CIVILNO PROCESNO PRAVO - DENACIONALIZACIJA - IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - NEPRAVDNO PRAVO
VSL00005775
ZDen člen 18, 19, 20, 25, 26, 27, 42, 42/2, 44, 50, 72, 72/2. ZIKS člen 145, 145/2, 145/3, 145a, 145b, 145b/1, 145b/4, 145c. SZ člen 8. ZPP člen 359.
vrnitev zaplenjenega premoženja - vrnitev v naravi - bistveno zmanjšana vrednost podržavljene nepremičnine - doplačilo - pasivna legitimacija - zavezanec za vračilo v naravi
Plačilo na podlagi 26. člena ZDen je po svoji naravi zgolj doplačilo in tedaj akcesorna obveznost vračilu v naravi; po naravi gre v celoti gledano za naturalni vrnitveni zahtevek. Za plačilo zaradi bistvenega zmanjšanja vrednosti nepremičnine je zavezan tisti, ki je zavezan za vračilo v naravi.
DAVKI - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - USTAVNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00036670
URS člen 14, 22, 27. ZOPNI člen 2, 2/2, 3, 4, 5, 5/2, 17, 17/2, 17a, 20, 26, 26/1, 34, 34/2, 48, 54. ZDavP-2 člen 68a. ZMZPP člen 50, 50/2, 63, 63/1. ZIZ člen 266, 266/2. ZKP člen 498a, 498a/1.
premoženje nezakonitega izvora - odvzem premoženja nezakonitega izvora - namen zakona - pogoji za odvzem - sum storitve kaznivega dejanja - razlogi za sum - kataloško kaznivo dejanje - finančna preiskava - pravica do izjave - enakost pred zakonom - enako varstvo pravic - domneva nedolžnosti - nesorazmerje med napovedanimi dohodki in premoženjem - metoda izračuna - odmera davka od nenapovedanih dohodkov - začasno zavarovanje odvzema premoženja nezakonitega izvora - rok za vložitev tožbe - pogoji za začasno zavarovanje - odvzem premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem - nepremičnina v tujini - nepremičnina kot predmet darila - mednarodno sodelovanje - pristojnost slovenskega sodišča - pravica do zasebne lastnine - primernost sredstva zavarovanja - prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine
Zakonodajalec je odvzem premoženja nezakonitega izvora tistim, ki so ga pridobili na nezakonit način, ali pa je bilo tako premoženje nanje preneseno brezplačno ali za plačilo, ki ne ustreza dejanski vrednosti (drugi odstavek 2. člena ZOPNI), uzakonil zaradi preprečevanja pridobivanja in uporabe premoženja nezakonitega izvora zaradi varstva pridobivanja premoženja na zakonit način ter zaradi zaščite gospodarske, socialne in ekološke funkcije lastnine, ki ga zagotavlja pridobivanje premoženja v skladu s predpisi (prvi odstavek 2. člena ZOPNI). Cilji zakona, podrobneje obrazloženi v zakonodajnem gradivu, so preprečevanje pridobivanja in uporabe premoženja nezakonitega izvora tudi s pomočjo civilnega prava oziroma v postopku, ki je usmerjen v premoženje, kjer gre za samostojen postopek, ki je neodvisen od kazenskega postopka. Gre za civilno (in rem) zaplembo, vezano na obstoj zakonsko določenih pogojev. Ukrep odvzema premoženja nezakonitega izvora se navezuje na nekatera resna kazniva dejanja, ki ustvarjajo velike premoženjske tokove. Sprožilna okoliščina za začetek postopka po ZOPNI je razlog za sum, da posamezna oseba razpolaga s premoženjem nezakonitega izvora, ki se izkaže v predkazenskem ali kazenskem postopku in njegova skupna vrednost presega 50.000,00 EUR (3. člen ZOPNI). Odvzem premoženja nezakonitega izvora po ZOPNI se izreka tudi brez obsodilne sodbe oziroma ne glede na kazenski pregon osebe, ki je tarča ukrepov odvzema. Gre za ukrep civilnopravne narave, ki se realizira v pravdnem postopku.
Pravilno je stališče pritožbe, da je premoženje, opredeljeno v prvem odstavku 4. člena ZOPNI, ki je predmet odvzema (prvi odstavek 34. člena ZOPNI), tudi tisto premoženje, v katero se je spremenilo premoženje, pridobljeno nezakonito (tudi denar). Po oceni pritožbenega sodišča pa navedene določbe ni mogoče razlagati, kot trdi tožeča stranka, da, glede na določbo drugega odstavka 34. člena ZOPNI velja enako tudi za primer, če pridobitelj (nezakonito) pridobljeno premoženje (pred tožbo) potroši (in ga ob vložitvi tožbe ni več). V drugem odstavku 34. člena ZOPNI (uveden je bil šele z ZOPNI-A) predvidena možnost, da se lahko zahteva odvzem premoženja, ki ustreza vrednosti premoženja nezakonitega izvora in se toženi stranki naloži, da mora plačati denarni znesek, ki ustreza tej vrednosti, je vezana na obstoj okoliščin nastalih po vložitvi tožbe. Niti jezikovna niti namenska razlaga ne omogočata zaključka, po katerem bi morala oseba, ki je nezakonito premoženje (pred vložitvijo tožbe) porabila, tako da nanj ni mogoče seči z izvršbo, plačati vrednost tistega, česar država ne bi mogla več vzeti. Potrošnja pa se upošteva pri izračunu očitnega nesorazmerja v smislu drugega odstavka 5. člena ZOPNI.
Za začasno zavarovanje zadošča, da izpodbijani sklep poleg izkazanih predpostavk 20. člena ZOPNI ugotovi, da je verjetno izkazano očitno nesorazmerje na podlagi drugega odstavka 5. člena ZOPNI, temelječe na dokazno podprtih podatkih finančnega poročila, in da toženec (dokazno breme je na njem) ni niti s stopnjo verjetnosti izkazal, da je premoženje pridobil na zakonit način.
Pritožbeno sodišče soglaša z zavzetim stališčem izpodbijanega sklepa, da je za odločanje o ukrepu zavarovanja v zvezi z nepremičnino na Hrvaškem pristojno slovensko sodišče. Tožba po ZOPNI, ki jo uveljavlja država zoper toženca, je po svoji vsebini penalna, kar je posledično tudi podlaga za vrnitveni zahtevek in prenos lastninske pravice na državo. Pravna podlaga tožbenega zahtevka niso (klasični) civilnopravni oziroma zasebno pravni predpisi. Upoštevaje tako naravo spora in dejstvo, da so bile sicer sprejete številne konvencije, ki sta jih ratificirali R Slovenija in R Hrvaška (med drugim tudi Varšavska konvencija, na katero se sklicuje izpodbijani sklep), s katerimi se želi na mednarodni ravni onemogočiti pridobivanje in ohranjanje protipravno pridobljene koristi s kaznivimi dejanji, predvsem pa preprečiti uporabo tega premoženja za nova protipravna (kazniva) dejanja, je mogoče pristojnost temeljiti na določbah ZOPNI. Mednarodno sodelovanje v smislu določb ZOPNI vključuje zagotavljanje pomoči pri iskanju, začasnem zavarovanju ali odvzemu premoženja nezakonitega izvora (drugi odstavek 48. člena ZOPNI). Na podlagi prvega odstavka 54. člena ZOPNI se premoženje nezakonitega izvora v Republiki Sloveniji odvzame, ko pristojni organ druge države sodišču predloži pravnomočno odločbo o odvzemu premoženja nezakonitega izvora v svoji državi (prvi odstavek 54. člena ZOPNI). Po določbi drugega odstavka 54. člena ZOPNI se za postopek priznanja in izvršitve tuje sodne odločbe uporabljajo pravila ZMZPP, če mednarodni sporazum ali pravni akti EU, ki se v R Slovenija uporabljajo neposredno, ne določajo drugače. Tožeča stranka ima zato pravni interes, da v postopku pridobi ugodilno sodbo oziroma sklep o začasnem zavarovanju premoženja nezakonitega izvora. Navedeni odločbi sta namreč formalnopravni predpostavki, s katerimi bo tožeča stranka lahko predlagala sodišču v R Hrvaški njihovo priznanje in izvršitev. Po določbi drugega odstavka 50. člena ZMZPP je pristojnost sodišča R Slovenije izključena, če obstoji med zadevo in neko tujo državo takšna zveza, ki bi bila v primeru, če bi obstajala med zadevo in R Slovenijo, podlaga za izključno pristojnost sodišč RS, vendar takšna zveza med zadevo in R Hrvaško ni izkazana. Tudi nobena mednarodna pogodba ali konvencija ne določa, da v obravnavanem sporu ni pristojno sodišče R Slovenije oziroma je podana izključna pristojnost sodišča v R Hrvaški. V konvencijah (uporabo Varšavske konvencije je predvidel že zakonodajalec) je posebej poudarjeno medsebojno sodelovanje med državami, da se vzpostavijo učinkovite metode za odvzem premoženjske koristi oziroma nezakonito pridobljenega premoženja, med katere spada tudi priznanje in izvršitev sodnih odločb druge države. Ker gre za vrednote, ki so hkrati temeljni postulat delovanja EU, se pričakuje od vsake države članice EU, da sprejme ukrepe zoper pridobivanje premoženja nezakonitega izvora, ob hkratnem zagotavljanju spoštovanja temeljnih pravic do poštenega sojenja, ki pripada k vsakemu posamezniku.
Podana je pristojnost sodišča prve stopnje za odločanje o tožbi. Zato je na podlagi drugega odstavka 266. člena ZIZ pristojno tudi za odločanje o predlogu o začasnem zavarovanju premoženja. Ne pride v poštev določba 63. člena ZMZPP, na katerega se sklicuje toženka. Upoštevaje, da bo Občinsko sodišče v Bujah samo presojalo, ali so podani pogoji za vpis začasnega zavarovanja na nepremičnini na Hrvaškem v lasti toženke, tudi ni podano očitano nasprotje med izrekom in obrazložitvijo izpodbijanega sklepa, da sodišče Republike Slovenije ne more odločiti o vpisu zaznambe prepovedi obremenitve in odsvojitve v zemljiško knjigo v R Hrvaški.
Ob (neizpodbijanih) ugotovitvah sklepa, da ima toženka položaj povezane osebe in da je nepremičnino na Hrvaškem (po letu 2004) pridobila na podlagi darilne pogodbe, sklep pravilno obrazloži, da z njenim odvzemom ni nedopustno poseženo v pridobljene pravice (2. člen Ustave). Na v pritožbi ponovljene trditve glede dobrovernosti in nedopustnosti retroaktivnega posega v njeno premoženjsko sfero (155. člen Ustave) je v zadostni meri in pravilno odgovoril že izpodbijani sklep. Stališče, da ne gre za retroaktivno veljavnost ZOPNI, pa so zavzele tudi številne druge odločbe. Ustavna pravica do zasebne lastnine se lahko nanaša le na pošteno pridobljeno lastninsko pravico, nezakonito pridobljeno premoženje ne more biti predmet varovanja lastninske pravice njegovega imetnika. Kot pravilno pojasni že sklep, je zakonodajalec iz predloga ZOPNI-A namenoma ukinil subjektivno okoliščino, da je oseba vedela oziroma bi morala vedeti, da je nanjo preneseno premoženje nezakonitega izvora, kot pogoj za odvzem tega premoženja.
Neutemeljeno je zavzemanje toženke, da bi tožeča stranka z začasnim zavarovanjem zahtevano varstvo lahko dosegla z zaznambo spora. Izbira sredstva zavarovanja je na strani tožeče stranke in ji ni mogoče odrekati pravnega interesa za zahtevano prepoved odsvojitve in obremenitve nepremičnine. Toženka sicer ne ponudi razlogov, zakaj bi zaznamba spora predstavljala manj intenziven poseg v njeno premoženjsko sfero kot prepoved odsvojitve in obremenitve.
cenitev vrednosti nepremičnine - internetni oglasi - primerljivo zemljišče
V dejanskih okoliščinah tega primera drži, da zgolj navajanje internetnih strani z referenčnimi številkami v cenitvenem poročilu ne zadosti kriterijema obrazloženosti in preverljivosti. Izvedensko mnenje v izvršilnem postopku odločilno vpliva na odločitev sodišča in delo izvedenca v bistvenem nadomesti dokazni postopek pred sodiščem. Strankam pa mora biti dana možnost, da preverijo cenitveno poročilo in se do njega opredelijo. Dokler so spletni oglasi aktivni, je temu zadoščeno.
razdružitev skupnega premoženja - delitev skupnega premoženja - pravica zahtevati delitev stvari - odlog delitve stvari - časovna neprimernost delitve
Po določbi tretjega odstavka 70. člena SPZ lahko sodišče odloži delitev za največ tri leta, če kdo od solastnikov izkaže močnejši interes, da se stvar še nekaj časa ne razdeli, kot je interes solastnika, ki predlaga delitev. Določba dopolnjuje določbo prvega odstavka 69. člena SPZ, po kateri ima solastnik vedno pravico zahtevati delitev stvari, razen ob neprimernem času. Pravni standard časovne neprimernosti tako že zakon omejuje z obdobjem treh let. Sodna praksa je dorekla, da gre za bodisi objektivne bodisi subjektivne okoliščine primera prehodne narave s časovno predvidljivim prenehanjem. V teh stališčih se odraža pomen in teža pravice vsakega solastnika stvari, da doseže delitev - in s tem prenehanje solastninske skupnosti - ne glede na to, ali se drugi solastniki s tem strinjajo ali ne. Pomen te pravice se odraža tudi v stališču sodne prakse, da utemeljenost ugovora o neprimernem času delitve ne privede do zastoja v postopku odločanja o delitvi solastne stvari, temveč le odloži učinkovanje sodne odločbe o načinu delitve. Solastnik, ki se sklicuje na neprimeren čas delitve, namreč nima pravice nasprotovati delitvi, ampak lahko doseže le njeno odložitev, če bi takojšnja delitev predstavljala zanj nesorazmerno težko breme v primerjavi s pravico solastnika doseči delitev stvari in razdružitev solastninske skupnosti.
Da ima določba materialnopravno vsebino - in ne procesne v smislu določitve novega razloga za zastoj v nepravdnem postopku, pa izhaja tudi iz njene gramatikalne in sistemske razlage. Umeščena je namreč med materialnopravna pravila o delitvi stvari. Za razliko od izraza "počaka" (z določenim procesnim dejanjem), ki je v ZPP uporabljen tedaj, ko naj sodišče ne izvede nadaljnjih procesnih dejanj, je v SPZ uporabljen izraz "odloži delitev".
DRUŠTVA - LOVSTVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00006560
OZ člen 179. URS člen 15, 15/4.
lovska družina - članstvo v lovski družini - sprejem v članstvo lovske družine - pravica do združevanja - človekove pravice - ustavne pravice - osebnostne pravice - varstvo osebnostnih pravic - pravno priznane oblike škode - povrnitev nepremoženjske škode
Za osebnostne pravice je značilno, da pripadajo človeku kot takemu, da so sestavni del njegove osebnosti in se tičejo njegove osebe, da varujejo fizično in moralno bistvo posameznika, da učinkujejo zoper vsakogar in da imajo zlasti negativno vsebino (prepoved posega). Pravica do združevanja nima zahtevanih lastnosti in značilnosti, saj ne izvira neposredno in zgolj iz človekove osebnosti. Nasprotno, kot pravilno opozarja toženka, je vezana na določene pogoje, v konkretnem primeru gre za pogoje, ki jih je treba izpolnjevati za včlanitev v lovsko družino. Toženka utemeljeno opozarja na primerjavo z volilno pravico, ki je ravno tako vezana na določen status, to je državljanstvo in starost, in pri kateri gre prav tako za osebno pravico, ki ni hkrati osebnostna pravica.
Položaji, za katere se po določbi 179. člena OZ priznava denarna odškodnina, so po svoji vsebini taki, da po teži in naravi posega v nepremoženjsko dobrino narekujejo satisfakcijo z denarno odškodnino. Narava osebnostnih pravic je posebej občutljiva in zato terja varstvo osebnostnih pravic poleg opustitvenih in odstranitvenih zahtevkov tudi odškodninsko varstvo. Ker v konkretnem primeru za osebnostno pravico ne gre, škoda, ki jo vtožuje tožnik, ni pravno priznana škoda po določbi 179. člena OZ. Pravno priznane oblike nepremoženjske škode, za katere lahko posameznik zahteva odškodnino v denarju, je namreč zakonodajalec omejil le na taksativno določene primere. Pravica do združevanja je ustavna človekova pravica, ki ni hkrati (civilna) osebnostna pravica. Četrti odstavek 15. člena URS določa, da sta zagotovljena sodno varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter pravica do odprave posledic njihove kršitve. To je bilo tožnikoma tudi zagotovljeno, saj sta uveljavitev ustavno zagotovljene pravice do združevanja dosegla, ko sta v sodnem postopku dosegla razveljavitev sklepa toženke o zavrnitvi članstva ter njuno sprejetje v članstvo toženke.
odškodnina za nepremoženjsko škodo - odškodnina za premoženjsko škodo - višina odškodnine - strah za izid zdravljenja - posttravmatska stresna motnja - odškodnina za začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti - izvedensko mnenje - zakonske zamudne obresti
V primerih, ko strah ne izzveni, se gledano z vidika odškodninskega prava, manifestira na področju življenjske aktivnosti kot njena omejitev, ki povzroča duševne bolečine. Enako velja tudi za posttravmatsko stresno motnjo (tj. čustveno travmo, ki poleg tistih čustev, ki jih označujemo za strah, zajema tudi tista, ki jih opisujemo z izrazi stres, stiska, stresna motnja ipd.). Če se posttravmatska stresna motnja ne ozdravi in zaradi različnih vzrokov preide v bolezen v obliki trajne (ali dalj časa trajajoče, začasne) popoškodbene stresne motnje, s tem preide v tiste posledice poškodbe, ki jih pravni red označuje kot duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Ker je izvedenec ugotovil, da je strah za izid zdravljenja pri tožniku trajal do prehoda v posttravmatsko stresno motnjo, ki je bila izražena od 26. 8. 2010 dalje, bi moralo sodišče prve stopnje kot podlago za odškodnino iz naslova strahu upoštevati le do takrat minuli sekundarni strah; posledice v okviru posttravmatske stresne motnje pa ovrednotiti (le) v okviru (začasnega) zmanjšanja življenjske aktivnosti, saj pri posttravmatski stresni motnji ne gre za strah za izid zdravljenja v ožjem pomenu besede.
Tožnik je upravičen do zakonskih zamudnih obresti od prisojene odškodnine za premoženjsko škodo od dneva vložitve odškodninskega zahtevka toženi stranki in ne že od dneva nastanka škode.
IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSM00006294
ZTLR člen 63, 61/1. SPZ člen 154, 154/3, 266, 266/2. ZOR člen 368. OZ-UPB1 člen 343.
zastavna pravica - hipoteka - hipotekarna tožba
ZTLR je določal, da je za zavarovanje neke terjatve nepremičnina lahko obremenjena z zastavno pravico v dobro upnika, ta pa je upravičen zahtevati na način, predviden z zakonom, poravnavo svoje terjatve iz vrednosti nepremičnine (prvi odstavek 63. člena ZTLR). Bistven del hipoteke je torej poplačilna pravica, ki daje hipotekarnemu upniku pooblastilo, da hipoteko realizira - da ob neplačilu zavarovane terjatve s tožbo zahteva, da se zastavljena nepremičnina proda in da se njegova terjatev poplača iz zneska, dobljenega s prodajo. To sodno uveljavljanje poplačilne pravice s t. i. hipotekarno tožbo pa po takrat veljavni zakonodaji ni bilo časovno omejeno. Ker določba drugega odstavka 266. člena SPZ, ki je uvrščena med prehodne in končne določbe SPZ, predpisuje, da zastavna pravica, pridobljena pred uveljavitvijo novega zakona ostane v veljavi z vsebino, kot je bila ustanovljena, je v obravnavanem primeru hipoteka ostala v veljavi vključno z upravičenjem hipotekarnega upnika po časovno neomejenem uveljavljanju poplačilne pravice.
razpolaganje s stvarjo - lastninska pravica - samovoljnost
Obdolženec kot lastninski upravičenec je bil upravičen prevzeti dejansko oblast oziroma posest nad poslovnim prostorom, vendar bi moral to storiti po pravni poti, ne pa, da je poslovni prostor izpraznil in zasebni tožilki onemogočil uporabo le-tega.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSM00006337
OZ člen 132, 168, 169.. ZPP člen 137, 137/2, 346, 346/1, 343, 343/2, 347, 347/6.
vročanje pisanj pooblaščencu - vročanje pisanj, če ima stranka več pooblaščencev - rok za pritožbo - zavrženje prepozne pritožbe - glavna obravnava na pritožbeni stopnji - odškodninska odgovornost - premoženjska škoda - navadna škoda - izgubljeni dobiček - trditveno in dokazno breme - nakup in prodaja delnic - pravno priznana škoda
Za ugotovitev in presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka na plačilo odškodnine iz naslova navadne škode bi morala tožeča stranka zatrjevati in dokazati, da delnice, katerih imetnik je bila, potem ko se je posel z ruskim kupcem izjalovil, niso predstavljale premoženjskega ekvivalenta kupnini, ki sta jo za nakup dodatnih delnic morala plačati tožnika, oziroma da delnic po zatrjevanem škodnem dejanju nista mogla odsvojiti.
Dejstvo je namreč, da sta tožnika delnice, ki sta jih dodatno kupila zaradi nadaljnje prodaje, ta pa se ni zgodila, obdržala. Ker v pojem premoženja med drugim spadajo tudi korporacijske pravice (delnice oziroma poslovni delež) in vrednostni papirji, so te delnice vrednostno predstavljale del premoženjske mase tožnikov. Te kot premoženjske pravice imajo namreč objektivno določljivo ekonomsko vrednost, to je vrednost, ki jo je mogoče izraziti v denarju. Z vidika ugotavljanja, ali se je premoženje tožnikov zaradi zatrjevanega nedopustnega ravnanja tožene stranke zmanjšalo, kar je edino relevantno za ugotovitev obstoja navadne škode, je nepomembno, kakšni motivi so vodili tožnika k dodatnemu nakupu delnic, prav tako je nepomembno subjektivno vrednotenje delnic (zatrjevanje, da za tožnika zaradi izjalovljenega posla delnice niso imele nobene vrednosti). Za ugotavljanje, ali je škodno ravnanje predstavljalo poseg v premoženjsko sfero oškodovanca na ta način, da se je njegovo premoženje v relevantnem času zmanjšalo, je odločilnega pomena ocena vrednosti premoženja iz naslova imetništva delnic, to je njihova objektivna ekonomska vrednost.
stroški postopka - umik tožbe - povrnitev pravdnih stroškov pri umiku tožbe - izpolnitev tožbenega zahtevka - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih - kršitev pravice do izjave - relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - prekinitev pravdnega postopka - nadaljevanje prekinjenega pravdnega postopka - odločba, izdana med prekinitvijo postopka - izdaja sklepa o nadaljevanju postopka - priznana terjatev v stečajnem postopku
Izpodbijani sklep je obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz obrazložitve namreč ne izhaja, kaj naj bi sploh bila vtoževana terjatev, zato ni mogoče preizkusiti, ali je v konkretnem primeru res prišlo do umika tožbe, ker bi bil zahtevek tožeče stranke izpolnjen (kar je pravno odločilno glede na besedilo 158. člena ZPP).
tatvina - čas storitve kaznivega dejanja - posredni ali indicijski dokazi
V konkretnem primeru se obdolžencu očita storitev kaznivega dejanja tatvine po določbi prvega odstavka člena 204 KZ-1, ki ga stori tisti, kdor vzame komu tujo premično stvar, da bi si jo protipravno prilastil. Iz navedenega sledi, da sam čas storitve obravnavanega kaznivega dejanja ni pravno relevantna okoliščina, ki bi se nanašala na zakonski znak tega kaznivega dejanja, temveč je čas storitve kaznivega dejanja pomemben iz drugih razlogov (zastaranje, nevarnost ponovnega sojenja za isto stvar ?), česar pa obramba v postopku pred prvostopnim sodiščem ni problematizirala. Ob ugotovitvi, da sta oškodovanka in obdolženec vrečko z denarjem skupaj spravila v rezervno gumo prtljažnika prav na pobudo obdolženca, kjer naj bi po navedbah oškodovanke in ugotovitvah prvega sodišča ostala do konca meseca novembra 2014 in da sta se obdolženec in oškodovanka sestajala pretežno na območju C., od koder sta se po tistem, ko sta skupaj skrila denar v rezervno gumo prtljažnika, nato ob srečanjih vozila na izlete pretežno z oškodovankinim vozilom, ki ga je ob takih srečanjih vedno vozil obdolženec in da si je njeno vozilo v tem času enkrat zaradi zatrjevanega gumi defekta tudi izposodil za krajši čas prav na območju C. (na parkirišču ...), je po oceni pritožbenega sodišča tak sodbeni izrek, kar zadeva kraj storitve kaznivega dejanja dovolj konkretiziran do te mere, da je kaznivo dejanje kot historični dogodek tudi ustrezno identificiran v času in prostoru, posamezne okoliščine v tej zvezi pa zadostno pojasnjene v obrazložitvi. Opis kaznivega dejanja, kot izhaja iz sodbenega izreka obrambi ne daje nobene podlage za očitek kršitve kazenskega zakona, ker iz opisa zadostno izhaja, da je obdolženec vzel tujo premično stvar in si jo protipravno prilastil v navedenem času in na opisani lokaciji tako, da je iz prtljažnika njenega vozila vzel gotovino v znesku najmanj 30.000,00 EUR. Po oceni pritožbenega sodišča ni bistvena ugotovitev o tem, ali je ta denar bil iz oškodovankinega vozila jeman postopno, kar pritožba izpostavlja ali pa z enkratnim dejanjem, po oceni pritožbenega sodišča je bistveno le, da ji je bil odtujen najkasneje do meseca novembra 2014 v znesku, ki izhaja iz sodbenega izreka. Zato je po oceni pritožbenega sodišča takšen očitek o kršitvi zakona neutemeljen. Po povedanem torej tudi po oceni pritožbenega sodišča prvostopno sodišče z gotovostjo zaključuje, da niz posrednih dokazov - indicev, ki jih je ugotovilo prvostopno sodišče v obravnavanem postopku in do katerih se je dokazno tudi opredelilo pomeni med seboj trdno in logično povezano celoto, na podlagi katere je mogoče z gotovostjo sklepati, da je v obravnavanem primeru obdolženec tisti, ki je storil očitano kaznivo dejanje, torej, da je iz oškodovankinega prtljažnika na podlagi predhodno ugotovljenega poudarjenega zaupanja oškodovanke v obdolženca, ta denar tudi vzel na način in v času, kot izhaja iz izpodbijane sodbe.
Pritožbena izvajanja zagovornika so protispisna, saj ne upoštevajo tega, da sta oškodovanca po naroku dne 11. 4. 2017, na katerega se zagovornik sklicuje v pritožbi, spremenila svoja premoženjskopravna zahtevka, ju podala pisno, sodišče prve stopnje pa je z zahtevkoma na predobravnavnem naroku seznanilo obdolženca, ki ju je v celoti pripoznal in tudi obrazložil, na kak način ju bo poplačal.
stroški stečajnega postopka - soglasje za plačilo stroškov - vrste stroškov stečajnega postopka - terjatve, nastale med stečajnemu postopku predhodnim postopkom prisilne poravnave
Prisilna poravnava za dolžnika ni nekaj enostavnega, povsem logično zato je, da si dolžnik pri tem poišče strokovno pomoč.
Upravitelj ni dolžnikova strokovna pomoč, njegove naloge so drugje - dolžnika mora nadzorovati in pri tem skrbeti predvsem za interese upnikov.
Iz drugega odstavka 289. člena ZFPPIPP izhaja, da ne gre le za stroške, ki so nastali do začetka postopka prisilne poravnave, temveč se kot terjatev pred drugimi prednostnimi terjatvami plačujejo tudi stroški, ki so nastali med postopkom prisilne poravnave ravno zaradi tega postopka.
izločitev dokazov - priznanje krivde - sporazum o priznanju krivde
Čeprav je sodišče sprejelo odločitev o preklicu poprejšnjega priznanja krivde, pa ekskluzijska sankcija iz petega odstavka 450a. člena ZKP ne velja za izločanje listin iz kazenskega spisa, ki dokazujejo predhodno in kasneje preklicano priznanje krivde.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - IZVRŠILNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00007327
KZ-1 člen 47, 47/5, 87, 87/1, 87/2, 93, 93/1, 94, 94/2. ZKP člen 129, 129/2. ZIKS-1 člen 2, 2/1. ZIZ člen 17, 17/1, 17/2, 19.
stranska denarna kazen - zastaranje izvršitve stranske denarne kazni - tek in prekinitev zastaranja - obročno plačilo denarne kazni - izvršitev odločb - način izvršitve denarne kazni - izvršba - izvršilni naslov - izvršljivost odločbe
Izdaja sklepa o dovolitvi obročnega plačila stranske denarne kazni predstavlja pravno oviro, zaradi katere se po zakonu kazen ne sme izvršiti, in ki po določbi drugega odstavka 92. člena KZ-1 povzroči prekinitev zastaranja za čas dovoljenega obročnega odplačevanja stranske denarne kazni.
načelo formalnosti v zemljiškoknjižnem postopku - vpis spremembe imetnika pri že vpisani hipoteki
Sodišče je z izpodbijano odločitvijo na podlagi sklepa izvršilnega sodišča vpisalo spremembo imetnika že vpisane hipoteke (tretji odstavek 88. člena Zakona o zemljiški knjigi - ZZK-1). V skladu z določbami ZZK-1 je pri tem postopalo strogo formalno. O pogojih za vpis je odločalo na podlagi listine in podlagi stanja vpisov v zemljiški knjigi, kot mu to nalaga 124. člen ZZK-1. Preverjalo je obstoj formalnih pogojev za vpis v trenutku začetka zemljiškoknjižnega postopka in po tem, ko je obstoj teh pogojev ugotovilo, dovolilo predlagani vpis.
V primeru različnih načinov izvršitve kazni, kot je obravnavani primer, ni mogoče odreči pravilnosti razlogom prvostopenjskega sodišča v točki 8 izpodbijane sodne odločbe, da v osnovi istovrstnih kazenskih sankcij ni mogoče združiti v enotno kazen v primerih, ko je s pravnomočnimi sodbami določen način izvršitve izrečene zaporni kazni, ki ni združljiv z načinom izvršitve, to je zapor s prestajanjem zaporne kazni v zavodu za prestajanje kazni zapora. V primeru sprejetja drugačnega stališča bi združitev več pravnomočnih sodb z izrečenimi istovrstnimi kazenskimi sankcijami bila obsojenemu v škodo, ker je predlog za alternativno izvršitev izrečene kazni zapora z delom v splošno korist mogoče podati le v 129. a členu ZKP določenem roku, to je v petnajstih dneh po pravnomočnosti sodbe sodišča prve stopnje.
spor majhne vrednosti - zadostna trditvena podlaga - utemeljenost zahtevka - domneva priznanja nezanikanih dejstev - obrazloženo prerekanje dejstev
Tožeča stranka je jasno in konkretno navedla plačilo katerih računov zahteva, v kakšnih zneskih ter pojasnila temelj njunega razmerja, s tem je podala vsa dejstva, ki so ključna za ugoditev tožbenemu zahtevku. Navedla je, da je tožena stranka pri tožeči stranki v aprilu in maju 2016 kupovala raznovrstni gradbeni material in da je iz priloženih dobavnic in računov razvidno, kateri material je to bil. Nadalje je tudi navedla, da je dobavnice podpisal predstavnik tožene stranke, računi pa so bili izstavljeni na podlagi podpisanih dobavnic. Takšne navedbe so bile v konkretnem primeru povsem zadostne za utemeljitev zahtevka. S tem je trditveno breme o tem, zakaj naj računov ne bi bila dolžna plačati, prenesla na toženo stranko. Nerazumna bi bila zahteva, da bi morala tožeča stranka določno navesti vsak posamezni material, ki ga je naročila tožena stranka, še posebej ob dejstvu, da je edini ugovor, ki ga je tožena stranka postavila v postopku na prvi stopnji ta, da se ne more braniti, ker ni zadostne trditvene podlage tožeče stranke.
Stranka mora, če želi preprečiti fikcijo, da dejstva priznava, obrazloženo izjaviti o tem, zakaj nasprotuje navedbam (in dokazom) nasprotne stranke in mora ob tem ponuditi tudi lastno videnje zadeve.
ZZZDR člen 51, 59, 84, 84/1, 84/2. ZPP člen 348, 348/5, 355.
skupno premoženje - vlaganje posebnega premoženja v skupno premoženje - posebno premoženje zakonca - deleži zakoncev na skupnem premoženju - realna subrogacija - podjetniško premoženje - vračanje daril med zakoncema - pritožbena obravnava
Načelo realne subrogacije velja tudi za posebno premoženje: premoženje oz. pravice, ki so bile pridobljene z zamenjavo ali z izkupičkom za prodano stvar iz posebnega premoženja enega od zakoncev, je prav tako njegovo posebno premoženje, če ni vloženo v skupno premoženje.
Ne glede na to, da je tožnik očitno in nesporno izredno premožen, ocena, da polovica nepremičnin, kupljenih za protivrednost 413.000,00 EUR, ni neobičajno ali tudi ne nesorazmerno darilo, prima facie ni pravilna.
SPZ člen 10.. ZRPPN člen 1, 2, 16, 20, 23, 23/1, 50, 51.
odločba o razlastitvi - sporazum o odškodnini - dobrovernost kupca - načelo zaupanja v zemljiško knjigo - originarna pridobitev lastninske pravice na nepremičnini - deklaratoren vpis v zemljiško knjigo
Predmetna pogodba, ki nadomešča sodno odločbo, ima konstitutiven učinek, zato za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini ni potreben vpis v zemljiško knjigo.
To pa pomeni, da je M. d.d. odsvojil nepremičnino toženi stranki oziroma pravnemu predniku tožene stranke, ki je na podlagi podatkov v zemljiški knjigi mislil, da je M. d.d. pravi lastnik sporne nepremičnine. Tožena stranka oziroma njen pravni prednik pa je kot dobroveren kupec sporne nepremičnine varovan na podlagi zaupanja v zemljiško knjigo in je tako na sporni nepremičnini pridobil lastninsko pravico ne glede na dejstvo, da je pred tem na navedeni nepremičnini na že naveden originaren način pridobila lastninsko pravico tožeča stranka.