stroški - spor majhne vrednosti - stroški vzdrževanja - trajno dolžniško razmerje - stroški upravljanja
ZOR v 358. čl. določa odpoved trajnega dožniškega razmerja.Ker je šlo za trajno pogodbeno razmerje med strankama, le-to ni moglo prenehati drugače kot s sporazumom ali z odpovedjo s strani vsaj ene izmed pogodbenih strank. Sodišče je štelo, da je bila odpoved s strani tožene stranke tožeči stranki sporočena dne 27.3.1999. Na podlagi take ugotovitve pa gre zaključiti, da ima tožeča stranka vendarle pravico terjati tiste stroške upravljanja in vzdrževanja, ki so zapadli, preden je obveznost prenehala z odpovedjo.
razmerje med starši in otroki - plačilo preživnine - znižanje preživnine zaradi spremenjenih razmer
Načelo dispozitivnosti, kot eden najpomembnejših institutov civilnega procesnega prava, je pravilo (2. in 3. čl. ZPP), načelo oficialnosti pa le izjema. Izjeme pa morajo biti posebej in jasno urejene in jih je treba tolmačiti restriktivno. Drugi odstavek 408. člena tako določa, da sodišče v sporih o varstvu, vzgoji in preživljanju otrok ter v sporih o stikih otrok s starši in z drugimi osebami ni vezano na postavljene zahtevke, kadar tako določa zakon, pa lahko o tem odloči tudi brez postavljenega zahtevka. Zakon ne določa, da lahko sodišče o zakonskih zamudnih obrestih odloča brez postavljenega zahtevka.
ZGD člen 394, 394/2, 394, 394/2. ZFPPod člen 27, 27/5, 27, 27/5.
odgovornost družbenikov - pooblastilo
Iz sklepa z dne 13.10.2003, s katerim je bila zavržena revizija tožene stranke, družbe A. d.o.o., ne izhaja, da bi bila revizija vložena s strani družbenice oz. da bi odvetnik priložil pooblastilo družbenice. Postopka torej družbenica izbrisane družbe kot njena univerzalna pravna naslednica ni prevzela.
Tožba spada med tista pisanja, ki se vročajo osebno stranki. Vročevalec ni ravnal niti po lastnih navodilih, saj je za poskus druge vročitve (ker prvič ni bil uspešen), dal 2 tožencu napotek naj bo v stanovanju dne 20.8.2002, sam pa je drugi poizkus vročitve opravljal dan prej, torej 19.8.2002. Vročitev tožbe ni bila pravilna, kar je prvi pogoj za izdajo zamudne sodbe. Ker jo je sodišče kljub temu izdalo, je podana absolutna bistvena kršitev iz 7. tč. II. odst. 339. čl. ZPP. Ob uradnem preizkusu pa je sodišče 2. st. ugotovilo tudi, da je bila storjena tudi absolutna bistvena kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, saj sodišče 1. st. v obrazložitvi ni navedlo katera pravnorelevantna dejstva iz tožbe je vzelo kot dejansko podlago svoje odločitve in na katero pravno normo je takšno odločitev oprlo.
Iz določbe 219. člena ZOR, ki govori o imetniku, izhaja, da gre pri imetniku stvari za prikrajšanca in pri uporabniku za okoriščenca. S stališča slednjega pomeni tuja stvar to, da do nje nima pravice, bistveno je, da gre za izkoriščanje tuje pravice.
neutemeljen ugovor - izvršba na podlagi izvršilnega naslova - dokaz
Glede na to, da je upnica predlagala izvršbo na podlagi pravnomočne sodne odločbe ter upoštevaje dejstvo, da upnica zanika, da bi dolžnik dolg po izvršilnem naslovu poravnal, samo dokaz z zaslišanjem strank, ne zadostuje, da bi se dolžnikov ugovor lahko štel za utemeljenega.
ZKP člen 420, 420/2, 422, 422/2, 420, 420/2, 422, 422/2.
zahteva za varstvo zakonitosti - sklep o podaljšanju pripora
Res je tudi to, kar navajata obtoženca, da smejo zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti državni tožilec Republike Slovenije, obdolženec in zagovornik, vendar pa je naziranje obtožencev, da sta upravičeni osebi za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti nepravilno, saj jima tako funkcijo odreka dejstvo, da sta zahtevo za varstvo zakonitosti vložila zoper odločbo, zoper katero takega pravnega sredstva ni moč vložiti. Tako je tudi neutemeljen tisti očitek, kjer obtoženca menita, da bi za presojo o tem, ali je njuna zahteva upravičena ali ne, bil pristojen edinole zunajobravnavni senat prvostopenjskega sodišča, ne pa predsednik senata. Tudi tako naziranje obeh pritožnikov ne drži, saj je po 2. odst. 422. čl. ZKP predsednik senata sodišča prve stopnje upravičen zavreči s sklepom zahtevo za varstvo zakonitosti, če je vložena zoper odločbo Vrhovnega sodišča, če jo je vložil nekdo, ki ni imel te pravice ali če je prepozna.
Ali prekoračitev trimesečnega roka iz drugega odstavka 396. člena ZKP in ali pripor v fazi pritožbenega postopka traja že nerazumno dolgo, pa je potrebno v vsaki zadevi presojati posebej. Pri taki presoji pa je potrebno upoštevati zlasti postopanje pritožbenega sodišča po prejemu zadeve, obsežnost in zahtevnost zadeve (komplekstnost
zadeve), ravnanje pritožnika, pomen zadeve za pritožnika, obdobje prekoračitve roka ter morebitne ostale okoliščine posameznega primera.
Tožeča stranka je v tožbi trdila, da je del parcele njena last. Te trditve v tožbi narekujejo lahko le sklep, da tožeča stranka lahko zahteva ugotovitev lastninske pravice na tem delu parcele, torej ugotovitev izključne lastninske pravice na delu parcele. Izključna lastninska pravica in solastninska pravica sta dva različna pravna pojma z različno vsebino. Solastninska pravica je pravica več lastnikov na nerazdeljeni stvari in je delež solastnika določen v razmerju s celoto (idealni del). Če tožeča stranka zahteva ugotovitev solastninske pravice na navedeni parceli, zahteva torej delež na celotni parceli.
Po določbi 1. odst. 38. člena KZ se denarna kazen izreka v dnevnih zneskih, če to ni mogoče pa tudi v določenem znesku. Če se denarna kazen izreče v dnevnih zneskih, lahko znaša najmanj 5, največ pa 360 dnevnih zneskov, za kazniva dejanja storjena iz koristoljubnosti, pa največ 1500 dnevnih zneskov. Po določbi 2. odst. 38. člena KZ pa število dnevnih zneskov denarne kazni določi sodišče, upoštevaje splošna pravila o odmeri kazni. Že iz dikcije te določbe je videti, da sodišče pač ne more biti vezano na sankcije, v konkretnem primeru denarno kazen predpisano v drugem zakonu, kar z drugo besedo pomeni, da lahko Okrajno sodišče izreče tudi nižjo kazen od tiste, ki je kot najvišja predpisana v Zakonu o varnosti cestnega prometa za določeno inkriminirano ravnanje, če bi bilo le to okvalificirano kot prekršek. Glede na navedeno se izkaže pritožba okrožne državne tožilke kot neutemeljena.
pogodbeno dogovorjena prepoved odsvojitve in obremenitve - vpis prepovedi odsvojitve in obremenitve v zemljiško knjigo - učinek proti tretjim
Zaznamovana je bila le sklenitev pogodbe o dosmrtnem preživljanju med I.M. in S.A., v kateri sta se pogodbeni stranki dogovorili za prepoved odsvojitve. V pogodbi dogovorjena prepoved učinkuje le med njima in nikakor ne vpliva na pogodbe, ki so jih sklenili tretji v dobri veri, da take prepovedi ni.
Terjatev ne izvira iz poslovnega razmerja do dolžnice kot samostojne podjetnice in gre za t.i. osebno terjatev do dolžnice kot fizične osebe. Stečajni postopek zoper N.Z., samostojno podjetnico, nima vpliva na njene osebne obveznosti, ampak le na tiste obveznosti, katerih nosilka je kot samostojna podjetnica. Ker dolžnica kot fizična oseba ne preneha, te terjatve še naprej obstajajo in je vse neporavnane terjatve iz takih razmerij mogoče uveljavljati tudi še po zaključku stečaja. Omejeni so le pri izvršilnih sredstvih, saj po začetku stečaja ne morejo predlagati oziroma nadaljevati izvršbe na tisto dolžnikovo premoženje, ki je prišlo v stečajno maso, lahko pa predlagajo novo izvršbo ali novo izvršilno sredstvo na novo pridobljeno premoženje dolžnika, saj s tem v stečajno maso ne posegajo.
predlog za izvršbo vložen pri sodišču, ki je odločalo o terjatvi - predložitev izvršilnega naslova
Sodišču prve stopnje ni bilo potrebno pošiljati izvršilnega naslova dolžniku. Izhajati je namreč potrebno iz določb 42. čl. ZIZ, da v primeru, če je predlog za izvršbo vložen pri sodišču, ki je odločalo o terjatvi, temu ni treba predložiti izvršilnega naslova v izvirniku ali overjenem prepisu, na katerem je potrdilo o izvršljivosti, kar pomeni, da tudi v primeru, ko je izvršilni naslov predložen predlogu za izvršbo, tega posebej ni potrebno pošiljati dolžniku.