Odločitev o pobotu po svoji vsebini pomeni oblastno dejanje davčnega organa, s katerim ta posega v pravice oziroma obveznosti davčnega zavezanca, saj na njegovi podlagi prenehajo oziroma se spremeni višina davčnih obveznosti. Zato je o izvedenem pobotu treba odločiti z upravnim aktom. Obvestilo o izvedbi pobota je treba v tem kontekstu razlagati zgolj kot dejanje v postopku pred izvedbo pobota. Z njim davčni organ ne more nadomestiti upravne odločbe, niti z njegovo izdajo ne ustvarja pravnih posledic pobota, ampak zavezanca zgolj obvesti o nameravanem pobotu, s čimer mu da možnost izjave v postopku. S takšnim postopanjem je zagotovljena kontradiktornost postopka. Obvestilo o izvedbi pobota ni upravni akt, saj z njim ni odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi davčnega zavezanca.
Z vidika izpolnjenosti pogojev iz 24. člena ZBPP izpodbijana odločba ne vsebuje nobenih vsebinskih razlogov. V njej toženka ugotavlja le, da želi stranka z interesom BPP v prekrškovni zadevi Okrajnega sodišča v Krškem in da ji grozi globa v skupnem znesku 220 EUR ter zato zadeva ni očitno nerazumna. Ni pa jasno, na podlagi katerih dejstev (ki bi morala izhajati že iz prošnje za BPP stranke z interesom, kot tudi utemeljeno opozarja tožnik) je napravljen tak zaključek, nedvomno pa zgoraj povedano za preizkus pravilnosti povedanega zaključka organa za BPP ne zadošča. Toženka namreč ne pojasni, zakaj je vložitev zahteve za sodno varstvo razumna in v čem je odločitev o plačilu globe pomembna za prosilčev materialni položaj. Za slednje ne zadostuje zgolj ugotovitev, da je stranka z interesom prejemnik socialne pomoči.
Tožnik v postopku pred izdajo prvostopenjske odločbe ni ugovarjal, da objekt ni v njegovi lasti. Ni pa se mogoče strinjati s tem, da tožnik te okoliščine ni prerekal niti v pritožbi zoper odločbo organa prve stopnje. Tožnik namreč v pritožbi med drugim navaja, da njegova montažna konstrukcija z vpetim platnom ni dimenzij 12 metrov x 5 metrov, zato je očitno, da gre za zmotno odločbo. Pojasnjuje, da je v bližini njegovega oglasnega panoja in predmetnega cestnega odseka postavljenih več panojev, približno sedem, zato mora inšpektorica preveriti vseh sedem objektov.
S temi pritožbenimi navedbami je tožnik smiselno prerekal lastništvo objekta, na katerega se nanaša prvostopenjska odločba. V pritožbi res ni obrazložil, zakaj tega ni navajal že v postopku na prvi stopnji, vendar pa niti iz navedb tožene stranke niti iz priloženega upravnega spisa ni razvidno, da bi ga k temu kdo pozval. Organ druge stopnje je to pritožbeno navedbo zgolj povzel, do nje pa se niti vsebinsko niti formalno (v smislu tretjega odstavka 238. člena ZUP) ni opredelil, zato se odločbe organa prve stopnje v zvezi odločbo organa druge stopnje glede tega ne da preizkusiti.