Toženec je bil po odločbi z dne 1. 3. 2013 upravičen do prejemanja denarnega nadomestila med brezposelnostjo za čas od 1. 2. 2013 do 30. 4. 2013. Kasneje je tožeča stranka ugotovila, da toženec ob prijavi v evidenco brezposelnih ni izpolnjeval pogojev za vpis v evidenco, zato je obnovila postopek o priznanju pravice do denarnega nadomestila. Z odločbo z dne 20. 5. 2013 je odpravila prej citirano odločbo o priznanju pravice do denarnega nadomestila. Navedena odločba je postala dokončna in pravnomočna. S tem je odpadla pravna podlaga za že izplačani znesek denarnega nadomestila v višini 1.433,97 EUR. Z odpadom pravne podlage je izpolnjen dejanski stan iz 1. alineje prvega odstavka 140. člena ZUTD, ki ureja možnost direktnega zahtevka za vračilo izplačanih denarnih nadomestil.
ZJU člen 33, 154.. ZDR-1 člen 34, 109, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.. KZ-1 člen 211, 211/1, 211/6.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - elementi kaznivega dejanja - kaznivo dejanje goljufije
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik storil prvo izmed štirih v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitanih kršitev, ki je sama po sebi zadosten razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Gre za kršitev, ki je povezana z ravnanji tožnika po tem, ko je bil dne 20. 9. 2013, v času njegove odsotnosti zaradi letnega dopusta z njegovim vozilom storjen prekršek. Tožnik je z aktivnostmi, ki jih je začel dne 15. 10. 2013, ko je prejel plačilni nalog za plačilo globe zaradi tega prekrška, dosegel pri toženi stranki stornacijo dopusta za ta dan in se tako izognil odgovornosti za ta cestnoprometni prekršek, s tem dejanjem pa je tožnik izpolnil tudi znake kaznivega dejanja goljufije po 1. in 6. odstavku 211. člena KZ-1 in kršil tudi navodila delodajalca, kar je kršitev 34. člena ZDR-1.
ZPP člen 258, 258/2.. ZDR-1 člen 85, 85/1, 172, 172/1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga - zaslišanje stranke - vabilo na narok z vabilom za zaslišanje - pisno opozorilo
Sodišče prve stopnje je odločalo na prvem naroku za glavno obravnavo in pri tem navedlo, da tožnika ni zaslišalo, ker se naroka ni udeležil in svoje odsotnosti tudi ni opravičil, čeprav je bil na narok vabljen preko svoje pooblaščenke, pri čemer ostalih dokazov ni izvajalo, ker je ocenilo, da niso potrebni za odločitev v predmetni zadevi. Pritožbeno sodišče navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje tožnika osebno vabiti na zaslišanje in ne preko pooblaščene odvetnice, pri čemer pritožbeno sodišče izrecno navaja, da 258. člen ZPP v drugem odstavku določa, da se zasliši samo ena stranka, če druga stranka noče izpovedati, ali če se ne odzove pisnemu vabilu, česar pa v obravnavani zadevi ni bilo. Sodišče prve stopnje pa bi moralo tožnika opozoriti v osebnem vabilu tudi na posledice njegovega morebitnega neupravičenega izostanka. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče tožnika osebno vabiti in ga tudi zaslišati, saj je tožnik že v tožbi predlagal svoje zaslišanje ali ravnati skladno z določili 258. člena ZPP.
Glede na to, da ZDR-1 ne določa posebne tožbe za izpodbijanje pisnega opozorila, mora sodišče prve stopnje v sodnem postopku, preden odloča o zakonitosti podane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, odločiti tudi o tem, ali je bilo pisno opozorilo pred odpovedjo delavcu zakonito podano, in v primeru, če ni bilo, mora sodišče odločiti tudi o nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.
ZPP člen 181., 181/1., 181/2.. ZFPPIPP člen 305., 308., 308/2., 308/2-2.
tožba na ugotovitev neobstoja ločitvene pravice - dopustnost ugotovitvene tožbe - ugotovitvena tožba - pravni interes (pravna korist) za tožbo - napotitev na pravdo zaradi ugotovitve neobstoja ločitvene pravice - stečajni postopek
Ugotovitvena tožba, na katero je tožnik napoten iz stečajnega postopka, ima svoj temelj v posebnem predpisu in tožniku druge pravne koristi ni treba izkazati, sodišču pa ne ugotavljati, za dopustnost take tožbe zadošča že sklep o napotitvi.
ZIZ člen 72, 72/2, 72/4. ZST-1 člen 5, 5/1, 5/1-1. ZST-1 tarifna številka 4.0.1.
odlog izvršbe na premičnine - izvršitelj - nastanek taksne obveznosti za sklep o odlogu izvršbe
Taksna obveznost za postopek o predlogu za odlog izvršbe nastane le v primeru, ko upnik predlaga odlog pri sodišču. Postopek z upnikovim predlogom za odlog izvršbe na premičnine je v celoti prepuščen izvršitelju. Izvršitelj v primeru, ko upnik predlogu za odlog soglasja dolžnika ne priloži, nadaljuje z opravljanjem izvršilnih dejanj, o čemer upnika le obvesti. Zato sodišče prve stopnje ni imelo podlage za pozivanje izvršitelja, da predloži upnikov predlog za odlog izvršbe z rubežem dolžnikovih premičnin, podan brez soglasja dolžnika, in posledično za odločitev. Za upnika glede na navedeno ni nastala taksna obveznost ob vložitvi predloga za odlog izvršbe pri izvršitelju, na kar ne vpliva, da je sodišče prve stopnje o predlogu za odlog izvršbe v konkretni zadevi odločilo.
izbris blagovne znamke - slaba vera - sklepčnost tožbe - aktivna legitimacija - neregistriran znak - tožba na izbris znamke iz registra - uveljavljanje pravic
Sodišče prve stopnje je zavzelo zmotno stališče, da lahko tožbo po 119. členu ZIL-1 vloži le imetnik enake ali zamenljivo podobne prej registrirane znamke. Za takšno sklepanje v besedilu 119. člena ZIL-1 ni podlage. V primeru, da je znamka postala običajno ime za blago in storitve, za katere je registrirana ali imetnik z njeno uporabo zavaja javnost, upravičenosti do vložitve tožbe za izbris znamke ni mogoče povezovati z obstojem prejšnje znamke. Navedeni razlogi so vsebinsko smiselno enaki absolutnim razlogom za zavrnitev registracije znamke po točki e) in h) 43. člena ZIL-1, ki so lahko razlog za vložitev tožbe za ugotovitev ničnosti znamke. Tako tožbo pa lahko vloži vsaka zainteresirana oseba. Na podlagi argumenta sklepanja po podobnosti (argumentum a simili ad simile), je tudi tožbo za izbris znamke iz registra in prepoved uporabe znaka po 119. členu ZIL-1 iz omenjenih razlogov upravičena vložiti vsaka zainteresirana oseba.
V primeru registracije znamke v slabi veri, je treba upoštevati, da ZIL-1 med druge pravice industrijske lastnine, ki so relativni razlog za zavrnitev registracije znamke ne uvršča znakov, ki uživajo varstvo prek sistema nelojalne konkurence. Imetnik neregistrirane znamke ali drugega znaka, ki se uporablja v trgovini in se je uporabljal že pred datumom vložitve prijave za registracijo znamke ali pred dnevom zahtevane prednostne pravice, imetniku kasneje registrirane znamke ne more preprečiti registracije kasnejše znamke, razen v primeru notorne znamke iz člena 6. bis Pariške konvencije. Glede na navedeno je treba imetnikom neregistriranih znakov dopustiti varstvo njihovih pravic v primeru, ko pride do registracije znamke v slabi veri.
Izbris znamke iz razloga registracije znamke v slabi veri je torej upravičena zahtevati vsaka oseba, ki uporablja (oziroma je uporabljala) enak ali podoben znak za enako ali podobno blago ali storitve. Z zahtevkom pa bo uspela, če bo dokazala, da je prijavitelj znamko prijavil v slabi veri.
Zaradi zmotnega materialno pravnega stališča, da lahko tožbo za izbris znamke po 119. členu ZIL-1 vloži le imetnik registrirane znamke oziroma ena od oseb iz 120.a člena ZIL-1, je zmoten tudi zaključek sodišča prve stopnje o neobstoju aktivne legitimacije tožeče stranke za tožbo. Ta člen, ki je uvrščen v 2. oddelek devetega poglavja ZIL-1 z naslovom "Uveljavljanje pravic", določa osebe, ki lahko uveljavljajo pravice do sodnega varstva na podlagi izključnih pravic, ki pripadajo imetniku pravic v primeru kršitve pravic (členi 121. do 124.c ZIL-1).
Pritožnica ima prav, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do predloga za alternativno prestajanje zaporne kazni, vendar nima prav, da je s tem zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj, kot izhaja iz tretjega odstavka 359. člena ZKP, odločitev o takem predlogu ni obligatorna. Le v primeru, ko ima obsodilna sodba tako odločbo, se jo lahko s pritožbo izpodbija (prvi odstavek 374. člena ZKP). Če odločitev o načinu izvršitve kazni zapora ni vključena v izrek obsodilne sodbe, sodišče o predlogu odloči s posebnim sklepom (dvanajsti odstavek 86. člena KZ-1) in po postopku kot je določen v 129.a členu ZKP.
ZDR-1 člen 33, 34, 37, 85, 85/1, 89, 89/1, 89/1-3.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog
Tožnik je storil v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitane kršitve in sicer, da spornega dne ni prevzel službenega vozila, da toženi stranki ni predložil ustreznega seznama aktivnih strank skupaj s kontakti teh strank in tudi ne poročila o vseh novih vstavitvah piv v gostinskih lokalih na njegovem območju. S tem je kršil delovne obveznosti po določbah 33., 34. in 37. člena ZDR-1 in pogodbo o zaposlitvi, po kateri se s podpisom pogodbe o zaposlitvi zavezuje, da bo delo, za opravljanje katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, opravljal vestno in strokovno, na način, ki je v dobrobit delodajalcu in zaposlenim ter s primerno skrbnostjo, vestno, pošteno, odgovorno in učinkovito.
predmet dedovanja - dedna pravica - višina dednega deleža - nujni delež - prikrajšanje nujnega dednega deleža - obračunska vrednost zapuščine - vračunanje daril - vračunanje daril v dedni delež - vračanje daril v zapuščino - zmanjšanje oporočnih razpolaganj - stroški za pogreb
Pri ugotavljanju obračunske vrednosti zapuščine za izračun nujnega dednega deleža se v skladu z določbo četrtega odstavka 28. člena ZD upoštevajo darila, ki so bila dana dedičem in concreto in ne dedičem in abstracto.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO DRUŽB
VSL00005653
OZ člen 435, 435/1. ZGD-1 člen 263, 263/4. ZPP člen 7, 7/1, 212, 337.
oddelitev družbe - prevzemna družba - prenosna družba - univerzalno pravno nasledstvo družbe - delitveni načrt - prodajna pogodba - pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu - dokazna ocena - nedopustna pritožbena novota
Niso utemeljene pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni pravilno razumelo izpisa odprtih postavk z dne 12. 5. 2015. V navedenem izpisu je kot poslovni partner tožeče stranke sicer delno naveden pravni prednik tožeče stranke (I., d.o.o.), delno pa skrajšana firma tožeče stranke, ki je bila prej skrajšana firma njenega pravnega prednika. Vendar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je izpis, ki ga je izdelal toženec sam, naslovil prav na tožnika, z vsemi vtoževanimi računi se je strinjal, razen z enim, kar pa je v nadaljevanju izpiska tudi pojasnjeno. Glede na to ne more biti dvoma, da je bil toženec v pravno poslovnem razmerju prav s tožnikom. Logično je tudi pojasnilo tožeče stranke, da je prvi vtoževani račun glasil na I., d.o.o., zgolj zato, ker nova družba še ni bila vpisana v imenik zavezancev za DDV.
Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo pravilo o dokaznem bremenu (prvi odstavek 7. člena in 212. člen ZPP). Na podlagi navedb tožeče stranke in ocene izvedenih dokazov, podatkov sodnega registra, delitvenega načrta, izpiska odprtih podstavk, izpovedbe priče F. S. in drugih listin v spisu (računi, dobavnice, prevzemna potrdila) je sodišče prve stopnje izključilo razumni dvom glede odločilnih dejstev, da je tožeča stranka na podlagi naročila tožene stranke slednji dobavila blago, zato zanj utemeljeno terja plačilo kupnine.
zaupanje mladoletnih otrok v varstvo in vzgojo - predlog za dodelitev otroka, določitev preživnine ter stikov - preživnina otroka - otrokovi stiki - izvedensko mnenje - korist mladoletnega otroka
Ločenost sester seveda ni idealna rešitev. Je pa sodišče v skladu s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice izhajalo iz načela, da je treba presojati ne le kaj je v največjo korist obeh otrok, temveč kaj je največja korist vsakega otroka posebej. Z namenom, da bosta sestri, kljub dodelitvi ene drugemu od staršev medsebojno povezani, je prvo sodišče stike določilo tako, da bosta deklici skupaj vsak vikend, poleg tega pa bosta skupaj tudi ob ponedeljkih popoldne, ko se bosta udeležili tečaja jahanja, ter ob torkih in sredah.
stroški postopka - zahteva za povračilo - pravočasnost zahteve - stroški nepravdnega postopka - skupni stroški postopka
V nepravdnem postopku se glede uveljavljanja stroškovnega zahtevka smiselno uporablja 163. člen ZPP, saj ZNP vsebuje le materialnopravna določila o stroških. Ob smiselni uporabi določb ZPP zato tudi nepravdno sodišče odloči o povrnitvi stroškov le na podlagi določno opredeljene in pravočasne zahteve posameznega udeleženca.
URS člen 2, 23. ZPP člen 7, 212. ZIZ člen 3, 15, 34, 34/1, 34/2, 34/3, 34/4, 53, 53/2, 71, 71/2, 169, 178.
nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom - izvršba na nepremičnine - predlog dolžnika, naj sodišče dovoli izvršbo na druga sredstva ali na drugo nepremičnino - dolžnikov ugovor - test sorazmernosti - višina terjatve - trditveno in dokazno breme - določitev vrednosti nepremičnine - splošno znano dejstvo
ZIZ v določbi 34. člena ne predpisuje, da bi bil upnik pri izbiri sredstev in predmetov izvršbe omejen glede na višino terjatve, ki jo izterjuje, zakon pa tudi nikjer ne določa spodnje meje terjatve, za izterjavo katere bi bilo dopustno dovoliti nadaljevanje izvršbe na novo sredstvo oziroma predmet izvršbe. Enako zakon nikjer ne predvideva, da bi bilo dopustno dovoliti izvršbo na dolžnikovo nepremičnino šele po tem, ko izterjava terjatve z drugimi sredstvi izvršbe ne bi bila mogoča.
Iz 3. člena ZIZ izhaja, da se izvršba za poplačilo denarne terjatve in zavarovanje takšne terjatve dovoli in opravi v obsegu, ki je potreben za njeno poplačilo oziroma zavarovanje. Že sama gramatikalna razlaga navedenega člena pomeni, da zakon daje podlago sodišču, da za poplačilo upnikove denarne terjatve dovoli in opravi izvršbo, pri tem pa je omejeno le na obseg, ki je potreben za njeno poplačilo oziroma zavarovanje. To z drugimi besedami pomeni, da ni ovir, da sodišče izvršbo v primeru, ko upnikova terjatev še ni poplačana v celoti, ne bi dovolilo, nasprotno, 3. člen ZIZ daje sodišču podlago, da takšno izvršbo dovoli in jo v nadaljevanju postopka opravi. Pri sami opravi izvršbe pa je upnik lahko poplačan le v obsegu, kolikor pravnomočno znaša njegova neplačana terjatev, morebitni preostanek pa se vrne dolžniku.
Varstvo dolžnika v izvršilnem postopku je tako varovano z določbami drugega in četrtega odstavka 34. člena ZIZ ter 169. člena ZIZ, kateri dolžniku omogočajo vložitev pravnega sredstva, s katerimi lahko predlaga omejitev izvršbe na drugo nepremičnino oziroma na drugo sredstvo ali predmet izvršbe, na katerega je dovoljena izvršba.
Trditveno in dokazno breme o obstoju okoliščin, ki opravičujejo omejitev izvršbe, je v celoti na stranki, ki takšen predlog poda, torej na dolžniku.
Vrednost nepremičnine ni splošno znano dejstvo. Vrednost posamezne nepremičnine je odvisna od več dejavnikov: velikosti nepremičnine, lege nepremičnine, vzdrževanosti nepremičnine, njene starosti, morebitnih bremen in podobno. Sodišče znanja o vrednosti posamezne nepremičnine nima, zato že ZIZ v 178. členu določa, da se vrednost nepremičnine v izvršilnem postopku ugotovi na podlagi cenitve sodnih cenilcev po tržni ceni na dan cenitve.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00005609
ZKP člen 375, 375/2, 502a, 502a/5, 502a/8, 502č, 502d. ZS člen 83, 83/2, 83/2-2.
tek rokov - sodne počitnice - nujna zadeva - začasno zavarovanje - pravočasnost - zavrženje ugovora - prepozen ugovor
Če je bilo začasno zavarovanje odrejeno, kazenski postopek šteje za prednostnega. Prepozno vložen ugovor zoper sklep o začasnem zavarovanju je zavržen kot prepozen, ker procesni roki v prednostnih zadevah tečejo tudi v času sodnih počitnic.
ZST-1 člen 3, 15, 15/2, 15/4. ZST-1 tarifna številka 1112. ZPP člen 159, 159/1.
obseg plačila in povrnitve sodnih taks kot stroškov postopka - uspeh stranke v postopku, ki je bila oproščena plačila sodnih taks - oprostitev plačila sodne takse - sklenitev sodne poravnave - delni uspeh v pravdi - višina sodne takse
Pravdni stranki sta se v sodni poravnavi tudi dogovorili, da vsaka stranka nosi svoje stroške. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da to pomeni, da pravdni stranki nista dosegli drugačnega dogovora o pravdnih stroških in sta sledili določbi prvega odstavka 159. člena ZPP. S tem sta posredno druga drugi priznali enakovreden uspeh v pravdi. To dejstvo je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo pri odločitvi o višini takse, ki jo je tožnica dolžna plačati na podlagi četrtega odstavka 15. člena ZST-1 in toženec na podlagi drugega odstavka tega člena. Toženčeva obveznost plačila polovice sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje (1/2 od 2.322 EUR ob vrednosti spornega predmeta 150.000 EUR) ima podlago v drugem odstavku ob hkratnem upoštevanju četrtega odstavka 15. člena ZST-1. Določba drugega odstavka tega člena namreč določa, da mora takse stranke, ki je bila oproščena in je v postopku uspela, plačati njen nasprotnik. Uspeh oproščene stranke je lahko delen ali popoln, kar ob jezikovni in namenski razlagi določbe pomeni, da mora ob celotnem uspehu oproščene stranke nasprotnik plačati celo sodno takso, v primeru delnega uspeha, pa jo mora plačati delno, torej v preostanku (v obsegu kot je tožnica uspela v sporu), ki je oproščena stranka v okviru četrtega odstavka 15. člena ni bila dolžna plačati.
Znesek tožnikovega dohodka presega dvakratnik osnovnega minimalnega dohodka, določenega z zakonom, in tako tožnik ne izpolnjuje pogojev za pridobitev denarne socialne pomoči, zato skladno z 11. členom ZST-1 ni upravičen do oprostitve plačila sodne takse v celoti. Tožnik pa je upravičen do delne oprostitve plačila sodne takse. Sredstva, s katerimi se preživlja, se ne bodo občutno zmanjšala, če bo tožnik plačal preostanek takse v višini 2.400 EUR, v 24 zaporednih mesečnih obrokih po 100 EUR. Upoštevajoč tožnikov znesek mesečnih dohodkov bo tožniku tudi ob odštetju mesečnega obroka ostal dvakratnik minimalnega dohodka, ki je po zakonu predviden za osnovno preživljanje stranke.
pisna oporoka pred pričama - neveljavna oporoka - razveljavitev oporoke - oporočna sposobnost - pristnost podpisa - vprašanje pristnosti podpisa priče na oporoki - dokazovanje z izvedencem - založitev predujma za izvedenca - dvom v pravilnost izvedenskega mnenja
Tožnica izpodbija oporoko s trditvijo, da zapustnik v času, ko naj bi oporoka nastala, zaradi bolezni ni bil več sposoben komunicirati in se podpisati. Na vprašanje, kakšno je bilo takratno in telesno duševno stanje zapustnika, bi zanesljivo lahko odgovoril le izvedenec medicinske stroke, vendar tožnica zahtevanega predujma ni založila. Sodišče prve stopnje je zato upravičeno opustilo izvedbo tega dokaza, upoštevaje tretji odstavek 153. člena ZPP. Tožnica torej ni dokazala, da zapustnik v času, iz katerega izvira sporna oporoka, ni bil sposoben izjaviti svoje poslednje volje.
ZD člen 132, 210, 210/2, 210/2-1, 212, 213. SPZ člen 11.
spor o obsegu zapuščine - sporno dejansko vprašanje - sporno pravno vprašanje - napotitev dediča na pravdo - napotitveni sklep zapuščinskega sodišča - manj verjetna pravica - ugotavljanje pogodbene volje - domneva lastninske pravice
Sklep o napotitvi na pravdo ni meritoren sklep in sodišče v njem ne opravi dokazne ocene, pač pa na podlagi navedb strank in drugega gradiva v spisu presodi, ali je treba za ugotovitev, kaj sodi v zapuščino in kdo jo deduje, ugotavljati dejstva. Če jih je treba, na podlagi zbranega porocesnega gradiva in določb materialnega prava presodi, pravica katerega udeleženca zapuščinskega postopka je manj verjetna ter tega napoti na pravdo ali drug ustrezen postopek. Določitev vlog strankam kaže materialnopravno naziranje zapuščinskega sodnika o stanju zadeve v času napotitve in pove, katera stranka bi s svojim zahtevkom uspela, če bi sodišče o njem odločalo v tistem trenutku.
Ugotavljanje pogodbene volje je dejansko, ne pravno vprašanje. Za sporno pravno vprašanje gre le, če je sporna vsebina pravne norme ali če je sporno, katero pravno normo je treba uporabiti; vsa druga vprašanja so dejanska.
Vožnja z vozilom, ki ni v skladu s predpisi, se skladno s Splošnimi pogoji šteje za vožnjo z vozilom, ki ni tehnično brezhibno. Zato zavarovalnica od toženca kot odgovorne osebe (drugi odstavek 7. člena ZOZP) utemeljeno uveljavlja regresno pravico (6. točka tretjega odstavka 7. člena ZOZP).
Toženec bi moral, da bi lahko uspel z ugovorom soodgovornosti oškodovancev, najmanj s stopnjo nadpolovične verjetnosti dokazati, da bi bile njune poškodbe, če ne bi izskočila iz vozila, blažje oziroma jih ne bi bilo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00005761
OZ člen 168, 168/2, 169. ZPP člen 243.
premoženjska škoda - pravica do popolne odškodnine - višina škode - totalna škoda - zavarovalna pogodba - splošni pogoji zavarovanja - splošni pogoji za zavarovanje avtomobilskega kaska
Tožnik, kot oškodovanec ima v skladu z 169. členom OZ pravico do popolne odškodnine. To pomeni, da tožnik zaradi nastale škode ne sme biti prikrajšan, hkrati pa se ne sme z odškodnino obogatiti. Premoženjski položaj mora postati tak, kakršen je bil pred škodnim dogodkom, zato odškodnina za stroške popravila poškodovanega vozila ne sme preseči vrednosti vozila v času popravila. Oškodovanec ni upravičen do povrnitve stroškov nerentabilnega popravila, ampak mu pripada odškodnina v znesku, ki ustreza vrednosti istovrstnega vozila, zmanjšani za vrednost rešenih delov, upoštevaje cenovna razmerja v času sojenja (drugi odstavek 168. člena OZ) in stanje oškodovančevega vozila v času pred nezgodo oziroma nastankom škode. To ni le praksa zavarovalnic ob likvidaciji škode, temu načelu sledi tudi ustaljena sodna praksa.