Tožnik je res postavil denarni zahtevek, vendar se o pravni naravi tožbe ne zaključuje zgolj iz samega zahtevka, pač pa iz tožbenih in iz ostalih navedb strank. Upoštevajoč navedeno ima tožba naravo ugotovitveno-dajatvene tožbe, s katero tožnik zahteva, da se ugotovi pravica do nadomestila v višjem znesku od že izplačanega in da se tožencu naloži izplačilo nadomestila v višjem znesku. Za tak zahtevek pa bi moral tožnik izkazati obstoj procesne predpostavke - dokončno odločbo pristojnega organa. Po določbah 84. čl. ZZVZZ odloča o pravici do nadomestila plače med začasno zadržanostjo z dela in o višini nadomestila na prvi stopnji območna enota toženca, na drugi stopnji pa posebna enota na sedežu toženca.
mirovanje postopka - pooblaščenec za sprejem pisanj - listina, sestavljena v tujem jeziku - odsotnost z naroka
Mirovanje postopka pomeni zastoj v postopku, ki nastane vselej le po volji strank. Zato sodišče nikoli ne odredi mirovanja uradoma, pač pa le ugotavlja, da so nastopili pogoji za mirovanje. ZPP v 1. odst. 209. čl. med drugim določa, da nastane mirovanje postopka tudi, če ena stranka, ki je bila v redu povabljena, ne pride na narok za glavno obravnavo, druga pa predlaga mirovanje, razen če je stranka, ki ni prišla na narok, predlagala, naj se narok opravi v njeni odsotnosti. Navedeni pogoji so bili v tej zadevi izpolnjeni. Iz spisa ne izhaja, da bi tožnik sodišču sporočil razlog, zaradi katerega se obravnave ne bo udeležil, prav tako tudi ne, da bi predlagal, naj se narok opravi v njegovi odsotnosti. Obravnave se je sicer udeležil A.J., ki je sodišču predložil listino v tujem jeziku, iz katere naj bi po njegovih navedbah izhajalo, da ima tožnik status begunca in da ne dobi izstopnega vizuma. Listine v tujem jeziku prvostopenjsko sodišče utemeljeno ni upoštevalo oz. z njo postopalo po 108. čl. v zvezi z 2. odst. 104. čl. ZPP iz razloga, ker jo je predložil A.J., ki nima lastnosti pooblaščenca tožnika za zastopanje v tem sodnem postopku, saj ga je tožnik, kot izhaja iz pooblastila, pooblastil le za sprejem pisanj v Republiki Sloveniji. Zato utemeljeno tudi ni upoštevalo že navedene navedbe A.J. o razlogih, zaradi katerih naj bi se tožnik ne mogel udeležiti glavne obravnave.
Stranka, ki ugotovi, da se naroka za glavno obravnavo ne bo mogla udeležiti, mora sodišču za vsak razpisan narok za glavno obravnavo pravočasno - torej še pred pričetkom naroka - sporočiti opravičljiv razlog, če se želi izogniti posledicam izostanka.
invalidsko zavarovanje - nadomestilo plače - čakanje na zaposlitev na drugem ustreznem delu - absolutna bistvena kršitev določb postopka
Izrek sodbe, ki zavrača razveljavitev obeh upravnih odločb iz predsodnega postopka in hkrati posega in razveljavlja del drugostopenjske odločbe, je nejasen oz. sam s seboj v nasprotju in hkrati v nasprotju z razlogi sodbe ter listinsko dokumentacijo, saj ni niti razčiščen obseg in s tem predmet izpodbijane tožbe.
V pogodbi o zaposlitvi je določeno, da tožnik v času delovnega razmerja in še dve leti po prenehanju le-tega ne sme ustanavljati ali se zaposlovati v podjetju, ki se ukvarja s toženki konkurenčno dejavnostjo. Za primer kršitve te obveznosti sta stranki izrecno predvideli odškodninsko odgovornost tožnika in možnost izbrisa konkurenčne družbe iz sodnega registra. Glede podrobnejše ureditve medsebojnih razmerij, vključno z vprašanjem tožnikove odškodnine za uveljavljanje konkurenčne klavzule, sta se pogodbeni stranki sklicevali na ureditev v posebnem aktu tožene stranke. 11. poglavje statuta tožene stranke za podrobnejšo ureditev medsebojnih razmerij v zvezi konkurenčno klavzulo pooblašča nadzorni svet, ki je ta razmerja tudi uredil. Takšna ureditev medsebojnih pravic in obveznosti iz konkurenčne klavzule, ki sta jo tožnik in tožena stranka izrecno dogovorila v pogodbi o zaposlitvi, predstavlja zakonito in dovolj konkretizirano pravno podlago za uveljavljanje zahtevkov iz tega pravnega naslova.
Imuniteta sindikalnega zaupnika se ne nanaša le na sindikalno dejavnost. Iz 51. člena KP za dejavnost kovinskih materialov in livarn ter kovinsko in elektroindustrijo izhaja, da zoper sindikalnega zaupnika brez soglasja sindikata ni mogoče začeti disciplinskega postopka. Če sindikat soglasja ne da, lahko delodajalec sproži postopek pomirjanja (41. člen SKPgd), če pa ta ne pripelje do soglasja za začetek disciplinskega postopka zoper sindikalnega zaupnika, disciplinskega postopka ni mogoče zakonito uvesti.
Imuniteta člana sveta delavcev se ne nanaša le na delovanje članov sveta delavcev glede njegove aktivnosti v zvezi s članstvom v tem organu. Zato je potrebno 2. odst. 67. čl. ZSDU razlagati tako, da je potrebno v vsakem primeru pridobiti soglasje sveta delavcev za začetek disciplinskega postopka zoper njegovega člana. Če svet delavcev ne da soglasja, lahko pride do spora med delodajalcem in svetom delavcev, ki se razrešuje v skladu z določbami od čl. 99 do 106 ZSDU po pristojni arbitraži.
Ker je sodišče prve stopnje štelo, da tožena stranka ni bila dolžna pridobiti soglasje sindikata in sveta delavcev za začetek disciplinskega postopka zoper tožnika, je zmotno uporabilo določbo 51. čl. panožne KP in 2. odst. 67. čl. ZSDU.
Kolektivna pogodba med delavci in zasebnimi delodajalci člen 35, 35-4.
solidarnostna pomoč - zasebni delodajalec
Kolektivna pogodba med delavci in zasebnimi delodajalci v 4. točki 53. člena ne določa, da je do solidarnostne pomoči upravičen le delavec, ki je v daljšem bolniškem staležu zaradi poškodbe ali bolezni, dobljene na delu. Zato je do solidarnostne pomoči upravičen tudi delavec, ki se je poškodoval izven delovnega časa.
sodna taksa - fikcija umika tožbe zaradi neplačila takse
Ker tožnik ni predložil dokazila o plačilu takse sodišču v roku 8 dni, kot mu je bilo naloženo, je sodišče prve stopnje pravilno izdalo sklep, da se šteje, da je tožba umaknjena in da se postopek ustavi.
ZDR (1990) člen 106, 106/2, 106/2-1, 106, 106/2, 106/2-1. ZObr člen 98, 98/2, 98, 98/2.
razporeditev na drugo delovno mesto - reorganizacija
Tožena stranka je dokazala, da se je v mesecu juniju 1998 začela reorganizacija Slovenske vojske, zaradi česar so se akti o organiziranosti enot spremenili. Zaposleni so bili na podlagi teh sprememb trajno razporejeni na nove dolžnosti. Razporeditev tožnika na novo delovno mesto je trajne narave in ne začasna. Zato se tožnik zmotno skicuje na 98. člen ZObr, ki ureja začasno razporeditev na drugo ali nižje ovrednoteno delovno mesto za najdalj eno leto in določa, da delavec v tem primeru obdrži enako plačo kot jo je imel pred razporeditvijo, če je zanj ugodnejša.
Tožnik je zoper odločbo pravočasno vložil ugovor, ki skladno s 106. členom ZDR zadrži izvršitev sklepa do sprejema dokončne odločitve, saj je v predmetni zadevi sporna odločba o določitvi višine osnovnega količnika. Zato ne gre za sklep v smislu 1. alineje 2. odstavka 106. člena ZDR (določitev plače). Odločba (in s tem določitev količnika) je postala dokončna šele z vročitvijo dokončne odločbe tožniku (s katero je bilo odločeno o tožnikovem ugovoru), zato je tožena stranka dolžna tožniku izplačati vsakomesečne razlike v plači do dokončnosti odločbe.
Poprava sodbe je mogoča le, če gre za napake v imenih, v številkah ter za druge očitne pisne in računske pomote, za pomanjkljivosti glede oblike in za neskladnost prepisa sodbe z izvirnikom ter v primeru, če se izvirnik in prepis sodbe ne ujemata glede kakšne odločitve, ki je vsebovana v izreku sodbe (1. in 3. odst. 328. čl. ZPP). Pri tej sodbi ne gre za katerega od teh primerov, pač pa za stanje, ko pritožbeno sodišče ob delni spremembi sodbe sodišča prve stopnje, v izreku ni odločilo o delu zahtevka, o katerem bi moralo odločiti s sodbo (del obrestnega zahtevka za določeno obdobje). Gre za primer iz 1. odst. 325. čl. ZPP, ko sodišče ne odloči o delu zahtevka. V takem primeru lahko stranka v 15-ih dneh od prejema sodbe predlaga sodišču, naj se sodba dopolni. To seveda velja tudi za sodbo pritožbenega sodišča. Če stranka ne predlaga dopolnitve sodbe, nastopi po preteku navedenega roka pravna fikcija, po kateri se šteje, da je tožba v delu, ki se nanaša na zahtevek, ali na del zahtevka, o katerem sodišče ni odločilo, umaknjena.
invalidsko zavarovanje - delovni invalid - nadomestilo plače - razporeditev delovnega invalida na drugo ustrezno delo
Ker je bila tožnica na drugo ustrezno delo razporejena s sklepom o prerazporeditvi in je nato podpisala tudi aneks k pogodbi o zaposlitvi ter za to delo prejela plačilo, je s tem tudi izpolnila enega od pogojev, določenih za priznanje pravice do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu. Kot delovni invalid opravlja delo glede na preostale delovne zmožnosti, to je ustrezno delo (1. odst. 133. člena ZPIZ/92).
Iz sodnega registra je razvidno, da je direktorju A. Š. dne 26.1.2001 prenehalo pooblastilo za zastopanje tožene stranke. Čeprav je bila ta sprememba v sodni register vpisana šele 28.9.2001, velja datum prenehanja pooblastila, kot je naveden v registru in ne šele datum vpisa prenehanja pooblastila. To pomeni, da A. Š. dne 10.5.2001, ko je dal pooblastilo odvetniku B. L., ni bil več zakoniti zastopnik tožene stranke in da zato takšnega pooblastila ni mogel dati. Na podlagi tega pooblastila odvetnik B. L. ni mogel vložiti pritožbe v imenu tožene stranke, saj ga za zastopanje ni pooblastil zakoniti zastopnik tožene stranke, kar pomeni, da je pritožbo vložila oseba, ki te pravice ni imela. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 351. člena ZPP pritožbo zavrglo kot nedovoljeno.
Tožbo, ki ni bila prevedena v slovenski jezik v odrejenem 30-dnevnem roku, je sodišče na podlagi 4. odst. 108. člena ZPP zakonito zavrglo. V pritožbenem postopku predloženi dokaz o pravočasni naslovitvi prevoda tožbe na ZPIZ ni odločilen, ker glede na 1. in 2. odst. 112. člena ZPP velja vloga za pravočasno le, če je izročeno sodišču, preden rok izteče, oz. je vsaj zadnji dan izteka roka priporočeno oddana na pošto.
Sodišče ni upoštevalo 23. člena ZDSS, ki določa, da v primeru dokončne odločitve v sporu o nezakonitosti razporeditve, ki ni denarni spor, sodišče ni vezano na postavljeni zahtevek tožnika in ga tudi ni dolžan postaviti. Razporeditveni spor ne obsega samo spora o zakonitosti razporeditve na drugo delovno mesto, ampak obsega tudi spor o posledicah razporeditvene odločbe, to je tudi o plači. Zato zmotno ni dovolilo razširitve tožbenega zahtevka.
Tožena stranka je ob obravnavi ugovora zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja zaradi neupravičenega izostanka (5 dni) na drugi stopnji prekvalificirala očitek izostankov na delo v disciplinsko kršitev zlorabe bolniškega staleža. Zlorabe predhodno v disciplinskem postopku ni obravnavala. Zato tudi vabilo na drugostopenjsko obravnavo ne more pomeniti vabljenje na obravnavo glede disciplinske kršitve, za katero je potreben poseben postopek v skladu z zakonom, kolektivno pogodbo in pravilnikom o disciplinski odgovornosti. Postopek glede odločitve o prenehanju delovnega razmerja zaradi neopravičenih izostankov, ki ni disciplinski postopek, se na drugi stopnji ne more spremeniti v disciplinski postopek.
Pravilnik o napredovanju zaposlenih v državni upravi člen 33, 33/1, 37, 37/1, 37/2, 40, 40/2.
napredovanje v plačilni razred - delavec v državnem organu
2. odst. 37. člena ter 40. člen Pravilnika o napredovanju zaposlenih v državni upravi (Ur.l. RS št. 41/94) ne omogočata, da se delavca razporedi v višji plačilni razred tudi, če ne izpolnjuje pogoja števila let dejanske delovne dobe. Ti določbi je potrebno interpretirati upoštevajoč 1. odst. 37. člena in 33. člen pravilnika in se uporabljata le za tiste zaposlene, ki bi imeli ob prvi razporeditvi pogoje za napredovanje za štiri ali pet plačilnih razredov, tožnik pa na dan 27.7.1994 ni imel niti enega leta dejanske delovne dobe, zato zanj napredovanje po 2. odst. 37. člena in po 40. členu ne pride v poštev.
Dodatni izračun plače primerjalnih delavcev z upoštevanjem stimulacije se nahaja v dopolnilnem izvedenskem mnenju, ki pa je bilo strankam posredovano šele na zadnji glavni obravnavi. Glede na to in izrecno zahtevo tožnika za določitev krajšega roka za preučitev tega dodatnega mnenja in glede na nestrinjanje tožene stranke z dodatnim izračunom (to nestrinjanje sicer ni bilo konkretizirano), je sodišče prve stopnje napačno postopalo, ko je zavrnilo predlog za določitev dodatnega roka za izjasnitev v zvezi z dopolnilnim izvedenskim mnenjem. S tem je bila strankama kršena pravica do izjave, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke 2. odst. 339. člena ZPP.
Po pravnomočnem zaključku stečajnega postopka zoper samostojnega podjetnika posameznika po presoji pritožbenega sodišča ni dopustno nadaljevanje izvršbe zaradi uveljavitve terjatve, ki je nastala pred začetkom stečajnega postopka. Drugačno stališče bi izničilo namen in pomen stečajnega postopka proti samostojnemu podjetniku posamezniku. Določbe ZPPSL, ki urejajo stečajni postopek proti samostojnemu podjetniku posamezniku, so zato v pogledu odgovornosti za dolgove samostojnega podjetnika posameznika specialne v razmerju do 1. odst. 5. člena ZGD. Povedano drugače, odgovornost za obveznosti samostojnega podjetnika posameznika iz 1. odst. 5. člena ZGD pride do izraza v primeru stečaja nad njim le v okviru določbe o obsegu premoženja, ki gre v stečajno maso (4. odst. 104. člena ZPPSL). Po pravnomočno zaključenem stečajnem postopku pa je treba prav zato upoštevati, da je bila ta odgovornost izčrpana. Ni namreč razloga za drugačno obravnavanje upnikov stečajnega dolžnika, ki je pravna ali fizična oseba.
vknjižba lastninske pravice - načelo pravnega prednika
Iz zahteve formalnega zemljiškoknjižnega prava, da mora biti vpis v zemljiško knjigo mogoč glede na obstoječe zemljiškoknjižno stanje, izhaja, da mora biti subjekt, zoper katerega se bo vpis dovolil, ob včasu vložitve predloga ali uvedbe postopka po uradni dolžnosti v zemljiški knjigi že vpisan ali pa se zanj sočasno vknjiži ali predznamuje pravica, glede katere se bo opravil nov vpis.
Pri vknjižbi na podlagi javne listine - sodbe mora biti oseba, ki je vpisana (pravni prednik), označena v izreku odločbe.
motenje posesti - posest stvari - posest pravice - tožbeni zahtevek
Če tožnik niti ne zatrjuje, da bi imel posest stvari, ampak zatrjuje le posest pravice stvarne služnosti, tožbeni zahtevek pa se nanaša na prepoved motenja tožnikove posesti stvari, je treba tak tožbeni zahtevek zavrniti.
Določba 4. odstavka 156. člena ZOR ne izključuje možnosti, da oškodovanec uveljavlja restitucijski zahtevek. Utemeljenost oz. družbena opravičenost restitucijskega zahtevka je vprašanje, ki ga je treba reševati v vsakem konkretnem primeru.