ZPIZ-1 člen 103. ZDR-1 člen 6, 6/1, 83, 83/4, 84, 84/1, 89, 89/1, 89/1-1, 89/1-4, 89/2.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga - komisija za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi - dejanski razlog za odpoved - izbira presežnih delavcev - bolniška odsotnost delavca - prepoved diskriminacije
Predmet tega spora je tako zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti (4. alineja prvega odstavka 89. člena ZDR-1 in iz poslovnega razloga (1. alineja prvega odstavka 89. člena ZDR-1). Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je odpoved iz razloga invalidnosti neutemeljena, ker bi toženka tožnici lahko omogočila delo na istem delovnem mestu, vendar le s krajšim delovnim časom (4 ure dnevno, 20 ur tedensko). Presoja temelji na pravilni ugotovitvi, da nove stvarne razbremenitve s to odločbo ZPIZ tožnici niso bile priznane in da je toženka izhajala iz napačnega prepričanja, da tožnica, ki ji je bila na novo priznana zgolj časovna razbremenitev, ne bi več smela delati na delovnem mestu "sestavljalec III - z omejitvami". Pravica, kot je bila tožnici priznana z odločbo ZPIZ z dne 8. 7. 2022, se je po pravilnem stališču sodišča prve stopnje v konkretnem primeru lahko realizirala tudi tako, da bi tožnica opravljala delo na delovnem mestu, za katero je imela z delodajalcem že sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, in sicer na način, da bi na njem opravljala le še delo, ki ustreza odločbi ZPIZ (torej s krajšim delovnim časom). Ker pa je sodišče nadalje ugotovilo, da je delo tožnice, ki ga je opravljala pod pogoji iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi dejansko (hkrati) postalo nepotrebno zaradi utemeljenega poslovnega razloga, je presodilo, da je odpoved iz poslovnega razloga zakonita. Takšen zaključek je po presoji pritožbenega sodišča preuranjen.
Sodišče prve stopnje je sicer presodilo, da bolniška odsotnost ni bila razlog za odpoved tožnici, pri čemer se je oprlo na izpoved zakonitega zastopnika toženke in listinsko dokumentacijo, iz katere izhaja, da je pri toženki veliko bolniških odsotnosti. Vendar navedeno ne zadošča za sprejem pravilne odločitve. V smislu določbe četrtega odstavka 83. člena ZDR-1 v povezavi s prvim odstavkom 6. člena ZDR-1, ki ju je sodišče prve stopnje upoštevalo le delno, je namreč treba presoditi tudi, ali je delodajalec pri odločitvi o tem, kateremu izmed delavcev bo odpovedal pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, izhajal iz objektivnih meril. Ker je tožnica zatrjevala, da je bil dejanski razlog za odpoved izključno njena invalidnost, bolniški stalež ter dejstvo, da je toženka napačno interpretirala odločbo ZPIZ, je bila toženka dolžna dokazati, da temu ni tako, ter da je tožnici pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga odpovedala na podlagi objektivne izbire med zaposlenimi delavci (ki so po vsebini opravljali enako delo kot tožnica). Sodišče prve stopnje se ni ukvarjalo s tem vprašanjem, zato je ugotovljeno dejansko stanje pomanjkljivo ugotovljeno, odločitev sodišča o zavrnitvi tožničinega zahtevka pa posledično preuranjena.
ZIZ člen 225, 268, 272, 272/2, 272/2-2. SPZ člen 32, 34.
motenje posesti - vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja - prepoved bodočih motilnih ravnanj - začasna odredba - predlog za izdajo začasne odredbe - vsebina začasne odredbe - izvršilni naslov - izvršilno sredstvo - ugovor zoper začasno odredbo - zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe
Izvršilnega naslova tožniki s predlagano začasno odredbo niso pridobili, ker niso predlagali, da sodišče toženki naloži, da ograjo sama odstrani. Šele, ko bi potekel rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti, bi izdana začasna odredba dobila naravo sklepa o izvršbi (268. člen ZIZ) in tožniki možnost prisilne izvršitve toženkine obveznosti. Predlagana začasna odredba pa ne vsebuje ničesar, kar bi bilo treba prisilno izvršiti.
ZUP člen 146. ZŠtip-1 člen 8, 8/1, 8/1-1, 16, 101, 102, 102-2, 103, 103/2, 103/4. ZUPJS člen 44, 44/9. ZPP člen 350, 350/2, 353.
vračilo štipendije - odpis dolga - premoženjsko stanje - socialna ogroženost - mnenje Centra za socialno delo (CSD)
Smiselno torej, kar glede vračila štipendij ni urejeno v ZUPJS, je potrebno uporabiti določbe ZŠtip-1. Skladno s četrtim odstavkom 103. člena ZŠtip-1 je bistveno, da so izpolnjeni pogoji iz 102. člena tega zakona, ki v drugi alineji 102. člena ZŠtip-1 kot pogoj za odpis vračila štipendije določa tudi "ugotovitev socialne ogroženosti", ki pa je pravni standard. Upoštevajoč določbo devetega odstavka 44. člena ZUPJS in druge alineje 102. člena ZŠtip-1, je pred odločitvijo o morebitnem odpisu dolga potrebno predhodno pridobiti mnenje CSD glede socialne ogroženosti vložnika. Upoštevajoč pravilno materialno stališče sodišča je potrebno ugotoviti, ali glede na tožnikovo dejansko stanje obstoji zakonski stan iz 102. in 103. člena ZŠtip-1. Tožnikovo premoženjsko stanje ni mogoče enačiti s socialno ogroženostjo v smislu druge alineje 102. člena ZŠtip-1.
ZDSS-1 člen 58, 58/1, 63, 63/1, 73, 73/1, 73/2. ZSVarPre člen 33, 33/1. ZPP člen 2, 339, 339/1, 339/2, 339/2-14, 350, 350/2, 358, 358-5.
enkratna izredna denarna socialna pomoč - izredna denarna socialna pomoč - materialna ogroženost - namenska poraba sredstev - pravni standard - okoliščine konkretnega primera
Utemeljen pa je pritožbeni očitek, da tožnica za sporna meseca februar 2023 in marec 2023 ni dokazala namenske porabe sredstev. S tem, ko je tožnica sredstva izredne denarne socialne pomoči za namen plačila varščine in najemnine, porabila za dnevne najeme hotelskih sob ni izkazala namenske porabe sredstev. V citirani odločbi z dne 22. 2. 2022 je res opredeljen namen "plačilo varščine in najemnine", pa vendar takšne opredelitve namena priznane izredne denarne socialne pomoči ni mogoče širiti oziroma enačiti s plačili dnevnih najemov hotelskih sob. Kljub temu, da v odločbi ni bilo specificirano, kakšno vrsto sobe oziroma kakšno stanovanje si lahko tožnica najame s priznano izredno denarno pomočjo, je presoja tega dejstva neločljivo povezana z naravo izredne denarne socialne pomoči. Gre za subsidiarno upravičenje, ki ga država iz javnih sredstev zagotavlja šele, ko posameznik izčrpa vse možnosti za preživljanje z lastnimi močmi. Kot takšna je namenjena najranljivejšim skupinam kot zadnji prejemek v primeru materialne stiske.
Predvsem zaradi narave subsidiarnosti izredne denarne socialne pomoči in cilja, ki se z njo zasleduje, je že pojmovno nemogoče v istem kontekstu govoriti o hotelskih najemih. Pri teh gre za oddajanje nastanitvenih zmogljivosti v opremljenih sobah, ki vključuje tudi dnevno čiščenje in pospravljanje sob za krajši čas, običajno dnevno ali tedensko. Priznana denarna sredstva so bila v konkretnem primeru priznana za zadovoljitev osnovnih bivanjskih potreb v smislu bivanjske ogroženosti. Tudi sam način priznanja izredne denarne socialne pomoči oziroma opredelitev namena "varščina in najemnina" potrjuje, da ne more iti za plačilo hotelskih storitev.
Rok za plačilo sodne takse se je torej iztekel že pred vložitvijo predloga za oprostitev plačila sodne takse. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zavrglo toženkin predlog za oprostitev plačila sodne takse kot prepoznega (prvi odstavek 112. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1). Glede na toženkino neplačilo sodne takse in prepozno podan predlog za oprostitev plačila sodne takse pa je tudi pravilno zaključilo, da niso bili podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks. Pravilno je zato štelo toženkino pritožbo za umaknjeno (tretji odstavek 105.a člena ZPP).
Določba tretjega odstavka 14.a člena ZST-1 se ne razteza na procesno situacijo zavrženja prepoznega predloga za oprostitev plačila sodne takse in prepozno vložen predlog za oprostitev plačila sodne takse ne vpliva na tek roka za njeno plačilo (v smislu, da bi lahko toženka z vložitvijo nepravočasnega predloga povzročila ponoven tek roka za plačilo takse, ki se je že iztekel).
sklep o začetku stečajnega postopka - začetek stečajnega postopka na predlog dolžnika - postopek z dolžnikovim predlogom za začetek stečajnega postopka - novela ZFPPIPP-H - domneva insolventnosti - izpodbijanje domneve insolventnosti - pritožba družbenika - družbenik družbe z omejeno odgovornostjo - procesna legitimacija za vložitev pritožbe - zavrženje pritožbe kot nedovoljene
Glede na navedeno spremenjena določba 242. člena ZFPPIPP-H določa, da se sklep o začetku stečajnega postopka na upnikov predlog vroči (le) osebno odgovornemu družbeniku, ki lahko vloži pritožbo proti temu sklepu. Pritožba družbenika družbe z omejeno odgovornostjo pa ni dovoljena, ko začetek stečaja predlaga sam dolžnik.
Uredba (ES) št. 561/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. marca 2006 o usklajevanju določene socialne zakonodaje v zvezi s cestnim prometom in spremembi uredb Sveta (EGS) št. 3821/85 in (ES) št. 2135/98 ter razveljavitvi Uredbe Sveta (EGS) št. 3820/85 - Izjava člen 10. ZDCOPMD člen 38. ZPP člen 7, 154, 154/1, 165, 165/1, 212, 339, 33971, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 350, 350/2, 353. OZ člen 1053.
nadurno delo - voznik - dodatek za delo ob nedeljah in praznikih - potni nalog - dnevnica - prikrajšanje - plačilna lista - mobilni delavci - dokazovanje - izvedba dokaza - pomanjkljive navedbe
Tožnika je onemogočalo tudi dejstvo, da toženka sploh ni vodila evidenc delovnega časa, čeprav je bila to njena dolžnost. Res bi lahko svoje evidence vodil tudi tožnik, vendar pa mu tega, da ni vodil svojih evidenc (predložil pa je v tej zvezi izpolnjene potne naloge in podatke v zvezi s CMR) ni možno šteti v škodo, zlasti pa ne na drugi strani toženko razbremeniti dokazovanja, da je tožniku plačala vse opravljene ure dela (kar je sicer, kot to izpostavlja tudi Vrhovno sodišče RS, običajno breme delodajalca v sporih, v katerih delavci vtožujejo plačilo za opravljeno delo). Toženka se v dokazovanje tega niti ni spuščala, temveč je zgolj vztrajala, da je v mednarodnem prometu splošna praksa, da se šoferje plačuje po kilometrih in da zato tožniku ničesar ne dolguje. Pri tem je glede na pritožbene navedbe dodati, da je delavcu potrebno zagotoviti plačilo po pravilih delovnega prava in ne po pravilih, ki temu nasprotujejo (plačilo po kilometrih). Plačilo za delo, ki bi bilo dogovorjeno v povezavi s prevoženimi razdaljami, ni dopustno, v konkretnem primeru pa tudi sicer ni bilo dogovorjeno, kot to povsem neizkazano in zato neutemeljeno trdi toženka v pritožbi. Sodišče prve stopnje je namreč v točki 13 in 16 obrazložitve pravilno ugotovilo, da plačilo po kilometru v pogodbi o zaposlitvi ni bilo določeno in toženka tudi z ničemer ni dokazala, da bi bilo dejansko dogovorjeno. Uredba ES 561/2006 v 10. členu določa, da prevozno podjetje voznikom, ki so pri njem zaposleni ali mu dani na voljo, ne sme izplačevati nikakršnih plačil, niti v obliki bonusov ali dodatkov k plači, ki so povezana s prevoženimi razdaljami in/ali količino prevoženega blaga, če so ta plačila take vrste, da ogrožajo varnost v cestnem prometu in/ali spodbujajo kršitev te uredbe. Prav tako Uredba EU 2016/43 plačilo po kilometru oziroma glede na količino prevoženega blaga uvršča med zelo hude kršitve, ZDCOPMD pa z 38. členom tak način plačevanja uvršča med prekrške. Dodati je tudi, da se z dnevnicami ne plačuje delo, saj je dnevnica dnevno nadomestilo za stroške bivanja oziroma prehrano. Toženka glede na pojasnjeno (in kot to izpostavlja tudi Vrhovno sodišče v izpodbijanem sklepu) tako neutemeljeno vztraja, da je imel tožnik dovolj podatkov, da bi lahko podal natančne navedbe o temelju zahtevka, nakar bi te izvedenec preveril le po višini.
Izvedba dokaza, ki dopolnjuje pomanjkljive navedbe strank o relevantnih dejstvih, načeloma ni dovoljena. Prepoved izvedbe informativnega oziroma poizvedovalnega dokaza je utemeljena, ko stranka pozna ali bi lahko poznala dejstva, ki jih mora zatrjevati v okviru trditvenega bremena. Ko pa stranka tega bremena ne zmore, je treba po eni strani omiliti zahteve glede substanciranja dejanskih navedb, kar se povezuje s pojmom sklepčnosti, po drugi strani pa dovoliti poizvedovalni dokaz, da se zagotovi poštenost sojenja. V nasprotnem primeru je ogrožen cilj pravdnega postopka, ki je v varstvu pravic, ki jih imajo pravni subjekti na podlagi materialnega prava.
ZZVZZ člen 87, 87/1. ZVZD člen 5, 5/5, 9, 9/1, 9/3.
delovna nezgoda (nesreča pri delu) - regresni zahtevek ZPIZ - ukrepi varnosti pri delu - ukrepi varstva pri delu - odgovornost delavca - soodgovornost delavca - soprispevek delavca
Ob ugotovitvi, da je delodajalec poskrbel za ukrepe za varno delo, je treba odgovornost za nezgodo pripisati premajhni pazljivosti delavca v trenutku nezgode.
ZPP člen 350, 350/2, 353. ZPIZ-1 člen 143, 143/1, 143/3, 144, 145, 147, 149.
invalidnina za telesno okvaro - telesna okvara - seznam telesnih okvar - dopolnjena pokojninska doba
Pravica do invalidnine za telesno okvaro gre zavarovancu ob izpolnitvi naslednjih pogojev in sicer, da obstaja telesna okvara določene stopnje, nadalje, da je telesna okvara nastala med zavarovanjem oziroma uživanjem pokojnine in da so izpolnjeni predpisani pogoji dopolnjene pokojninske dobe za pridobitev pravice do invalidske pokojnine, če je telesna okvara posledica poškodbe izven dela ali bolezni.
Sodišče prve stopnje je dejansko stanje glede obstoja telesnih okvar razčiščevalo s postavitvijo izvedenskega organa Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri A. fakulteti Univerze v B. (v nadaljevanju: Komisija A.F). V sestavi navedene komisije so sodelovali izvedenci in sicer specialistka kardiologije in vaskularne medicine, specialist urolog in specialist ortopedije. Iz pisno podanega izvedenskega mnenja z dne 4. 1. 2024 izhaja, da pri tožniku niso podane telesne okvare, kot so le-te opredeljene v že omenjenem Seznamu telesnih okvar. Sodišče prve stopnje je omenjene izvedence tudi zaslišalo na glavni obravnavi. Tudi po stališču pritožbenega sodišča gre za prepričljivo izvedensko mnenje. Izvedenci so odgovorili na zastavljena vprašanja ter svoje ugotovitve tudi strokovno obrazložili. Sodišče je v tem primeru svojo odločitev utemeljeno oprlo na podano izvedensko mnenje.
ZIZ člen 136. Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 24, 24-5.
izvršba na denarna sredstva - mednarodna pristojnost slovenskega sodišča - izvršba na račune dolžnika v tujini
V Evropski uniji so upniki skladno z načelom enake obravnave upravičeni do enakih postopkovnih pravic, kot domači upniki. Za uveljavitev izvršitve sodbe, sodne poravnave in javne listine, vse izdano s strani slovenskega sodišča oziroma sestavljene v Sloveniji, mora upnik bodisi pridobiti evropski nalog za izvršbo pred slovenskim sodiščem, ki se nato izvrši v drugi državi, v kateri ima dolžnik premoženje, bodisi pridobiti razglasitev izvršljivosti v državi članici, v kateri zahteva izvršitev, torej v kateri ima dolžnik premoženje, na podlagi postopka, ki ga določa BU I BIS, oziroma ima možnost, da z doseženim nalogom za zamrznitev prepreči prenos ali dvig sredstev dolžnika s katerega koli bančnega računa v Evropski uniji (gre za ukrep zavarovanja; ne gre že za prenos sredstev na upnika). V pritožbi zatrjevana in za višje sodišče sicer nesporna dejstva, da je konkretna banka organizacija za plačilni promet in da je uvrščena na seznam Banke Slovenije, ki so notificirale opravljanje dejavnosti v Republiki Sloveniji, ne spremenijo za odločitev bistvene ugotovitve, da gre za denarna sredstva dolžnika, ki se "nahajajo v tujini" oziroma ima dolžnik do te banke terjatev na izplačilo sredstev do svojega dolžnika, ki se nahaja v tujini, na kar izvršba iz zgoraj podanih razlogov ni mogoča.
stalna pripravljenost - vojak - delovni čas - plačilo razlike v plači - straža - varovanje državne meje - dokazno breme - Direktiva 2003/88/ES - sodba SEU - neuporaba direktive EU
Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, v čem je varovanje meje podobno dejavnosti straže. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje glede na merila iz sodbe C‑742/19 utemeljeno štelo, da obe dejavnosti predstavljata običajno službo, pri čemer je za vsako dejavnost posebej presojalo obstoj izjem od uporabe Direktive 2003/88/ES. Pravilno je ugotovilo, da straže niso narekovale posebne varnostne potrebe ali izredne okoliščine. Za izjemo po tretji alineji izreka sodbe C‑742/19 ne zadostuje zgolj teoretična možnost nastopa izrednih okoliščin, kot napačno zatrjuje toženka v pritožbi, temveč mora biti dejavnost oboroženih sil organizirana kot odziv na zaostrene varnostne okoliščine. Zato je pravilna presoja, da predstavlja straža običajno službo, ki je zajeta v področje uporabe Direktive 2003/88/ES. Oboroženost in izurjenost pripadnikov vojske ne spremeni narave te dejavnosti, kot neutemeljeno navaja toženka v pritožbi, zato ni podana izjema po prvi alineji izreka sodbe C‑742/19.
Ker je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek v delu, ki se glasi na pripravljenost v zvezi z varovanjem meje in straže (tudi v INSK D.), presojalo na podlagi Direktive 2003/88/ES, je ustrezno uporabilo materialno pravo in čas pripravljenosti v okviru teh dejavnosti utemeljeno vštelo v delovni čas, saj je moral biti delodajalcu na odrejenem kraju ves čas na razpolago in kraja ni smel zapustiti, ker se je moral na ukaze nadrejenih takoj odzvati in opravljati delo. Presoja, da tožniku za ta čas pripada plačilo 100 % urne postavke oziroma razlika med že plačanim 50 % zneskom osnovne plače in 100 % zneskom te plače, je zato pravilna.
uporaba blagovne znamke - grafična podoba - ustni dogovor - trditveno in dokazno breme - prehajanje trditvenega in dokaznega bremena - neprevedena listina v tujem jeziku - dokazna listina v tujem jeziku - račun kot dokazna listina
Gre za relativno kršitev pravdnega postopka, ki ni vplivala na zakonitost sodbe, saj je sodišče prve stopnje ugotovitev, da je obstajala pogodba med pravdnima strankama in tudi višino tožbenega zahtevka ugotovilo na podlagi zaslišanja prič in elektronske komunikacije. Bistveno namreč je, da je sodišče prve stopnje argumente, na podlagi katerih je ugodilo zahtevku, utemeljilo na drugih izvedenih dokazih.
ZASP člen 4, 4/2, 81, 130, 130/1, 157, 157/4, 168, 168/1, 168/2, 168/3, 168/4. ZKUASP člen 44, 44/4. OZ člen 131, 131/1, 190, 190/1, 191, 193, 198, 346, 347.
kolektivno uveljavljanje pravic - javna priobčitev fonogramov - primerno nadomestilo - skupni sporazum o višini nadomestil - sklenitev pogodbe - višina nadomestila - prihodki iz radijske dejavnosti - civilna kazen
Za zagotavljanje enakega obravnavanja strank, konkurenčnosti med strankami in predvidljivosti, je pomembno, da se za primerljive položaje uporabi enak način določanja primernega nadomestila in v naprej določene predvidljive postavke. To je še toliko bolj pomembno v primerih, kot je obravnavani, ko je pred sodiščem več primerljivih postopkov. Zato ni primerno, da bi sodišče pri odločanju o primerni višini nadomestila in parametrih za njegovo določitev upoštevalo določila Pogodbe 2006. Po prenehanju Skupnega sporazuma 2006 in Pogodbe 2006 ni primerno drugače obravnavati posameznih strank, ki so imele v preteklosti (toda ne v vtoževanem obdobju!) s tožečo stranko sklenjeno pogodbo, od tistih, ki s tožečo stranko pogodbe v preteklem obdobju niso imele sklenjene.
Ker je tožena stranka kljub zavedanju dolžnosti plačevanja nadomestil za javno priobčitev fonogramov v vtoževanem obdobju s plačevanjem nadomestil prenehala in nadomestila ni plačevala niti v višini, za katero bi sama menila, da je primerna, kot je to storila za obdobje avgust - oktober 2017 v višini 320,25 EUR, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da se ji odmeri civilna kazen v višini 20 % nadomestila.
Izpodbojni zahtevek se po določbah ZFPPIPP vlaga v korist stečajnega dolžnika, zato (lahko) nastopa slednji na strani tožeče, ne pa na strani tožene stranke. Ker so določbe ZFPPIPP lex specialis v razmerju do splošnih pravil o izbrisni tožbi, tožena stranka ne more uspeti z ugovorom, da bi morala biti odsvojitelj in pridobitelj tožena kot nujna sospornika.
Za neodplačne pogodbe je značilno, da že sklenitev pogodbe (zavezovalnega pravnega posla) povzroči zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika. Zato so neodplačna razpolaganja z dolžnikovim premoženjem, pod pogojem, da so bila opravljena znotraj obdobja izpodbojnosti, izpodbojna tudi, če so bila opravljena, preden je dolžnik postal insolventen.
ZPP člen 154, 154/1, 155, 155/1, 156, 158, 158/1, 165, 165/1, 350, 350/2, 365, 365-2, 366. ZNP-1 člen 40, 40/1, 40/4. ZDSS-1 člen 19.
kolektivni delovni spor - umik predloga - stroški postopka - nepravdni postopek - stavkovni sporazum
Predlagatelj je z zahtevkom, kot ga je uveljavljal s predlogom, zahteval ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev splošnega akta nasprotne udeleženke. V umiku predloga in v pritožbi zatrjuje, da je bil sklenjen stavkovni sporazum, kar pa ne pomeni izpolnitve zahtevka. Predlagatelj pri tem ne navaja vsebine tega stavkovnega sporazuma, oziroma ne navaja, da bi se z nasprotno udeleženko v njem dogovoril glede izpolnitve zahtevka ali glede plačila stroškov tega sodnega postopka.
Sodišče prve stopnje predlagatelju ni naložilo povrnitve stroškov postopka nasprotne udeleženke upoštevaje načelo krivde (156. člen ZPP), ampak na podlagi določbe prvega odstavka 158. člena ZPP, zato so pritožbene navedbe, da stroški niso nastali po predlagateljevi krivdi, brezpredmetne.
Postopek v kolektivnih delovnih sporih ni nepravdni postopek. Določbe ZNP-1 se v teh sporih ne uporabljajo. Glede na to se predlagatelj v pritožbi neutemeljeno zavzema za upoštevanje prvega in četrtega odstavka 40. člena ZNP-1, ki določata, da udeleženci v nepravdnem postopku krijejo vsak svoje stroške oziroma da ima udeleženec pravico do povračila stroškov le, kadar zakon tako določa.
ZZVZZ člen 87, 91. ZVZD-1 člen 5, 19. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15, 458, 458/1.
nesreča pri delu - regres Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije - povrnitev škode - odgovornost delodajalca - varnost in zdravje pri delu - ukrepi varstva pri delu - postopek v sporu majhne vrednosti - izpodbijanje dejanskega stanja - nedovoljen pritožbeni razlog
V skladu z ugotovitvami sodišča prve stopnje (na katere je višje sodišče vezano), so bila varnostna stikala na delovnem stroju, ki preprečujejo zagon stroja med ročnim odstranjevanjem zataknjenih delcev tekom delovnega procesa (v nasprotju s pravili) izklopljena, saj se stroj drugače ne bi zagnal in poškodoval zavarovanca tožeče stranke. Prav tako je bilo ugotovljeno, da zavarovanec (delavec) do varnostnih stikal ni imel dostopa, temveč so dostop imeli le vzdrževalci in vodja obrata. Že zgolj te ugotovitve same po sebi zadoščajo za pravilen zaključek, da tožena stranka ni izvedla ustreznih ukrepov varstva pri delu, pri čemer takšno sklepanje temelji na splošno logiki in zanj ni potrebno strokovno znanje.
pravni interes za pritožbo - zavrženje pritožbe - ugovor stvarne pristojnosti - poseg v pravni položaj
Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo o ugovoru stvarne nepristojnosti druge toženke oziroma je sklenilo, da je za odločanje v tej zadevi zoper drugo toženko pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani. Takšna odločitev v pravni položaj prve toženke, ki se pritožuje, ne posega. To pomeni, da za pritožbo nima pravnega interesa.
Izgubljen dobiček je razlika med prihodki, ki bi jih oškodovanec ustvaril, če škodnega dohodka ne bi bilo in njegovimi predvidenimi odhodki v tem obdobju. Tožeča stranka bi morala zatrjevati in dokazati, kakšni bi bili njeni pričakovani dohodki in izdatki ob normalnem teku stvari, torej brez očitanega škodnega ravnanja toženih strank, v razmerju z njenimi dejanskimi dohodki in izdatki.
ZDSS-1 člen 19. ZNP-1 člen 40, 40/4. ZPP člen 156, 158, 158/1, 165, 165/1, 337, 337/1, 350, 350/2, 365, 365-2, 366.
kolektivni delovni spor - umik predloga po domiku nepremičnine - stroški postopka - stroški postopka po načelu krivde - nepravdni postopek - subsidiarna uporaba ZPP
Sodišče prve stopnje predlagatelju ni naložilo povrnitve stroškov postopka nasprotne udeleženke upoštevaje načelo krivde (156. člen ZPP), ampak je odločitev pravilno sprejelo na podlagi prvega odstavka 158. člena ZPP, ki se ob izostanku drugačnih določb v ZDSS-1 uporablja v (kolektivnih) delovnih sporih (19. člen ZDSS-1). Prvi odstavek 158. člena ZPP določa, da mora tožeča stranka (predlagatelj), ki umakne tožbo (predlog), nasprotni stranki (nasprotnemu udeležencu) povrniti stroške, razen če je tožbo umaknila takoj, ko je nasprotna stranka izpolnila zahtevek. Kot je razvidno že iz same zakonske določbe, drugi razlogi, ki so pripeljali do odločitve za umik predloga, niso pomembni.
Postopek v kolektivnih delovnih sporih ni nepravdni postopek. Določbe ZNP-1 se v teh sporih ne uporabljajo. Glede na to se predlagatelj v pritožbi neutemeljeno zavzema za upoštevanje prvega in četrtega odstavka 40. člena ZNP-1, ki določata, da udeleženci v nepravdnem postopku krijejo vsak svoje stroške oziroma da ima udeleženec pravico do povračila stroškov le, kadar zakon tako določa.
Izdaja izpodbijanega popravnega sklepa je bila glede na storjeno pisno napako utemeljena. Popravni sklep ni namenjen vsebinskemu spreminjanju že izdane odločitve sodišča.