Res je, da bi moral dolžnik po izvršilnem naslovu plačevati preživnino zakoniti zastopnici, materi upnikov, na roke. Vendar lahko upnik kadarkoli pristane na drugačen način izpolnitve obveznosti, pristanek pa je lahko izražen tudi s konkludentnimi dejanji. Dolžnik zatrjuje prav to; da je zakonita zastopnica mld. dolžnikov tiho pristajala na drugačen način izpolnjevanja preživninske obveznosti - z neposrednim plačilom preživnine na roke otrok - in kot dokaz za to dejstvo tudi predlaga zaslišanje upnikov. Zatrjuje tudi, da sta tako upnica kot tudi zakonita zastopnica - za čas, ko je bila upnica še mladoletna - soglašali, da preživninsko obveznost do konca meseca avgusta izpolnjuje naturalno, z neposredno skrbjo za hčerko.
stroški izvršbe - sklep o odmeri - pritožba dolžnika
38.c čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju določa, da mora po opravi neposrednih dejanj izvršbe in zavarovanja izvršitelj upniku osebno vročiti obračun plačila za delo stroškov, z obvestilom o pravici in pravnih posledicah iz II. odst. tega člena in da izvod obračuna izvršitelj vroči sodišču. 38.c čl. ZIZ res določa, da se obračun stroškov opravi med izvršiteljem in upnikom in da je takšen obračun dokončen, vendar to ne pomeni, da dolžnik po tem, ko mu sodišče naloži stroške, nima pravice do pritožbe.
Sodišče prve stopnje je glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki ni bilo sporno, pravilno uporabilo določbo 219. čl. ZOR, ki je še veljal v času spornega razmerja in se zato na podlagi 1060. čl. Obligacijskega zakonika.
Sodišče je ugotovilo, da tožeča stranka ne uživa posesti nepremičnine v sorazmerju s svojim solastninskim deležem, toženka pa z uporabo cele nepremičnine krši tožnikovo pravico do uporabe te nepremičnine. S takšno uporabo ima toženka korist. Korist je v brezplačni uporabi tožničinega solastnega deleža.
Sodišče sprejme sodbo na podlagi dokaznega postopka, izvedenega na glavni obravnavi, pri čemer mora dokaze oceniti vsakega posebej in v povezavi z drugimi. Seveda mora pri tem upoštevati tudi morebitno nezanesljivost in nemalokrat tudi subjektivno pogojenost personalnih dokazov v primerjavi z objektivnimi podatki, ki jih nudijo materialni dokazi. Šele ko sodišče zanesljivo pretehta vse dokaze, ob upoštevanju zgoraj povedanega, se lahko dokoplje do zanesljivih zaključkov o kaznivem dejanju in o storilcu le-tega. Prav taka ocena pa v obravnavani kazenski zadevi kaže na pravilnost izpodbijane odločitve.
Tožnik je v tožbi kot podlago tožbenega zahtevka navedel neupravičeno obogatitev tožene stranke, ker je tožnik opustil dejanja, predpisana za ohranitev meničnih pravic V tožbi je le pojasnil, da je bila menica izdana za zavarovanje posojila, ki bi ga morala vrniti tožniku najkasneje do 1.1.1996. Tožena stranka je na tožbo odgovorila in oporekala le navedbam v zvezi s posojili. Navedla je, da tožnik za zatrjevana posojila ni predložil nobenih dokazov, ko pa bo predložil ustrezne dokaze, bo postavila ugovor pobota. Tako je tožnik takoj v naslednjem pripravljalnem spisu razširil trditveno podlago in zatrjeval, da mu zahtevani znesek ne gre le na podlagi 85. člena ZM ampak tudi na podlagi določb, ki urejajo vrnitev posojila. V tem delu je res napačno stališče sodišča prve stopnje, ki je štelo, da se identiteta tožbenega zahtevka ni spremenila. Vendar zaradi tega sodišče ni zagrešilo nobenih očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Tožena stranka je namreč v prvem pripravljalnem spisu z dne 10.5.2005 nasprotovala trditvam tožnika, da so bile sklenjene posojilne pogodbe. S tem se je spustila v obravnavanje o glavni stvari po spremenjeni tožbi, ne da bi pred tem nasprotovala spremembi, zato je pravilna ocena, da je v spremembo tožbe privolila. Glede na to, da je bila razširitev tožbene podlage takorekoč posledica ugovorov tožene stranke v odgovoru na tožbo prav v zvezi z samo sklenitvijo posojilnih pogodb, te ugovore pa je tožena stranka nato uveljavljala ves čas postopka in imela možnost navajati dejstva, dokaze in pravna naziranja v zvezi s tem, imela je možnost, da se opredeli do navedb nasprotne stranke in do njenega procesnega gradiva v zvezi s tem, ni bila kršena njena pravica do izjave. Tek zamudnih obresti je posebna civilna sankcija, določena za primer zamude pri izpolnitvi denarne obveznosti. Plačilo zamudnih obresti je stranska terjatev, vezana na osnovno obligacijsko razmerje. Tako je treba tudi glede teka zamudnih obresti uporabiti določbe ZOR, ki je veljal ob nastanku posojilnih razmerij in ne določa, da obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže glavnico.
ZPP člen 95, 115, 95, 115. ZMZPP člen 8, 12, 20, 27, 8, 12, 20, 27.
uporaba tujega prava - odvetniški stroški - pooblastilo odvetnika - zamudne obresti
Za sprejem prisojenih stroškov je odvetnik upravičen že na podlagi splošnega pooblastila za pravdo (95. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Za sprejem s sodbo prisojenega zneska pa mora, ker gre za posel materialnega prava, imeti odvetnik pooblastilo kot izpolnitveni upravičenec.
Za motilnost dejanja se ne zahteva volja in zavest motiti prav določenega posestnika v njegovi posesti. V posestnih sporih pa je pasivno legitimiran tudi tisti, v korist katerega je kdo drug storil motilno dejanje.