ZDR-1 člen 34, 36, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2. KZ-1 člen 211, 211/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela
Tožnik na delo in z dela ni prihajal z naslova, ki ga je sporočil toženi stranki. Zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je tožnik s svojim ravnanjem huje kršil delovne dolžnosti: obveščanja iz 36. člena ZDR-1 in upoštevanja navodil delodajalca iz 34. člena ZDR-1, da je to storil naklepoma, poleg tega ima kršitev tudi vse znake kaznivega dejanja iz prvega odstavka 211. člena KZ-1, podan pa je tudi drug pogoj za zakonito podajo izredne odpovedi, to je nezmožnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1.
Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je pritožnikov podpis nujna obligatorna sestavina pritožbe. Če ga pritožba ne vsebuje, je nepopolna in jo sodišče zavrže. V skladu s 336. členom ZPP se v postopku s pritožbo ne uporablja določba 108. člena ZPP o vračanju nepopolnih vlog v dopolnitev.
Pritožnik v pritožbi izpostavlja pomoto pri pošiljanju vloge, kar pa ne more biti podlaga za spremembo izpodbijane odločitve, saj ZPP nepodpisanost pritožbe sankcionira ne glede na razlog zaradi katerega je pritožba nepodpisana.
Pritožba mora skladno z določbo 335. člena ZPP obsegati tudi podpis vlagatelja. Po 105.b členu ZPP mora biti vloga (torej tudi pritožba), ki je v elektronski obliki, podpisana z varnim elektronskim podpisom, overjenim s kvalificiranim potrdilom. Pritožba, ki jo je v elektronski obliki vložil tožnik, takšnega kvalificiranega potrdila ne vsebuje, zato se šteje, da ni podpisana in torej ne vsebuje vsega, kar bi morala. Ker se v postopku s pritožbo po določbi 336. člena ZPP ne uporabljajo določbe 108. člena ZPP o vračanju nepopolnih vlog v dopolnitev, je pritožba nepopolna, zato jo je pritožbeno sodišče zavrglo.
kršitev kazenskega zakona - pravna opredelitev - kaznivo dejanje spolni napad na osebo mlajšo od 15 let
Sodišče druge stopnje vztraja pri stališču, da prijema za prsi in zadnjico ne gre enačiti s spolnim dejanjem po prvem odstavku 173. člena KZ-1 zgolj zato, ker gre pri tem za telesni dotik. Že zdravo razumsko je jasno, da so dejanja, s katerimi se tako ali drugače prizadene oškodovančeve spolno integriteto lahko zelo različna in intenzivna ter da je ocena, ali gre za spolno dejanje oz. dejanje, s katerimi kako drugače prizadeta spolna integriteta drugega, odvisna od konkretnih okoliščin vsakega primera. Kolikor bi namreč obveljala razlaga sodišča, bi lahko prišlo do nevzdržnih situacij, ko bi storilec objektivno gledano blažjega posega v spolno integriteto odgovarjal po strožjem zakonu zgolj zato, ker je prišlo do telesnega stika, medtem ko bi storilec, ki takega kontakta sicer ne bi izvedel, bi pa npr. žrtev izpostavil bolj izrazitemu spolnemu dogodku, bil deležen milejše obravnave. Dejanje je zato potrebno presojati celovito in ne na podlagi tega ali je prišlo med storilcem in žrtvijo do dotikanja teles.
odškodnina za neizkoriščene dni tedenskega počitka
Odmena za neizkoriščene dneve tedenskega dopusta je po naravi odškodnina za premoženjsko škodo, od katere je treba obračunati in plačati ustrezne prispevke in davek. Osnova za izračun je neto plača v tujini.
Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje vprašanje prekluzije razlagalo preširoko, s pojasnilom, da prekluzij ne sme razlagati tako togo, da bi njihova uporaba ogrozila vsebinsko pravilno odločanje v zadevi. Pri tem je neutemeljeno izpostavilo, da je tožnik navedbe o spornem aneksu in sam aneks podal šele v prvi pripravljalni vlogi (in ne že v tožbi). Kot navedeno, ima stranka vse do prvega naroka za glavno obravnavo čas navesti vsa dejstva in dokaze za utemeljitev njenega tožbenega zahtevka, kar je tožnik spoštoval in svoje navedbe ter dokaze za utemeljitev zahtevka za plačilo razlik v plači podal pravočasno.
Tožnik ni dokazal svojih trditev o nezakoniti odjave iz socialnih zavarovanj s strani tožene stranke in zlorabo njegovega bianco podpisa. Tožnik je sam podal odpoved, v kateri je smiselno predlagal skrajšanje odpovednega roka. Kot je pravilno ugotovilo in pojasnilo sodišče prve stopnje, se je tožena stranka s takim predlogom strinjala in tožnika spornega dne odjavila iz zavarovanj. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi stranki morali skleniti sporazum, saj takšna dolžnost ni nikjer predpisana.
prenehanje pogodbe o zaposlitvi - predsednik uprave - razrešitev s funkcije - nadomestilo za neizrabljen letni dopust
Pravdni stranki sta v pogodbi o zaposlitvi dogovorili, da ima predčasni odpoklic tožnika s funkcije predsednika uprave za posledico prenehanje njegovega delovnega razmerja pri toženi stranki. V tretjem odstavku 3. člena pogodbe o zaposlitvi sta se namreč dogovorili, da ima delavec (tožnik), če mu mandat zaradi razrešitve (odpoklica) predčasno preneha, po prenehanju mandata še 30 dni pravico ostati v delovnem razmerju pri delodajalcu (toženi stranki). Iz navedenega določila izhaja dogovor o tem, da delovno razmerje tožnika v primeru (predčasnega) odpoklica s funkcije predsednika uprave traja še 30 dni po odpoklicu, kar pomeni, da po tem obdobju preneha. Pravdni stranki sta torej dogovorili poseben način prenehanja pogodbe o zaposlitvi in da podaja odpovedi pogodbe o zaposlitvi (ali kakšen drug poseben akt delodajalca) za prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi v primeru predčasnega odpoklica tožnika ni bila potrebna.
Odločitev o zakonitosti sklepa o odpoklicu ne vpliva na odločitev delovnega sodišča v sporu zaradi ugotovitve nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja, saj tožnik v pogodbi o zaposlitvi (glede na 3. člen te pogodbe) prenehanje delovnega razmerja ni imel vezano na razlog in zakonitost odpoklica.
plačilo razlike plače - plačilo za dejansko opravljeno delo
Po določbi 51. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost železniškega prometa (KPDŽP) mora delodajalec zagotavljati opravljanje drugega ustreznega dela delavcu invalidu, delavcu z zmanjšano delovno zmožnostjo in delavcu, ki ne izpolnjuje zdravstvenih pogojev, določenih s posebnimi predpisi, v 15 dneh po dokončnosti odločbe ZPIZ. V skladu z določbo 182. člena KPDŽP pa delodajalec zagotavlja delavcem v primerih iz 51. in 52. člena kolektivne pogodbe nadomestilo plače v višini 100 %. Podlaga za izračun je plača, ki jo je delavec prejel pred zmanjšano delovno zmožnostjo oziroma pred nevarnostjo za nastanek invalidnosti, usklajeno z rastjo plač v družbi, nadomestilo pa se zmanjša za znesek, ki ga delavec prejme od ZPIZ. Zato pavšalne trditve tožene stranke, da tožnik pri plači ni bil prikrajšan že zato, ker je prejemal nadomestilo iz naslova invalidnosti, niso sprejemljive, saj so delodajalci s kolektivno pogodbo prevzeli obveznost do delavcev - invalidov za plačilo nadomestila v višini 100 % prav zato, ker v teh primerih običajno prihaja do prikrajšanja pri plači.
DELOVNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VDS00008440
ZIZ člen 272, 272/2, 272/2-2, 272/2-3.. ZDR-1 člen 113, 113/3.. ZDSS-1 člen 43.
začasna odredba - zavarovanje nedenarne terjatve - regulacijska začasna odredba - nastanek nenadomestljive ali težko nadomestljive škode - izostanek hujših neugodnih posledic za dolžnika
Regulacijsko začasno odredbo je mogoče izdati, če je poleg verjetnosti obstoja terjatve izpolnjen katerikoli (vsaj eden) od pogojev oz. predpostavk, navedenih v 2. odstavku 272. členu ZIZ, torej tudi ob izkazani predpostavki v 3. alineji 2. odstavka 272. člena ZIZ ( t.j. da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale pri upniku).
Pogodbene zaveze in/ali obljube plačil s strani dolžnika same po sebi ne predstavljajo uresničitve zakonskega znaka preslepitve, tj. kolikor niso dopolnjene z opisom dejanskih okoliščin, iz katerih je mogoče jasno in nedvoumno razbrati, da so obtoženčeve izjave in obljube vsebinsko prazne, torej neresnične (lažnive). Konkretizacija abstraktnega zakonskega znaka preslepitve mora biti vsebovana v opisu storilčevega védenja oziroma zavesti, da kljub podanim pogodbenim zavezam ter obljubam do izpolnitve obveznosti ne bo prišlo.
Naracija konkretnega opisa dejanja zakonskega znaka storitve poslovne goljufije nad izvajanjem posla ne substancira, zato so brezpredmetna izvajanja sodbe, ki se nanašajo na obtoženčeva ravnanja med izvajanjem pogodbe, ter pomenijo prekoračitev obtožbe.
Obtoženec plačilne nesposobnosti družbe že pojmovno ni mogel prikrivati, saj je bila družba likvidna, zato bi moralo sodišče ob upoštevanju pravila objektivne identitete med obtožbo in sodbo izreči oprostilno sodbo.
KZ-1 člen 211, 211/1, 223, 223/2, 284, 284/2. ZKP člen 358. ZFPPIPP člen 359, 382, 396.
goljufija - osebni stečaj - stečajni postopek - višina škode - stečajna masa - oškodovanje stečajnih upnikov - opis kaznivega dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - oškodovanje tujih pravic - kriva izpovedba
Z osebnim stečajem je upnikom s prijavo terjatev v tem postopku le olajšana možnost, da pridejo vsaj do delnega poplačila, vendar pa neizpolnitev te možnosti, tudi če zaradi lažnih navedb oziroma prikrivanj dejanskih okoliščin s strani obdolženca, ne pomeni izpolnitve zakonskih znakov goljufije, saj dolg obstaja že od prej.
stvarne napake - podjemna pogodba - neposlovna odškodninska odgovornost - odgovornost za stvarne napake - splošna pravila o odškodninski odgovornosti - poslovna odškodninska odgovornost - lex specialis
Odgovornost za stvarne napake je posebna vrsta poslovne odškodninske odgovornosti zaradi kršitve pogodbe obveznosti - zaveze pogodbene stranke, da opravi izpolnitev brez napak. Odgovornost se kaže v manjši vrednosti predmeta izpolnitve z napakami (škoda na sami stvari, neposredna škoda). Kadar se kršitev pogodbene obveznosti odraža v izpolnitvi z napakami (pravnimi ali stvarnimi), je uporaba splošnih pravili o odškodninski odgovornosti izključena.
ZDR člen 4.. ZDR-1 člen 4, 5, 13, 22, 54.. ZVis člen 63.
obstoj delovnega razmerja - delo z elementi delovnega razmerja - visokošolski učitelj
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je dekan tožnici v spornem obdobju pojasnil, da z njo zaradi varčevalnih ukrepov sklepa pogodbe o delu in ne delovno razmerje, vendar navedeno ne zavezuje sodišča, da tožnici ne bi priznalo delovnega razmerja, v kolikor je ugotovilo elemente delovnega razmerja.
Sodišče prve stopnje je odločilo, da je bila tožnica v času od 1. 10. 2013 do 30. 9. 2014 zaposlena pri toženi stranki v obsegu 45 % polnega časa, v obdobju od 1. 10. 2014 do 30. 9. 2015 v obsegu 72 % polnega delovnega časa in od 1. 10. 2015 dalje za polni delovni čas. Sodišče je navedeno izračunalo glede na tožničine obveznosti pri toženi stranki in upoštevalo pri tem tudi 63. člen ZVis.
Tožena stranka pri sklenitvi nobene od obeh zavarovalnih pogodb ni izgovorila nadzavarovanja s prevaro. Prevara je povzročitev zmote pri drugi stranke s končnim namenom, doseči sklenitev pogodbe. Že iz prvega odstavka 956. člena OZ je jasno razvidno, da bi morala tožena stranka preslepiti tožečo stranko glede prave vrednosti zavarovanih zalog že v času sklenitve zavarovalne pogodbe.
Pritožnik je tisti, ki s svojo pritožbo doseže preizkus prvostopenjske sodbe. Za to, da bo dosegel preizkus v določeni smeri, mora praviloma navesti pritožbene razloge. Ti pa morajo biti konkretni: če določeno dejstvo ali pomožno dejstvo (indic) ni bilo ugotovljeno, mora pritožnik navesti, katere njegove trditve so ostale spregledane in zakaj bi morale vplivati na izid postopka. Del pritožbe tožeče stranke tem zahtevam ni zadostil. Takšen je tisti del pritožbe, ki navaja, da je tožeča stranka podala dodatne trditve glede prevare v vlogi z dne 28. 8. 2015. Pritožba ne navede niti, katere so bile te trditve, niti kako bi lahko vplivale na odločitev prvostopenjskega sodišča.
ZDR člen 52, 52/1, 52/1-4, 54.. ZDR-1 člen 56, 118.
pogodba o zaposlitvi za določen čas - zakoniti razlog - tujec - delovno dovoljenje - sodna razveza - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas - denarno povračilo - nadurno delo
Tožena stranka je sklepanje pogodb za določen čas s tožnikom utemeljevala z izjemo po 4. alineji prvega odstavka 52. člena ZDR, v skladu s katero je dopustno skleniti pogodbo o zaposlitvi za določen čas, če gre za zaposlitev tujca ali osebe brez državljanstva, ki ima delovno dovoljenje za določen čas, razen v primeru osebnega delovnega dovoljenja. Ker je Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje tožniku (bosanskemu državljanu) 13. 1. 2011 izdal osebno delovno dovoljenje za določen čas od 13. 11. 2011 do 12. 1. 2014, je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas z dne 23. 3. 2011 sklenjena v nasprotju s citirano 4. alinejo 52. člena ZDR. Iz tega razloga je bila nezakonito sklenjena tudi (naslednja) pogodba o zaposlitvi za določen čas z dne 13. 1. 2014, po izteku katere je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo. Ker se v skladu z določbo 54. člena ZDR v primeru nezakonite pogodbe o zaposlitvi za določen čas sklenjena šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas (enako določa tudi 56. člen sedaj veljavnega ZDR-1), je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da delovno razmerja tožnika pri toženi stranki 12. 1. 2015 ni prenehalo.
ZSPJS člen 25, 25/2, 52, 52/1.. KPJS člen 35.. ZKolP člen 4.
dodatek za stalnost - dodatek za delovno dobo
KPJS ne določa višine dodatka za stalnost, ampak jo določa 52. člen ZSPJS, kjer je določeno, da je dodatek za stalnost enak dodatku za delovno dobo, ki je določen v 35. členu KPJS. Zato pritožba napačno navaja, da je višina dodatka za stalnost, določena s KPJS, v nasprotju z določbo 4. člena ZKolP, ker naj bi bila v KPJS višina dodatka za stalnost manj ugodna od višine, ki je določena z zakonom.
Sodišče prve stopnje je pravilno zavzelo stališče, da je ZSPJS s 1. 8. 2008 posegel v vse področne zakone, ki določajo plače v javnem sektorju, saj je takšne določbe razveljavil, kar se nanaša tudi na višino dodatka za stalnost. Določbe področnih zakonov tako veljajo le v delu, ki se nanašajo na določitev pogojev za priznanje pravice do dodatka, ne pa tudi višine. Ta je sedaj enotna in znaša 0,33 % od osnovne plače za vsako zaključeno leto delovne dobe.
Vprašanje, ali ima zarubljena klimatska naprava pomen sestavine ali predstavlja samostojno premično stvar, ne more biti predmet postopka z ugovorom tretjega, saj je ta omejen le na vprašanje, ali na predmetu izvršbe obstaja pravica tretjega, ki preprečuje izvršbo.
Bo pa navedene trditve tretjih sodišče prve stopnje presojalo kot predlog za odpravo nepravilnosti izvršbe iz 52. člena ZIZ. Če bo presodilo, da konkretna klimatska naprava ni samostojna premična stvar, ampak sestavina nepremičnine, izvršitelj ni imel pooblastila, da izvede izvršilna dejanja (rubež) glede tega predmeta, saj sodeluje le v postopku premičninske izvršbe. Na sestavino nepremičnine se lahko poseže le v postopku izvršbe na celotno nepremičnino. Sestavina je vse, kar se v skladu s splošnim prepričanjem šteje za del druge stvari. V obravnavani zadevi, kot izhaja iz sklepa o izvršbi, izvršba na nepremičnino ni bila dovoljena.
Konkurenčna klavzula je bila med tožencem in tožečo stranko pravno veljavna in je toženca zavezovala, in ker se je 12 dni po prenehanju delovnega razmerja pri tožeči stranki zaposlil na enakem delovnem mestu pri konkurenčnem delodajalcu, pri katerem je (bo lahko) uporabljal poslovne zveze in poslovna znanja, ki jih je pridobil pri tožeči stranki, je kršil konkurenčno klavzulo iz XIII. člena njene pogodbe o zaposlitvi.
Glede na to, da je plačilo pogodbene kazni zaradi nespoštovanja konkurenčne klavzule dogovorjeno že zaradi obstoja abstraktne možnosti manjšega pridobivanja dohodka, tožeči stranki v sporu ni bilo treba dokazati obstoja škode, v okvir katere sodi tudi konkretno izboljšanje konkurenčnega položaja konkurenčne zavarovalnice.
Določilo v pogodbi o zaposlitvi, po katerem je toženec dolžan plačati pogodbeno kazen, v celoti ustreza opredelitvi pogodbene kazni iz 247. člena OZ, s tem da iz pogodbe jasno izhaja, da je bila pogodbena kazen dogovorjena za primer neizpolnitve obveznosti toženca iz konkurenčne klavzule. Na podlagi 253. člena OZ ima upnik pravico zahtevati pogodbeno kazen, tudi če presega škodo, ki mu je nastala, in celo če mu ni nastala nobena škoda. Določitev pogodbene kazni v pogodbi o zaposlitvi torej ni v nasprotju s konceptom delovnega prava, temveč gre za dopustno urejanje medsebojnih pravic in obveznosti med delavcem in delodajalcem. Treba je upoštevati načelo prostega urejanja obligacijskih razmerij iz 3. člena OZ, s tem pa tudi možnost dogovora pogodbene kazni v skladu z določbami OZ, kljub temu, da v času sklepanja toženčeve pogodbe o zaposlitvi takrat veljavni zakon o delovnih razmerjih in kolektivna pogodba uporabe pogodbene kazni za primer kršitve konkurenčne klavzule nista posebej določala.
sprejem na zdravljenje na oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve še pred izdajo sklepa sodišča - pogoji za izrek ukrepa
Pridržani zaradi blodnjave simptomatike in ne-jemanja ustrezne medikamentozne terapije hudo ogroža svoje zdravje, zato je njegovo obširno pritožbeno pojasnjevanje, da materialne škode ne povzroča namenoma, za presojo pravilnosti (zakonitosti) izpodbijane odločitve nebistveno.
ZDR člen 155, 156.. ZObr člen 97f.. - člen 4, 4/2, 4/2-1.
neizrabljen tedenski počitek - odškodnina za neizkoriščene dni tedenskega počitka - bruto neto
Odškodnina za neizkoriščene dni tedenskega dopusta je po naravi odškodnina za premoženjsko škodo, od katere je potrebno obračunati in plačati ustrezne prispevke in davek. Tako ne gre za plačilo plače, neto plača v tujini pa je le osnova za izračun odškodnine.