KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00005613
ZKP člen 109, 109/2, 502b, 502b/4.
odprava začasnega zavarovanja - ponovno sojenje - začasno zavarovanje premoženjskopravnega zahtevka oškodovanca - trajanje začasnega zavarovanja po vložitvi obtožnice - trajanje začasnega zavarovanja v primeru razveljavitve obsodilne sodbe
ZKP v 502.b členu glede na fazo kazenskega postopka določa rok trajanja začasnega zavarovanja in ker je bila prva izrečena obsodilna sodba v pritožbenem postopku razveljavljena, ta ne obstaja več. V ponovljenem postopku je sodišče pravilno ugotovilo potek skupnega dopustnega trajanja roka začasnega zavarovanja po vložitvi obtožnice in je začasno zavarovanje odpravilo po uradni dolžnosti ter se pri tem oprlo na četrti odstavek 502.b člena ZKP.
URS člen 2, 23. ZPP člen 7, 212. ZIZ člen 3, 15, 34, 34/1, 34/2, 34/3, 34/4, 53, 53/2, 71, 71/2, 169, 178.
nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom - izvršba na nepremičnine - predlog dolžnika, naj sodišče dovoli izvršbo na druga sredstva ali na drugo nepremičnino - dolžnikov ugovor - test sorazmernosti - višina terjatve - trditveno in dokazno breme - določitev vrednosti nepremičnine - splošno znano dejstvo
ZIZ v določbi 34. člena ne predpisuje, da bi bil upnik pri izbiri sredstev in predmetov izvršbe omejen glede na višino terjatve, ki jo izterjuje, zakon pa tudi nikjer ne določa spodnje meje terjatve, za izterjavo katere bi bilo dopustno dovoliti nadaljevanje izvršbe na novo sredstvo oziroma predmet izvršbe. Enako zakon nikjer ne predvideva, da bi bilo dopustno dovoliti izvršbo na dolžnikovo nepremičnino šele po tem, ko izterjava terjatve z drugimi sredstvi izvršbe ne bi bila mogoča.
Iz 3. člena ZIZ izhaja, da se izvršba za poplačilo denarne terjatve in zavarovanje takšne terjatve dovoli in opravi v obsegu, ki je potreben za njeno poplačilo oziroma zavarovanje. Že sama gramatikalna razlaga navedenega člena pomeni, da zakon daje podlago sodišču, da za poplačilo upnikove denarne terjatve dovoli in opravi izvršbo, pri tem pa je omejeno le na obseg, ki je potreben za njeno poplačilo oziroma zavarovanje. To z drugimi besedami pomeni, da ni ovir, da sodišče izvršbo v primeru, ko upnikova terjatev še ni poplačana v celoti, ne bi dovolilo, nasprotno, 3. člen ZIZ daje sodišču podlago, da takšno izvršbo dovoli in jo v nadaljevanju postopka opravi. Pri sami opravi izvršbe pa je upnik lahko poplačan le v obsegu, kolikor pravnomočno znaša njegova neplačana terjatev, morebitni preostanek pa se vrne dolžniku.
Varstvo dolžnika v izvršilnem postopku je tako varovano z določbami drugega in četrtega odstavka 34. člena ZIZ ter 169. člena ZIZ, kateri dolžniku omogočajo vložitev pravnega sredstva, s katerimi lahko predlaga omejitev izvršbe na drugo nepremičnino oziroma na drugo sredstvo ali predmet izvršbe, na katerega je dovoljena izvršba.
Trditveno in dokazno breme o obstoju okoliščin, ki opravičujejo omejitev izvršbe, je v celoti na stranki, ki takšen predlog poda, torej na dolžniku.
Vrednost nepremičnine ni splošno znano dejstvo. Vrednost posamezne nepremičnine je odvisna od več dejavnikov: velikosti nepremičnine, lege nepremičnine, vzdrževanosti nepremičnine, njene starosti, morebitnih bremen in podobno. Sodišče znanja o vrednosti posamezne nepremičnine nima, zato že ZIZ v 178. členu določa, da se vrednost nepremičnine v izvršilnem postopku ugotovi na podlagi cenitve sodnih cenilcev po tržni ceni na dan cenitve.
Nesporno je bilo ugotovljeno, da je drugatoženka v času odstopa od pogodbe zamujala z več kot dvema obrokoma po posojilni pogodbi. Pritožbeni poskusi interpretacije izjave, ki jo je predložila tožnica, ne morejo biti uspešni. Tožnica je ves čas postopka zatrjevala in tudi uspešno dokazala, da gre za odstop od kreditne pogodbe, tako je tudi naslovljena listina o odstopu, in da je pri tem ravnala v skladu z določili pogodbe. Dejstvo, da je tožnica v listini o odstopu z dne 26. 7. 2013 navedla, da z dnem 6. 8. 2013 odstopa od pogodbe, ne more vplivati na njen dejanski (ne)odstop, kot to poskušajo interpretirati pritožnice.
Za reprogram kredita je potrebno pogodbeno soglasje obeh pogodbenih strank, torej tudi tožnice, le ta pa je trdila, da svoje volje glede reprograma kredita ni podala. Tako so odveč pritožbene navedbe, da je bila za njene že obstoječe kreditne obveznosti (ustno) sklenjena pogodba, ki bi zapadle obveznosti spremenila. Pritožnice so to le pavšalno zatrjevale, brez da bi konkretno navedle, kakšen dogovor je drugatoženka sklenila s tožnico (npr. nova višina obroka, zapadlost itd.) in da bi s tem v zvezi ponudile dokaze.
Znesek tožnikovega dohodka presega dvakratnik osnovnega minimalnega dohodka, določenega z zakonom, in tako tožnik ne izpolnjuje pogojev za pridobitev denarne socialne pomoči, zato skladno z 11. členom ZST-1 ni upravičen do oprostitve plačila sodne takse v celoti. Tožnik pa je upravičen do delne oprostitve plačila sodne takse. Sredstva, s katerimi se preživlja, se ne bodo občutno zmanjšala, če bo tožnik plačal preostanek takse v višini 2.400 EUR, v 24 zaporednih mesečnih obrokih po 100 EUR. Upoštevajoč tožnikov znesek mesečnih dohodkov bo tožniku tudi ob odštetju mesečnega obroka ostal dvakratnik minimalnega dohodka, ki je po zakonu predviden za osnovno preživljanje stranke.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO DRUŽB
VSL00005653
OZ člen 435, 435/1. ZGD-1 člen 263, 263/4. ZPP člen 7, 7/1, 212, 337.
oddelitev družbe - prevzemna družba - prenosna družba - univerzalno pravno nasledstvo družbe - delitveni načrt - prodajna pogodba - pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu - dokazna ocena - nedopustna pritožbena novota
Niso utemeljene pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni pravilno razumelo izpisa odprtih postavk z dne 12. 5. 2015. V navedenem izpisu je kot poslovni partner tožeče stranke sicer delno naveden pravni prednik tožeče stranke (I., d.o.o.), delno pa skrajšana firma tožeče stranke, ki je bila prej skrajšana firma njenega pravnega prednika. Vendar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je izpis, ki ga je izdelal toženec sam, naslovil prav na tožnika, z vsemi vtoževanimi računi se je strinjal, razen z enim, kar pa je v nadaljevanju izpiska tudi pojasnjeno. Glede na to ne more biti dvoma, da je bil toženec v pravno poslovnem razmerju prav s tožnikom. Logično je tudi pojasnilo tožeče stranke, da je prvi vtoževani račun glasil na I., d.o.o., zgolj zato, ker nova družba še ni bila vpisana v imenik zavezancev za DDV.
Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo pravilo o dokaznem bremenu (prvi odstavek 7. člena in 212. člen ZPP). Na podlagi navedb tožeče stranke in ocene izvedenih dokazov, podatkov sodnega registra, delitvenega načrta, izpiska odprtih podstavk, izpovedbe priče F. S. in drugih listin v spisu (računi, dobavnice, prevzemna potrdila) je sodišče prve stopnje izključilo razumni dvom glede odločilnih dejstev, da je tožeča stranka na podlagi naročila tožene stranke slednji dobavila blago, zato zanj utemeljeno terja plačilo kupnine.
zaupanje mladoletnih otrok v varstvo in vzgojo - predlog za dodelitev otroka, določitev preživnine ter stikov - preživnina otroka - otrokovi stiki - izvedensko mnenje - korist mladoletnega otroka
Ločenost sester seveda ni idealna rešitev. Je pa sodišče v skladu s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice izhajalo iz načela, da je treba presojati ne le kaj je v največjo korist obeh otrok, temveč kaj je največja korist vsakega otroka posebej. Z namenom, da bosta sestri, kljub dodelitvi ene drugemu od staršev medsebojno povezani, je prvo sodišče stike določilo tako, da bosta deklici skupaj vsak vikend, poleg tega pa bosta skupaj tudi ob ponedeljkih popoldne, ko se bosta udeležili tečaja jahanja, ter ob torkih in sredah.
BREZPLAČNA PRAVNA POMOČ - DEDNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO
VSL00006734
ZZZDR člen 12. ZPP člen 8. ZBPP člen 46. ZOdv člen 17, 17/5.
izvenzakonska skupnost - dokazi in dokazovanje - dokazna ocena - dejansko stanje - izvenzakonska skupnost kot pravni standard - elementi izvenzakonske skupnosti - dedna pravica izvenzakonskega partnerja - odmera stroškov postopka - brezplačna pravna pomoč - plačilo odvetnika - vračilo sredstev iz naslova brezplačne pravne pomoči
Sodišče prve stopnje je pravilno opredelilo materialnopravno izhodišče za ugotavljanje, ali je v okoliščinah posameznega primera izpolnjen pravdni standard izvenzakonske skupnosti. Obširna sodna praksa med zunanje okoliščine, ključne za presojo, uvršča skupno gospodinjstvo, ekonomsko skupnost in notornost skupnosti partnerjev. Odločilno je, da skupnost temelji na svobodni odločitvi obeh partnerjev za skupno življenje, na spoštovanju, zaupanju in medsebojni pomoči.
rezervacija sredstev - dopustnost pritožbe - pritožbeni razlogi - ločitvena pravica - končni načrt posebne razdelitvene mase - ugovor zoper načrt razdelitve - neobrazloženost odločitve - pritožba zoper sklep o razdelitvi - razdelitev posebne razdelitvene mase
Pritožba je kljub odsotnosti predhodnega ugovora dopustna, omejen je le krog dopustnih pritožbenih razlogov. V taki pritožbi je krog pritožbenih razlogov omejen na najhujše kršitve procesnega in materialnega prava, četudi teh pritožnik ni uveljavljal v ugovoru zoper načrt prve razdelitve.
Če terjatev in ločitvena pravica upnika nista sporni, so izpolnjeni vsi pogoji za plačilo terjatve iz posebne razdelitvene mase po določbi prvega odstavka 371. člena ZFPPIPP.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSM00006337
OZ člen 132, 168, 169.. ZPP člen 137, 137/2, 346, 346/1, 343, 343/2, 347, 347/6.
vročanje pisanj pooblaščencu - vročanje pisanj, če ima stranka več pooblaščencev - rok za pritožbo - zavrženje prepozne pritožbe - glavna obravnava na pritožbeni stopnji - odškodninska odgovornost - premoženjska škoda - navadna škoda - izgubljeni dobiček - trditveno in dokazno breme - nakup in prodaja delnic - pravno priznana škoda
Za ugotovitev in presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka na plačilo odškodnine iz naslova navadne škode bi morala tožeča stranka zatrjevati in dokazati, da delnice, katerih imetnik je bila, potem ko se je posel z ruskim kupcem izjalovil, niso predstavljale premoženjskega ekvivalenta kupnini, ki sta jo za nakup dodatnih delnic morala plačati tožnika, oziroma da delnic po zatrjevanem škodnem dejanju nista mogla odsvojiti.
Dejstvo je namreč, da sta tožnika delnice, ki sta jih dodatno kupila zaradi nadaljnje prodaje, ta pa se ni zgodila, obdržala. Ker v pojem premoženja med drugim spadajo tudi korporacijske pravice (delnice oziroma poslovni delež) in vrednostni papirji, so te delnice vrednostno predstavljale del premoženjske mase tožnikov. Te kot premoženjske pravice imajo namreč objektivno določljivo ekonomsko vrednost, to je vrednost, ki jo je mogoče izraziti v denarju. Z vidika ugotavljanja, ali se je premoženje tožnikov zaradi zatrjevanega nedopustnega ravnanja tožene stranke zmanjšalo, kar je edino relevantno za ugotovitev obstoja navadne škode, je nepomembno, kakšni motivi so vodili tožnika k dodatnemu nakupu delnic, prav tako je nepomembno subjektivno vrednotenje delnic (zatrjevanje, da za tožnika zaradi izjalovljenega posla delnice niso imele nobene vrednosti). Za ugotavljanje, ali je škodno ravnanje predstavljalo poseg v premoženjsko sfero oškodovanca na ta način, da se je njegovo premoženje v relevantnem času zmanjšalo, je odločilnega pomena ocena vrednosti premoženja iz naslova imetništva delnic, to je njihova objektivna ekonomska vrednost.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00005891
KZ-1 člen 47, 47/5, 87, 87/1. ZKP člen 129a,129a/6.
način izvršitve denarne kazni - izvršitev odločb - sprememba denarne kazni v kazen zapora - obročno plačilo denarne kazni - rok za plačilo denarne kazni
Obsojeni denarne kazni ni plačal, v izvršbi pa se ni dala niti prisilno izterjati, kot je to obrazloženo v točki 3 napadene sodbe. V takem položaju je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da se izvrši tako, da se določi 25 dni zapora ter svojo odločitev oprlo na odločbo prvega odstavka 87. člena KZ-1.
ZZZDR člen 51, 59, 84, 84/1, 84/2. ZPP člen 348, 348/5, 355.
skupno premoženje - vlaganje posebnega premoženja v skupno premoženje - posebno premoženje zakonca - deleži zakoncev na skupnem premoženju - realna subrogacija - podjetniško premoženje - vračanje daril med zakoncema - pritožbena obravnava
Načelo realne subrogacije velja tudi za posebno premoženje: premoženje oz. pravice, ki so bile pridobljene z zamenjavo ali z izkupičkom za prodano stvar iz posebnega premoženja enega od zakoncev, je prav tako njegovo posebno premoženje, če ni vloženo v skupno premoženje.
Ne glede na to, da je tožnik očitno in nesporno izredno premožen, ocena, da polovica nepremičnin, kupljenih za protivrednost 413.000,00 EUR, ni neobičajno ali tudi ne nesorazmerno darilo, prima facie ni pravilna.
pobot terjatev ob začetku stečajnega postopka - zakonski pobot - vsebina sodbenega izreka pri pobotu - zavrnitev tožbenega zahtevka - odločitev o stroških
Učinek zakonskega pobotanja je, da sta tožbena terjatev in pobotna terjatev z dnem začetka stečajnega postopka ugasnili, zato sodišče ne ugotovi obstoja obeh terjatev temveč tožbeni zahtevek zavrne, ker tožbeni zahtevek ni utemeljen.
Upravitelju sta bila nasprotna terjatev in ugovor zaradi pobota notificirana v tem postopku, pri tožbenem zahtevku je vztrajal kljub zakonskemu pobotu, zato je odločitev sodišča prve stopnje pravilna tudi v stroškovnem delu.
stroški stečajnega postopka - soglasje za plačilo stroškov - vrste stroškov stečajnega postopka - terjatve, nastale med stečajnemu postopku predhodnim postopkom prisilne poravnave
Prisilna poravnava za dolžnika ni nekaj enostavnega, povsem logično zato je, da si dolžnik pri tem poišče strokovno pomoč.
Upravitelj ni dolžnikova strokovna pomoč, njegove naloge so drugje - dolžnika mora nadzorovati in pri tem skrbeti predvsem za interese upnikov.
Iz drugega odstavka 289. člena ZFPPIPP izhaja, da ne gre le za stroške, ki so nastali do začetka postopka prisilne poravnave, temveč se kot terjatev pred drugimi prednostnimi terjatvami plačujejo tudi stroški, ki so nastali med postopkom prisilne poravnave ravno zaradi tega postopka.
V primeru različnih načinov izvršitve kazni, kot je obravnavani primer, ni mogoče odreči pravilnosti razlogom prvostopenjskega sodišča v točki 8 izpodbijane sodne odločbe, da v osnovi istovrstnih kazenskih sankcij ni mogoče združiti v enotno kazen v primerih, ko je s pravnomočnimi sodbami določen način izvršitve izrečene zaporni kazni, ki ni združljiv z načinom izvršitve, to je zapor s prestajanjem zaporne kazni v zavodu za prestajanje kazni zapora. V primeru sprejetja drugačnega stališča bi združitev več pravnomočnih sodb z izrečenimi istovrstnimi kazenskimi sankcijami bila obsojenemu v škodo, ker je predlog za alternativno izvršitev izrečene kazni zapora z delom v splošno korist mogoče podati le v 129. a členu ZKP določenem roku, to je v petnajstih dneh po pravnomočnosti sodbe sodišča prve stopnje.
načelo formalnosti v zemljiškoknjižnem postopku - vpis spremembe imetnika pri že vpisani hipoteki
Sodišče je z izpodbijano odločitvijo na podlagi sklepa izvršilnega sodišča vpisalo spremembo imetnika že vpisane hipoteke (tretji odstavek 88. člena Zakona o zemljiški knjigi - ZZK-1). V skladu z določbami ZZK-1 je pri tem postopalo strogo formalno. O pogojih za vpis je odločalo na podlagi listine in podlagi stanja vpisov v zemljiški knjigi, kot mu to nalaga 124. člen ZZK-1. Preverjalo je obstoj formalnih pogojev za vpis v trenutku začetka zemljiškoknjižnega postopka in po tem, ko je obstoj teh pogojev ugotovilo, dovolilo predlagani vpis.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - IZVRŠILNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00007327
KZ-1 člen 47, 47/5, 87, 87/1, 87/2, 93, 93/1, 94, 94/2. ZKP člen 129, 129/2. ZIKS-1 člen 2, 2/1. ZIZ člen 17, 17/1, 17/2, 19.
stranska denarna kazen - zastaranje izvršitve stranske denarne kazni - tek in prekinitev zastaranja - obročno plačilo denarne kazni - izvršitev odločb - način izvršitve denarne kazni - izvršba - izvršilni naslov - izvršljivost odločbe
Izdaja sklepa o dovolitvi obročnega plačila stranske denarne kazni predstavlja pravno oviro, zaradi katere se po zakonu kazen ne sme izvršiti, in ki po določbi drugega odstavka 92. člena KZ-1 povzroči prekinitev zastaranja za čas dovoljenega obročnega odplačevanja stranske denarne kazni.
Pritožbena izvajanja zagovornika so protispisna, saj ne upoštevajo tega, da sta oškodovanca po naroku dne 11. 4. 2017, na katerega se zagovornik sklicuje v pritožbi, spremenila svoja premoženjskopravna zahtevka, ju podala pisno, sodišče prve stopnje pa je z zahtevkoma na predobravnavnem naroku seznanilo obdolženca, ki ju je v celoti pripoznal in tudi obrazložil, na kak način ju bo poplačal.
tatvina - čas storitve kaznivega dejanja - posredni ali indicijski dokazi
V konkretnem primeru se obdolžencu očita storitev kaznivega dejanja tatvine po določbi prvega odstavka člena 204 KZ-1, ki ga stori tisti, kdor vzame komu tujo premično stvar, da bi si jo protipravno prilastil. Iz navedenega sledi, da sam čas storitve obravnavanega kaznivega dejanja ni pravno relevantna okoliščina, ki bi se nanašala na zakonski znak tega kaznivega dejanja, temveč je čas storitve kaznivega dejanja pomemben iz drugih razlogov (zastaranje, nevarnost ponovnega sojenja za isto stvar ?), česar pa obramba v postopku pred prvostopnim sodiščem ni problematizirala. Ob ugotovitvi, da sta oškodovanka in obdolženec vrečko z denarjem skupaj spravila v rezervno gumo prtljažnika prav na pobudo obdolženca, kjer naj bi po navedbah oškodovanke in ugotovitvah prvega sodišča ostala do konca meseca novembra 2014 in da sta se obdolženec in oškodovanka sestajala pretežno na območju C., od koder sta se po tistem, ko sta skupaj skrila denar v rezervno gumo prtljažnika, nato ob srečanjih vozila na izlete pretežno z oškodovankinim vozilom, ki ga je ob takih srečanjih vedno vozil obdolženec in da si je njeno vozilo v tem času enkrat zaradi zatrjevanega gumi defekta tudi izposodil za krajši čas prav na območju C. (na parkirišču ...), je po oceni pritožbenega sodišča tak sodbeni izrek, kar zadeva kraj storitve kaznivega dejanja dovolj konkretiziran do te mere, da je kaznivo dejanje kot historični dogodek tudi ustrezno identificiran v času in prostoru, posamezne okoliščine v tej zvezi pa zadostno pojasnjene v obrazložitvi. Opis kaznivega dejanja, kot izhaja iz sodbenega izreka obrambi ne daje nobene podlage za očitek kršitve kazenskega zakona, ker iz opisa zadostno izhaja, da je obdolženec vzel tujo premično stvar in si jo protipravno prilastil v navedenem času in na opisani lokaciji tako, da je iz prtljažnika njenega vozila vzel gotovino v znesku najmanj 30.000,00 EUR. Po oceni pritožbenega sodišča ni bistvena ugotovitev o tem, ali je ta denar bil iz oškodovankinega vozila jeman postopno, kar pritožba izpostavlja ali pa z enkratnim dejanjem, po oceni pritožbenega sodišča je bistveno le, da ji je bil odtujen najkasneje do meseca novembra 2014 v znesku, ki izhaja iz sodbenega izreka. Zato je po oceni pritožbenega sodišča takšen očitek o kršitvi zakona neutemeljen. Po povedanem torej tudi po oceni pritožbenega sodišča prvostopno sodišče z gotovostjo zaključuje, da niz posrednih dokazov - indicev, ki jih je ugotovilo prvostopno sodišče v obravnavanem postopku in do katerih se je dokazno tudi opredelilo pomeni med seboj trdno in logično povezano celoto, na podlagi katere je mogoče z gotovostjo sklepati, da je v obravnavanem primeru obdolženec tisti, ki je storil očitano kaznivo dejanje, torej, da je iz oškodovankinega prtljažnika na podlagi predhodno ugotovljenega poudarjenega zaupanja oškodovanke v obdolženca, ta denar tudi vzel na način in v času, kot izhaja iz izpodbijane sodbe.