odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - trpinčenje
Tožena stranka je tožniku v treh pisnih opozorilih očitala kar šest različnih kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, od katerih bi vsaka kršitev zase, v kolikor bi bila izkazana, ob nadaljnji kršitvi predstavljala utemeljen razlog za prenehanje delovnega razmerja razmerja iz krivdnega razloga iz 3. alineje drugega odstavka 88. člena ZDR.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnost iz tehtnih razlogov - nezadovoljstvo z delom sodišča
Vrhovno sodišče je že velikokrat obrazložilo, da strankin negativen odnos in nezaupanje do sodišča, ki ga gradi na neodobravanju postopanja tega sodišča v konkretnem postopku (ali drugih zadevah in postopkih, v katerih je bila udeležena), ne pomenita razlogov za delegacijo pristojnosti.
Kot je razvidno iz izreka sodbe je obsojeni I. T. na sodišču izrekel naslednje besede, ki so se nanašale na oškodovanca: „Če bo še naprej izzival, ga bom pribil, to naj gre na zapisnik, pri čemer ima vsak človek tolerančni prag“.
Iz izrečenega je mogoče razbrati jasen očitek, ki konkretizira kaznivo dejanje grožnje. Besedna zveza „pribil ga bom“ ob upoštevanju dejstva, da je obsojenec višji in močnejši od oškodovanca ter dejstva, da sta vse prej kot v dobrih medsebojnih odnosih, že po naravi stvari pomeni resno in konkretno grožnjo, ki pri oškodovancu lahko povzroči občutek ogroženosti.
URS člen 22. ZPP člen 5, 12, 285. Zakon o ratifikaciji Pogodbe med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah člen 21.
priznanje in izvršitev tuje sodne odločbe - javni red - pravica do izjave v postopku - načelo kontradiktornosti - pravica do udeležbe v postopku - načelu pomoči prava neuki stranki - obojestransko zaslišanje strank - prestajanja zaporne kazni
Pritožnik je v izvornem postopku v pritožbi trdil, da na glavno obravnavo ni mogel priti, ker je bil v zaporu. Trdil je še, da uprava zaporov brez sodne odredbe zapornikov ne pripelje na sodišče. Pritožbeno sodišče je te navedbe ignoriralo. S takšno kršitvijo omenjena sodba nasprotuje 22. členu Ustave.
dopuščena revizija - razlika v plači - visokošolski učitelj - neposredna pedagoška obveznost - dodatna pedagoška obveznost - obračun ur - univerza - javni uslužbenci
63. člen ZVis konkretno določa ure neposredne pedagoške obveznosti (in dodatne pedagoške obveznosti) za posamezne kategorije visokošolskih učiteljev, univerzam pa je prepuščena zgolj določitev oblik pedagoške obveznosti. Zakon je določil pedagoško obveznost z namenom zaščite kvalitete študijskega procesa, ne glede na finančne zmožnosti. Zakonsko določitev števila ur NPO in DPO za posamezne kategorije visokošolskih učiteljev je treba razlagati tako, da predstavlja optimum za zagotovitev kvalitete študija, hkrati pa določa tudi njihovo najvišjo dopustno obremenitev. Vsaka dodatna neposredna pedagoška obremenitev, ki presega postavljene zakonske okvire, namreč gotovo vpliva na zmanjševanje kvalitete pedagoškega in raziskovalnega dela. Univerza nima zakonskega pooblastila, da s svojimi akti določi drugačno število ur pedagoške obveznosti (neposredne ali dodatne) kot jih določa zakon, pač pa zgolj njihove oblike.
Glede na navedeno, revizijsko sodišče ugotavlja, da je bilo faktoriziranje tožničinih ur vaj, na način, ki je povzročil povečanje njene NPO in DPO nad zakonsko določenih 9 oziroma 3 ure, nezakonito.
odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - ukinitev delovnega mesta
Bistvenih ugotovitev, na podlagi katerih je sodišče ugotovilo obstoj utemeljenega poslovnega razloga, tožnica v reviziji niti ne napada. Tako ne zanika, da je prišlo v letu 2014 do povečanih stroškov poslovanja, da se je tožena stranka odločila za reorganizacijo sektorja splošne komunale, v okviru katere je bilo v januarju 2015 ob spremembi ustreznega splošnega akta tožene stranke tožničino delovno mesto vodje tega sektorja ukinjeno, večino njenih delovnih nalog pa prenesenih na druge vodje sektorjev oziroma na druge delavce ter priznava, da ji glede na določbe veljavnega ZDR-1 tožena stranka ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bila dolžna ponuditi druge zaposlitve. Ob zgornjih ugotovitvah je sodišče utemeljeno presodilo, da je bil pri toženi stranki podan utemeljen poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici v smislu določb 1. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1 in da je na podlagi sporne odpovedi tožnici delovno razmerje zakonito prenehalo.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ
VS2008173
ZKP člen 129.a, 129.a/2. KZ-1 člen 86, 86/6. ZIKS-1 člen 13, 13/1.
način izvršitve kazni zapora - nadomestitev kazni zapora - delo v splošno korist - rok za vložitev predloga - prekluzivni rok - zahteva za varstvo zakonitosti
Določbe 129.a člena ZKP, 13. člena ZIKS-1 pa tudi 86. člena KZ-1 ne omogočajo sklepa, da lahko obsojenec tudi po preteku 15-dnevnega roka iz drugega odstavka 129.a člena ZKP, ko je že na prestajanju kazni, poda predlog za alternativno izvrševanje kazni zapora na način, da se mu kazen zapora nadomesti z delom v splošno korist.
Sodišči prve in druge stopnje pri presoji o ustreznosti danega pojasnila nista ocenili pomembne okoliščine, da poseg ni bil nujen in da nesporno prinaša specifična in zelo pogosta tveganja zlasti nastanka vnetja trebušne slinavke z visokim tveganjem smrtnosti. Pri oceni tudi nista upoštevali, da je pomembno, do kakšne mere so bile res potrjene indikacije za ta poseg, saj gre za tako zahtevno preiskavo, da se po navedbah izvedenca ne opravlja v diagnostične ampak v terapevtske namene, ko so indikacije že jasne. Izvedenec namreč ni mogel z gotovostjo ugotoviti, ali je bila predhodno opravljena EUZ preiskava (endoskopski ultrazvok), saj izvida v dokumentaciji ni bilo (da naj bi bil EUZ opravljen izhaja le iz dopisa Diagnostičnega Centra A.). Pomembno je namreč, ali naj bi se poseg opravil v diagnostične ali terapevtske namene, saj bi moral zdravnik v primeru, če indikacije z izvidi niso bile jasno potrjene, tožnico še toliko bolj opozoriti na tveganje zapletov pri tej preiskavi ali morda celo na nespametnost opravljanja posega.
Revizija se dopusti glede naslednjih pravnih vprašanj:
- ali sta nižji sodišči ravnali pravilno, ker tožbenega zahtevka nista oprli na določbo razdelka C3 - Posebni dogodki, devetega odstavka 2. člena Pogojev za kasko zavarovanje vozil 01-AKA-01/07 tožene stranke;
- ali je materialnopravno pravilna presoja nižjih sodišč, da ustni dogovori (zagotovila zavarovalnice) pri zavarovalni pogodbi ne morejo biti relevantna, marveč so relevantna zgolj pisna določila.
ZPIZ-1 člen 93, 159, 160, 162, 163. ZPIZ-2 člen 122, 123, 125, 126.
pravica do invalidske pokojnine - delna invalidska pokojnina - izplačevanje - sprememba v invalidnosti - izdaja odločbe
Pravica je priznana za čas, ko uživalec izpolnjuje zakonsko določene pogoje, saj gre za javno pravno naravo pravic in je podan javni interes za pravilno, zakonito in racionalno porabo sredstev. Vendar je pri tem treba spoštovati predpisan postopek in o novo nastalih okoliščinah izdati ustrezno odločbo, s katero se lahko že priznana pravica spremeni ali izgubi. S tem, ko je bila nova zahteva tožeče stranke zavrnjena, to ne pomeni avtomatično, da nima nobene pravice več, kot to zatrjuje tožena stranka.
pokojninska osnova - višina starostne pokojnine - zavarovalna doba - dodana doba
Iz določbe 193. člena ZPIZ-1 ne izhaja, da bi se lahko dodana doba upoštevala pri odmeri pokojnine, saj se upošteva pri izračunu pokojninske osnove zavarovalna doba (39. člena ZPIZ-1), ki pa je pri dodani dobi ni.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - učinkovanje odpovedi
Za svojo presojo je imelo sodišče podlago v ugotovljenih razlogih za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi z veljavnostjo od 1. 1. 2015 dalje, na podlagi katerih se pomen tožnikove kršitve na nadaljevanje njegove zaposlitve ni spremenil. Zato je sodišče utemeljeno štelo, da razlogi za izredno odpoved v celoti veljajo tudi za pogodbo o zaposlitvi, ki je bila sklenjena v času med prvim sklepom o odpovedi pogodbe o zaposlitvi in dokončno odločbo.
STVARNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - LASTNINJENJE
VS0018624
ZPP člen 41, 41/1, 44, 44/3, 367, 367/2, 367/5. ZLNDL člen 2, 2/1.
dovoljenost revizije - vrednost spornega predmeta - sprememba sodne prakse - osnovna vrednost - družbena lastnina - pravica uporabe - prenos pravice uporabe - pridobitev pravice uporabe - pridobitev lastninske pravice - lastninjenje
V starejši sodni praksi je veljalo, da mora stranka v reviziji podati oceno vrednosti revizijsko izpodbijanega dela zahtevka, saj se je revizijsko sporna vrednost presojala po razmerju med zahtevkom in tistim njegovim delom, ki je sporen v revizijskem postopku, torej po deležu od ocenjene ali določene vrednosti spora. Novejša sodna praksa pa se je od navedenega oddaljila in omehčala prej navedeno stališče. Zdaj zadošča, da revident navede le osnovno vrednost spornega predmeta. Navedeno novejše stališče sodne prakse smiselno enako velja za zahtevke, ki temeljijo na isti pravni in dejanski podlagi (prvi odstavek 41. člena ZPP) in za medsebojno povezane zahtevke (peti odstavek 367. člena ZPP), zato za presojo dovoljenosti revizije v konkretnem primeru dejstvo, da drugi zahtevek ni predmet revizijske presoje, ni (več) pravno odločilno.
Pravica uporabe se je v sistemu družbene lastnine lahko prenašala tudi izvenknjižno. Ker dejanski imetniki pravic uporabe pogosto niso razvidni iz zemljiške knjige, je treba v vsakem primeru posebej ugotoviti, kdo je imel ob uveljavitvi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini dejansko pravico uporabe na sporni nepremičnini ali njenem delu.
ZKP člen 358, 358-1, 372, 372-1. KZ-1 člen 249, 249/1.
kršitev kazenskega zakona - opis kaznivega dejanja – zakonski znaki kaznivega dejanja - davčna zatajitev
Obsojencu se očita preslepitev z navedbo lažnih podatkov o davčnih odhodkih, izvirajočih iz rezervacij, oblikovanih in uveljavljenih v nasprotju z določbami 20. člena Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb ter Slovenskih računovodskih standardov. Sklicevanje na te določbe je presplošno. Iz izreka ni razvidno, za katero vrsto rezervacij sploh gre. Navedba lažnih podatkov je konstitutiven znak predmetnega kaznivega dejanja, zato je konkretizacija tega zakonskega znaka nujna. Dejanje, katerega zakonski znaki v izreku sodbe niso v celoti konkretizirani, ni kaznivo dejanje.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS0018608
ZPP člen 80, 287, 287/2, 339, 339/2, 339/2-11. OZ člen 6, 6/2, 147, 184, 187. ZDR člen 4, 184. URS člen 14, 14/2, 156. ZUstS člen 23, 23/1, 23/2. ZOR člen 204.
presoja ustavnosti - prekinitev revizijskega postopka - dedovanje in odstop terjatve za povrnitev nepremoženjske škode - podedljivost terjatve - obstoj stranke - smrt stranke po zaključku glavne obravnave - prekinitev pritožbenega postopka - materialno in procesno nasledstvo - povrnitev škode - odškodnina - solidarna odgovornost naročitelja in izvajalca del - delovno razmerje - odškodninska odgovornost - odgovornost delodajalca - poslovna odškodninska odgovornost - protipravnost - skrbnost dobrega strokovnjaka - neprava opustitev - vzročna zveza - teorija o adekvatni vzročnosti - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - zavrnitev dokaznega predloga - obseg obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje
Upoštevajoč odločbo Ustavnega sodišča, da določba 184. člen OZ ni skladna z Ustavo in se razveljavi, to za obravnavano zadevo pomeni, da gre za podedljivo terjatev kljub temu, da je tožnik umrl v času pritožbenega postopka. Tako je v obravnavanem primeru nastopilo materialno in posledično procesno nasledstvo. Formalni vstop dedičev v pravdo nima konstitutivnega pač pa le deklaratorni značaj, ker so dediči pravdna stranka že od smrti prednika dalje. Prekinitev pritožbenega postopka ni bila potrebna, saj je tožeča stranka imela pooblaščenca. Okoliščina, da pritožbeno sodišče v uvodu svoje odločbe ni upoštevalo smrti tožnika, odločalo pa je o pritožbi tožene stranke, ne pomeni, da je bila storjena bistvena kršitev določb postopka iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki bi narekovala razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje. Takšna sodba, ki ne upošteva smrti stranke, ki je imela pooblaščenca, ni absolutno nična, ampak učinkuje tudi proti, poimensko še nedoločenim, dedičem in bi dedič na podlagi takšne sodbe in sklepa o dedovanju lahko dosegel izvršbo.
bistvene kršitve določb kazenskega postopka – razlogi o odločilnih dejstvih – pripor – odreditev pripora – utemeljen sum – opis kaznivega dejanja – zakonski znaki kaznivega dejanja – obrazložitev odločbe druge stopnje – neogibnost pripora – načelo sorazmernosti – načelo subsidiarnosti – milejši ukrep – zmotno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Vrhovno sodišče v zvezi z navedbami zagovornika glede zakonskih znakov kaznivih dejanj, opisanih pod točko II in III sklepa preiskovalne sodnice, poudarja, da gre pri pravni kvalifikaciji in obstoju zakonskih znakov (točno določenega) kaznivega dejanja za vprašanja, ki jih sodišče ugotavlja šele v nadaljnjih fazah kazenskega postopka, za odreditev pripora pa zadošča, da sodišče ugotovi, da obstajajo v zadevi, ki jo obravnava, takšni podatki in dokazi, ki kažejo na kar največjo stopnjo verjetnosti, da naj bi obdolženec storil očitani (kaznivi) dejanji. Vrhovno sodišče pritrjuje obrazložitvi zunajobravnavnega senata, da iz opisa dejanja pod točko II sklepa preiskovalne sodnice izhaja, da je obdolženec dejanje storil kot član hudodelske združbe za izvedbo takih dejanj, pri čemer je vsak izmed članov imel določeno vlogo, ki je opisana v nadaljevanju opisa kaznivega dejanja. Po presoji Vrhovnega sodišča tudi opis dejanja pod točko III sklepa preiskovalne sodnice vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja po drugem odstavku 186. člena KZ-1, saj je v opisu navedeno, da je obdolženec tajnima delavcema policije ponujal naprodaj prepovedano drogo v gostinskem lokalu bar H., s čimer je v zadostni meri konkretiziran zakonski znak javnega lokala. Ob upoštevanju, da se v obravnavani zadevi izpodbija sklep o odreditvi pripora, sta se tako preiskovalna sodnica kot zunajobravnavni senat v zadostni meri opredelila do vseh zakonskih znakov obravnavanih kaznivih dejanj, zato uveljavljani kršitvi 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in prvega odstavka 395. člena ZKP nista podani (točki 7-8 sklepa zunajobravnavnega senata in točka 5 sklepa preiskovalne sodnice). Tako se izkaže, da vložnik zahteve ponuja drugačno oceno okoliščin, ki so botrovale zaključku preiskovalne sodnice in zunajobravnavnega senata o obstoju utemeljenega suma, s čimer uveljavlja nedopusten razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).
Preiskovalna sodnica in zunajobravnavni senat sta zaključila, da je pripor za konkretnega obdolženca sorazmeren in neogibno potreben ukrep (točka 11 obrazložitve sklepa zunajobravnavnega senata in točka 6 obrazložitve sklepa preiskovalne sodnice). Glede na zgoraj navedene okoliščine je odreditev pripora tudi po presoji Vrhovnega sodišča neogibno potrebna za zagotovitev varnosti ljudi in njihovega zdravja kot tudi za odvrnitev pobega obdolženca; poseg v obdolženčevo pravico do osebne svobode pa je prav tako sorazmeren s potrebo po zagotovitvi varnosti ljudi. Ker se zagovornikove navedbe glede kršitve pravice do družinskega življenja in preživljanja ne nanašajo na obdolženca, za obravnavano zadevo niso relevantne. Preiskovalna sodnica je obrazložila, da ogrožanja varnosti ljudi ni mogoče preprečiti z milejšimi ukrepi, prav tako ni pričakovati, da bi obdolženec (glede na zgoraj navedene okoliščine) milejši ukrep spoštoval. Po ustaljeni sodni praksi zaključek o neizogibni potrebi po odreditvi pripora implicira tudi ugotovitev, zakaj za dosego tega namena ni primernejša odreditev milejšega ukrepa, zato kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP ni podana. Tako se izkaže, da vložnik zahteve ponuja drugačno oceno okoliščin, ki so botrovale takšnemu zaključku preiskovalne sodnice in zunajobravnavnega senata, s čimer uveljavlja nedopusten razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).
odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - neutemeljen odpovedni razlog - napovedovanje prihodnjih poslovnih dogodkov - sezonska nihanja - metoda napovedovanja
Vsako (negativno sezonsko) odstopanje v poslovanju delodajalca ni upravičen razlog za odpoved, zlasti ne, če temelji na projekciji prihodnjih poslovnih dogodkov. Delodajalec sicer lahko utemeljuje prenehanje potrebe po delu delavca glede na konkretne obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi z napovedovanjem prihodnjih poslovnih oziroma ekonomskih gibanj, vendar mora taka napoved temeljiti na razumno utemeljeni metodi. Trajne (ne)potrebnosti določenega dela delodajalec ne more utemeljevati le s krajšim in neprimernim časovnim izsekom obsega prodaje, ki se lahko tekom daljšega časovnega obdobja spreminja. Kratkotrajna sezonska nihanja še ne upravičujejo zaključka o negativnem trendu poslovanja v prihodnosti tudi v drugih sezonskih obdobjih.