izbris blagovne znamke - slaba vera - sklepčnost tožbe - aktivna legitimacija - neregistriran znak - tožba na izbris znamke iz registra - uveljavljanje pravic
Sodišče prve stopnje je zavzelo zmotno stališče, da lahko tožbo po 119. členu ZIL-1 vloži le imetnik enake ali zamenljivo podobne prej registrirane znamke. Za takšno sklepanje v besedilu 119. člena ZIL-1 ni podlage. V primeru, da je znamka postala običajno ime za blago in storitve, za katere je registrirana ali imetnik z njeno uporabo zavaja javnost, upravičenosti do vložitve tožbe za izbris znamke ni mogoče povezovati z obstojem prejšnje znamke. Navedeni razlogi so vsebinsko smiselno enaki absolutnim razlogom za zavrnitev registracije znamke po točki e) in h) 43. člena ZIL-1, ki so lahko razlog za vložitev tožbe za ugotovitev ničnosti znamke. Tako tožbo pa lahko vloži vsaka zainteresirana oseba. Na podlagi argumenta sklepanja po podobnosti (argumentum a simili ad simile), je tudi tožbo za izbris znamke iz registra in prepoved uporabe znaka po 119. členu ZIL-1 iz omenjenih razlogov upravičena vložiti vsaka zainteresirana oseba.
V primeru registracije znamke v slabi veri, je treba upoštevati, da ZIL-1 med druge pravice industrijske lastnine, ki so relativni razlog za zavrnitev registracije znamke ne uvršča znakov, ki uživajo varstvo prek sistema nelojalne konkurence. Imetnik neregistrirane znamke ali drugega znaka, ki se uporablja v trgovini in se je uporabljal že pred datumom vložitve prijave za registracijo znamke ali pred dnevom zahtevane prednostne pravice, imetniku kasneje registrirane znamke ne more preprečiti registracije kasnejše znamke, razen v primeru notorne znamke iz člena 6. bis Pariške konvencije. Glede na navedeno je treba imetnikom neregistriranih znakov dopustiti varstvo njihovih pravic v primeru, ko pride do registracije znamke v slabi veri.
Izbris znamke iz razloga registracije znamke v slabi veri je torej upravičena zahtevati vsaka oseba, ki uporablja (oziroma je uporabljala) enak ali podoben znak za enako ali podobno blago ali storitve. Z zahtevkom pa bo uspela, če bo dokazala, da je prijavitelj znamko prijavil v slabi veri.
Zaradi zmotnega materialno pravnega stališča, da lahko tožbo za izbris znamke po 119. členu ZIL-1 vloži le imetnik registrirane znamke oziroma ena od oseb iz 120.a člena ZIL-1, je zmoten tudi zaključek sodišča prve stopnje o neobstoju aktivne legitimacije tožeče stranke za tožbo. Ta člen, ki je uvrščen v 2. oddelek devetega poglavja ZIL-1 z naslovom "Uveljavljanje pravic", določa osebe, ki lahko uveljavljajo pravice do sodnega varstva na podlagi izključnih pravic, ki pripadajo imetniku pravic v primeru kršitve pravic (členi 121. do 124.c ZIL-1).
Pritožnica ima prav, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do predloga za alternativno prestajanje zaporne kazni, vendar nima prav, da je s tem zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj, kot izhaja iz tretjega odstavka 359. člena ZKP, odločitev o takem predlogu ni obligatorna. Le v primeru, ko ima obsodilna sodba tako odločbo, se jo lahko s pritožbo izpodbija (prvi odstavek 374. člena ZKP). Če odločitev o načinu izvršitve kazni zapora ni vključena v izrek obsodilne sodbe, sodišče o predlogu odloči s posebnim sklepom (dvanajsti odstavek 86. člena KZ-1) in po postopku kot je določen v 129.a členu ZKP.
Zavrnitev dokaznega predloga, da se pridobi (neodvisno in nepristransko) sodno izvedensko mnenje v okoliščinah konkretnega primera, ko je bistvo spora prav v tem, ali je pri tožniku za leto 1977 bila upoštevana pravilna pokojninska osnova, predstavlja kršitev načela kontradiktornosti iz 22. člena Ustave RS, ki pomeni kršitev pravice do obravnave iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
ZDR-1 člen 33, 34, 37, 85, 85/1, 89, 89/1, 89/1-3.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog
Tožnik je storil v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitane kršitve in sicer, da spornega dne ni prevzel službenega vozila, da toženi stranki ni predložil ustreznega seznama aktivnih strank skupaj s kontakti teh strank in tudi ne poročila o vseh novih vstavitvah piv v gostinskih lokalih na njegovem območju. S tem je kršil delovne obveznosti po določbah 33., 34. in 37. člena ZDR-1 in pogodbo o zaposlitvi, po kateri se s podpisom pogodbe o zaposlitvi zavezuje, da bo delo, za opravljanje katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, opravljal vestno in strokovno, na način, ki je v dobrobit delodajalcu in zaposlenim ter s primerno skrbnostjo, vestno, pošteno, odgovorno in učinkovito.
Kot pravilno izpostavlja pritožnik, sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da je obtoženec obravnavano kaznivo dejanje storil zato, da bi si pridobil kako gmotno korist oziroma ugodnost, zato ima prav, da mu je sodišče prve stopnje nepravilno izreklo tudi stransko denarno kazen na podlagi drugega odstavka 45. člena KZ-1. Da je stališče pritožnika, kateremu pritrjuje tudi pritožbeno sodišče, pravilno, kažejo tudi primerjalne določbe, ki se nanašajo na izrek denarne kazni storilcem za kazniva dejanja storjena iz koristoljubnosti drugih držav v Evropski uniji. Kot že zgoraj navedeno KZ-1 nima definicije koristoljubnosti, nasprotno pa ima na primer tako definicijo nemški kazenski zakon (Strafgesetzbuch, ki v 41. členu (paragrafu) ureja enak institut (izrek denarne kazni za kaznivo dejanje storjeno iz koristoljubnosti) z razliko, da je povsem jasno, da koristoljubni nagib oziroma motiv pomeni, da ima storilec motiv oziroma nagib obogatiti se oziroma poskusiti se obogatiti. Navedena določba namreč določa, da če je to primerno glede na storilčeve osebne in premoženjske razmere, se lahko na podlagi tega paragrafa poleg prostostne kazni izreče tudi denarna kazen, ki za kaznivo dejanje sicer ni predpisana oziroma je predpisana alternativno s prostostno kaznijo, če se je storilec z dejanjem obogatil oziroma poskusil obogatiti oziroma se s kaznivim dejanjem okoristi oziroma poskusi okoristiti (v premoženjskem smislu). Tudi po našem KZ-1 je izrek denarne kazni kot stranske kazni na podlagi drugega odstavka 45. člena izjema od pravila, da se storilcu kaznivega dejanja izreče kazen, ki je predpisana za storjeno kaznivo dejanje (prvi odstavek 45. člena KZ-1, zato pritožbeno sodišče ocenjuje, da ni dopustno pojma koristoljubnosti tolmačiti širše ter v škodo obtožencu. Tolmačenje v škodo je torej tolmačenje, da je koristoljubnost podana tudi tedaj, kadar storilec izvrši kaznivo dejanje zato, da bi komu drugemu pridobil (premoženjsko) korist.
Pritožba utemeljeno opozarja, da iz izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje ne izhaja, kako je sodišče v razmerju do ugotovitve, da odsotnosti tožnika v času od 1. 3. do 9. 3. 2016 ni mogoče šteti in evidentirati kot koriščenje letnega dopusta, presojalo sklep načelnika Upravne enote A. z dne 1. 6. 2016 in sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 20. 7. 2016, saj sta bila prav ta dva sklepa razlog za vložitev tožbe. Iz tožbenega zahtevka je razvidno, da je tožnik oba navedena sklepa izrecno izpodbijal in predlagal njuno odpravo (pravilno: razveljavitev), sodišče prve stopnje pa je takšen tožbeni zahtevek zavrnilo. Vendar iz obrazložitve sodbe ni razvidno, iz katerih razlogov je bila sprejeta takšna odločitev. V sodbi se sodišče do izpodbijanih sklepov sploh ni opredelilo. Zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti.
Čeprav je toženka s sklepom z dne 29. 2. 2016 nezakonito tožniku odredila izrabo dopusta v spornem terminu, ostaja nesporno dejstvo, da je tožnik v tem terminu dopust dejansko nastopil in ga v trajanju 7 dni tudi izkoristil. Res pa je, da je bil ta dopust izkoriščen v nasprotju s 162. in 163. členom ZDR-1. O tem je pravilno in ustrezno obrazložila Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja v svojem sklepu z dne 20. 4. 2016, ko je ugodila tožnikovi pritožbi in sklep prvostopnega organa z dne 29. 2. 2016 odpravila. Tako je komisija navedla, da se na podlagi prvega odstavka 163. člena ZDR-1 letni dopust izrablja upoštevaje potrebe delovnega procesa ter možnosti za počitek in rekreacijo delavca ter upoštevaje njegove družinske obveznosti. O načinu izrabe letnega dopusta sicer odloča delodajalec, vendar je pri tem omejen z okoliščinami iz prvega odstavka 163. člena ZDR-1. Brez upoštevanja delavčevih možnosti za počitek in rekreacijo ter njegovih družinskih obveznosti delodajalec ne more enostransko odrejati delavcu koriščenja dopusta. To bi bilo izjemoma možno le zaradi utemeljenih potreb delovnega procesa. Ker se toženka v konkretnem primeru teh pravil ni držala in je tožnik dopust moral izrabiti v nasprotju s temi pravili, je toženka kot delodajalec tožniku odškodninsko odgovorna za škodo, ki mu jo je povzročila s kršenjem pravic iz delovnega razmerja.
Pravilno je ravnanje tožene stranke, ko je zahtevo tožnice po priznanju vdovske (ali sorazmernega dela vdovske) pokojnine zavrglo, ker je bilo o zahtevku že pravnomočno odločeno.
ZDR člen 9, 110, 111, 111/1, 111/1-1, 111/1-2.. KZ-1 člen 240, 240/1.. ZDR-1 člen 118, 118/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - elementi kaznivega dejanja - kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - sodna razveza - denarno povračilo
Na podlagi takšne opredelitve kršitve v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ko tožena stranka ni navedla, da bi imel tožnik namen sebi ali komu drugemu pridobiti protipravno premoženjsko korist (trdil je celo, da so ga občani prosili, da se cesta sanira zaradi odtekanja in zadrževanja vode po padavinah, kar je bila posledica predhodnih nepravilno izvedenih del), je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožena stranka v sodnem postopku ne more zatrjevati tega zakonskega znaka kaznivega dejanja oziroma ga sodišče ne sme ugotavljati, ker ni bil opredeljen v sami odpovedi. S tem pa posledično tožena stranka tudi ni mogla dokazati vseh znakov očitanega kaznivega dejanja po prvem odstavku 240. člena KZ-1.
Zgolj odločitev sodišča, ki vzpostavi delovno razmerje tudi za čas do reintegracije, ne pomeni, da lahko delavec v tem času stori kršitev kot se mu očita.
OZ člen 6, 82, 82/2, 420, 631. ZFPPIPP člen 374, 374/1.
razlaga pogodbenih določb - načelo vestnosti in poštenja - večkratni odstop - prednost pri poplačilu terjatve - zakonita cesija - prenos premoženja, ki ga ni mogoče unovčiti
Če gre z sporna določila in za takšna v konkretnem primeru gre, potem se skladno z določbo drugega odstavka 82. člena OZ pri razlagi spornih določil ni treba držati dobesednega pomena izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, da ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v tem zakoniku.
Pritožbeno ni sporno, da je tožena stranka dejansko poplačevala izvajalce, ki jih je namesto tožeče stranke angažirala za odpravo napak, iz predložene garancije za odpravo napak v garancijski dobi in ne zadržnine, tako da je na podlagi tega nedvomno zaključiti, da je ne glede na pogodbeni zapis s trenutkom predaje bančne garancije nastopil pogoj, da se tožeči stranki izplača drugi del zadržnine (prvi del se ji je izplačal že z izdajo potrdila o prevzemu del skladno s prvim odstavkom 14.9. Splošnih pogojev) in da stranki nista dogovorili dvojno zavarovanje (zadržnina in garancija).
Takšno razlaga, kot je prej podana, pomeni ravnanje skladno z načelom vestnosti in poštenja (6. člen OZ), saj izvajalec, ki sam ni odpravil napak in je v ta namen izročil za poplačilo drugih izvajalcev ustrezno bančno garancijo, sme biti za opravljeno in prevzeto delo poplačan, kar pa pomeni tudi sprostitev zadržnine, ki predstavlja plačilo za že opravljeno delo.
Priznana ločitvena pravica na terjatvi, ki je predmet tožbe, je bila le pravna podlaga, da je stečajni dolžnik (tožeča stranka) ponudil upniku, da se nanj cedira terjatev, ki je ni bilo mogoče prodati v stečajnem postopku in bi upnik lahko to tudi odklonil. Tega ni storil in tako je skladno z 2. točko prvega odstavka 374. člena ZFPPIPP premoženje (terjatev), ki ga ni bilo mogoče unovčiti, bilo prenešeno na upnika. S tem, ko je prišlo do prenosa terjatve na upnika, v razmerju do dolžnika, postane status upnika v stečajnem postopku, kjer je bil ločitveni upnik, pravno nepomemben in v razmerju do dolžnika (tožene stranke) je upnik, ki zaradi načina pridobitve terjatve nima privilegiranega položaja in nima takojšnje prednostne pravice do poplačila.
Zmotno je tudi naziranje sodišča, da pri neposrednem zahtevku podizvajalca do naročnika po 631. členu OZ ne gre za zakonito cesijo, saj nasprotno izhaja tako iz pravne teorije kot sodne prakse, ki pove,da gre najmanj za pravni institut, ki je najbližji zakoniti cesiji.
Tako podizvajalca, ki sta terjatev pridobila na podlagi zakonite cesije kot upnik I. d.o.o, ki je terjatev pridobil po sodni odločbi so glede na način pridobitve v enakem položaju, saj gre za tako imenovani originaren način pridobitve, kot je poznan v stvarnem pravu.
Če so v enakem položaju, potem bi njihovo upravičenje do poplačila iste terjatve, ker drugačne ureditve ni, bilo presojati po določbi 420. člena OZ o večkratnem odstopu.
Ker je upnik I. d.o.o. najprej dosegel sodno priznanje svoje terjatve, je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna plačati cedirano terjatev upniku I. d.o.o. v višini in na način kot je vtoževana.
DRUŽINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00006483
SPZ člen 48. ZZZDR člen 51, 59. OZ člen 190.
obstoj zunajzakonske skupnosti - skupno premoženje - pridobitev skupnega premoženja - originaren način pridobitve lastninske pravice - vlaganje v nepremičnino drugega zakonca - vlaganje zakoncev v nepremičnino v času njune zakonske zveze - vlaganje v solastno nepremičnino - razpad zunajzakonske skupnosti - odpadla pravna podlaga - vrnitev vlaganj v nepremičnino - pravna podlaga - obogatitveno načelo
Ker je tožnica vlagala v nepremičnino izvenzakonskega partnerja in njegovih staršev, nato pa se je po razpadu izvenzakonske skupnosti odselila, ima pravico na podlagi 48. člena SPZ in 190. člena OZ zahtevati vlaganja nazaj. Ker sta vlagala v stanovanje, je sodišče pravilno ugotovilo novo vrednost stanovanja glede na vrednost brez vlaganj.
OZ člen 86, 106, 111, 111/1, 122, 122/1. ZPP člen 214, 337, 337/1. ZIZ člen 55, 55/1, 55/1-8.
prenos pogodbe - nedovoljena pritožbena novota - privolitev - ničnost pogodbe - izbrisna tožba - odstop od pogodbe
Kaj pomeni prenos pogodbe je treba razlagati v povezavi z vsebino pogodbenih razmerij iz konkretne pogodbe, pri čemer je za prenos pogodbe bistveno to, da gre za hkraten prenos pravic in obveznosti (torej dolžniškega in upniškega položaja, zato ne gre za prevzem dolga ali prevzem izpolnitve), ki se nanašajo na posamezen celovit položaj iz pogodbenega razmerja.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - PRAVO DRUŽB - STATUSNO PRAVO
VSL00007667
ZGD-1 člen 263, 263/1, 263/2, 264, 548, 548/1, 548/2. OZ člen 131, 133.
odškodninska odgovornost nadzornega sveta - dejanski koncern - vodenje in odgovornost pri dejanskih koncernih - odgovornost članov organov odvisne družbe - skrbnost in odgovornost - splošna pravila o odškodninski odgovornosti - poročilo o odvisnosti - odvisna in obvladujoča družba - vzročna zveza - krivdna odgovornost - predpostavke civilnega delikta - protipravnost - kršitev dolžnosti članov organov vodenja ali nadzora - pravno relevantna vzročna zveza - teorija o adekvatni vzročnosti - ratio legis vzročnost
Za odškodninsko odgovornost članov nadzornega sveta odvisne družbe po določbi drugega odstavka 548. člena ZGD-1 veljajo splošne določbe o njihovi (krivdni) odškodninski odgovornosti. Zanjo morajo biti podane vse splošne predpostavke civilnega delikta. Navedeno varstveno določbo dopolnjujejo določbe o skrbnosti in odgovornosti članov vodenja in nadzora iz 263. člena ZGD-1. Za odškodninsko odgovornost po 263. členu ZGD-1 morajo biti izpolnjene predpostavke: članstvo v organu vodenja ali nadzora, kršitev s tem povezanih dolžnosti, krivda, škoda ter vzročna zveza med škodo in kršitvijo dolžnosti. Za presojo predpostavk odškodninske odgovornosti se uporabljajo tudi splošna pravila obligacijskega prava (133. člen OZ). Tudi glede vzročne zveze se uporabljajo splošna pravila, kar pomeni, da mora med kršitvijo dolžnosti in škodo obstajati vzročna zveza po načelu adekvatnosti, ki izključuje škodne posledice, ki so izven verjetnosti.
Kršitev dolžnega ravnanja iz drugega odstavka 548. člena ZGD-1 pomeni predpostavko protipravnosti, ne izključuje pa uporabe razbremenilnih razlogov po določbi drugega odstavka 263. člena ZGD-1.
Čeprav je dolžnost članov nadzornega sveta, da preverijo poročilo o odvisnosti, obligacija rezultata, pa člani nadzornega sveta tega niso storili, to še ne pomeni, da so izključeni razbremenilni razlogi po drugem odstavku 263. člena ZGD-1, pač pa pomeni zgolj, da je podana protipravnost, odprta pa ostajajo vsa vprašanja glede preostalih predpostavk odškodninske odgovornosti.
OZ člen 50, 990, 991, 998, 998/1. ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-14.
posojilna pogodba - prikrita posojilna pogodba - pravna narava pogodbe - navidezna (simulirana) pogodba - ustanovitev družbe - elementi pogodbe - pravni učinek - soglasje volj o navideznosti pogodbe - družbena pogodba - vlagatelj - investitor - prispevki - skupni namen pogodbenih strank - bistvene kršitve določb postopka
Za zatrjevano navideznost pogodbe je relevantna presoja obstoja soglasja volj pogodbenih subjektov oziroma njunega soglasja o tem, da zapisana pogodbena volja ne predstavlja njune prave volje.
Sporno je, ali je bil J.J. zgolj posojilodajalec, ali pa ga je mogoče šteti kot člana (družbenika) družbene pogodbe (družbe).
OZ člen 190, 270, 270/1, 280. ZIZ člen 55, 55/1, 55/1-8, 59, 65, 65/3. ZDoh-2 člen 4, 5, 38, 125, 125/3.
tožba na nedopustnost izvršbe - nedopustnost izvršbe - sporna dejstva v izvršbi - sodna poravnava kot izvršilni naslov - obdavčljiv dohodek - zavezanec za plačilo davka - komu se izpolnjuje - bruto ali neto znesek - načelo formalne legalitete - prenehanje obveznosti zaradi izpolnitve - neupravičena pridobitev
V primeru, ko iz izvršilnega naslova izhaja obveznost plačila denarnega zneska, ki je po zakonu obdavčen, in je zavezanec za izpolnitev obveznosti iz izvršilnega naslova oseba, ki se šteje za plačnika davka, je glede na določbo 280. člena OZ, ob upoštevanju kogentne davčnopravne zakonodaje, tako obveznost treba izpolniti tako, da se del denarne obveznosti, ki ustreza višini davčnega odtegljaja, v imenu in za račun upnika nakaže neposredno osebi, ki jo določa zakon, preostali del pa upniku v njegovo neposredno razpolaganje.
povrnitev nepremoženjske škode - podlage odškodninske odgovornosti - prometna nesreča - nastanek škode - pravno priznana škoda - neznatna škoda - dokazno breme
Rahlo oplazenje dveh vozil, brez udrtin na pločevini, ob tem, da tožnica, razen buške na levi strani glave, objektivno ni izkazala obstoja drugih poškodb (stroškov za delo izvedenca ni založila), brez dvoma predstavlja neznatno škodo, ki ni pravno priznana.
Toženka je v pogodbi z dne 18. 7. 2013, sklenjeni v obliki notarskega zapisa, podala izrecno in nepogojno zemljiškoknjižno dovolilo, da se pri nepremičninah, opredeljenih v tej pogodbi, vknjiži lastninska pravica v korist tožnice. Po pogodbi z dne 18. 7. 2013 je tožnica dolžna izročiti toženki izbrisne pobotnice za izbris bremen na tistih nepremičninah, ki ostanejo v lasti toženke, to obveznost pa bi tožnica morala izpolniti najpozneje ob sklenitvi pogodbe z dne 18. 7. 2013 (6. člen). Ker gre za dvostransko pogodbo, s katero je bila (ne glede na 101. člen OZ) še posebej dogovorjena sočasnost izpolnitev pravdnih strank, tožnica ni upravičena zahtevati izročitve notarskega zapisa pogodbe z dne 18. 7. 2013 in plačila zneska 2.870,76 EUR (4. člen te pogodbe), če tožnica hkrati ne izpolni svoje obveznosti iz 6. člena te pogodbe. Tožnica te obveznosti ni izpolnila, zato je brezpredmetna pritožbena trditev, da je tožnica izpolnila obveznosti po pogodbi z dne 18. 7. 2013, ker je toženki prepustila v last in posest tri stanovanja s parkirnimi mesti.
IZVRŠILNO PRAVO - STVARNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00006230
SPZ člen 128, 128/1. ZFPPIPP člen 132, 132/4. ZUstS člen 1, 1/3. ZIP člen 68, 68/2. ZIZ člen 170, 170/2, 171, 171/3, 189, 189/3, 189/6, 189/7, 192, 192/1. ZIZ-J člen 37.
izvršba na nepremičnine - sklep o domiku - sklep o izročitvi - poplačilo upnikove terjatve - umik predloga za izvršbo - ustavitev izvršilnega postopka - pisni odpravek sklepa - domik nepremičnine kupcu - odobritev prodaje kmetijskih zemljišč - varstvo pričakovanih pravic kupca v izvršbi - plačilo kupnine - odločbe Ustavnega sodišča - pridobitev lastninske pravice na nepremičnini - zastavna pravica na nepremičnini - razpolagalno upravičenje - pristop k že začeti izvršbi - časovna omejitev
Kupčev pravni položaj je od prodaje nepremičnine (razglasitve domika naprej) varovan tako, da v njegovo pričakovano pravico lahko posežejo le morebitna nepravilnost pri opravi javne dražbe, njegovo neplačilo kupnine ali ugovor tretjega udeleženca. Ne more pa biti kupčev pravni položaj odvisen od kake druge naknadne okoliščine, zaradi katere bi moralo izvršilno sodišče postopek ustaviti in razveljaviti izvršilna dejanja.
S prodajnim upravičenjem od zaznambe izvršbe dalje razpolaga tudi upnik (poleg dolžnika), to razpolagalno upravičenje (kot bistven element zastavne pravice) pa je bilo v konkretnem izvršilnem postopku že realizirano in to pred poplačilom vseh obveznosti do konkretnega upnika pa tudi pred umikom predloga za izvršbo.
Če je do novele ZIZ-J veljalo, da lahko drugi upniki k prodaji nepremičnine pristopajo vse do pravnomočnosti sklepa o domiku, je od novele ZIZ-J dalje določeno, da lahko upniki pristopajo k že začeti izvršbi vse do pravnomočnosti sklepa o izročitvi nepremičnine kupcu.
odškodnina za nepremoženjsko škodo - odškodnina za premoženjsko škodo - višina odškodnine - strah za izid zdravljenja - posttravmatska stresna motnja - odškodnina za začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti - izvedensko mnenje - zakonske zamudne obresti
V primerih, ko strah ne izzveni, se gledano z vidika odškodninskega prava, manifestira na področju življenjske aktivnosti kot njena omejitev, ki povzroča duševne bolečine. Enako velja tudi za posttravmatsko stresno motnjo (tj. čustveno travmo, ki poleg tistih čustev, ki jih označujemo za strah, zajema tudi tista, ki jih opisujemo z izrazi stres, stiska, stresna motnja ipd.). Če se posttravmatska stresna motnja ne ozdravi in zaradi različnih vzrokov preide v bolezen v obliki trajne (ali dalj časa trajajoče, začasne) popoškodbene stresne motnje, s tem preide v tiste posledice poškodbe, ki jih pravni red označuje kot duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Ker je izvedenec ugotovil, da je strah za izid zdravljenja pri tožniku trajal do prehoda v posttravmatsko stresno motnjo, ki je bila izražena od 26. 8. 2010 dalje, bi moralo sodišče prve stopnje kot podlago za odškodnino iz naslova strahu upoštevati le do takrat minuli sekundarni strah; posledice v okviru posttravmatske stresne motnje pa ovrednotiti (le) v okviru (začasnega) zmanjšanja življenjske aktivnosti, saj pri posttravmatski stresni motnji ne gre za strah za izid zdravljenja v ožjem pomenu besede.
Tožnik je upravičen do zakonskih zamudnih obresti od prisojene odškodnine za premoženjsko škodo od dneva vložitve odškodninskega zahtevka toženi stranki in ne že od dneva nastanka škode.
IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSM00006294
ZTLR člen 63, 61/1. SPZ člen 154, 154/3, 266, 266/2. ZOR člen 368. OZ-UPB1 člen 343.
zastavna pravica - hipoteka - hipotekarna tožba
ZTLR je določal, da je za zavarovanje neke terjatve nepremičnina lahko obremenjena z zastavno pravico v dobro upnika, ta pa je upravičen zahtevati na način, predviden z zakonom, poravnavo svoje terjatve iz vrednosti nepremičnine (prvi odstavek 63. člena ZTLR). Bistven del hipoteke je torej poplačilna pravica, ki daje hipotekarnemu upniku pooblastilo, da hipoteko realizira - da ob neplačilu zavarovane terjatve s tožbo zahteva, da se zastavljena nepremičnina proda in da se njegova terjatev poplača iz zneska, dobljenega s prodajo. To sodno uveljavljanje poplačilne pravice s t. i. hipotekarno tožbo pa po takrat veljavni zakonodaji ni bilo časovno omejeno. Ker določba drugega odstavka 266. člena SPZ, ki je uvrščena med prehodne in končne določbe SPZ, predpisuje, da zastavna pravica, pridobljena pred uveljavitvijo novega zakona ostane v veljavi z vsebino, kot je bila ustanovljena, je v obravnavanem primeru hipoteka ostala v veljavi vključno z upravičenjem hipotekarnega upnika po časovno neomejenem uveljavljanju poplačilne pravice.