Po oceni pritožbenega sodišča tožnica, na kateri je dokazno breme glede na ugotovljena dejstva v prvostopenjskem postopku, ni uspela dokazati, da je bil kupec nepremičnin, ki je sedaj kot tak tudi vpisan v zemljiško knjigo, pri sklepanju posla nedobroveren.
V obravnavanem primeru je odločilno vprašanje ali je pravica tožnice, ki zatrjuje pridobitev solastninske pravice na nepremičnini originarno na podlagi skupne gradnje, močnejša od lastninske pravice H. d.o.o., ki ima to svojo pravico vpisano v zemljiški knjigi.
Sodna praksa je zato tudi pred uveljavitvijo ZZK-1 in SPZ stala na stališču, da kadar zemljiškoknjižno stanje ni resnično ali popolno, ima za dobrovernega pridobitelja stvarnih pravic na nepremičninah, ta sicer relativna domneva, absolutni učinek (prim. tudi 1500 paragraf ODZ glede priposestvovanja). Gre torej za izjemo od splošnega načela, da nihče ne more na drugega prenesti več pravic, kot jih ima sam.
Glede na 1. odst. 178. čl. ZOR se pri nesreči premikajočih vozil, ki je bila povzročena po izključni krivdi enega imetnika, uporabljajo pravila o krivdni odgovornosti. Na strani tožnika je bilo zato dokazno breme, da je druga toženka odškodninsko odgovorna, to je, da je njeno nedopustno oz. protipravno ravnanje tožniku povzročilo škodo. Prav računalniška simulacija dinamike vožnje in analize trčenja namreč omogoča izvedencu natančno rekonstrukcijo in prikaz možnih potekov prometne nesreče.
Tožnica je utrpela potem, ko je bila toženi stranki naložena v plačilo odškodnina, novo škodo, prišlo je do poslabšanja zdravstvenega stanja tožnice na psihičnem področju in s tem do nastanka nove negmotne škode. Šele naknadno je namreč oškodovanka izvedela za drugačen, večji obseg in drugačno, hujšo naravo poškodb, ta tedaj, ko se je priznala prvič odškodnina, ni bila znana, tudi njenega nastanka ni bilo mogoče predvideti,
Sodišče prve stopnje je svojo odločitev, s katero je tožbeni zahtevek zavrnilo, utemeljeno oprlo na določilo 3. odst. 156. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Tožeča stranka tudi po mnenju pritožbenega sodišča škode, ki jo je zatrjevala, ni dokazala, pri čemer je sodišče prve stopnje upravičeno ugotovilo, da za znesek 1.950.638,53 SIT iztoževane škode ni predložila sploh nikakršnega dokaza. Nastalo škodo je izkazovala s priloženimi računi, to naj bi bila škoda za postavitev reklamne table, za postavitev usmerjevalnikov in za oglaševanje na panojih in dnevnih časopisih, vendar je sodišče prve stopnje povsem sprejemljivo obrazložilo, zakaj meni, da pri tej škodi ne gre za nedopustno škodo.
izpodbijanje terjatev - napotitev na pravdo - zavrženje tožbe
Iz podatkov v spisu izhaja, da je upnik po razdelitvenem naroku z dne 23.04.2003, na katerem je bil sprejet sklep o napotitvi na pravdo, pri okrajnem sodišču 07.05.2003 vložil tožbo, ki pa je bila zavržena. Ker pa so pravne posledice zavrženja tožbe enake kot v primeru, če ta sploh ne bi bila vložena, t.j. da se šteje, da terjatev ni sporna, je odločitev sodišča prve stopnje glede poplačila terjatve v višini 7.200.000,00 SIT kljub nedoslednosti v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pravilna.
ZD člen 142, 142. ZIZ člen 37, 37/1, 37, 37/1. ZPP člen 205, 205/1, 205/1-1, 208, 208/1, 205, 205/1, 205/1-1, 208, 208/1.
prekinitev izvršilnega postopka - smrt dolžnika
Sklep o nadaljevanju izvršilnega postopka zoper dolžnikovo dedinjo je procesne narave, z njim se odpravlja procesna ovira; ki je nastala v izvršilnem postopku zaradi dolžnikove smrti. Ker je bil namreč dolžnik v postopku brez pooblaščenca, je bil postopek do izdaje izpodbijanega sklepa prekinjen, prekinjen postopek pa se po določbi 1. odstavka 208. člena ZPP nadaljuje z dedičem.
Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je potrebno ugovor dolžnice šteti kot neobrazložen, saj za svoje trditve dolžnica ni predložila niti predlagala nobenih dokazov. Pavšalne navedbe iz ugovora dolžnica ponavlja v pritožbi.
V konkretnem primeru je obličnost predpisana za veljavnost samega posla (pogodbe, formae ad solemnitatem). Najstrožja obličnost je določena zaradi javnega interesa.