kršitev kazenskega zakona - pravna opredelitev - nevarna vožnja v cestnem prometu - huda telesna poškodba storilca
Pri kaznivem dejanju po 314. členu KZ-1 razlaga, da samoogrozitvena ali samopoškodbena dejanja, kljub temu, da storilec sproži (nevarne) sile, ki jih ne more več obvladovati, s kazenskopravnega vidika niso kazniva, ni bila nikoli resno problematizirana.
Ni se mogoče strinjati z vložnikom, da že jezikovna razlaga spremenjene določbe 324. člena po noveli KZ1-B, podprta z namensko, ne dopušča drugačne razlage, kot da je predmet ogrožanja in v kvalificirani oblikah poškodovanja vsaka oseba, torej tudi voznik sam.
bistvena kršitev določb postopka o prekršku - obramba obdolženca - pravice obdolženca - zaslišanje obdolženca
Ravnanje sodišča prve stopnje, ki je najprej dopolnilo dokazni postopek, v njem pa nato izdalo sodbo, s katero je zavrnilo storilčevo zahtevo za sodno varstvo, ne da bi pred tem storilca prekrška vabilo na zaslišanje in ga zaslišalo, je privedlo do absolutno bistvene kršitve določb postopka o prekršku po 3. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1. Z izostalim vabljenjem na zaslišanje storilec posledično sploh ni bil seznanjen s pravnim poukom in o svojih procesnih možnostih, s čimer so bile kršene tudi njegove ustavno zagotovljene pravica do enakosti, pravica do izjave in pravica do obrambe.
kazniva dejanja zoper pravni promet - ponarejanje listin - javna listina - opis kaznivega dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - dnevnik vzgojne skupine
Pritrditi je stališču nižjih stališč, da je dnevnik vzgojne skupine javna listina v smislu tretjega odstavka 251. člena KZ-1 že zato, ker se mora voditi pri poslovanju dijaškega doma na podlagi 55. člena Pravilnika o bivanju v dijaških domovih izdanega na podlagi 86. člena Zakona o poklicnem in strokovnem izobraževanju. Vložnikovo sklicevanje na Pravilnik o šolski dokumentaciji v srednješolskem izobraževanju oziroma na Pravilnik o obrazcih javnih listin v srednješolskem izobraževanju, torej na podzakonske predpise s področja vzgoje in izobraževanja, ki določajo, katere listine so javne ni pravno upoštevno, saj podzakonski predpis ne more ožati ali širiti definicije, ki jo vsebuje zakonski predpis.
Okoliščine, na podlagi katerih zakon posamezni listini daje status javne listine, opredeljujeta tako ZPP v 224. členu kot ZUP v 169. členu, kot navaja že vložnik. Obe določili kot bistveno sestavino javne listine vidita v njenem izvoru, ki je državni organ, organ samoupravne lokalne skupnosti ali nosilec javnih pooblastil. Listina pa je lahko javna le, če jo ti organi izdajo v mejah svoje pristojnosti oziroma v predpisani obliki. Kot javna listina po določbi tretjega odstavka 179. člena ZUP veljajo potrdila in tudi druge listine o dejstvih, o katerih se vodi uradna evidenca, ob pogoju, da so le-te v skladu s podatki uradne evidence. Dijaški domovi izvajajo javno službo na podlagi zakonskega (javnega) pooblastila; organi dijaškega doma oziroma strokovni delavci pa na podlagi tega pooblastila in v skladu s predpisi (Zakonom o poklicnem in strokovnem izobraževanju ter Pravilnikom o bivanju v dijaškem domu) vodijo predpisane evidence in predpisano dokumentacijo. V tretji alineji 55. člena citiranega pravilnika je med dokumentacijo, ki jo vodijo organi dijaškega doma določeno tudi vodenje dnevnika vzgojne skupine, ki med drugim vsebuje podatke, vezane na vzgojno izobraževalni proces z vzgojno skupino in dijake. Ker dokazuje evidenco o delu vzgojiteljev ter dijakov vzgojne skupine v določenem šolskem letu (zato je zanj obstajala obveznost predložitve šolski inšpekciji ob obravnavi poslovanja dijaškega doma), je dnevnik vzgojne skupine javna listina tudi na tej podlagi.
ZKP člen 18, 18/2, 285.a, 285.a/3-4, 371, 371/1-8, 450.a, 450.a/4.
absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - nedovoljeni dokazi - sporazum o priznanju krivde - pisna oblika kot pogoj veljavnosti - predobravnavni narok - pravice obrambe - prekluzija dokazov - podporni dokaz - pravno odločilen dokaz
Glede na določbe XXVI.a poglavja ZKP, ki urejajo institut sporazuma o priznanju krivde, obtoženec (drugače kot v primeru priznanja krivde na predobravnavnem naroku) pred sklenitvijo in sprejemom sporazuma o priznanju krivde o prekluziji glede izločitve dokazov praviloma ni poučen (3. do 5. točka tretjega odstavka 285.a člena ZKP).
Po določbi drugega odstavka 83. člena ZKP je obramba pri uveljavljanju izločitve nedovoljenih dokazov zaradi prekluzije omejena vse od začetka glavne obravnave. Posledično prekluzija v določeni meri vpliva tudi na uveljavljanje absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP v pritožbi. Pri presoji vpliva prekluzije na uveljavljanje konkretnega pritožbenega razloga je potrebno upoštevati kavtele kazenskega postopka, ki kljub z novelo ZKP-K (ki se uporablja od 15. 5. 2012) uvedeni prekluziji niso bile spremenjene. Tako je potrebno upoštevati določbo 25. člena URS, ki zagotavlja pravico do polnega pravnega sredstva. Navedena ustavna določba se uresničuje preko določb ZKP, ki urejajo pritožbo kot redno pravno sredstvo v kazenskem postopku (XXIII. poglavje ZKP), pri čemer določbe ZKP glede pritožbenih razlogov in njihovega uveljavljanja kljub uvedbi prekluzije (v smislu njenega vpliva na uveljavljanje pritožbenih razlogov) niso bile spremenjene. Navedeno velja tudi za ekskluzijsko pravilo (drugi odstavek 18. člena ZKP), ki ga mora sodišče po uradni dolžnosti upoštevati v vseh fazah kazenskega postopka. Po presoji Vrhovnega sodišča je v primeru, da je sodišče obdolženca poučilo o prekluziji in mu omogočilo, da uveljavlja izločitev nedovoljenih dokazov, pritožbeno uveljavljanje 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP dovoljeno v primeru, da se sodba opira na dokaz, ki je že na prvi pogled (prima facie) oziroma očitno nedovoljen. V primeru, da obramba v pritožbi uveljavlja nedovoljenost drugih dokazov, to je dokazov, ki niso nedovoljeni že na prvi pogled (ki niso prima facie nedovoljeni), mora z verjetnostjo izkazati, da je konkreten dokaz nedovoljen, sicer s pritožbo ob upoštevanju pravil o prekluziji ne more uspeti.
Na podlagi navedenega je potrebno zaključiti, da je bil obsojencu prvi, torej primerjalni vzorec DNK, kot kaže odvzet v zvezi s kaznivim dejanjem prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države (odvzem vzorca in storitev tega kaznivega dejanja sovpadata tudi časovno, gre za leto 2008), glede katerega je bil postopek pravnomočno ustavljen, zato je mogoče sklepati, da bi moral biti ta profil izbrisan iz policijske zbirke podatkov, pri čemer pa je treba poudariti, da sodišče prve stopnje ni izvajalo postopka izločanja nedovoljenih dokazov.
Ker so bili izsledki analize vzorca, pobranega z volanskega obroča, znani šele dne 2. 6. 2014 in so bila dejstva v zvezi z obsojenčevo identiteto predhodno že ugotovljena na podlagi drugih dokazov, obravnavani dokaz predstavlja zgolj podporni dokaz. Tako obremenilnega prispevka primerjalnega profila obsojencu odvzetega vzorca DNK (in Poročila o preiskavi z mnenjem Nacionalnega forenzičnega laboratorija z dne 2. 6. 2014) ni mogoče šteti za bistvenega, saj ne predstavlja niti odločilnega, toliko bolj pa tudi ne edinega dokaza niti o obsojenčevi identiteti niti o dejstvu, da je obsojenec v času storitve obravnavanega kaznivega dejanja vozil vozilo Toyota Avensis, zato konkretnega dokaza kljub izkazani verjetnosti, da gre za nedovoljen dokaz, ni potrebno izločiti iz spisa.
ZKP člen 17, 17/1, 248, 258, 364, 364/7, 371, 371/2.. URS člen 29.. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6.
relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - kršitev pravice do obrambe - dokazni predlog obrambe - zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje izvedenca - pravno odločilna dejstva
Tudi po presoji Vrhovnega sodišča sodišče z zavrnitvijo dokaznega predloga po dodatnem zaslišanju izvedencev Inštituta za raziskavo prometnih nezgod, ki so sodelovali pri izdelavi mnenja C. ali z zavrnitvijo izvedenca cestnoprometne stroke iz tujine, ni kršilo obdolžencu ne pravice do obrambe in tudi ne 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Sodišče je prepričljivo obrazložilo, katera so tista dejstva in dokazi, na katerih temelji izrek obsodilne sodbe, pojasnilo pa je tudi, da so izvedenska mnenja tako izvedencev medicinske stroke kakor tudi prometne stroke o tem, kje je kdo sedel pred trkom, bolj ali manj verjeten približek resnici, ter zato navedeno dodatno dokazovanje položaja oseb v vozilu (z izvedenci) ni potrebno. To pomeni, da je sodišče po tem, ko je angažiralo izvedence medicinske in cestnoprometne stroke, prebralo njihova mnenja in izvedence in strokovnjake zaslišalo, presodilo, da predvsem glede na dejstvo, da nihče v avtomobilu ni bil pripet z varnostnim pasom ter upoštevaje nekontrolirano rotiranje avtomobila in to zunaj cestišča po neravnem terenu, dodatno zaslišanje izvedenca ali angažiranje tujega izvedenca ni primerno sredstvo za ugotavljanje dejstva, kdo je bil voznik avtomobila v kritičnem času, ali vsaj ni tisto sredstvo, ki bi z gotovostjo lahko ovrglo ali potrdilo očitek v obtožbi. Navedeno tudi pomeni, da ima sodba razloge o zavrnitvi dokazov.
ZUS-1 člen 38, 83, 83/2, 83/2-2, 83/2-3. ZDavP-2 člen 331, 331/2, 326, 326/5. ZDoh člen 100.
dovoljenost revizije - rešeno pravno vprašanje - pomembno pravno vprašanje ni konkretizirano - zelo hude posledice
V upravnem sporu je vložitev (obrazloženega) odgovora na tožbo pravica, ne pa dolžnost tožene stranke (38. člen ZUS-1), zato njena odločitev, da je ne bo koristila, ne more imeti posledic v smislu izdaje zamudne sodbe.
Pravnih vprašanj, na katerih pričakuje odgovor Vrhovnega sodišča, revidentka v reviziji ni konkretizirala, s samim utemeljevanjem revizije pa izpolnjevanje pogojev za dovoljenost ni izkazano.
ZUS-1 člen 83, 83/1, 83/1-1, 85, 85/1, 85/1-1, 85/2. ZDDV-1 člen 44, 44/1-1, 63, 63/1, 69.
davek na dodano vrednost - odbitek vstopnega DDV - obdavčljiva dejavnost - najem nepremičnin - zasebna uporaba z revidentom povezanih oseb
Najem nepremičnin je po 2. točki prvega odstavka 44. člena praviloma oproščen plačila DDV.ZDDV-1 v 45. členu sicer predvideva izjemo in omogoča, da se davčni zavezanec odloči, da bo najem nepremičnin vseeno obravnaval kot obdavčeno transakcijo. V tem primeru najem lahko postane z DDV obdavčljiva transakcija (in zato podlaga za odbitek vstopnega DDV po 63. členu ZDDV-1), če sta tako najemodajalec kot najemnik davčna zavezanca, identificirana za namene DDV, če ima tudi najemnik pravico uveljavljati odbitek vstopnega DDV v celotnem znesku in če oba, torej tako najemnik kot najemodajalec, davčnemu organu predložita izjavo o obdavčitvi.
Revident ni upravičen do odbitka vstopnega DDV, ker ni izkazal, da nepremičnino, od računov za rekonstrukcijo in dozidavo katere je želel odbiti vstopni DDV, uporablja za namen svojih obdavčljivih transakcij (prvi odstavek 63. člen ZDDV-1) oziroma v postopku ni predložil objektivih dokazov, ki bi dokazovali, da je konkretna nepremičnina primerna za ekonomsko izkoriščanje in namenjena njegovi nadaljnji obdavčljivi dejavnosti.
ZUP člen 89, 89/2, 89/5, 89/6, 169, 169/1. URS člen 23, 25. ZUS-1 člen 94, 94/1.
dovoljena revizija - pomembno pravno vprašanje - kršitev ustavnih pravic - davčna izvršba - vročanje pooblaščencu - izjava pooblaščenca - javna listina - nasproten dokaz - pravica do sodnega varstva - pravica do pravnega sredstva - zmotna uporaba materialnega prava - vrnitev v prejšnje stanje - predlog za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti
Drugi odstavek 89. člena ZUP se tako da po stališču Vrhovnega sodišča ustavnoskladno razlagati le, če se stranki (naslovniku) dovoli nasproten dokaz, da pooblastila ni dala in dokazovanje, kdaj je bila vročitev dejansko opravljena. Ker je torej zagotovljeno varstvo ustavnih pravic iz 23. in 25. člena Ustave RS, drugi odstavek 89. člena ZUP po oceni Vrhovnega sodišča ni v neskladju z Ustavo RS.
Ker je mogoče, da je v obravnavani zadevi pošiljko prejela nepooblaščena oseba, to glede na revizijske trditve lahko pomeni, da revident v zamudo z vložitvijo pritožbe sploh še ni prišel, saj vročitev tej osebi ni bila pravilna. To pomeni, da bi davčni organ prve stopnje moral trditve in dokaze presojati že v okviru pravnega sredstva, ki ga je vložil revident (pritožbe).
Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je v predmetni zadevi za odmero davka merodajna pridobitev lastninske pravice na podlagi določil 49. člena Stvarnopravnega zakonika in po postopku Zakona o kmetijskih zemljiščih ter v povezavi le-tega z Zakonom o ugotavljanju katastrskega dohodka.
vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka za opravo dejanja - zamuda roka za plačilo sodne takse za tožbo - komunikacija med pooblaščencem in stranko - delovanje elektronske pošte
Za pooblaščenca okvara v delovanju strankine elektronske pošte na določen dan ni bila predvidljiva. To bi namreč pomenilo, da so težave z delovanjem elektronske pošte prejemnikov običajne (redne, vsakodnevne), odsotnost težav pa izjema, zaradi česar bi normalna raba tega sredstva komuniciranja vključevala tudi zavedanje uporabnikov, da pošta ni dosegla naslovnika. Takemu sklepanju že na splošni ravni ni mogoče pritrditi, saj je ob današnjem stanju informacijske tehnologije navedeno sredstvo mogoče opredeliti kot sprejet zanesljiv način izmenjave informacij. Vendar je treba tudi v takem primeru preveriti, ali bi stranka in njen pooblaščenec z dovolj skrbnim ravnanjem kljub dogodku lahko preprečila zamudo.
ZUS-1 člen 83, 83/1, 83/1-1, 85, 85/1, 85/1-1, 85/2. ZDavP-2 člen 68, 68/2, 68/5, 68/6.
dovoljena revizija - davek po petem odstavku 68. člena ZDavP-2 - premoženje nepojasnjenega izvora - verjetna davčna osnova - dokazovanje
Po določbi 147. člena Ustave država z zakonom predpisuje davke, kar pomeni, da mora zakon določiti elemente obdavčitve, kot so predmet, osnovo, olajšave in stopnjo obdavčitve ter zavezanca.
Cenitev davčne osnove pomeni ugotavljanje dejstev. Katera dejstva in na kakšen način jih bo organ ugotavljal, to je, katero metodo bo izbral, da bo dosegel želeni cilj (določil osnovo za odmero davka, ki se bo najbolj verjetno približala dejanskim razmeram davčnega zavezanca oziroma resnično vrednost), pa je odvisno od okoliščin posameznega primera, tj. predvsem od narave razpoložljivih podatkov. Izbira metode je torej prepuščena davčnemu organu.
Izhodišče za začetek postopka nadzora in kasnejšo odmero davka od dohodkov fizičnih oseb je prijava premoženja iz 69. člena ZDavP-2.
Dolžnost sodišča prve stopnje do opredelitve glede strankinih navedb je omejena, saj pomeni odgovor na strankino aktivnost, torej kot odsev strankinih pravnih razčlenjevanj, argumentiranj, stališč, pogledov in razlag, vsekakor pa ni sodišče tisto, ki bi smelo ali moralo nadomeščati trditveno in dokazno podlago.
dovoljenost revizije - pogoji za dovoljenost revizije - dohodnina
Revident ni zastavil pomembnega pravnega vprašanja v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ker to ni pravno pomembno po vsebini zadeve - revident ne more izkazati pogojev za dovoljenost revizije po 2. točki prvega odstavka 83. člena ZUS-1 z navajanjem vprašanja, ki se nanaša na vložitev davčne napovedi na podlagi samoprijave, ker je on ni vložil. Nenazadnje pa tudi ne zahtevati odgovora na vprašanje, povezano z uveljavljanjem posebne davčne olajšave za vzdrževane družinske člane, ker tega v postopku sploh ni uveljavljal.
ZUS-1 člen 68, 83, 83/2-2, 89. ZUP člen 207, 279, 279/1-1. ZPDI člen 19b, 19b/2.
dovoljenost revizije - s sodbo zavrnjena tožba zoper nično odločbo - odločba o ugovoru kandidata zoper stroške pravniškega državnega izpita
Odločba o ugovoru zoper račun in obvestilo o dolžnosti plačila stroškov opravljanja pravniškega državnega izpita je nična iz razloga po 1. točki prvega odstavka 279. člena ZUP. Ker revident od sodišča ni bil upravičen zahtevati nadaljnje vsebinske presoje odločbe, sodišče prve stopnje pa te ne bi smelo opraviti, je v izpodbijani sodbi sprejeta razlaga drugega odstavka 19. b člena ZPDI za revidentov primer nebistvena, posledično pa tudi v reviziji postavljeno pravno vprašanje ni pomembno po vsebini obravnavane zadeve.
dovoljenost revizije - pomembno pravno vprašanje - navedba vrednosti spora
Čeprav je revident na naslovni strani revizije zapisal vrednost spora, je v obrazložitvi glede dovoljenosti izrecno navedel, da jo vlaga iz razloga po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ker „ni enotne prakse Vrhovnega sodišča in zaradi kršitve ustavnih pravic (po vsebini zadeve gre za pomembno pravno vprašanje)“. Upoštevaje revidentovo trditveno in dokazno breme je s tem omejil presojo izpolnjevanja pogojev za dovoljenost revizije na omenjeno določbo 83. člena ZUS-1, na ta način pa v primeru sprejema revizije v obravnavo tudi njeno vsebinsko presojo.
ZUS-1 člen 22, 22/1, 89. ZPP člen 142, 142/3, 142/4.
prepozna revizija - fikcija vročitve sodbe sodišča prve stopnje - potek roka
Izpodbijana sodba je bila revidentu vročena 28. 12. 2016, ko je potekel petnajstdnevni dnevni rok za dvig pošiljke, pri čemer se po enotni in ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča šteje, da se vročitev po tretjem in četrtem odstavku 142. člena ZPP šteje za opravljeno na zadnji dan petnajstdnevnega roka in ne morebiti na naslednji, šestnajsti dan. Rok za vložitev revizije je tako začel teči 29. 12. 2017 in se je iztekel 27. 1. 2017. Ker je revident revizijo priporočeno po pošti odposlal 30. 1. 2017, je revizija prepozna.
Vrhovno sodišče je zakonito zastopnico pritožnika s pozivom pozvalo na predložitev potrdila o opravljenem pravniškem državnem izpitu, vendar ga ta v postavljenem roku ni predložila. Ker v postopku ni bilo izkazano, da ima zakonita zastopnica pritožnika opravljen pravniški državni izpit, je bila pritožba vložena po osebi, ki te pravice nima.
pritožba, ki jo vloži stranka sama - postulacijska sposobnost - poziv na predložitev potrdila o opravljenem pravniškem državnem izpitu - podpis pritožbe s strani pooblaščenca stranke
Pritožnik je sam vložil (podpisal) pritožbo in v pritožbi ni zatrjeval ali izkazal, da ima opravljen pravniški državni izpit. Ker pritožnik ni izkazal s predložitvijo zahtevanega dokazila, da ima opravljen pravniški državni izpit, je pritožbo vložila oseba, ki te pravice nima. Tako (nedovoljeno) pritožbo pa sodišče na podlagi prvega odstavka 343. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 zavrže.
Pooblastilo dokazuje zgolj obstoj pooblastilnega razmerja med tožnikom in A. A., ne dokazuje pa, da je navedena pooblaščenka tudi pripravila oziroma vložila obravnavano pritožbo. Slednje bi potrjeval le njen podpis na vlogi.
relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - kršitev pravice do obrambe - izvajanje dokazov v korist obdolženca - zavrnitev dokaznega predloga - alibi obdolženca - kazenska ovadba kot dokaz - dokazne prepovedi
Kazenska ovadba je procesno veljaven dokaz le, kolikor se nanaša na dokazovanje časa njene vložitve in tega, kdo jo je vložil, v polnem obsegu pa le, če gre za kaznivo dejanje krive ovadbe po 283. členu KZ-1. Sicer pa ovadba ni dokazno sredstvo, ker z njo ni mogoče dokazovati dejstev, ki so v njej navedena, prav tako pa ni nedovoljen dokaz, uvrščen med dokazne prepovedi. Oškodovančeva kazenska ovadba ni surogat, s katerim bi bilo mogoče nadomestiti vsebino oškodovančeve izpovedbe v kazenskem postopku. Se pa navedbe v oškodovančevi kazenski ovadbi lahko uporabijo za oceno verodostojnosti oškodovanca kot priče, vendar se tudi v takem primeru sodba ne opira neposredno na ovadbo kot dokaz.
Za obstoj oderuštva ni pomembno, kakšen je subjektivni odnos prikrajšane pogodbene stranke. Ta se na oderuštvo lahko sklicuje tudi, če je vedela, da sklepa pogodbo, iz katere izhaja nesorazmerna obremenitev. Seveda pa gre za oderuštvo lahko tudi tedaj, ko se nesorazmernosti obremenitve zave šele kasneje.
prenos krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz tehtnih razlogov - objektivna nepristranskost sodišča - ponoven predlog za prenos pristojnosti - nedovoljen predlog - zloraba procesnih pravic - zavrženje predloga za prenos pristojnosti
Tudi tokrat stranka vlaga predlog za delegacijo iz bistveno enakih razlogov - torej takšnih, ki zatrjujejo pristranskost zakonite sodnice. Predlog dejansko sicer ni identičen, je pa v pravno bistvenih prvinah enak - pravna identiteta je torej podana.
Ker mora sodišče po drugem odstavku 319. člena ZPP ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je stvar pravnomočno razsojena, okoliščina, da je tako, predstavlja oviro za novo sojenje o pravno identični vlogi.