Če procesna predpostavka pravočasnosti zahteve ni izpolnjena, pristojni organ ne sme meritorno (to je po vsebini) presojati utemeljenosti postavljene zahteve, temveč mora zaradi dejstva, da take vloge sploh ni mogoče obravnavati, pred vsebinskim začetkom upravnega postopka, to vlogo zavreči.
Iz tožnikovega trditvenega gradiva ni razvidno konkretizirano nasprotovanje ugotovitvam tožene stranke (tožnik je že samovoljno zapustil azilni dom; ni spoštoval roka za prostovoljni odhod; zavrnil je možnost vključitve v projekt prostovoljne vrnitve in reintegracije v državi izvora; ni sodeloval v postopku odstranitve; nima osebnih dokumentov za potrditev svoje identitete, ki je po razgovoru s tožnikom ni uspelo ugotoviti niti veleposlaništvo; tožnik nasprotuje vrnitvi).
Nevarnost tožnikovega pobega je z vidika prve in pete alineje 68. člena ZTuj-2 še vedno izkazana.
Da je znesek davka odvisen od vrednosti stavbe, le-ta pa je odvisna od spremenljivke, ki jo določi posamezna občina, s čimer pride do razlik v vrednostih stavb po posameznih občinah, ni kršitev ustavnega načela enakosti, temveč posledica ureditve, po kateri je davek na premoženje odvisen od vrednosti premoženja. Splošno znano je, da je vrednost nepremičnine odvisna tudi od njene lokacije. Predpisi ne dajejo možnosti davčnemu zavezancu, da v postopku odmere dokazuje drugačno vrednost premoženja, kot ta izhaja iz predpisov in s strani občine določene povprečne gradbene cene, omogočeno je zgolj dokazovanje, da se stavba iz objektivnih razlogov ne more uporabljati. Kljub temu tožnik s tem tožbenim ugovorom ne more uspeti, saj ga podaja povsem pavšalno in zgolj kot splošen ugovor, ne da bi navedel in dokazal, kakšna je vrednost njegove stavbe in da bi torej ob drugačni ureditvi, ki bi dopuščala možnost dokazovanja drugačne (nižje) vrednosti v odmernem postopku npr. s cenitvijo pooblaščenega cenilca nepremičnin, davčna osnova za to stavbo bila nižja. Tožnik tudi ne trdi, da bi v postopku pred prvostopenjskim davčnim organom oziroma v pritožbenem postopku dokazoval drugačno vednost stavbe, niti to ne izhaja iz upravnega spisa, ki ga je sodišču predložila toženka.
Za odmero davka od prometa zavarovalnih poslov so relevantna naslednja dejstva: da gre za zavarovalni posel - sklepanje in izvrševanje pogodb o premoženjskem oziroma življenjskem zavarovanju, da gre za pogodbo o življenjskem zavarovanju, ki je prenehala pred potekom 10 let in da gre za redno prenehanje, ki jih mora davčni organ v ugotovitvenem postopki konkretno ugotoviti, da lahko opravi subsumpcijo ugotovljenega dejanskega stanja pod navedene zakonske določbe. Davčni organ je v predmetni zadevi na splošno za vse obravnavane pogodbe (499 pogodb) navedel, da gre za zavarovalne pogodbe in sicer pogodbe življenjskega zavarovanja, ki so redno prenehale pred potekom obdobja 10 let, ni pa posameznih pogodb konkretno presojal.
Ker toženka v obravnavani zadevi ni konkretno presojala predloženih dokazov dejansko stanje ni popolno ugotovljeno. Posamezne obravnavane primere (499 zadev) je toženka navedla v obliki tabele na straneh 9 do 20 obrazložitve izpodbijane odločbe in se pri tem zgolj sklicevala na določbe ZPIZ-1 in ZPIZ-2, ki jih je navedla na strani 9 obrazložitve, predložene dokaze glede na relevantna dejstva pa ni konkretno presodila. Dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno. Pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pa je pogoj za pravilno uporabo materialnega prava in s tem za materialno zakonitost odločitve v zadevi. Katera konkretna dejstva je davčni organ v postopku ugotavljal in na katere konkretne dokaze so dokazana dejstva oprta in na katerih dejstvih temelji odločitev davčnega organa, mora biti jasno razvidno iz obrazložitve odločbe.
Toženec je lahko le država, lokalna skupnost oziroma druga pravna oseba, ki je izdala upravni akt, s katerim je bil postopek odločanja končan.
Zadostna sredstva za preživljanje morajo biti zagotovljena tudi za mesec odločanja o prošnji oziroma v primeru, kadar jih tujec dokazuje z dobičkom iz dejavnosti samostojnega podjetnega posameznika, celo za obdobje enega leta pred letom odločanja o prošnji.
Tožnik ni izpolnil dokaznega bremena o privarčevanih sredstvih, s katerimi naj bi razpolagal v času izdaje odl0čbe organa prve stopnje. Neizkazana okoliščina o zagotovljenih zadostnih sredstvih je bila ključnega pomena za odločitev o prošnji, saj ni sporno, da tožnikova žena A. A. ni imela lastnih prihodkov, da tožnik v času izdaje odločbe organa prve stopnje ni bil več zaposlen in da ni opravljal samostojne dejavnosti. Torej sredstev za preživljanje iz teh naslovov ni prejemal. Pogoju glede zadostnih sredstev za preživljanje bi torej lahko zadostil (le) tako, da bi izkazal, da ima skladno s tretjim odstavkom 33. člena ZTuj-2 zadosti privarčevanih sredstev, vendar tega ni storil. Navedeno pa po prvi alineji prvega odstavka 55. člena ZTuj-2 predstavlja razlog za zavrnitev izdaje prvega dovoljenja za začasno prebivanje zaradi združitve družine tožnikovi ženi A. A. v Republiki Sloveniji.