Služnostna pravica se ustanovi zaradi potreb gospodujočega zemljišča zato okoliščina, ki se nanaša na služeče zemljišče za ugotovitev prenehanja služnosti ni relevantna. Upoštevajo se le tiste spremenjene okoliščine, ki se nanašajo na gospodujoče zemljišče. Pri ustanovitvi služnosti s sodno poravnavo ni nujno, da obstaja objektivna korist za nastanek služnosti - velikokrat nastane zaradi subjektivne koristi stranke v prid katere je služnost ustanovljena, ker gre pri sodni poravnavi za medsebojno popuščanje pravdnih strank.
STVARNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL48462
ZZK člen 13, 66, 66/2. PVZK člen 21, 22.
zavarovanje terjatve - zastavna pravica na nepremičnini - skupna hipoteka - zemljiška knjiga - vpis hipoteke - glavni zemljiškoknjižni vložek - stranski zemljiškoknjižni vložek
Skupna hipoteka ni zgolj navadna vsota zastavnih pravic na posameznih nepremičninah. Sodišče, kjer se vodi glavni vložek je zato pristojno tudi za posamezna procesna opravila, ki se nanašajo na stranski vložek.
izvršba na nepremičnine - dokaz o dolžnikovi lastnini - listina, primerna za vpis v zemljiško knjigo
Če nepremičnina, na katero je predlagana izvršba, v zemljiški knjigi ni vpisana kot dolžnikova lastnina, mora upnik v skladu z dol. čl. 168/III Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) predlogu za izvršbo priložiti (tudi) za vpis dolžnikove lastninske pravice pri tej nepremičnini primerno listino; če pa le-te ne poseduje, pa mora skladno z dol. čl. 168/V ZIZ izkazati oz. pokazati ustrezne aktivnosti v smeri uveljavljanja pravice do vpisa te lastninske pravice na dolžnika s tožbo. Čeprav upnik z zemljiškoknjižnim lastnikom ni (bil) v nobenem razmerju, mora tožbo po čl. 168/V ZIZ (bodisi na izstavitev oz. izročitev za vpis dolžnikove lastninske pravice primerne listine) vložiti tudi zoper njega, ker ima pravni interes, da se dolžnik vknjiži kot lastnik v zemljiško knjigo. Po iztožitvi listine doseže upnik položaj, kakršnega ureja dol. čl. 168/II in IV ZIZ.Pravno podlago za vložitev tožbe, s katero upnik zahteva vpis lastninske pravice na dolžnika zoper zemljiškoknjižnega lastnika, čeprav z njim ni v nobenem pravnem razmerju, mu torej daje dol. čl. 168/V ZIZ (in ne predpisi s področja stvarnega oz. obligacijskega prava).
Iz trditev v tožbi, da je tožeča stranka sklenila pogodbo o nakupu delnic, ki jih je nato prvotožena stranka v stečajnem postopku znova prodala drugotoženi stranki, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka na razveljavitev pogodbe o prodaji med toženima strankama
SZ člen 129, 129/2, 129/3. ZSR člen 40, 40/1, 40/2, 50, 50/3, 97, 97/1. ZSR (1974) člen 16, 16/1, 16/2.
privatizacija stanovanj - hišniško stanovanje - imetnik stanovanjske pravice - pravica začasne uporabe - drugo primerno stanovanje - pravica do odkupa
Tožnik ni dokazal, da bi imel ob uveljavitvi SZ na hišniškem stanovanju stanovanjsko pravico. Na tem stanovanju je imel v posledici opravljanja hišniških del le pravico do začasne uporabe stanovanja po 40. členu ZSR iz leta 1982, zato ni upravičen do odkupa drugega primernega stanovanja po drugem in tretjem odstavku 129. člena SZ.
sklep o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova - izterjava preživnine - zastaranje - občasna denarna terjatev - preživninska terjatev
Posamezni preživninski obroki, s katerimi se črpa sama pravica do preživljanja, o kateri je bilo odločeno s pravnomočno sodbo, in ki zapadejo v bodoče, zastarajo v roku, določenem za zastaranje občasnih terjatev, torej v triletnem zastaralnem roku.
Za izdajo začasnih odredb s prepovedjo odtujitve in obremenitve nepremičnine za zavarovanje denarne terjatve, o kateri se odloča v upravnem postopku, je glede na določbo 3. odstavka 304. člena ZUP v zvezi s 302. členom ZUP alternativno pristojen upravni organ ali sodišče. Če se zavarovanje opravi po sodni poti, se uporabijo določbe ZIZ.
Upravičenci lahko zahtevajo izločitev iz tistega zapustnikovega premoženja, ki bi sicer, če izločitve ne bi bilo, spadalo v zapuščino po zapustniku. Če je zapustnik s svojim premoženjem pravno veljavno razpolagal za časa svojega življenja z darilno pogodbo za primer smrti, iz takega premoženja ni možno zahtevati izločitve, ker le - to preide na obdarjenca v trenutku smrti zapustnika in ne bi prešlo v zapuščino, četudi ne bi bilo zahteve po izločitvi.
izterjava neplačane takse - zastaranje pravice zahtevati plačilo sodne takse
1. Odločbo o odmeri takse sodišče izda le na zahtevo stranke. Sodišče ne more ob podani zahtevi stranke za izdajo odločbe o odmeri takse odmeriti višje takse, kot je stranki naloženo z nalogom, saj ne more odločiti v njeno škodo. 2. V pravdni zadevi, v kateri je tožeča stranka taks oproščena, toženčeva obveznost plačila dela taks za tožbo ne nastane že z dnem vložitve tožbe oziroma tedaj, ko sodišče izda sklep, s katerim tožnico plačilo taks oprosti, ta obveznost ne more nastati preden sodišče odloči s sodbo o zahtevku tožeče stranke.
Če se v opisu dejanskega stanja v obtožbi prepletata huda žalitev in zgroženost, gre pa za kolektivnega oškodovanca (vernike), ko tudi ni opisan pojem hude razžalitve, saj t.i. običajna razžalitev ne zadošča, ne gre za kaznivo dejanje nasilništva po 2. in 1. odst. 299. čl. KZ.
Iz sodnega registra je razvidno, da je direktorju A. Š. dne 26.1.2001 prenehalo pooblastilo za zastopanje tožene stranke. Čeprav je bila ta sprememba v sodni register vpisana šele 28.9.2001, velja datum prenehanja pooblastila, kot je naveden v registru in ne šele datum vpisa prenehanja pooblastila. To pomeni, da A. Š. dne 10.5.2001, ko je dal pooblastilo odvetniku B. L., ni bil več zakoniti zastopnik tožene stranke in da zato takšnega pooblastila ni mogel dati. Na podlagi tega pooblastila odvetnik B. L. ni mogel vložiti pritožbe v imenu tožene stranke, saj ga za zastopanje ni pooblastil zakoniti zastopnik tožene stranke, kar pomeni, da je pritožbo vložila oseba, ki te pravice ni imela. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 351. člena ZPP pritožbo zavrglo kot nedovoljeno.
Poprava sodbe je mogoča le, če gre za napake v imenih, v številkah ter za druge očitne pisne in računske pomote, za pomanjkljivosti glede oblike in za neskladnost prepisa sodbe z izvirnikom ter v primeru, če se izvirnik in prepis sodbe ne ujemata glede kakšne odločitve, ki je vsebovana v izreku sodbe (1. in 3. odst. 328. čl. ZPP). Pri tej sodbi ne gre za katerega od teh primerov, pač pa za stanje, ko pritožbeno sodišče ob delni spremembi sodbe sodišča prve stopnje, v izreku ni odločilo o delu zahtevka, o katerem bi moralo odločiti s sodbo (del obrestnega zahtevka za določeno obdobje). Gre za primer iz 1. odst. 325. čl. ZPP, ko sodišče ne odloči o delu zahtevka. V takem primeru lahko stranka v 15-ih dneh od prejema sodbe predlaga sodišču, naj se sodba dopolni. To seveda velja tudi za sodbo pritožbenega sodišča. Če stranka ne predlaga dopolnitve sodbe, nastopi po preteku navedenega roka pravna fikcija, po kateri se šteje, da je tožba v delu, ki se nanaša na zahtevek, ali na del zahtevka, o katerem sodišče ni odločilo, umaknjena.
146. čl. ZOFVI je omogočil nadaljnje opravljanje vzgojno - izobraževalnega dela učiteljem, ki niso izpolnjevali pogojev strokovne izobrazbe po 95. čl. ZOFVI (so pa te pogoje izpolnjevali glede na prej veljavne predpise). Citirani člen pa ne predstavlja pravne podlage za sklenitev novih delovnih razmerij teh delavcev za delovno mesto strokovnih delavcev, za katere je bilo zahtevana višja stopnja strokovne izobrazbe od tiste, ki so jo dejansko imeli.
ZUP člen 218, 218/2, 218, 218/2. ZDSS člen 32, 32/1, 32, 32/1.
procesna predpostavka za tožbo
Če bi tožnik izkazal, da je pri tožencu vložil zahtevo za izdajo odločbe v zvezi z zatrjevano ustavitvijo izplačevanja obeh akontacij, o katerih toženčev prvostopenjski organ ne bi odločil in če bi postopal po določbah 2. odst. 218. čl. ZUP (molk prvostopenjskega organa) ter v primeru, če bi prišlo tudi do molka drugostopenjskega organa, po določbah 1. odst. 32. čl. ZDSS, bi bila podana procesna predpostavka za vložitev tožbe. Zato se njegova vloga, vložena po pooblaščenem odvetniku pri tožencu, imenovana pritožba ne more pojmovati kot akt, s katerim bi tožnik izpolnil procesno predpostavko za vložitev tožbe iz 1. odst. 32. čl. ZDDS, ki je določena za primer molka drugostopenjskega organa.
ZPP člen 318, 318/1, 318/1-3, 318/1-4, 318, 318/1, 318/1-3, 318/1-4.
zamudna sodba - pogoji za izdajo zamudne sodbe
Iz tožbe je razvidna utemeljenost vtoževanih zahtevkov, pri čemer je za takšno ugotovitev predvsem odločilno, da zatrjevana dejstva o neizpolnjenih denarnih obveznostih tožene stranke do tožnice iz naslova delovnega razmerja niso v nasprotju s predloženimi listinami ali z dejstvi, ki so splošno znana, zaradi česar so podani pogoji za izdajo zamudne sodbe.
Kadar sodišče v socialnem sporu presoja pravilnost in zakonitost odločbe ZPIZ o pravicah iz invalidskega zavarovanja, lahko invalidnost in preostalo delovno zmožnost razčiščuje tudi z dopolnilnimi mnenji invalidske komisije. To ne pomeni kršitve načela kontradiktornosti niti pristranskosti ali neobjektivnosti mnenja invalidske komisije zgolj zato, ker je komisija organ tožene stranke.
Pri vročanju tožbe v R Avstrijo je glede na 1. odst. 135. člena ZPP potrebno v skladu s Sporazumom med R Avstrijo in R Slovenijo o nadaljnji veljavnosti določenih jugoslovansko - avstrijskih pogodb (Ur. l. RS - Mednarodne pogodbe, št. 4/93) postopati po Pogodbi, sklenjeni med SFRJ in R Avstrijo o vzajemnem pravnem prometu (Ur. l. FLRJ, št. 8/55). Neposredno vročanje po pošti v tujino se ne šteje za pravilno vročitev v smislu 1. tč. 1. odst. 318. člena ZPP, zato niso izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe.
invalidsko zavarovanje - delovni invalid - nadomestilo plače - razporeditev delovnega invalida na drugo ustrezno delo
Ker je bila tožnica na drugo ustrezno delo razporejena s sklepom o prerazporeditvi in je nato podpisala tudi aneks k pogodbi o zaposlitvi ter za to delo prejela plačilo, je s tem tudi izpolnila enega od pogojev, določenih za priznanje pravice do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu. Kot delovni invalid opravlja delo glede na preostale delovne zmožnosti, to je ustrezno delo (1. odst. 133. člena ZPIZ/92).
mirovanje postopka - pooblaščenec za sprejem pisanj - listina, sestavljena v tujem jeziku - odsotnost z naroka
Mirovanje postopka pomeni zastoj v postopku, ki nastane vselej le po volji strank. Zato sodišče nikoli ne odredi mirovanja uradoma, pač pa le ugotavlja, da so nastopili pogoji za mirovanje. ZPP v 1. odst. 209. čl. med drugim določa, da nastane mirovanje postopka tudi, če ena stranka, ki je bila v redu povabljena, ne pride na narok za glavno obravnavo, druga pa predlaga mirovanje, razen če je stranka, ki ni prišla na narok, predlagala, naj se narok opravi v njeni odsotnosti. Navedeni pogoji so bili v tej zadevi izpolnjeni. Iz spisa ne izhaja, da bi tožnik sodišču sporočil razlog, zaradi katerega se obravnave ne bo udeležil, prav tako tudi ne, da bi predlagal, naj se narok opravi v njegovi odsotnosti. Obravnave se je sicer udeležil A.J., ki je sodišču predložil listino v tujem jeziku, iz katere naj bi po njegovih navedbah izhajalo, da ima tožnik status begunca in da ne dobi izstopnega vizuma. Listine v tujem jeziku prvostopenjsko sodišče utemeljeno ni upoštevalo oz. z njo postopalo po 108. čl. v zvezi z 2. odst. 104. čl. ZPP iz razloga, ker jo je predložil A.J., ki nima lastnosti pooblaščenca tožnika za zastopanje v tem sodnem postopku, saj ga je tožnik, kot izhaja iz pooblastila, pooblastil le za sprejem pisanj v Republiki Sloveniji. Zato utemeljeno tudi ni upoštevalo že navedene navedbe A.J. o razlogih, zaradi katerih naj bi se tožnik ne mogel udeležiti glavne obravnave.
Stranka, ki ugotovi, da se naroka za glavno obravnavo ne bo mogla udeležiti, mora sodišču za vsak razpisan narok za glavno obravnavo pravočasno - torej še pred pričetkom naroka - sporočiti opravičljiv razlog, če se želi izogniti posledicam izostanka.
Poprava sodbe je mogoča, če gre za napake v imenih, v številkah ter za druge očitne pisne in računske pomote, za pomanjkljivosti glede oblike in za neskladnost prepisa sodbe z izvirnikom ter v primeru, če se izvirnik in prepis sodbe ne ujemata glede kakšne odločitve, ki je vsebovana v izreku sodbe (1. in 3. odst. 328. čl. ZPP). Pri sodbi prvostopenjskega sodišča ne gre za katerega od teh primerov, pač pa za stanje, ko prvostopenjsko sodišče ni odločilo o delu zahtevka - ne v izreku ne v obrazložitvi - o katerem bi moralo odločiti s sodbo.
Ker postane pravnomočen le izrek sodbe, mora sodišče v izreku odločiti o celotnem zahtevku; če pa mu le delno ugodi, mora biti v izreku sodne odločbe (in ne le v obrazložitvi), navedeno, kateri del zahtevka je zavrnjen. V konkretnem primeru pa navedeni del obrestnega zahtevka v izreku sodbe ni vsebovan in v njem tudi ni navedeno, kako je sodišče o tem delu zahtevka odločilo ter o tem tudi v razlogih sodbe ni ničesar. Gre za stanje po 1. odst. 325. čl. ZPP, ko sodišče ne odloči o delu zahtevka.