovnega dovoljenja. Ker je Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje tožniku (bosanskemu državljanu) 13. 1. 2011 izdal osebno delovno dovoljenje za določen čas od 13. 11. 2011 do 12. 1. 2014, je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas z dne 23. 3. 2011 sklenjena v nasprotju s citirano 4. alinejo 52. člena ZDR. Iz tega razloga je bila nezakonito sklenjena tudi (naslednja) pogodba o zaposlitvi za določen čas z dne 13. 1. 2014, po izteku katere je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo. Ker se v skladu z določbo 54. člena ZDR v primeru nezakonite pogodbe o zaposlitvi za določen čas sklenjena šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas (enako določa tudi 56. člen sedaj veljavnega ZDR-1), je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da delovno razmerja tožnika pri toženi stranki 12. 1. 2015 ni prenehalo.
Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje vprašanje prekluzije razlagalo preširoko, s pojasnilom, da prekluzij ne sme razlagati tako togo, da bi njihova uporaba ogrozila vsebinsko pravilno odločanje v zadevi. Pri tem je neutemeljeno izpostavilo, da je tožnik navedbe o spornem aneksu in sam aneks podal šele v prvi pripravljalni vlogi (in ne že v tožbi). Kot navedeno, ima stranka vse do prvega naroka za glavno obravnavo čas navesti vsa dejstva in dokaze za utemeljitev njenega tožbenega zahtevka, kar je tožnik spoštoval in svoje navedbe ter dokaze za utemeljitev zahtevka za plačilo razlik v plači podal pravočasno.
Tožnik ni dokazal svojih trditev o nezakoniti odjave iz socialnih zavarovanj s strani tožene stranke in zlorabo njegovega bianco podpisa. Tožnik je sam podal odpoved, v kateri je smiselno predlagal skrajšanje odpovednega roka. Kot je pravilno ugotovilo in pojasnilo sodišče prve stopnje, se je tožena stranka s takim predlogom strinjala in tožnika spornega dne odjavila iz zavarovanj. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi stranki morali skleniti sporazum, saj takšna dolžnost ni nikjer predpisana.
Tožena stranka pri sklenitvi nobene od obeh zavarovalnih pogodb ni izgovorila nadzavarovanja s prevaro. Prevara je povzročitev zmote pri drugi stranke s končnim namenom, doseči sklenitev pogodbe. Že iz prvega odstavka 956. člena OZ je jasno razvidno, da bi morala tožena stranka preslepiti tožečo stranko glede prave vrednosti zavarovanih zalog že v času sklenitve zavarovalne pogodbe.
Pritožnik je tisti, ki s svojo pritožbo doseže preizkus prvostopenjske sodbe. Za to, da bo dosegel preizkus v določeni smeri, mora praviloma navesti pritožbene razloge. Ti pa morajo biti konkretni: če določeno dejstvo ali pomožno dejstvo (indic) ni bilo ugotovljeno, mora pritožnik navesti, katere njegove trditve so ostale spregledane in zakaj bi morale vplivati na izid postopka. Del pritožbe tožeče stranke tem zahtevam ni zadostil. Takšen je tisti del pritožbe, ki navaja, da je tožeča stranka podala dodatne trditve glede prevare v vlogi z dne 28. 8. 2015. Pritožba ne navede niti, katere so bile te trditve, niti kako bi lahko vplivale na odločitev prvostopenjskega sodišča.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00008448
ZDR člen 184.. OZ člen 131, 131/1, 131/2, 147, 179, 179/2.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - padec na mokrih in splozkih tleh - krivdna odškodninska odgovornost - soprispevek delavca
V tem individualnem delovnem sporu tožnica zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki jo je utrpela spornega dne, ko je med opravljanjem dela natakarice zdrsnila na mokrih in spolzkih tleh ob šanku. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je za nastali škodni dogodek in njegove posledice podana krivdna odgovornost prvotožene stranke. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zaključilo, da prvotožena stranka ni zagotovila varnih delovnih pogojev v skladu z ZVZD-1, saj ni preprečila pojava mokre talne površine oz. te ni ustrezno sanirala. Zdrs na mokrih tleh bi prvotožena stranka morala pričakovati in bi se mu z ustrezno organizacijo dela lahko izognila.
Konkurenčna klavzula je bila med tožencem in tožečo stranko pravno veljavna in je toženca zavezovala, in ker se je 12 dni po prenehanju delovnega razmerja pri tožeči stranki zaposlil na enakem delovnem mestu pri konkurenčnem delodajalcu, pri katerem je (bo lahko) uporabljal poslovne zveze in poslovna znanja, ki jih je pridobil pri tožeči stranki, je kršil konkurenčno klavzulo iz XIII. člena njene pogodbe o zaposlitvi.
Glede na to, da je plačilo pogodbene kazni zaradi nespoštovanja konkurenčne klavzule dogovorjeno že zaradi obstoja abstraktne možnosti manjšega pridobivanja dohodka, tožeči stranki v sporu ni bilo treba dokazati obstoja škode, v okvir katere sodi tudi konkretno izboljšanje konkurenčnega položaja konkurenčne zavarovalnice.
Določilo v pogodbi o zaposlitvi, po katerem je toženec dolžan plačati pogodbeno kazen, v celoti ustreza opredelitvi pogodbene kazni iz 247. člena OZ, s tem da iz pogodbe jasno izhaja, da je bila pogodbena kazen dogovorjena za primer neizpolnitve obveznosti toženca iz konkurenčne klavzule. Na podlagi 253. člena OZ ima upnik pravico zahtevati pogodbeno kazen, tudi če presega škodo, ki mu je nastala, in celo če mu ni nastala nobena škoda. Določitev pogodbene kazni v pogodbi o zaposlitvi torej ni v nasprotju s konceptom delovnega prava, temveč gre za dopustno urejanje medsebojnih pravic in obveznosti med delavcem in delodajalcem. Treba je upoštevati načelo prostega urejanja obligacijskih razmerij iz 3. člena OZ, s tem pa tudi možnost dogovora pogodbene kazni v skladu z določbami OZ, kljub temu, da v času sklepanja toženčeve pogodbe o zaposlitvi takrat veljavni zakon o delovnih razmerjih in kolektivna pogodba uporabe pogodbene kazni za primer kršitve konkurenčne klavzule nista posebej določala.
ZPP člen 274, 274/1. OZ člen 311, 313, 313/1, 313/2, 313/3, 315, 396, 396/2, 408, 408/2.
litispendenca - vzajemnost medsebojnih terjatev - trditveno breme stranke - pobotni ugovor - pogoji za pobot terjatev
O tem, da litispendenca nastopi tudi glede pobotnega ugovora, v praksi ni nobenega dvoma. Vendar v predmetni zadevi vzajemnost terjatev (oziroma pobotnega ugovora) ni podana. Iz določila prvega odstavka 313. člena OZ namreč izhaja, da je eden izmed pogojev pobotanja vzajemnost terjatev. To pomeni, da sta stranki pobotnega razmerja v medsebojnem odnosu upnika in dolžnika iz različnih pravnih razmerij. V zakonu so sicer določene številne izjeme od tega pravila, npr., če je dogovorjeno zavarovanje obveznosti (drugi in tretji odstavek 313. člena OZ), kadar gre za pobot z odstopljeno terjatvijo po 315. členu OZ, kadar gre za solidarne obveznosti (drugi odstavek 396. člena OZ in drugi odstavek 408. člena OZ) itd., vendar pritožnik se na nobeno od teh situacij ne sklicuje. Sodišče pa brez konkretnih trditev ni dolžno po uradni dolžnosti preverjati ali gre za listipendenco tudi takrat, kadar vzajemnosti ni.
kršitev kazenskega zakona - pravna opredelitev - kaznivo dejanje spolni napad na osebo mlajšo od 15 let
Sodišče druge stopnje vztraja pri stališču, da prijema za prsi in zadnjico ne gre enačiti s spolnim dejanjem po prvem odstavku 173. člena KZ-1 zgolj zato, ker gre pri tem za telesni dotik. Že zdravo razumsko je jasno, da so dejanja, s katerimi se tako ali drugače prizadene oškodovančeve spolno integriteto lahko zelo različna in intenzivna ter da je ocena, ali gre za spolno dejanje oz. dejanje, s katerimi kako drugače prizadeta spolna integriteta drugega, odvisna od konkretnih okoliščin vsakega primera. Kolikor bi namreč obveljala razlaga sodišča, bi lahko prišlo do nevzdržnih situacij, ko bi storilec objektivno gledano blažjega posega v spolno integriteto odgovarjal po strožjem zakonu zgolj zato, ker je prišlo do telesnega stika, medtem ko bi storilec, ki takega kontakta sicer ne bi izvedel, bi pa npr. žrtev izpostavil bolj izrazitemu spolnemu dogodku, bil deležen milejše obravnave. Dejanje je zato potrebno presojati celovito in ne na podlagi tega ali je prišlo med storilcem in žrtvijo do dotikanja teles.
odškodnina za neizkoriščene dni tedenskega počitka
Odmena za neizkoriščene dneve tedenskega dopusta je po naravi odškodnina za premoženjsko škodo, od katere je treba obračunati in plačati ustrezne prispevke in davek. Osnova za izračun je neto plača v tujini.
prenehanje pogodbe o zaposlitvi - pogodba o zaposlitvi za določen čas - član uprave - razrešitev s funkcije - odpoklic s funkcije - poslovodni delavec
V tretjem odstavku 3. člena pogodbe o zaposlitvi sta se pravdni stranki dogovorili, da ima delavec (tožnik), v primeru, če mu mandat zaradi razrešitve (odpoklica) predčasno preneha, po prenehanju mandata še 30 dni pravico ostati v delovnem razmerju pri delodajalcu (toženi stranki). Iz navedenega določila pogodbe o zaposlitvi izhaja dogovor o tem, da delovno razmerje tožnika v primeru (predčasnega) odpoklica s funkcije člana uprave traja še 30 dni po odpoklicu, kar pomeni, da po tem obdobju preneha. Pravdni stranki sta torej dogovorili poseben način prenehanja pogodbe o zaposlitvi in da podaja odpovedi pogodbe o zaposlitvi (ali kakšen drug poseben akt delodajalca) za prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi v primeru predčasnega odpoklica tožnika ni bila potrebna.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00008255
ZDR člen 184.. OZ člen 174, 179.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - delo na višini - nepremoženjska škoda - premoženjska škoda - odmera višine odškodnine - pravična denarna odškodnina - izgubljeni zaslužek - renta
O povrnitvi bodoče škode se, gledano s časovne točke nastanka škodnega dogodka, odloča na podlagi predvidevanj o t. i. normalnem teku stvari. Dokaza gotovosti bodoče premoženjske škode sodna praksa ne zahteva, temveč zadošča obstoj verjetnosti, da bi tožnik, če njegove delovne zmožnosti zaradi škodnega dogodka ne bi bile zmanjšane, še nadalje pridobival dohodek.
V skladu z ustaljeno sodno prakso se tudi pri oškodovancih, ki pred škodnim dogodkom sicer niso imeli stalne zaposlitve, a so z delom redno pridobivali zaslužek, šteje za verjetno, da bi po normalnem teku stvari zaslužek iz istega dela in v enaki višini pridobivali tudi po škodnem dogodku, če se z večjo stopnjo verjetnosti ne izkaže kaj drugega.
Ob upoštevanju ugotovitev, da je tožnik pred škodnim dogodkom kontinuirano pridobival dohodke in da je njegova pasivnost pri iskanju nove zaposlitve posledica škodnega dogodka, je napačna presoja sodišča prve stopnje, da tožnik ni s 50 % verjetnostjo dokazal, da bi v primeru, če škodnega dogodka ne bi bilo, iz istega dela še naprej redno pridobival zaslužek.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - sodna razveza - razsodnost - poslovna sposobnost - sposobnost razumeti posledice svojih dejanj
Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi 110. člena ZDR-1, ker si je spornega dne protipravno prilastil denarni znesek, ki ga je prejel za odkupno pošiljko. Po mnenju izvedenke je bil tožnik v času očitanih dejanj v fazi manije in ni bil sposoben zavestne in kritične presoje. Vodila ga je težnja po izpolnitvi neke trenutne želje ali potrebe, podprta z občutki brezskrbnosti in manične vnesenosti. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožnik v času očitanega dejanja ni bil sposoben razumeti pomena svojega dejanja niti ni imel v oblasti svojega ravnanja (in si tega stanja ni povzročil sam niti ni mogel pričakovati, da bo tako ravnal), je presoja sodišča prve stopnje, da za očitano kršitev ni odgovoren, pravilna.
Odlična ocena delovne uspešnosti pomeni odlično opravljeno delo, to je visoko nad pričakovanji glede na kriterije ocenjevanja, v ocenjevalnem oziroma napredovalnem obdobju. Ocena zelo dobro, s katero je tožena stranka ocenila tožnika, pa pomeni zelo dobro opravljeno delo, to je nad pričakovanji glede na kriterije ocenjevanja, v ocenjevalnem ali napredovalnem obdobju.
Pogodbene zaveze in/ali obljube plačil s strani dolžnika same po sebi ne predstavljajo uresničitve zakonskega znaka preslepitve, tj. kolikor niso dopolnjene z opisom dejanskih okoliščin, iz katerih je mogoče jasno in nedvoumno razbrati, da so obtoženčeve izjave in obljube vsebinsko prazne, torej neresnične (lažnive). Konkretizacija abstraktnega zakonskega znaka preslepitve mora biti vsebovana v opisu storilčevega védenja oziroma zavesti, da kljub podanim pogodbenim zavezam ter obljubam do izpolnitve obveznosti ne bo prišlo.
Naracija konkretnega opisa dejanja zakonskega znaka storitve poslovne goljufije nad izvajanjem posla ne substancira, zato so brezpredmetna izvajanja sodbe, ki se nanašajo na obtoženčeva ravnanja med izvajanjem pogodbe, ter pomenijo prekoračitev obtožbe.
Obtoženec plačilne nesposobnosti družbe že pojmovno ni mogel prikrivati, saj je bila družba likvidna, zato bi moralo sodišče ob upoštevanju pravila objektivne identitete med obtožbo in sodbo izreči oprostilno sodbo.
ZPP člen 151, 163. ZFPPIPP člen 227, 227/1, 354, 354/1.
stečajni postopek nad toženo stranko - osebni stečaj - stroški pravdnega postopka - nastanek terjatve za plačilo stroškov
Pritožbeno sklicevanje na določilo prvega odstavka 227. člena ZFPPIPP je zmotno, saj pravdni stroški v obravnavani zadevi ne predstavljajo terjatve, nastale do začetka stečajnega postopka.
nadomestilo koristi od uporabe (uporabnina) - pravilo volenti non fit iniuria - dobra vera - dokazi in dokazovanje - neupravičena obogatitev - predpostavke za zahtevek iz naslova neupravičene pridobitve - okoriščanje
Za uspeh z zahtevkom iz naslova neupravičene obogatitve ne zadostuje le tožnikovo prikrajšanje, ampak mora hkrati obstajati tudi z njim vzročno povezano okoriščenje (obogatitev) na strani toženca.
delitev solastnine - način delitve - fizična delitev - deljivost stvari - pomanjkljivi razlogi o odločilnih dejstvih
SPZ kot primarni način delitve stvari v solastnini v sodnem postopku narekuje fizično delitev. Slednja ima prednost pred ostalimi načini delitve ne glede na to, ali se z njo strinjajo vsi solastniki ter ne glede na to, ali vsi izkažejo upravičen interes za določen del stvari v naravi. Osnovna predpostavka fizične delitve pa je, da je takšna delitev dejansko in pravno možna. Stvar je deljiva, če jo je mogoče razdeliti na stvari iste vrste, pri čemer se nesorazmerno ne zmanjša njena vrednost niti se ne uniči njen osnovni namen. Deljivost se presoja tudi po tem, ali je stvar mogoče razdeliti v skladu s solastninskimi deleži solastnikov, da torej vsak solastnik prejme del stvari, hkrati pa potrebna izplačila razlike v vrednosti prejetih delov niso pretirana in nesorazmerna. Pravno je delitev nemogoča, če predpis prepoveduje delitev stvari, ki je sicer fizično deljiva.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00006068
OZ člen 39, 45, 88, 432. ZPP člen 17, 63. ZMZPP člen 20, 48, 48/1, 49, 49/3.
uporaba slovenskega prava - pogodba - pogodba o pristopu k dolgu - grožnja - izpodbojnost dogovora - causa (kavza) - dopustna kavza - ničnost
Dogovor med tretjim in upnikom, da bo tretji poravnal upniku dolgove izbrisane družbe, ni nemoralen in v nasprotju s prisilnimi predpisi, ampak ima dopustno kavzo.
nasilje v družini - prepoved približevanja - preprečevanje nasilja v družini - pogoji za izdajo ukrepa - nesorazmernost ukrepa
Ugotovljene okoliščine kažejo, da je ukrep, ki je bil izrečen v februarju leta 2017, dosegel namen (prvi odstavek 19. člena ZPND). Po tem datumu o kakršnemkoli nasilju niti pritožnica ne izpoveduje, predlog, ki temelji na občutku strahu in ogroženosti, pa ni utemeljen. Glede na ugotovljeno dejansko stanje ukrep prepovedi približevanja tudi ne bi bil sorazmeren, ker bi nasprotnemu udeležencu preprečeval izvajanje stikov s svojimi otroci v hiši, kjer živi pritožnica in v kateri po potrebi varuje najmlajšega od otrok. Nasprotni udeleženec namreč živi v nedokončanem vikendu, kjer pogoji za bivanje otrok niso primerni.