Pri tem pa sodišče prve stopnje o dolžnikovem predlogu sploh ni odločalo po vsebini in to z obrazložitvijo, da naj bi bil predlog nesmiseln, ker naj bi bil sklep že izveden v zemljiški knjigi. To pa ne pomeni, da bi sodišče prve stopnje ne moglo obravnavati predloga za razveljavitev potrdila o izvršljivosti po vsebini, saj za tak zaključek ni najti podlage v omenjenem določilu 3.odst. 42.čl. ZIZ.
Glede na določila ZTVCP je sodišče prve stopnje pravilno očitalo tožnici, da ob situaciji v prometu, ko je bilo pred njo drugo vozilo, za katerega ni bilo dokazano, da je dajalo znak za zavijanje v levo, glede na njegovo majhno hitrost in ob dejstvu, da je bil odcep na levo naprej od tega mesta, ne bi smela tega vozila prehitevati po desni.
Zmotno pa je ocenilo težo njene kršitve, ki je hujša, zato je delež njene odgovornosti 70 % namesto 50 %.
motenje posesti - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - izvajanje dokazov
Zaključek sodišča prve stopnje je neprepričljiv, kot opozarja pritožba pa je tudi preuranjen, glede na to, da sodišče prve stopnje o posesti spornega zemljišča ni zaslišalo ne pravdnih strank, ne izvedlo ostalih predlaganih dokazov v zvezi s tem. Oprlo se je le na fotografije in navedbe pravdnih strank.
ZPP člen 192, 197, 192, 197. ZPP člen 192, 197, 192, 197.
sosporništvo - tožba - vročanje
V obravnavani zadevi je tožeča stranka uporabila institut eventualnega sosporništva. Tožeča stranka lahko s tožbo zajame dva ali več tožencev tudi tako, da zahteva, naj se ugodi tožbenemu zahtevku proti naslednjemu tožencu, če bi bil pravnomočno zavrnjen zahtevek proti tistemu, ki je v tožbi naveden pred njim. Tožba zoper eventualnega sospornika je vložena pogojno. Sodišče presoja njeno utemeljenost, šele in samo, če pravnomočno zavrne tožbeni zahtevek proti nepogojno toženemu tožencu.
Ne drži, da sta upnik in dolžnik iz izvršilnega postopka v pravdi zaradi dokazovanja nedopustnosti izvršbe nujna sospornika. Le v primeru, če tudi dolžnik izpodbija lastninsko pravico na zarubljenih predmetih tretji osebi, je lahko zajet s tožbo za ugotovitev nedopustnosti izvršbe.
Pritožbene trditve o neodplačnem razpolaganju dolžnika v korist svojega potomca, ki je bilo usmerjeno v oškodovanje upnika iz izvršilnega postopka, so lahko razlog za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj. Upnik (tožena stranka) take tožbe ni vložila in ker posel še velja (potrjujejo ga podatki prometnega dovoljenja, navideznosti posla pa tožena stranka ni dokazala), je prvostopenjsko sodišče pravilno odločilo, da je izvršba na vozilo, ker je le-to last dolžnikovega sina, nedopustna.
Ni mogoče uporabiti 160.čl. ZPP. Tožena stranka je namreč, kot izhaja iz priloge spisa, predlagala izvršbo ne le na dolžnikovem naslovu, temveč tudi na naslovu njegove matere. Prav na tem naslovu pa so bili zarubljeni sporni predmeti in vozilo dolžnikovega sina. M.N.in V.N. sta v svojih ugovorih v izvršilnem postopku na to izrecno opozorila, a je upnica kljub temu obema ugovoroma nasprotovala in sta zato M.N. in V.N. morala vložiti tožbo in uspela šele v pravdi.
ZOR člen 173, 177, 177/3, 192, 200, 203, 173, 177, 177/3, 192, 200, 203. ZTVCP člen 38, 38.
odškodnina za strah - deljena odgovornost
Če ravnanje, ki predstavlja soprispevek tožeče stranke za nastanek škode, izhaja iz samih navedb v tožbi, zadostuje, da tožena stranka poda ugovor sokrivde tožeče stranke in ni potrebno, da ga podrobno konkretizira.
Če iz podatkov v spisu (zdravstvene dokumentacije) izhaja, da ima stranka v postopku psihične težave, zaradi katerih se psihiatrično zdravi ter se stranka sklicuje na nesposobnost sodelovati v postopku, mora sodišče v skladu z 80. členom ZPP po uradni dolžnosti pri pristojnem organu opraviti poizvedbe o sposobnosti stranke samostojno in veljavno opravljati procesna dejanja.
Zavarovalnica je bila pooblaščena za izpolnitev bianko menice in ima toženka zoper njo ugovor, da je bila menica izpolnjena in iz nje izhajajoča menična terjatev uveljavljana v nasprotju s pooblastilom, danim ob izročitvi menice oz. na način, ki ni v skladu z vsebino sklenjene pogodbe.
Ker je tožbeni zahtevek tožeče stranke pravnomočno zavrnjen, ni mogoče več govoriti o verjetnem izkazu terjatve. Zato temeljna predpostavka za izdajo začasne odredbe ni več podana, zato tudi pogojev za podaljšanje veljavnosti začasne odredbe več ni.
Ključno v zadevi je, ali bi tožnik ob skrbnosti povprečnega človeka lahko presodil, ali je bila vožnja z zavarovancem tožene stranke tvegana. Mogoče bi bilo skrbnost tožnikovega ravnanja oceniti le na podlagi upoštevanja vseh okoliščin, v katerih je tožnik prisedel v vozilo zavarovanca tožene stranke, odvisna je torej od tega, ali so soudeleženci nesreče pred tem skupaj prebili večer, ali so uživali alkohol itd.