Pritožba mora skladno z določbo 335. člena ZPP obsegati tudi podpis vlagatelja. Po 105.b členu ZPP mora biti vloga (torej tudi pritožba), ki je v elektronski obliki, podpisana z varnim elektronskim podpisom, overjenim s kvalificiranim potrdilom. Pritožba, ki jo je v elektronski obliki vložil tožnik, takšnega kvalificiranega potrdila ne vsebuje, zato se šteje, da ni podpisana in torej ne vsebuje vsega, kar bi morala. Ker se v postopku s pritožbo po določbi 336. člena ZPP ne uporabljajo določbe 108. člena ZPP o vračanju nepopolnih vlog v dopolnitev, je pritožba nepopolna, zato jo je pritožbeno sodišče zavrglo.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00008255
ZDR člen 184.. OZ člen 174, 179.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - delo na višini - nepremoženjska škoda - premoženjska škoda - odmera višine odškodnine - pravična denarna odškodnina - izgubljeni zaslužek - renta
O povrnitvi bodoče škode se, gledano s časovne točke nastanka škodnega dogodka, odloča na podlagi predvidevanj o t. i. normalnem teku stvari. Dokaza gotovosti bodoče premoženjske škode sodna praksa ne zahteva, temveč zadošča obstoj verjetnosti, da bi tožnik, če njegove delovne zmožnosti zaradi škodnega dogodka ne bi bile zmanjšane, še nadalje pridobival dohodek.
V skladu z ustaljeno sodno prakso se tudi pri oškodovancih, ki pred škodnim dogodkom sicer niso imeli stalne zaposlitve, a so z delom redno pridobivali zaslužek, šteje za verjetno, da bi po normalnem teku stvari zaslužek iz istega dela in v enaki višini pridobivali tudi po škodnem dogodku, če se z večjo stopnjo verjetnosti ne izkaže kaj drugega.
Ob upoštevanju ugotovitev, da je tožnik pred škodnim dogodkom kontinuirano pridobival dohodke in da je njegova pasivnost pri iskanju nove zaposlitve posledica škodnega dogodka, je napačna presoja sodišča prve stopnje, da tožnik ni s 50 % verjetnostjo dokazal, da bi v primeru, če škodnega dogodka ne bi bilo, iz istega dela še naprej redno pridobival zaslužek.
kršitev kazenskega zakona - pravna opredelitev - kaznivo dejanje spolni napad na osebo mlajšo od 15 let
Sodišče druge stopnje vztraja pri stališču, da prijema za prsi in zadnjico ne gre enačiti s spolnim dejanjem po prvem odstavku 173. člena KZ-1 zgolj zato, ker gre pri tem za telesni dotik. Že zdravo razumsko je jasno, da so dejanja, s katerimi se tako ali drugače prizadene oškodovančeve spolno integriteto lahko zelo različna in intenzivna ter da je ocena, ali gre za spolno dejanje oz. dejanje, s katerimi kako drugače prizadeta spolna integriteta drugega, odvisna od konkretnih okoliščin vsakega primera. Kolikor bi namreč obveljala razlaga sodišča, bi lahko prišlo do nevzdržnih situacij, ko bi storilec objektivno gledano blažjega posega v spolno integriteto odgovarjal po strožjem zakonu zgolj zato, ker je prišlo do telesnega stika, medtem ko bi storilec, ki takega kontakta sicer ne bi izvedel, bi pa npr. žrtev izpostavil bolj izrazitemu spolnemu dogodku, bil deležen milejše obravnave. Dejanje je zato potrebno presojati celovito in ne na podlagi tega ali je prišlo med storilcem in žrtvijo do dotikanja teles.
odškodnina za neizkoriščene dni tedenskega počitka
Odmena za neizkoriščene dneve tedenskega dopusta je po naravi odškodnina za premoženjsko škodo, od katere je treba obračunati in plačati ustrezne prispevke in davek. Osnova za izračun je neto plača v tujini.
ZPP člen 274, 274/1. OZ člen 311, 313, 313/1, 313/2, 313/3, 315, 396, 396/2, 408, 408/2.
litispendenca - vzajemnost medsebojnih terjatev - trditveno breme stranke - pobotni ugovor - pogoji za pobot terjatev
O tem, da litispendenca nastopi tudi glede pobotnega ugovora, v praksi ni nobenega dvoma. Vendar v predmetni zadevi vzajemnost terjatev (oziroma pobotnega ugovora) ni podana. Iz določila prvega odstavka 313. člena OZ namreč izhaja, da je eden izmed pogojev pobotanja vzajemnost terjatev. To pomeni, da sta stranki pobotnega razmerja v medsebojnem odnosu upnika in dolžnika iz različnih pravnih razmerij. V zakonu so sicer določene številne izjeme od tega pravila, npr., če je dogovorjeno zavarovanje obveznosti (drugi in tretji odstavek 313. člena OZ), kadar gre za pobot z odstopljeno terjatvijo po 315. členu OZ, kadar gre za solidarne obveznosti (drugi odstavek 396. člena OZ in drugi odstavek 408. člena OZ) itd., vendar pritožnik se na nobeno od teh situacij ne sklicuje. Sodišče pa brez konkretnih trditev ni dolžno po uradni dolžnosti preverjati ali gre za listipendenco tudi takrat, kadar vzajemnosti ni.
Tožena stranka pri sklenitvi nobene od obeh zavarovalnih pogodb ni izgovorila nadzavarovanja s prevaro. Prevara je povzročitev zmote pri drugi stranke s končnim namenom, doseči sklenitev pogodbe. Že iz prvega odstavka 956. člena OZ je jasno razvidno, da bi morala tožena stranka preslepiti tožečo stranko glede prave vrednosti zavarovanih zalog že v času sklenitve zavarovalne pogodbe.
Pritožnik je tisti, ki s svojo pritožbo doseže preizkus prvostopenjske sodbe. Za to, da bo dosegel preizkus v določeni smeri, mora praviloma navesti pritožbene razloge. Ti pa morajo biti konkretni: če določeno dejstvo ali pomožno dejstvo (indic) ni bilo ugotovljeno, mora pritožnik navesti, katere njegove trditve so ostale spregledane in zakaj bi morale vplivati na izid postopka. Del pritožbe tožeče stranke tem zahtevam ni zadostil. Takšen je tisti del pritožbe, ki navaja, da je tožeča stranka podala dodatne trditve glede prevare v vlogi z dne 28. 8. 2015. Pritožba ne navede niti, katere so bile te trditve, niti kako bi lahko vplivale na odločitev prvostopenjskega sodišča.
Sama opredelitev pogodbene obveznosti še ne dokazuje izpolnitve te obveznosti. Ker predlagani dokaz s poizvedbami in predložitvijo pogodbe zato ni bil relevanten, ga sodišče ni bilo dolžno izvesti.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00010269
URS člen 22. KZ-1 člen 211, 211/1. ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11, 502.c, 502.c/1.
kaznivo dejanje goljufije - začasna odredba - obrazloženost sodne odločbe - seznanitev z vsemi dejstvi in dokazi
Z dokazi, na katere se sklicuje pritožba, se je sodišče prve stopnje nedvomno seznanilo, vendar je na osnovi izpovedb prič in listinskih dokazov, ki jih navaja v razlogih sklepa zaključilo, da ti obdolženke ne razbremenjujejo do take mere, da bi lahko podvomilo v obstoj utemeljenega suma, v smeri storitve kaznivega dejanja, ki ga je obtožena obdolženka. Presoja izvedenih in razpoložljivih dokazov, razvidna iz obrazložitve napadenega sklepa, zato po oceni pritožbenega sodišča ustreza zahtevam obrazloženosti sodne odločbe, pa zato ni mogoče pritrditi pritožbi, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka in da presoja nasprotuje 22. členu Ustave Republike Slovenije.
Vprašanje, ali ima zarubljena klimatska naprava pomen sestavine ali predstavlja samostojno premično stvar, ne more biti predmet postopka z ugovorom tretjega, saj je ta omejen le na vprašanje, ali na predmetu izvršbe obstaja pravica tretjega, ki preprečuje izvršbo.
Bo pa navedene trditve tretjih sodišče prve stopnje presojalo kot predlog za odpravo nepravilnosti izvršbe iz 52. člena ZIZ. Če bo presodilo, da konkretna klimatska naprava ni samostojna premična stvar, ampak sestavina nepremičnine, izvršitelj ni imel pooblastila, da izvede izvršilna dejanja (rubež) glede tega predmeta, saj sodeluje le v postopku premičninske izvršbe. Na sestavino nepremičnine se lahko poseže le v postopku izvršbe na celotno nepremičnino. Sestavina je vse, kar se v skladu s splošnim prepričanjem šteje za del druge stvari. V obravnavani zadevi, kot izhaja iz sklepa o izvršbi, izvršba na nepremičnino ni bila dovoljena.
Konkurenčna klavzula je bila med tožencem in tožečo stranko pravno veljavna in je toženca zavezovala, in ker se je 12 dni po prenehanju delovnega razmerja pri tožeči stranki zaposlil na enakem delovnem mestu pri konkurenčnem delodajalcu, pri katerem je (bo lahko) uporabljal poslovne zveze in poslovna znanja, ki jih je pridobil pri tožeči stranki, je kršil konkurenčno klavzulo iz XIII. člena njene pogodbe o zaposlitvi.
Glede na to, da je plačilo pogodbene kazni zaradi nespoštovanja konkurenčne klavzule dogovorjeno že zaradi obstoja abstraktne možnosti manjšega pridobivanja dohodka, tožeči stranki v sporu ni bilo treba dokazati obstoja škode, v okvir katere sodi tudi konkretno izboljšanje konkurenčnega položaja konkurenčne zavarovalnice.
Določilo v pogodbi o zaposlitvi, po katerem je toženec dolžan plačati pogodbeno kazen, v celoti ustreza opredelitvi pogodbene kazni iz 247. člena OZ, s tem da iz pogodbe jasno izhaja, da je bila pogodbena kazen dogovorjena za primer neizpolnitve obveznosti toženca iz konkurenčne klavzule. Na podlagi 253. člena OZ ima upnik pravico zahtevati pogodbeno kazen, tudi če presega škodo, ki mu je nastala, in celo če mu ni nastala nobena škoda. Določitev pogodbene kazni v pogodbi o zaposlitvi torej ni v nasprotju s konceptom delovnega prava, temveč gre za dopustno urejanje medsebojnih pravic in obveznosti med delavcem in delodajalcem. Treba je upoštevati načelo prostega urejanja obligacijskih razmerij iz 3. člena OZ, s tem pa tudi možnost dogovora pogodbene kazni v skladu z določbami OZ, kljub temu, da v času sklepanja toženčeve pogodbe o zaposlitvi takrat veljavni zakon o delovnih razmerjih in kolektivna pogodba uporabe pogodbene kazni za primer kršitve konkurenčne klavzule nista posebej določala.
prenehanje pogodbe o zaposlitvi - pogodba o zaposlitvi za določen čas - član uprave - razrešitev s funkcije - odpoklic s funkcije - poslovodni delavec
V tretjem odstavku 3. člena pogodbe o zaposlitvi sta se pravdni stranki dogovorili, da ima delavec (tožnik), v primeru, če mu mandat zaradi razrešitve (odpoklica) predčasno preneha, po prenehanju mandata še 30 dni pravico ostati v delovnem razmerju pri delodajalcu (toženi stranki). Iz navedenega določila pogodbe o zaposlitvi izhaja dogovor o tem, da delovno razmerje tožnika v primeru (predčasnega) odpoklica s funkcije člana uprave traja še 30 dni po odpoklicu, kar pomeni, da po tem obdobju preneha. Pravdni stranki sta torej dogovorili poseben način prenehanja pogodbe o zaposlitvi in da podaja odpovedi pogodbe o zaposlitvi (ali kakšen drug poseben akt delodajalca) za prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi v primeru predčasnega odpoklica tožnika ni bila potrebna.
- člen 4, 4/2, 4/2-1.. ZPIZ-2 člen 144, 144/1.. ZPSV člen 2, 2/3.
tedenski počitek - odškodnina za neizkoriščene dni tedenskega počitka - misija - vojak - davki - prispevki - premoženjska škoda
Odmena za neizkoriščene dneve tedenskega dopusta je po naravi odškodnina za premoženjsko škodo, od katere je treba obračunati in plačati ustrezne prispevke in davek. Osnova za izračun je neto plača v tujini.
Do odškodnine za neizkoriščene dneve tedenskega počitka je delavec upravičen zato, ker mu je bila kršena pravica do tedenskega počitka, ki mu pripada po zakonu, in je moral na dneve, ko bi moral biti prost, opravljati delo na misiji. Javni uslužbenec je do odškodnine upravičen poleg plače, ki jo je za delo v tujini prejel (za povprečno 174-urno delovno obveznost na mesec).
Odpoved ni nezakonita že zgolj iz razloga, ker je tožena stranka v uvodu odpovedi napačno navedla, da se pogodba o zaposlitvi odpoveduje drugemu delavcu, ne pa tožniku. Iz ostale vsebine odpovedi, iz tožbenih navedb in predloženih listin je namreč jasno razvidno, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi podana tožniku. Ne drži stališče pritožbe, da odpoved (ki je sicer po vsebini jasno obrazložena in se nanaša na tožnika) že zgolj zaradi navedene napačne označbe nima učinka zoper tožnika.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00008448
ZDR člen 184.. OZ člen 131, 131/1, 131/2, 147, 179, 179/2.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - padec na mokrih in splozkih tleh - krivdna odškodninska odgovornost - soprispevek delavca
V tem individualnem delovnem sporu tožnica zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki jo je utrpela spornega dne, ko je med opravljanjem dela natakarice zdrsnila na mokrih in spolzkih tleh ob šanku. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je za nastali škodni dogodek in njegove posledice podana krivdna odgovornost prvotožene stranke. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zaključilo, da prvotožena stranka ni zagotovila varnih delovnih pogojev v skladu z ZVZD-1, saj ni preprečila pojava mokre talne površine oz. te ni ustrezno sanirala. Zdrs na mokrih tleh bi prvotožena stranka morala pričakovati in bi se mu z ustrezno organizacijo dela lahko izognila.
Sodišče pri postavitvi začasnega skrbnika zapuščine ni vezano na predlog dedičev. Postavi ga lahko, če presodi, da je to potrebno, tudi po uradni dolžnosti.
Iz razlogov ni mogoče razbrati, zakaj je sodišče začasnega skrbnika postavilo tudi glede tistega dela zapuščinskega premoženja, ki ni bil zajet s predlogom pritožnika in zakaj je (tudi v tem delu) za skrbnico določilo dedinjo A. A.
ZFPPIPP člen 427, 427/1, 427/1-2, 427/2, 427/2-2, 429. URS člen 67. ZSReg člen 19. ZNP člen 37.
izbris družbe iz sodnega registra brez likvidacije - predlagatelj postopka izbrisa iz sodnega registra brez likvidacije - lastnik objekta - lastnik nepremičnin - upravičeni predlagatelj - dovoljenje lastnika objekta za poslovanje na naslovu družbe - naknaden preklic soglasja
Zakonska domneva, da je izbrisni razlog iz 2. točke prvega odstavka 427. člena ZFPPIPP (subjekt vpisa ne posluje na poslovnem naslovu, vpisanem v sodni register) podan, če je kot poslovni naslov pravne osebe vpisan v sodni register naslov, na katerem je objekt, katerega lastnik je druga oseba, ki ji ni dala dovoljenja za poslovanje na tem naslovu (druga alineja 2. točke drugega odstavka 427. člena ZFPPIPP), je odraz nesprejemljive prakse in zlorab v preteklosti, ko so pravne osebe priglasile v sodni register svoj poslovni naslov brez vednosti in dovoljenja lastnika nepremičnine na tem naslovu in katere namen je odprava nezakonitega posega v lastninsko pravico lastnika nepremičnine. V obravnavanem primeru pa ni sporno, da je subjekt vpisa dovoljenje pritožnice ob priglasitvi svojega poslovnega naslova za vpis v sodni register imel.
Pritožnica sicer v pritožbi izpostavlja svojo ustavno pravico do zasebne lastnine iz 67. člena Ustave, ki jo utemeljuje s svojo pravico do preklica že izdanega dovoljenja. Pritožbeno sodišče ji te pravice ne oporeka, ne sprejema pa pravnih posledic pritožničinega preklica dovoljenja, kot jih s predlogom za izbris zasleduje pritožnica. Ker izbris družbe iz sodnega registra pomeni njeno prenehanje, so torej posledice nepopravljive in za ustanovitelje družbe pomenijo drastičen poseg in kršitev njihove ustavne pravice do lastnine. Tudi navedeni razlog in zgoraj obrazložena teleološka razlaga domneve obstoja izbrisnega razloga zato narekuje ozko tolmačenje zakonske domneve izbrisnega razloga.
ZOdvT tarifna številka 3100, 6002. ZPP člen 205, 208.
pravno nasledstvo - aktivna legitimacija - pripojitev družbe - prekinitev in nadaljevanje postopka - sprememba na strani tožeče stranke - stroški postopka - nagrada za postopek izvršbe - nagrada za postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine
Tekom pravdnega postopka je prišlo do pripojitve družbe k sedanjemu tožniku, zato je prvo sodišče postopek s sklepom z dne 23. 3. 2016 pravilno prekinilo z dnem 19. 2. 2016 in v 2. točki predmetnega sklepa odločilo, da se na strani tožnika z dnem 3. 3. 2016 nadaljuje s pravno naslednico. Tako je zmoten pritožbeni očitek, da je sodišče spregledalo spremembo na strani tožeče stranke. Tudi v uvodu izpodbijane sodbe je tožečo stranko pravilno označilo in ni sporno, da je tožeča stranka pravna naslednica upnika. Ker je pravno nasledstvo jasno izkazano, je dejstvo, da je prvo sodišče sklep o izvršbi deloma vzdržalo v veljavi tudi v prvem in tretjem odstavku izreka, neproblematično. Sodbo je treba brati skupaj s sklepom o izvršbi, zato je ob razumni interpretaciji zaključek, da mora toženec obveznost plačati novemu tožniku, pravilen.
V skladu z ZOdvT se v primeru, ko postopek poteka kot nadaljevanje postopka izvršbe na podlagi verodostojne listine, nagrada za postopek izvršbe všteje v nagrado za postopek (tarifna številka 3100).
Ker dediči odgovarjajo za zapustnikove dolgove z vsem svojim premoženjem, tako podedovanim kot osebnim (142. člen ZD) in ker ZDavP-2 v prvem odstavku 208. člena jasno določa, da se davčna izvršba na dolžnikovo nepremično premoženje lahko opravi le, če davkov ni bilo mogoče izterjati iz njegovih prejemkov, sredstev na računih, terjatev ali iz njegovega premičnega premoženja, takšnega postopka pa davčni organ, kot je bilo ugotovljeno in pojasnjeno zgoraj, zoper dolžnike kot dediče ni poskušal izpeljati, še niso izpolnjeni pogoji za sodno izvršbo davčnih obveznosti na nepremičnine dolžnikov po citiranem členu.