Nesporno je bilo ugotovljeno, da je drugatoženka v času odstopa od pogodbe zamujala z več kot dvema obrokoma po posojilni pogodbi. Pritožbeni poskusi interpretacije izjave, ki jo je predložila tožnica, ne morejo biti uspešni. Tožnica je ves čas postopka zatrjevala in tudi uspešno dokazala, da gre za odstop od kreditne pogodbe, tako je tudi naslovljena listina o odstopu, in da je pri tem ravnala v skladu z določili pogodbe. Dejstvo, da je tožnica v listini o odstopu z dne 26. 7. 2013 navedla, da z dnem 6. 8. 2013 odstopa od pogodbe, ne more vplivati na njen dejanski (ne)odstop, kot to poskušajo interpretirati pritožnice.
Za reprogram kredita je potrebno pogodbeno soglasje obeh pogodbenih strank, torej tudi tožnice, le ta pa je trdila, da svoje volje glede reprograma kredita ni podala. Tako so odveč pritožbene navedbe, da je bila za njene že obstoječe kreditne obveznosti (ustno) sklenjena pogodba, ki bi zapadle obveznosti spremenila. Pritožnice so to le pavšalno zatrjevale, brez da bi konkretno navedle, kakšen dogovor je drugatoženka sklenila s tožnico (npr. nova višina obroka, zapadlost itd.) in da bi s tem v zvezi ponudile dokaze.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO DRUŽB
VSL00005653
OZ člen 435, 435/1. ZGD-1 člen 263, 263/4. ZPP člen 7, 7/1, 212, 337.
oddelitev družbe - prevzemna družba - prenosna družba - univerzalno pravno nasledstvo družbe - delitveni načrt - prodajna pogodba - pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu - dokazna ocena - nedopustna pritožbena novota
Niso utemeljene pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni pravilno razumelo izpisa odprtih postavk z dne 12. 5. 2015. V navedenem izpisu je kot poslovni partner tožeče stranke sicer delno naveden pravni prednik tožeče stranke (I., d.o.o.), delno pa skrajšana firma tožeče stranke, ki je bila prej skrajšana firma njenega pravnega prednika. Vendar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je izpis, ki ga je izdelal toženec sam, naslovil prav na tožnika, z vsemi vtoževanimi računi se je strinjal, razen z enim, kar pa je v nadaljevanju izpiska tudi pojasnjeno. Glede na to ne more biti dvoma, da je bil toženec v pravno poslovnem razmerju prav s tožnikom. Logično je tudi pojasnilo tožeče stranke, da je prvi vtoževani račun glasil na I., d.o.o., zgolj zato, ker nova družba še ni bila vpisana v imenik zavezancev za DDV.
Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo pravilo o dokaznem bremenu (prvi odstavek 7. člena in 212. člen ZPP). Na podlagi navedb tožeče stranke in ocene izvedenih dokazov, podatkov sodnega registra, delitvenega načrta, izpiska odprtih podstavk, izpovedbe priče F. S. in drugih listin v spisu (računi, dobavnice, prevzemna potrdila) je sodišče prve stopnje izključilo razumni dvom glede odločilnih dejstev, da je tožeča stranka na podlagi naročila tožene stranke slednji dobavila blago, zato zanj utemeljeno terja plačilo kupnine.
zaupanje mladoletnih otrok v varstvo in vzgojo - predlog za dodelitev otroka, določitev preživnine ter stikov - preživnina otroka - otrokovi stiki - izvedensko mnenje - korist mladoletnega otroka
Ločenost sester seveda ni idealna rešitev. Je pa sodišče v skladu s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice izhajalo iz načela, da je treba presojati ne le kaj je v največjo korist obeh otrok, temveč kaj je največja korist vsakega otroka posebej. Z namenom, da bosta sestri, kljub dodelitvi ene drugemu od staršev medsebojno povezani, je prvo sodišče stike določilo tako, da bosta deklici skupaj vsak vikend, poleg tega pa bosta skupaj tudi ob ponedeljkih popoldne, ko se bosta udeležili tečaja jahanja, ter ob torkih in sredah.
ZD člen 132, 210, 210/2, 210/2-1, 212, 213. SPZ člen 11.
spor o obsegu zapuščine - sporno dejansko vprašanje - sporno pravno vprašanje - napotitev dediča na pravdo - napotitveni sklep zapuščinskega sodišča - manj verjetna pravica - ugotavljanje pogodbene volje - domneva lastninske pravice
Sklep o napotitvi na pravdo ni meritoren sklep in sodišče v njem ne opravi dokazne ocene, pač pa na podlagi navedb strank in drugega gradiva v spisu presodi, ali je treba za ugotovitev, kaj sodi v zapuščino in kdo jo deduje, ugotavljati dejstva. Če jih je treba, na podlagi zbranega porocesnega gradiva in določb materialnega prava presodi, pravica katerega udeleženca zapuščinskega postopka je manj verjetna ter tega napoti na pravdo ali drug ustrezen postopek. Določitev vlog strankam kaže materialnopravno naziranje zapuščinskega sodnika o stanju zadeve v času napotitve in pove, katera stranka bi s svojim zahtevkom uspela, če bi sodišče o njem odločalo v tistem trenutku.
Ugotavljanje pogodbene volje je dejansko, ne pravno vprašanje. Za sporno pravno vprašanje gre le, če je sporna vsebina pravne norme ali če je sporno, katero pravno normo je treba uporabiti; vsa druga vprašanja so dejanska.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - PRAVO DRUŽB - STATUSNO PRAVO
VSL00007667
ZGD-1 člen 263, 263/1, 263/2, 264, 548, 548/1, 548/2. OZ člen 131, 133.
odškodninska odgovornost nadzornega sveta - dejanski koncern - vodenje in odgovornost pri dejanskih koncernih - odgovornost članov organov odvisne družbe - skrbnost in odgovornost - splošna pravila o odškodninski odgovornosti - poročilo o odvisnosti - odvisna in obvladujoča družba - vzročna zveza - krivdna odgovornost - predpostavke civilnega delikta - protipravnost - kršitev dolžnosti članov organov vodenja ali nadzora - pravno relevantna vzročna zveza - teorija o adekvatni vzročnosti - ratio legis vzročnost
Za odškodninsko odgovornost članov nadzornega sveta odvisne družbe po določbi drugega odstavka 548. člena ZGD-1 veljajo splošne določbe o njihovi (krivdni) odškodninski odgovornosti. Zanjo morajo biti podane vse splošne predpostavke civilnega delikta. Navedeno varstveno določbo dopolnjujejo določbe o skrbnosti in odgovornosti članov vodenja in nadzora iz 263. člena ZGD-1. Za odškodninsko odgovornost po 263. členu ZGD-1 morajo biti izpolnjene predpostavke: članstvo v organu vodenja ali nadzora, kršitev s tem povezanih dolžnosti, krivda, škoda ter vzročna zveza med škodo in kršitvijo dolžnosti. Za presojo predpostavk odškodninske odgovornosti se uporabljajo tudi splošna pravila obligacijskega prava (133. člen OZ). Tudi glede vzročne zveze se uporabljajo splošna pravila, kar pomeni, da mora med kršitvijo dolžnosti in škodo obstajati vzročna zveza po načelu adekvatnosti, ki izključuje škodne posledice, ki so izven verjetnosti.
Kršitev dolžnega ravnanja iz drugega odstavka 548. člena ZGD-1 pomeni predpostavko protipravnosti, ne izključuje pa uporabe razbremenilnih razlogov po določbi drugega odstavka 263. člena ZGD-1.
Čeprav je dolžnost članov nadzornega sveta, da preverijo poročilo o odvisnosti, obligacija rezultata, pa člani nadzornega sveta tega niso storili, to še ne pomeni, da so izključeni razbremenilni razlogi po drugem odstavku 263. člena ZGD-1, pač pa pomeni zgolj, da je podana protipravnost, odprta pa ostajajo vsa vprašanja glede preostalih predpostavk odškodninske odgovornosti.
nadaljevanje izvršbe po potrjeni prisilni poravnavi - prestrukturiranje zavarovanih terjatev - utesnitev izvršbe v skladu s pogoji prisilne poravnave - izvršilna sredstva
Ker se za novo zavarovano terjatev smiselno uporabljajo določbe o navadnih terjatvah, za novo navadno terjatev pa se tudi uporabljajo pravila o navadnih terjatvah, je sodišče prve stopnje za obe terjatvi pravilno sklenilo, da se opravi izvršba z že dovoljenimi izvršilnimi sredstvi, saj zakon v ničemer ne prepoveduje oprave izvršbe s temi sredstvi, temveč predvideva opravo izvršbe skladno s pogoji prisilne poravnave, ki jih je sodišče prve stopnje v celoti upoštevalo.
ZST-1 člen 3, 15, 15/2, 15/4. ZST-1 tarifna številka 1112. ZPP člen 159, 159/1.
obseg plačila in povrnitve sodnih taks kot stroškov postopka - uspeh stranke v postopku, ki je bila oproščena plačila sodnih taks - oprostitev plačila sodne takse - sklenitev sodne poravnave - delni uspeh v pravdi - višina sodne takse
Pravdni stranki sta se v sodni poravnavi tudi dogovorili, da vsaka stranka nosi svoje stroške. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da to pomeni, da pravdni stranki nista dosegli drugačnega dogovora o pravdnih stroških in sta sledili določbi prvega odstavka 159. člena ZPP. S tem sta posredno druga drugi priznali enakovreden uspeh v pravdi. To dejstvo je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo pri odločitvi o višini takse, ki jo je tožnica dolžna plačati na podlagi četrtega odstavka 15. člena ZST-1 in toženec na podlagi drugega odstavka tega člena. Toženčeva obveznost plačila polovice sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje (1/2 od 2.322 EUR ob vrednosti spornega predmeta 150.000 EUR) ima podlago v drugem odstavku ob hkratnem upoštevanju četrtega odstavka 15. člena ZST-1. Določba drugega odstavka tega člena namreč določa, da mora takse stranke, ki je bila oproščena in je v postopku uspela, plačati njen nasprotnik. Uspeh oproščene stranke je lahko delen ali popoln, kar ob jezikovni in namenski razlagi določbe pomeni, da mora ob celotnem uspehu oproščene stranke nasprotnik plačati celo sodno takso, v primeru delnega uspeha, pa jo mora plačati delno, torej v preostanku (v obsegu kot je tožnica uspela v sporu), ki je oproščena stranka v okviru četrtega odstavka 15. člena ni bila dolžna plačati.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSM00005791
ZIZ člen 42, 52, 71, 71/1.. URS člen 35.. ZN člen 4.
odlog izvršbe na predlog dolžnika - notarski zapis kot izvršilni naslov - tožba na ugotovitev ničnosti - pogoji za odlog izvršbe - učinkovitost sodnega varstva v primeru uspeha v sporu - nenadomestljiva ali težko nadomestljiva škoda - tehtanje pravic v koliziji - ustavna pravica do zasebnosti in osebnostnih pravic
Sodišče prve stopnje je zakonske razloge za odlog izvršbe na predlog prve dolžnice razlagalo preozko, ko je zatrjevano škodo na zdravju dolžnice zaradi izgube doma in izselitve iz njene hiše (realizacije obravnavane izvršbe) opredelilo kot pravno nepriznano škodo. Stališče sodišča prve stopnje, da je vsakršna škoda, ki je posledica realizacije izvršbe, nepriznana, pretirano omejuje dolžnika, da učinkovito zavaruje svoj položaj. Togo vztrajanje na navedenem stališču pomeni, da se da praktično absolutna prednost upniku pri prisilni izpolnitvi njegove terjatve, ne da bi se opravilo tehtanje nasprotujočih si interesov upnika in dolžnika, kar je pravzaprav bistvena vsebina zakonskega besedila prvega odstavka 71. člena ZIZ. Če izhajamo iz zakonskega besedila, je odlog vedno vezan na škodo, ki je posledica realizacije izvršbe, besedilo pa sodišču zapoveduje tehtanje, ki se nanaša na intenzivnost oškodovanja upnika in dolžnika.
Presoja sodišča mora biti pri izvršbi, ki ima za posledico izgubo doma, še posebej previdna.
Če ni zagotovljena učinkovita možnost odloga izvršbe niti v primeru, ko je verjetno, da bo prišlo do prisilne izvršitve nične obveznosti, zajete v notarskem zapisu, dopuščamo, da se ob uporabi državne prisile načenja same temelje pravne ureditve.
tožba in nasprotna tožba - sodna taksa za pritožbo - odmera takse - ločeno obravnavanje tožbenih zahtevkov - ločeno obravnavanje zahtevka po nasprotni tožbi - višina sodne takse - plačilni nalog - vrednost spornega predmeta - ugovor zoper plačilni nalog
Iz prvega odstavka tar. št. 3 ZST izhaja, da se za pritožbo zoper sodbo plača dvojna taksa iz prvega odstavka tar. št. 1, slednja pa določa, da se za tožbo in nasprotno tožbo plača taksa po vrednosti zahtevka. Že jezikovna razlaga torej pokaže, da ZST zahtevka po tožbi in nasprotni tožbi obravnava ločeno, torej da se taksa za pritožbo zoper odločbo, s katero je bilo odločeno o posameznem zahtevku, plača za vsakega posebej. Če k temu dodamo še sistematično razlago (pojasnilo č) k tar. št. 2, po katerem se taksa za sodbo, s katero je odločeno o zahtevku po nasprotni tožbi, plača, kot da je sodišče nasprotno tožbo obravnavalo posebej), pritožnikovo stališče, da je treba plačati le eno sodno takso (t. j. le za pritožbo zoper sodbo o zahtevku po tožbi), očitno ne drži.
Z združitvijo dveh pravd v enotno obravnavanje (najsi bosta to dve tožbi ali pa tožba in nasprotna tožba) ne pride do zlitja tožbenih zahtevkov v enega, temveč pravdi obdržita vsaka svojo samostojnost. Vse pojasnjeno pomeni, da je potrebno plačati sodno takso posebej za pritožbo zoper sodbo o zahtevku po tožbi ter posebej za pritožbo zoper sodbo o zahtevku po nasprotni tožbi. Sodišče prve stopnje, ki je seštelo vrednosti obeh spornih predmetov in (z enim plačilnim nalogom) odmerilo enotno sodno takso za pritožbo, je zato nepravilno uporabilo materialno pravo.
rezervacija sredstev - dopustnost pritožbe - pritožbeni razlogi - ločitvena pravica - končni načrt posebne razdelitvene mase - ugovor zoper načrt razdelitve - neobrazloženost odločitve - pritožba zoper sklep o razdelitvi - razdelitev posebne razdelitvene mase
Pritožba je kljub odsotnosti predhodnega ugovora dopustna, omejen je le krog dopustnih pritožbenih razlogov. V taki pritožbi je krog pritožbenih razlogov omejen na najhujše kršitve procesnega in materialnega prava, četudi teh pritožnik ni uveljavljal v ugovoru zoper načrt prve razdelitve.
Če terjatev in ločitvena pravica upnika nista sporni, so izpolnjeni vsi pogoji za plačilo terjatve iz posebne razdelitvene mase po določbi prvega odstavka 371. člena ZFPPIPP.
pobot terjatev ob začetku stečajnega postopka - zakonski pobot - vsebina sodbenega izreka pri pobotu - zavrnitev tožbenega zahtevka - odločitev o stroških
Učinek zakonskega pobotanja je, da sta tožbena terjatev in pobotna terjatev z dnem začetka stečajnega postopka ugasnili, zato sodišče ne ugotovi obstoja obeh terjatev temveč tožbeni zahtevek zavrne, ker tožbeni zahtevek ni utemeljen.
Upravitelju sta bila nasprotna terjatev in ugovor zaradi pobota notificirana v tem postopku, pri tožbenem zahtevku je vztrajal kljub zakonskemu pobotu, zato je odločitev sodišča prve stopnje pravilna tudi v stroškovnem delu.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00005891
KZ-1 člen 47, 47/5, 87, 87/1. ZKP člen 129a,129a/6.
način izvršitve denarne kazni - izvršitev odločb - sprememba denarne kazni v kazen zapora - obročno plačilo denarne kazni - rok za plačilo denarne kazni
Obsojeni denarne kazni ni plačal, v izvršbi pa se ni dala niti prisilno izterjati, kot je to obrazloženo v točki 3 napadene sodbe. V takem položaju je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da se izvrši tako, da se določi 25 dni zapora ter svojo odločitev oprlo na odločbo prvega odstavka 87. člena KZ-1.
ZZZDR člen 51, 59, 84, 84/1, 84/2. ZPP člen 348, 348/5, 355.
skupno premoženje - vlaganje posebnega premoženja v skupno premoženje - posebno premoženje zakonca - deleži zakoncev na skupnem premoženju - realna subrogacija - podjetniško premoženje - vračanje daril med zakoncema - pritožbena obravnava
Načelo realne subrogacije velja tudi za posebno premoženje: premoženje oz. pravice, ki so bile pridobljene z zamenjavo ali z izkupičkom za prodano stvar iz posebnega premoženja enega od zakoncev, je prav tako njegovo posebno premoženje, če ni vloženo v skupno premoženje.
Ne glede na to, da je tožnik očitno in nesporno izredno premožen, ocena, da polovica nepremičnin, kupljenih za protivrednost 413.000,00 EUR, ni neobičajno ali tudi ne nesorazmerno darilo, prima facie ni pravilna.
spor majhne vrednosti - zadostna trditvena podlaga - utemeljenost zahtevka - domneva priznanja nezanikanih dejstev - obrazloženo prerekanje dejstev
Tožeča stranka je jasno in konkretno navedla plačilo katerih računov zahteva, v kakšnih zneskih ter pojasnila temelj njunega razmerja, s tem je podala vsa dejstva, ki so ključna za ugoditev tožbenemu zahtevku. Navedla je, da je tožena stranka pri tožeči stranki v aprilu in maju 2016 kupovala raznovrstni gradbeni material in da je iz priloženih dobavnic in računov razvidno, kateri material je to bil. Nadalje je tudi navedla, da je dobavnice podpisal predstavnik tožene stranke, računi pa so bili izstavljeni na podlagi podpisanih dobavnic. Takšne navedbe so bile v konkretnem primeru povsem zadostne za utemeljitev zahtevka. S tem je trditveno breme o tem, zakaj naj računov ne bi bila dolžna plačati, prenesla na toženo stranko. Nerazumna bi bila zahteva, da bi morala tožeča stranka določno navesti vsak posamezni material, ki ga je naročila tožena stranka, še posebej ob dejstvu, da je edini ugovor, ki ga je tožena stranka postavila v postopku na prvi stopnji ta, da se ne more braniti, ker ni zadostne trditvene podlage tožeče stranke.
Stranka mora, če želi preprečiti fikcijo, da dejstva priznava, obrazloženo izjaviti o tem, zakaj nasprotuje navedbam (in dokazom) nasprotne stranke in mora ob tem ponuditi tudi lastno videnje zadeve.
tatvina - čas storitve kaznivega dejanja - posredni ali indicijski dokazi
V konkretnem primeru se obdolžencu očita storitev kaznivega dejanja tatvine po določbi prvega odstavka člena 204 KZ-1, ki ga stori tisti, kdor vzame komu tujo premično stvar, da bi si jo protipravno prilastil. Iz navedenega sledi, da sam čas storitve obravnavanega kaznivega dejanja ni pravno relevantna okoliščina, ki bi se nanašala na zakonski znak tega kaznivega dejanja, temveč je čas storitve kaznivega dejanja pomemben iz drugih razlogov (zastaranje, nevarnost ponovnega sojenja za isto stvar ?), česar pa obramba v postopku pred prvostopnim sodiščem ni problematizirala. Ob ugotovitvi, da sta oškodovanka in obdolženec vrečko z denarjem skupaj spravila v rezervno gumo prtljažnika prav na pobudo obdolženca, kjer naj bi po navedbah oškodovanke in ugotovitvah prvega sodišča ostala do konca meseca novembra 2014 in da sta se obdolženec in oškodovanka sestajala pretežno na območju C., od koder sta se po tistem, ko sta skupaj skrila denar v rezervno gumo prtljažnika, nato ob srečanjih vozila na izlete pretežno z oškodovankinim vozilom, ki ga je ob takih srečanjih vedno vozil obdolženec in da si je njeno vozilo v tem času enkrat zaradi zatrjevanega gumi defekta tudi izposodil za krajši čas prav na območju C. (na parkirišču ...), je po oceni pritožbenega sodišča tak sodbeni izrek, kar zadeva kraj storitve kaznivega dejanja dovolj konkretiziran do te mere, da je kaznivo dejanje kot historični dogodek tudi ustrezno identificiran v času in prostoru, posamezne okoliščine v tej zvezi pa zadostno pojasnjene v obrazložitvi. Opis kaznivega dejanja, kot izhaja iz sodbenega izreka obrambi ne daje nobene podlage za očitek kršitve kazenskega zakona, ker iz opisa zadostno izhaja, da je obdolženec vzel tujo premično stvar in si jo protipravno prilastil v navedenem času in na opisani lokaciji tako, da je iz prtljažnika njenega vozila vzel gotovino v znesku najmanj 30.000,00 EUR. Po oceni pritožbenega sodišča ni bistvena ugotovitev o tem, ali je ta denar bil iz oškodovankinega vozila jeman postopno, kar pritožba izpostavlja ali pa z enkratnim dejanjem, po oceni pritožbenega sodišča je bistveno le, da ji je bil odtujen najkasneje do meseca novembra 2014 v znesku, ki izhaja iz sodbenega izreka. Zato je po oceni pritožbenega sodišča takšen očitek o kršitvi zakona neutemeljen. Po povedanem torej tudi po oceni pritožbenega sodišča prvostopno sodišče z gotovostjo zaključuje, da niz posrednih dokazov - indicev, ki jih je ugotovilo prvostopno sodišče v obravnavanem postopku in do katerih se je dokazno tudi opredelilo pomeni med seboj trdno in logično povezano celoto, na podlagi katere je mogoče z gotovostjo sklepati, da je v obravnavanem primeru obdolženec tisti, ki je storil očitano kaznivo dejanje, torej, da je iz oškodovankinega prtljažnika na podlagi predhodno ugotovljenega poudarjenega zaupanja oškodovanke v obdolženca, ta denar tudi vzel na način in v času, kot izhaja iz izpodbijane sodbe.
izločitev dokazov - priznanje krivde - sporazum o priznanju krivde
Čeprav je sodišče sprejelo odločitev o preklicu poprejšnjega priznanja krivde, pa ekskluzijska sankcija iz petega odstavka 450a. člena ZKP ne velja za izločanje listin iz kazenskega spisa, ki dokazujejo predhodno in kasneje preklicano priznanje krivde.
razpolaganje s stvarjo - lastninska pravica - samovoljnost
Obdolženec kot lastninski upravičenec je bil upravičen prevzeti dejansko oblast oziroma posest nad poslovnim prostorom, vendar bi moral to storiti po pravni poti, ne pa, da je poslovni prostor izpraznil in zasebni tožilki onemogočil uporabo le-tega.
SPZ člen 10.. ZRPPN člen 1, 2, 16, 20, 23, 23/1, 50, 51.
odločba o razlastitvi - sporazum o odškodnini - dobrovernost kupca - načelo zaupanja v zemljiško knjigo - originarna pridobitev lastninske pravice na nepremičnini - deklaratoren vpis v zemljiško knjigo
Predmetna pogodba, ki nadomešča sodno odločbo, ima konstitutiven učinek, zato za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini ni potreben vpis v zemljiško knjigo.
To pa pomeni, da je M. d.d. odsvojil nepremičnino toženi stranki oziroma pravnemu predniku tožene stranke, ki je na podlagi podatkov v zemljiški knjigi mislil, da je M. d.d. pravi lastnik sporne nepremičnine. Tožena stranka oziroma njen pravni prednik pa je kot dobroveren kupec sporne nepremičnine varovan na podlagi zaupanja v zemljiško knjigo in je tako na sporni nepremičnini pridobil lastninsko pravico ne glede na dejstvo, da je pred tem na navedeni nepremičnini na že naveden originaren način pridobila lastninsko pravico tožeča stranka.
stroški postopka - umik tožbe - povrnitev pravdnih stroškov pri umiku tožbe - izpolnitev tožbenega zahtevka - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih - kršitev pravice do izjave - relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - prekinitev pravdnega postopka - nadaljevanje prekinjenega pravdnega postopka - odločba, izdana med prekinitvijo postopka - izdaja sklepa o nadaljevanju postopka - priznana terjatev v stečajnem postopku
Izpodbijani sklep je obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz obrazložitve namreč ne izhaja, kaj naj bi sploh bila vtoževana terjatev, zato ni mogoče preizkusiti, ali je v konkretnem primeru res prišlo do umika tožbe, ker bi bil zahtevek tožeče stranke izpolnjen (kar je pravno odločilno glede na besedilo 158. člena ZPP).