O dodelitvi brezplačne pravne pomoči tožniku je bilo že dokončno in pravnomočno odločeno, zato ponovno odločanje v pravnomočno rešeni stvari ni dopustno (ne bis in idem). V kolikor tožnik želi spremembo izvajalca brezplačne pravne pomoči lahko, kot je to pravilno v obrazložitvi sklepa o zavrženju navedla toženka, vloži predlog za razrešitev odvetnika, ne more pa z novo vlogo za dodelitev brezplačne pravne pomoči zahtevati ponovne (druge) odobritve brezplačne pravne pomoči za isti pravdni postopek.
Ureditev v 4. alineji prvega odstavka 8. člena ZBPP za izvršilni postopek specialno določa, da za dodelitev brezplačne pravne pomoči ne morejo zaprositi tisti prosilci, ki so dolžniki v postopku izvršbe, ki teče na podlagi izvršilnega naslova po določbah ZIZ. To pomeni, da se tožniku, ki je dolžnik v izvršilnem postopku, ne dodeli brezplačna pravna pomoč, razen ob izpolnitvi pogoja, ki je, da izkaže verjeten obstoj ugovornega razloga, ki preprečuje izvršbo, ne glede na to, ali je dodelitev brezplačne pravne pomoči uveljavljal v ugovornem ali pritožbenem delu izvršilnega postopka. V kolikor ne izkaže obstoja katerega od ugovornih razlogov iz 55. člena ZIZ, ne more izpolniti pogojev za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Določba 4. alineje prvega odstavka 8. člena ZBPP je torej ena izmed izjem od splošnih pravil (pogojev in meril) dodeljevanja brezplačne pravne pomoči. Posamezniku oži pravico do sodnega varstva in ta izjema se razlaga restriktivno.
V četrtem odstavku 39. člena ZUS-1 je za primer, ko prvostopenjski organ ni izdal in vročil stranki upravnega akta v predpisanem roku, tak akt pa je izdal po vložitvi tožbe, določeno, da sodišče s sklepom ustavi postopek, če je zoper izdani upravni akt dovoljena pritožba. Ker med strankama ni sporno, da je tožena stranka tak akt izdala in da je možna pritožba na drugo stopnjo, je sodišče na podlagi četrtega odstavka 39. člena ZUS-1 postopek ustavilo, kakor sta predlagali tudi obe stranki.