dokazna ocena - zahteva za sodno varstvo - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - zavrnitev dokaznega predloga
Za presojo vprašanja ali so bile z zavrnitvijo dokaznega predloga kršene pravice obrambe iz tretje alineje 29. člena Ustave Republike Slovenije, ki se v prekrškovnem pravu realizira v drugem odstavku 155. člena ZP-1, je potrebno, da tisti, ki takšno kršitev zatrjuje, v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti izkaže relevantnost dokaznega predloga in verjetnost njegovega uspeha, oziroma obstoj kršitve in njen (možen) vpliv na zakonitost sodbe.
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00067365
ZVPot člen 23, 24, 24/1, 24/1-2, 24/1-3. OZ člen 86, 86/1.
kreditna pogodba v CHF - posojilo v tuji valuti - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - ničnost kreditne pogodbe - valutno tveganje - spremenjena sodna praksa - novejša sodna praksa SEU - pojasnilna dolžnost banke - kršitev pojasnilne dolžnosti - nepošten pogodbeni pogoj - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - načelo vestnosti in poštenja - dobra vera - povprečni potrošnik
Potrošnik mora biti v primeru kreditne pogodbe v tuji valuti jasno opozorjen (tudi) na možnost velike, resne spremembe tečaja, ki lahko pomembno vpliva na njegovo obveznost in ga potencialno tudi pahne v ekonomsko stisko. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi bila tožniku jasno in nazorno predstavljena tudi takšna možnost (»črni scenarij«), zato pritožbeno sodišče zaključuje, da tožnik s strani toženke ni bil ustrezno in celovito informiran. Iz sodne prakse SEU izhaja domneva, da se povprečen potrošnik ne zaveda dejanskega obsega valutnega tveganja; zgolj zavedanje, da neko (nekakšno, nedoločno, abstraktno) tveganje obstaja, še ne pomeni, da se posameznik zaveda tudi (možnega) dejanskega obsega tveganja. Po drugi strani je od banke kot profesionalne finančne institucije mogoče pričakovati, da ima glede na pretekle izkušnje (potek gospodarskih kriz in finančnih zlomov v preteklosti) zavedanje in tudi pričakovanje, da lahko v daljšem časovnem obdobju nastopijo dogodki, ki bodo močno pretresli valutni trg. Zato mora banka o taki (pa četudi oddaljeni, hipotetični in negotovi) možnosti potrošnika ustrezno poučiti. V konkretnem primeru torej ni ključno, ali je toženka lahko predvidevala natančno gibanje tečaja, temveč, ali je lahko predvidevala, da se tveganje, ki ga je prevzel tožnik, dolgoročno ne bo (nikoli in nikdar) realiziralo v njegovo škodo. Ker se od banke kot profesionalne finančne organizacije zahteva ravnanje s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, je jasno, da bi možnost takih velikih tveganj in nihanj banka morala predvideti.
ZASP člen 130, 130/1, 165, 165/2. ZKUASP člen 16, 16/1, 16/1-6, 48, 48/2.
javna priobčitev fonogramov - pravica do nadomestila pri javni priobčitvi fonograma - avtorski honorar - ugovor pasivne legitimacije - uporabnik avtorskega dela - soorganizator prireditve - solidarna odgovornost kršilcev - trditvena podlaga
V obravnavani zadevi je bila tožena stranka tista, ki je že v prvi pripravljalni vlogi izrecno navedla, da je ona sama oglaševala predmetno prireditev, da je od organizatorja koncertne prireditve prevzela trženje sponzorjev in tudi online prodajo vstopnic preko B.
Pritožbeno sodišče se strinja z oceno sodišča prve stopnje, da lastnost soorganizatorja (in s tem souporabnika) izhaja iz navedenih zadolžitev, ki jih je v zvezi z obravnavano koncertno prireditvijo prevzela tožena stranka. Gre za zadolžitve, ki po svoji vsebini predstavljajo sodelovanje pri dejanski organizaciji in pripravi koncertne prireditve. Gre za običajne organizacijske dolžnosti, ki se tičejo še zlasti obveznosti pridobivanja občinstva (javnosti). In napram javnosti je bila v obravnavani zadevi tožena stranka tudi tista oseba, ki je nastopala kot krovni nosilec aktivnosti, ki so povezane z oglaševanjem prireditve in spletno prodajo vstopnic, pri čemer je bila na oglasih in vstopnicah navedena kot odgovorni organizator koncertne prireditve. Nedvomno je bila torej nosilec aktivnosti, ki so nujne za samo izvedbo koncertne prireditve, posledično pa vplivajo tudi na njeno uspešnost.
gospodarski spor majhne vrednosti - podjemna pogodba (pogodba o delu) - grajanje napak - nedovoljene pritožbene novote
Novih navedb in dokaznih predlogov toženka ne more ponuditi šele v pritožbi ali celo napovedi pritožbe (gre za nedovoljene pritožbene novote, 337. člen ZPP).
sklep o zavrženju vloge - nedovoljena vloga - ponovna pritožba - sklep o povrnitvi pravdnih stroškov - delni umik tožbenega zahtevka - priznani stroški - vrednost odvetniške točke - sklep o zavrnitvi predloga za obnovo postopka - obvezno zastopanje po pooblaščencu v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi
Zoper sodbo in sklep z dne 14. 10. 2020 in zoper popravni sklep z dne 22. 12. 2020 sodišča prve stopnje je toženka vložila pritožbi, ki ju je pritožbeno sodišče s sodbo in sklepom II Cp 946/2021 z dne 10. 11. 2021 kot neutemeljeni zavrnilo. V skladu s prvim odstavkom 333. člena ZPP se smejo stranke zoper sodbo, izdano na prvi stopnji, pritožiti v 30 dneh od vročitve prepisa sodbe oziroma v roku 15 dni od vročitve prepisa sklepa (drugi odstavek 363. člena ZPP). Navedeno pravico je toženka že izkoristila, ponovna pritožba pa ni mogoča (vložena je tudi izven 30 oziroma 15 dnevnega pritožbenega roka). Prav tako ZPP ne predvideva pritožbe zoper sodbo in sklep višjega sodišča II Cp 946/2021 z dne 10. 11. 2021. Dopustno bi bilo vložiti le izredno pravno sredstvo zoper to odločbo, a bi moral toženko v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi zastopati odvetnik (tretji odstavek 86. člena ZPP), pa je ni.
Po vložitvi odgovora na tožbo je tretja toženka vložila kar tri pripravljale vloge v relativno kratkem časovnem obdobju meseca in pol, ki so vsaka zase po obsegu relativno kratke, skromne po vsebini pa tudi zelo enostavne. Po podrobnejši preučitvi vsebine teh vlog se izkaže, da njihovo vlaganje ni bilo ekonomično in torej potrebno, bilo je celo nasprotujoče si.
ZPP člen 128, 128/5, 155, 155/1, 271, 318. Odvetniška tarifa (2015) tarifna številka 43. Odvetniška tarifa (2015) člen 6.
odločitev o stroških pravdnega postopka - obrazložitev odločitve o stroških postopka - potrebni stroški postopka - zamudna sodba - rok za izdajo
Skladno z ustaljeno sodno prakso odločitev o stroških postopka, kjer je zahtevi stranke za povrnitev stroškov delno ugodeno, delno pa je njena zahteva zavrnjena, vsebuje le ugodilni del, ne pa tudi zavrnilnega.
Sodišče prve stopnje se sicer izrecno ni opredelilo do priglašenih 50 točk za prejem sodne odločbe, 50 točk za končno poročilo ter pridobitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti, vendar se odločitev kljub temu lahko preizkusi, pri čemer pa za obrazložitev stroškovnih odločitev veljajo nekoliko nižji standardi. Zadostuje, da je jasno razvidno kateri stroški so bili priznani, saj to zadošča za preizkus pravilnosti odločitve.
S tem, ko je sodišče prve stopnje tožnici vročilo odgovor na tožbo toženca, šele kasneje pa izdalo zamudno sodbo, ni kršilo določb postopka, saj ZPP ne določa, da mora sodišče najprej izdati zamudno sodbo in neobrazložen odgovor na tožbo šele po tem ali pa skupaj z zamudno sodbo vročiti tožeči stranki.
Tožnica utemeljeno navaja, da za presojo izgube zavarovalnih pravic ni bistveno zgolj dejstvo, da se toženec ni zavedal obstoja okoliščin povzročitve prometne nesreče. Toženec bi moral dokazati, da se tega dejstva tudi ni mogel zavedati, da v zvezi z možnostjo zavedanja ni bil malomaren oziroma da ni moral in mogel vedeti, da je zapustil kraj nezgode. Tega pa ni uspel dokazati.
Toženec, ki je poklicni voznik, nesreče ni opazil, ker ni spremljal dogajanja v cestnem prometu, pa bi ga moral. V konkretnih okoliščinah bi mogel in moral zaznati ne le, da je povzročil nevarno situacijo, pač pa tudi nesrečo, zato bi se moral na primernem mestu ustaviti ter posredovati osebne podatke in podatke o zavarovanju.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00068786
OZ člen 133, 133/3, 164, 164/4, 165, 299. ZPP člen 2, 2/1, 244, 244/1, 245, 245/2. Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 40, 40/2.
povzročitev škode - odškodninska odgovornost - gradnja javne infrastrukture - splošno koristna dejavnost - škoda nastala tretjim - škoda, ki presega običajne meje - vzročna zveza - nerelevantna dejstva - zavrnitev dokaznih predlogov - strokovna institucija kot izvedenec - nagrada in stroški izvedenca - zahtevnost mnenja - povrnitev premoženjske škode - način povrnitve škode - vzpostavitev prejšnjega stanja - denarna odškodnina - zapadlost - zamuda - zakonske zamudne obresti
Gradnja javnega dobra brez dvoma predstavlja nujen pogoj bivanja in dejavnost, ki jo širša družbena skupnost priznava kot potrebno in koristno. Hkrati med strankama ni bilo sporno, da je naročnica in investitorka gradbenega projekta, ki ga je izvajala toženka, pristojna občina. Gre torej za situacijo, ko naj bi zatrjevana škoda nastala pri opravljanju splošno koristne dejavnosti, za katero je dal dovoljenje pristojen organ.
začasen odvzem vozniškega dovoljenja - sorazmernost ukrepa - osebnost obdolženca - prejšnje življenje obdolženca - način storitve kaznivega dejanja
Začasni odvzem vozniškega dovoljenja po 137. členu ZKP je omejitveni ukrep, s katerim se poseže v pravico obdolženca še pred pravnomočnim zakjučkom kazenskega postopka. Sodišče mora glede na ugotovljeno osebnost obdolženca, njegovo prejšnje življenje in način storitve kaznivega dejanja oceniti ali gre za sorazmeren ukrep, ker bi obdolženčeva nadaljnja udeležba v javnem prometu, glede na ugotovljene okoliščine, pomenila nevarnost za ostale udeležence v prometu.
ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-14, 356. ZDR-1 člen 44.
plačilo za dejansko delo - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - razveljavitev prvostopenjske sodbe - odločanje pred spremenjenim senatom
Za presojo utemeljenosti zahtevka za plačilo po dejanskem delu je bistveno vprašanje, ali je tožnica v vtoževanem obdobju dejansko opravljala dela in naloge višje vrednotenega delovnega mesta, pri čemer je pomemben tako formalno predviden opis del in nalog obstoječega in višje vrednotenega delovnega mesta, kot tudi njihovo dejansko izvajanje. Kljub temu, da je sodišče prve stopnje tudi v ponovljenem postopku izvedlo obširen dokazni postopek, v katerem je prebralo vse predložene listine in ponovno zaslišalo tako tožnico kot pričo, pa nato tako zbranih dokazov ni ocenilo skladno z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP.
pogodba o izvajanju programa zdravstvenih storitev - nekonkretizirani pritožbeni razlogi - vsebina pritožbe - zavrnitev dokaznega predloga - nesporna dejstva - pritožbene novote - meje preizkusa izpodbijane odločbe - preizkus po uradni dolžnosti
Pritožnik s ponavljanjem trditev o podlagi tožbenega zahtevka, obsegu in ugotovitvah nadzora nad toženo stranko, ki jih je podal v postopku pred sodiščem prve stopnje, ne more uspeti, saj s tem ne napada izpodbijane odločitve. Ponavljanje navedb, danih v prvostopenjskem postopku, namreč ne vsebuje razlogov, saj prezre odločitev sodišča, sprejeto v prvostopenjski sodbi. Zato pritožnik s takšnimi pritožbenimi navedbami ne more doseči preizkusa pravilnosti prvostopenjske sodbe, ki ga glede večine kršitev procesnega prava in glede zmotne ugotovitve dejanskega stanja višje sodišče opravi izključno v mejah pritožbenih razlogov (drugi odstavek 350. člena ZPP). Če torej pritožnik izpodbija odločitev prvostopenjskega sodišča, mora navesti vse tisto, kar po njegovem mnenju podpira očitek, da je bila v okviru prvostopenjskega sojenja napravljena napaka. Ker pritožnik konkretno ni navedel, katera dejstva so zmotno ugotovljena, kateri razlogi glede odločilnih dejstev so izostali, kateri razlogi so v nasprotju s predloženimi dokazi, je pritožba v preostalem delu brez razlogov, višje sodišče pa se je omejilo na preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ENERGETIKA - SODSTVO - STVARNO PRAVO - USTAVNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00068853
EZ-1 člen 3, 5, 82, 82/3. SPZ člen 33, 33/3. ZOEE člen 3, 73. URS člen 22, 23, 23/2. Sodni red (2016) člen 156, 156/2, 162, 165. ZS člen 83, 83/3-5. ZIZ člen 270, 272, 272/1, 272/2-2, 272/2-3. ZPP člen 8.
motenje posesti - samovoljno ravnanje - odklop iz električnega omrežja - distributer - električna energija - gospodarska javna služba - distribucijsko omrežje električne energije - regulacijska začasna odredba - pogoji za izdajo začasne odredbe - nevarnost nastanka težko nadomestljive škode - dokazni standard za izdajo začasne odredbe - kontradiktornost - nujna zadeva - nepristranskost sojenja - pravila o dodeljevanju zadev - dodeljevanje zadev po Sodnem redu - naravni sodnik - zakoniti sodnik - metodološki napotek
Četudi je pri dodeljevanju zadev sodnikom morebiti prišlo do kršitve pravil o dodeljevanju zadev, to nujno še ne utemeljuje sklepa o kršitvi pravice do nepristranskega sodnika. Kršitev te človekove pravice bi bila podana le, če bi bila posamezna zadeva sodniku dodeljena arbitrarno oziroma na način, ki bi lahko pri razumnem človeku vzbudil objektivno upravičen dvom o nepristranskosti in neodvisnosti sodišča.
Ker je bistvo začasnega zavarovanja hitra odločitev o predlogu, lahko sodišče sklep o začasni odredbi izda brez poprejšnje vzpostavitve kontradiktornosti. V tem primeru mu je možnost izjave zagotovljena z vložitvijo ugovora zoper sklep o izdaji začasne odredbe, o katerem odloča sodišče, ki je tak sklep izdalo. To velja tudi v primeru, ko se izdaja regulacijska začasna odredba, čeprav je njena vsebina predčasna vzpostavitev stanja, ki ga tožeča stranka sicer zahteva s tožbenim zahtevkom.
Toženkino dejanje motenja posesti ne temelji ne na odločbi Agencije za energijo, niti neposredno na energetski zakonodaji.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00067695
ZPP člen 347, 347/1. OZ člen 101, 435, 468, 468/1. ZOR člen 1087.
prodajna pogodba - plačilo kupnine - ugovor znižanja kupnine - zapadlost - stvarne napake - jamčevalni zahtevek - odprava napak - odprava napak na stroške prodajalca - unovčenje bančne garancije - trditveno in dokazno breme - kapitalizirane zamudne obresti - pritožbena obravnava - odločanje brez glavne obravnave
Tožeči stranki je uspelo izkazati, da je bila velika večina ob predajah stanovanj ugotovljenih in grajanih stvarnih napak odpravljena. Kupec se sicer sam odloča, ali bo uveljavljal ugovor neizpolnitve ali bo uveljavljal zahtevke iz naslova jamčevanja za napake. A ima v prvem primeru pravico svojo izpolnitev zadržati le, dokler ne izpolni nasprotna stranka. Tožeča stranka kot prodajalka je toženi že prepustila posest kupljenih nepremičnin in prenesla nanjo lastninsko pravico, tožena stranka je izpolnitev sprejela in s tem je bila glavna zaveza tožeče stranke po Pogodbi izpolnjena. Glede na to višje sodišče ocenjuje, da s strani tožene stranke očitanih pomanjkljivosti izpolnitve v tej zadevi ni mogoče obravnavati kot ugovora nepravilne izpolnitve prodajne pogodbe.
V situaciji, ko je izpolnitev sprejela, mora torej tožena stranka ob dospelosti svojo izpolnitev opraviti, ima pa pravico do zadržanja dela kupnine v višini svoje terjatve do tožeče stranke iz naslova odgovornosti prodajalca za stvarne napake.
Odprava teh kršitev ni terjala pritožbene obravnave. Pritožba in odgovor nanjo pri višjem sodišču nista zbudila dvoma v pravilnost dokazne ocene. Glede na predloženo procesno gradivo višjemu sodišču ni bilo treba izvajati dokazov, ki so bili predlagani in ki jih sodišče prve stopnje ne bi izvedlo, saj je ob preizkusu pritožbe višje sodišče ugotovilo, da ne bo izvajalo dokazov, v zvezi s katerimi stranka v postopku ni podala zadostnih trditev o pravno odločilnih dejstvih in je zato mogoče kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP odpraviti brez oprave procesnih dejanj pred višjim sodiščem.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO
VSL00067644
ZPP člen 270, 270/1, 270/3. Konvencija o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju, uveljavljanju in sodelovanju glede starševske odgovornosti in ukrepov za varstvo otrok (1996) člen 5.
pristojnost slovenskega sodišča - pristojnost slovenskega sodišča v zakonskih sporih - ugovarjanje pristojnosti slovenskega sodišča - ugovor nepristojnosti slovenskega sodišča - ukrepi za varstvo koristi otroka - Haaška konvencija - otrokovo običajno prebivališče - Srbija - okoliščine konkretnega primera - dokazna presoja - sklep o plačilu predujma - sklep procesnega vodstva - nedovoljena pritožba
Haaška konvencija z dne 19. 10. 1996 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju, uveljavljanju in sodelovanju glede starševske odgovornosti in ukrepov za varstvo otrok, katere podpisnici sta Slovenija in Srbija, določa, da so za sprejem ukrepov za varstvo koristi otrok pristojni sodni oz. upravni organi države pogodbenice, v kateri ima otrok običajno prebivališče. Običajno prebivališče je kraj, ki pomeni integracijo otroka v družinsko in družbeno okolje.
Zoper sklep, s katerim je sodišče upnico obvezalo na dopolnitev predujma za sodnega tolmača,, ni pritožbe, ke gre za sklep procesnega vodstva.
Pri ugotavljanju običajnega prebivališča se upošteva dolžina, razmere in razlogi za bivanje v državi in je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo obdobje bivanja mld. A. v Sloveniji in obdobje bivanja v Srbiji.
ZFPPIPP člen 14, 14/2-1, 14/3-1, 14/4-2, 17, 17/2, 232, 239, 239/5, 242, 242/1. ZPRS-1 člen 2, 2/1-8.
postopek osebnega stečaja - začetek postopka osebnega stečaja - obstoj insolventnosti - zakonska domneva - trajnejša nelikvidnost - dolgoročna plačilna nesposobnost - neizpodbojna domneva - identifikacijski podatki dolžnika
Sodišče prve stopnje je ugotovitev o obstoju insolventnosti dolžnice vezalo na obstoj več zakonskih domnev o njeni trajnejši nelikvidnosti in dolgoročni plačilni nesposobnosti (čeprav bi za začetek stečajnega postopka zadoščala že ena izmed njih). Višje sodišče ugotavlja, da dolžnica dejstev, za katere je sodišče prve stopnje ugotovilo, da predstavljajo podlago za obstoj predhodno navedenih zakonskih domnev o insolventnosti in dolgoročni plačilni nesposobnosti, ni prerekala ne v postopku pred sodiščem prve stopnje, kot jih tudi ne prereka v pritožbi. Zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je dolžnica insolventna.
Prvi odstavek 242. člena ZFPPIPP določa, da mora izrek sklepa, s katerim sodišče odloči, da se začne stečajni postopek, med drugim vsebovati identifikacijske podatke o stečajnem dolžniku. Kateri so ti podatki, določa 17. člen ZFPPIPP. Namen 17. člena ZFPPIPP je v tem, da je dolžnik, nad katerim je sodišče začelo stečajni postopek, jasno in nezamenljivo določen. Da je dolžnica tako označena v izpodbijanemu sklepu in je zato jasno, zoper katero osebo je bil začet postopek osebnega stečaja, pa pritožbeno ni sporno.
Zaradi učinka pravnomočnosti v okviru predmetnega postopka se pritožbeno sodišče ne more in ne sme spuščati v presojo pravilnosti in zakonitosti plačilnega naloga, s katerim so bile storilcu izrečene kazenske točke.
SPZ člen 32, 33, 33/1, 35. ZPP člen 112, 112/2, 154, 154/1, 154/2. Odvetniška tarifa (2015) člen 6, 6/1.
posestno varstvo - motenje soposesti - način izvrševanja posesti - motilno dejanje - opustitev posesti - odpoved pravici do posesti - pravočasnost tožbe zaradi motenja posesti - trajanje naroka - sorazmerno majhen uspeh
Toženca nista uspela dokazati, da je tožnik samovoljno opustil izvajanje soposesti delavnice. Ravno njuno motilno ravnanje (odstranitev vrat delavnice) je bilo namreč razlog, zaradi katerega je bil tožnik prisiljen odnesti svoje naprave in predmete iz delavnice.
ZDR-1 člen 49, 89, 89/1, 89/1-1, 90. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - obrazložitev odpovedi - dejanski razlog za odpoved - bolniški stalež - zaposlovanje novih delavcev - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - razveljavitev prvostopenjske sodbe
Čeprav bi zaposlitev novih delavk lahko vplivala na obstoj odpovednega razloga, zaradi katerega je toženka tožniku podala odpoved pogodbe o zaposlitvi, sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti, saj se sodišče v sodbi do tega ni opredelilo.
ZDR-1 člen 9, 9/2, 126, 126/1, 131, 131/1. Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine Slovenije (2018) člen 79, 79/2.
regres za letni dopust - izplačilo v denarju
Toženka v pritožbi neutemeljeno vztraja na stališču, da je tožniku regres za letni dopust že izplačala v obliki vrednostnih bonov za nakup v trgovinah A. d. d. Res je sicer, da ZDR-1 glede plačila regresa za letni dopust ne določa izrecno, da mora biti vedno v denarni obliki, vendar pa plačilo v denarni obliki vsaj v višini minimalne plače izhaja iz dikcije prvega odstavka 131. člena ZDR-1.
Da je delodajalec dolžan izplačati delavcu regres v denarju, izhaja tudi iz namena tega prejemka – regres je namenjen oddihu delavca v času dopusta. Zato in ker za toženko tudi ni veljala nobena kolektivna pogodba, ki bi izplačilo regresa za letni dopust urejala drugače, se stranki nista mogli veljavno dogovoriti za izplačilo regresa v bonih.