OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00080661
ZIZ člen 227, 272. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 1.
dolgoročni kredit v CHF - tožba za ugotovitev ničnosti pogodbe - predlog za izdajo začasne odredbe - regulacijska (ureditvena) začasna odredba - pogoji za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve - začasno zadržanje učinkovanja kreditne pogodbe - izrek denarne kazni - trditveno breme
V predlogu tožnikov ni konkretnih navedb glede prepovedi razpolaganja s terjatvami po spornih kreditnih pogodbah, izterjevanju teh terjatev v izvršilnem postopku ali drugačnem uveljavljanju poplačila ter terjatev in je utemeljeno stališče odgovora na pritožbo, da tožnika nista izkazala pogojev za izdajo začasne odredbe, kakršno sta predlagala pod 2. točko. Izrek denarne kazni kot sredstvo izvršbe je bil predlagan le v zvezi z 2. točko predloga za izdajo začasne odredbe, in ker je sodišče prve stopnje predlog v tej točki utemeljeno zavrnilo, je pravilna tudi odločitev o zavrnitvi predloga za izrek denarne kazni.
ZNP-1 člen 42. ZSICT člen 45, 45/1, 45/2. ZPP člen 249, 249/1, 365, 365-2.
nagrada in stroški izvedenca - nastanek pravice do nagrade in povračila stroškov - nestrinjanje strank z izvedenskim mnenjem - pripombe na izvedensko mnenje - pravica do nagrade za opravljeno delo - izvedenina - izvedensko mnenje
V skladu s prvim odstavkom 249. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 pridobi izvedenec pravico do plačila stroškov in nagrade za delo takrat, ko v celoti izpolni svojo nalogo, to je, ko odgovori na vprašanja, ki mu jih je naložilo sodišče.
Vsebinske pripombe na izdelano izvedensko mnenje v postopku odločanja o pritožbi zoper sklep o odmeri nagrade in stroškov izvedencu niso pravno upoštevne. Nestrinjanje udeleženca z izdelanim izvedenskim mnenjem ne vpliva na izvedenčevo pravico do plačila za opravljeno delo, pač pa bodo njegove pripombe predmet nadaljnjega obravnavanja v postopku pred sodiščem prve stopnje. Za povračilo stroškov in nagrade je torej pravno relevantno zgolj to, da je sodni izvedenec opravil delo v potrebnem obsegu, kot je odredilo sodišče.
pogodba o dobavi toplotne energije - pogodbena stranka - izpolnitev pogodbene obveznosti - postopek v sporu majhne vrednosti - izpodbijanje dejanskega stanja - nedovoljen pritožbeni razlog
Zmotna oziroma nepopolna ugotovitev dejanskega stanja v postopkih v sporih majhne vrednosti predstavlja nedovoljen pritožbeni razlog (prvi odstavek 458. člena ZPP), zaradi česar pritožbene navedbe že iz tega razloga niso utemeljene.
konkretiziranost opisa prekrška - odstranitev zapuščenega vozila - plačilni nalog
Zakonski znak prekrška po petem odstavku 19. člena ZPrCP je, da storilec v treh dneh od njene izdaje ni upošteval odredbe o odstranitvi zapuščenega vozila. V opisu dejanja v plačilnem nalogu je zgolj povzeta zakonska določba, ni pa konkretno navedeno, kdaj je bila odredba izdana, da bi bilo mogoče preveriti, ali je ta zakonski znak izpolnjen (da so do dneva, ko naj bi bil prekršek storjen, minili trije dnevi od izdaje odredbe).
Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati tržno vrednost vozila. Z upoštevanjem le-te tožnica ne bi bila obogatena oziroma s tako izračunano odškodnino ne bi prejela večje vrednosti, kot jo je vozilo imelo v času nakupa. Njeno premoženje v danem trenutku se namreč izkazuje ravno kot tržna in ne kot nakupna vrednost vozila. Nadalje pa bi kot lastnica vozila sama morala nositi zmanjšanje vrednosti vozila le, če bi ga lahko uporabljala, ne pa tudi v primeru, ko ga ni mogla uporabljati zaradi ravnanja toženca. Tudi pri obsegu odškodnine iz naslova poslovne odškodninske odgovornosti velja kot izhodišče načelo popolne odškodnine - z denarno odškodnino naj bo oškodovanec postavljen v premoženjski položaj, v kakršnem bi bil, če kršitve ne bi bilo.
OZ člen 357, 360. ZZUSUDJZ člen 3, 4a. ZS člen 83a.
zastaranje - zadržanje teka roka - nepremagljive ovire - učinkovito varstvo pravic in pravnih interesov
Čeprav ne gre pritrditi pritožbi, da so ZZUSUDJZ in Sklepi določali zadržanje teka materialnih rokov, pa se je VS RS že izreklo (III Ips 19/2022 z dne 10. 10. 2023), da, upoštevaje širši namen sprejetih ukrepov v času razglašene epidemije in poudarjeno varstvo družbe kot take, pretoga uporaba pravil o zastaranju na strani upnika pomeni popolno izgubo pravice do sodnega varstva, zato uporaba zastaralnih rokov ne sme biti takšna, da onemogoča učinkovito varstvo pravic, čemur je sledila tudi sodna praksa.
plačevanje preživnine - začasna odredba - ogroženost otrokovega preživljanja - zaslišanje udeležencev v postopku - mnenje Centra za socialno delo (CSD)
Čeprav nasprotna udeleženka preživnine za otroke ne plačuje in zato morda otroci niso deležni standarda, za katerega se zavzema nasprotni udeleženec, pa namen preživnine, določene z začasno odredbo, ni zagotovitev življenjskega standarda otroka, kakršen je glede na premoženjsko stanje staršev mogoč oziroma najbolj ustrezen, ampak gre za zagotovitev takšnega nujnega preživljanja, da ne bo mogoče govoriti o otrokovi ogroženosti.
cenitev vrednosti nepremičnine - sodni cenilec - imenovanje drugega izvedenca
Pritožbeni predlog za imenovanje drugega cenilka ni utemeljen, ker niso izpolnjeni pogoji iz splošnih določb drugega in tretjega odstavka 254. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.
Pritožba pravilno opozarja, da avtomat za napitke ni javna infrastruktura, saj je v zasebni lasti in namenjen prodaji pijač. Zato ni izpolnjen eden od zakonskih znakov prekrška po 16 členu ZJRM-1.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSM00081329
KZ-1 člen 86, 86/8, 86/11.
alternativna izvršitev kazni zapora z delom v splošno korist - rok za opravo dela v splošno korist
Določbe 86. člena KZ-1 so povsem jasne. V navedeni določbi je določeno obdobje, v katerem mora obsojenec opraviti delo v splošno korist, določen je torej rok za opravo dela v splošno korist, kot tudi trenutek, od katerega naj se kazen zapora pretvori v ure dela v splošno korist. Po navedeni zakonski določbi mora obsojenec delo v splošno korist opraviti v obdobju največ treh let od izvršljivosti sodbe. In ravno na takšen način je sodišče prve stopnje v izreku izpodbijane sodbe tudi pravilno in zakonito opredelilo obdobje, v katerem mora obdolženec opraviti delo v splošno korist. Iz zakonske dikcije nedvomno izhaja, da zakon začetek teka roka, v katerem mora obsojenec opraviti delo v splošno korist, veže na trenutek, ko bo zaporna kazen izvršljiva in sodišče tega obdobja ne more in ne sme določiti drugače, četudi na obsojenčevi strani obstojijo okoliščine, ki mu opravo oziroma začetek opravljanja dela v splošno korist otežujejo, in četudi te okoliščine nastopijo po izreku (in pred pravnomočnostjo) sodbe.
Izpolnitveni ravnanji podjemnika na podlagi podjemne pogodbe in mandatarja na podlagi mandatne pogodbe se razlikujeta po tem, ali se izvajalec storitve (podjemnik oziroma mandatar) zaveže tudi uresničiti končni interes naročnika.
Podjemnikova storitvena obveznost ima tako značilnost obligacije rezultata.
Mandatarjeva storitvena obveznost ima tako značilnost obligacije prizadevanja.
ZSVarPre člen 21, 212/1, 21/2, 21/3, 26. ZDSS-1 člen 63, 82, 82/1. ZPP člen 154, 350, 350/2, 353.
denarna socialna pomoč - pravica do plačila zdravstvenih storitev v višini do polne vrednosti storitev - plačilo prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje
Ni utemeljen pritožbeni očitek, da je dohodek tožnika, glede na dikcijo drugega odstavka 21. člena ZSVarPre, treba upoštevati. Ta določba se nanaša na okoliščino, ko je iz ugotovljenega dejanskega stanja razvidno, da je posameznik periodični dohodek začel prejemati šele v mesecu vložitve vloge. To pomeni, da mu bo redni dohodek v bodoče zagotovljen. V tem primeru pa je ravno obratno, redni dohodek tožniku v bodoče ne bo več zagotovljen. Kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje toženka pri ugotavljanju lastnega dohodka ne bi smela upoštevati periodičnega dohodka (plače), ker iz pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je tožnik ostal brez tega dohodka (prvi odstavek 21. člena ZSVarPre).
ZZVZZ člen 87, 87/1. ZVZD člen 5, 5/5, 9, 9/1, 9/3.
delovna nezgoda (nesreča pri delu) - regresni zahtevek ZPIZ - ukrepi varnosti pri delu - ukrepi varstva pri delu - odgovornost delavca - soodgovornost delavca - soprispevek delavca
Ob ugotovitvi, da je delodajalec poskrbel za ukrepe za varno delo, je treba odgovornost za nezgodo pripisati premajhni pazljivosti delavca v trenutku nezgode.
ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-4. ZPP člen 8,165, 165/3, 214, 214/3, 339, 339/2, 339/2-15, 354, 354/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev pogodbene obveznosti - neopravičen izostanek pet delovnih dni - obvestilo delodajalcu o razlogih odsotnosti
Glede na v obravnavani zadevi ključno sporno dejstvo, ali je tožnik toženko o svoji večdnevni odsotnosti obvestil ali ne, toženka v pritožbi utemeljeno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje pri odločanju o tem spregledalo razvoj trditvene in dokazne podlage tekom postopka na prvi stopnji. Očitek, da je tožnik "pet dni zapored izostal z dela, brez navedbe utemeljenih oziroma upravičenih razlogov za svojo odsotnost" jasno izhaja iz izpodbijane odpovedi. Zato bi bilo od tožnika, ki takim očitkom oporeka, za pričakovati, da bo podal določne navedbe o tem, kdaj in koga pri toženki naj bi o razlogih za svojo odsotnost pravočasno obvestil. Toženka utemeljeno izpostavlja, da tega podatka iz tožbe ni mogoče razbrati, saj je v njej tožnik zgolj pavšalno in nekonkretizirano navedel, da naj bi bil "delodajalec obveščen, da je tožnik z dnem 17. 8. 2023 nastopil bolniški stalež", povsem izostale pa so tožnikove trditve o tem, kdaj in koga pri delodajalcu naj bi o svoji odsotnosti obvestil. Umestno je tudi toženkino opozorilo, da sama negativnega dejstva neobveščanja delodajalca ne more dokazovati drugače kot z zanikanjem, dokazno breme, da je bilo obvestilo delodajalcu vendarle podano, pa je posledično prevaljeno na tožnika, ki to zatrjuje (čeprav v tisti fazi postopka še zelo pavšalno).
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00081949
Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3. ZDR-1 člen 1, 142, 142/2. ZJU člen 5, 5/2. KPJS člen 46, 46/2. ZODPol člen 71. ZPP člen 154, 154/3, 155, 155/1, 165, 165/1, 185, 286, 286/2, 286b, 337, 337/1, 339, 339/1, 339/2, 339/2-14, 339/2-15, 353, 360, 360/1,.
stalna pripravljenost - vojak - delovni čas - plačilo razlike v plači - Direktiva 2003/88/ES - neuporaba direktive EU - sodba SEU - odločba Ustavnega sodišča - sodba vrhovnega sodišča - straža - varovanje državne meje - zastaranje terjatve iz delovnega razmerja - stroški postopka - sprememba tožbe - delni umik tožbe - soglasje k umiku tožbe
Sodišče prve stopnje je pri presoji izjem pravilno uporabilo merila iz sodbe SEU C‑742/19 in pravilno presodilo, da niti straža niti varovanje državne meje ne utemeljujeta izključitve uporabe Direktive 2003/88/ES. Glede na stališče, ki ga je SEU zavzelo v zadevi C-742/19, je Vrhovno sodišče RS (ki je bilo predlagatelj za sprejetje predhodne odločbe) v sodbi in sklepu VIII Ips 196/2018 z dne 1. 2. 2022 odločilo v sporu, ki se je nanašal na plačilo stalne pripravljenosti vojaške osebe v okviru straže in gre torej za enako pravno podlago kot v tem sporu, zato bi bil spregled te sodne odločbe s strani sodišča prve stopnje, za kar se zavzema pritožba, neutemeljen.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00082382
KZ-1 člen 171, 171/1, 172, 172/1, 173, 173/3, 174, 174/2, 176, 176/3. URS člen 29, 29-3, 34, 35, 56. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6, 6/3-b.
kaznivo dejanje spolnega nasilja - zakonski znaki - brez privolitve osebe - opis kaznivega dejanja - kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let - kaznivo dejanje kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja - navidezen idealni stek - sprememba pravne kvalifikacije - eno kaznivo dejanje - kaznivo dejanje prikazovanje, izdelava, posest in posredovanje pornografskega gradiva - video posnetek kot dokaz - ekskluzija dokazov - načelo sorazmernosti - tehtanje ustavnih pravic - pravica do zasebnosti - pravica do osebnega dostojanstva in varnosti - nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti - posebno ustavno varstvo otrokovih pravic - kaznivo dejanje spolne zlorabe slabotne osebe - pravica do obrambe - pravica do zaslišanja obremenilne priče - nesposobnost biti priča - duševna manjrazvitost - izvedenec klinične psihologije - (ne)izvedba dokaza z zaslišanjem - odločanje o pritožbi - delna ugoditev pritožbi - sprememba izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti - delna sprememba izpodbijane sodbe
Pritožbeno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da dejanje, kot je opisano v 1. alineji 5. točke izreka prvostopenjske sodbe, ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja spolnega nasilja po prvem odstavku 171. člena KZ-1, saj ni konkretiziran zakonski znak „brez privolitve“. Obtožencu se v opisu dejanja očita zgolj to, da je oškodovanko na bazenu nagovarjal, da se sleče, se slekel sam, nato pa oškodovanko otipaval po spolovilu, zakonski znak brez privolitve pa ni z ničemer konkretiziran.
Sodišče druge stopnje pojasnjuje, da pa je zakonski znak „brez privolitve“ v zadostni meri konkretiziran pri kaznivem dejanju pod 2. alinejo 5. točke izreka, saj je v opisu razvidno, da je obtoženi oškodovanko med tem, ko je ponoči spala, preko hlač božal po mednožju, dokler se ni zbudila ter zbežala stran. Ker je oškodovanka med obtoženčevim ravnanjem spala, je jasno, da je bilo dejanje storjeno brez oškodovankine privolitve, saj med spanjem ni mogoče izraziti soglasja, torej volja ni zaznavna navzven, niti ni nedvoumna, oseba pa niti ni sposobna sprejeti take odločitve.
Vsa dejanja, ki se očitajo obtožencu pod točkami 3 in 4, je potrebno pravno opredeliti kot eno kaznivo dejanje po tretjem odstavku 173. člena KZ-1, ker je zanj predpisana strožja kazen. Tretji odstavek 173. člena KZ-1 nudi specialnejše in kvalificirano varstvo pred zlorabami oseb, mlajših od petnajst let, v dometu drugega odstavka 174. člena KZ-1 pa kot žrtve ostajajo osebe nad petnajst let starosti, zato gre med tema dvema inkriminacijama zaradi načela specialnosti za navidezni idealni stek.
Od obstoječe sodne prakse je obravnavani primer drugačen v tem, da dokaz ni nastal s strani zasebnika, temveč s strani obtoženca v trenutku izvrševanja kaznivih dejanj, dokaz pa je bil nato najden s strani zasebnika in po vpogledu v posnetke s strani zasebnika, ki je bil v tem primeru oškodovanec na posnetkih, odnešen na policijo. Vendar pritožbeno sodišče ocenjuje, da to na uporabljivost (primernost) metode tehtanja tudi za presojo v konkretnem primeru nima odločilnega vpliva. Namreč, ob nastanku, pridobitvi in uporabi videoposnetkov v kazenskem postopku je zaradi izvršenih kaznivih dejanj še vedno obstajal konflikt nasprotujočih si z ustavo zavarovanih interesov obtoženca in oškodovanke, kar zahteva njihovo uravnoteženje oziroma pomiritev. Prav takšno tehtanje pa je opravilo tudi prvostopenjsko sodišče. V koliziji pravice obtoženca do zasebnosti in privatne lastnine iz 35. člena Ustave na eni in pravic oškodovanke do osebnega dostojanstva in varnosti (34. člen Ustave) in do nedotakljivosti njene telesne in duševne celovitosti (35. člen Ustave) na drugi strani, je prednost utemeljeno dalo temeljnim ustavnim pravicam oškodovanke, zlasti upoštevajoč tudi posebno varstvo otrok pred telesnim, duševnim ali drugim izkoriščanjem in zlorabljanjem, ki ga zagotavlja Ustava RS v 56. členu. Ustavna vsebina tehtanih pravic ob okoliščinah, v katerih je bil pridobljen dokaz z videoposnetki, terja, da se varstvo obtoženčeve zasebnosti umakne drugim oškodovankinim ustavnim interesom.
Pritožbeno sodišče po presoji razlogov izpodbijane sodbe (točka 5 obrazložitve) ugotavlja, da v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje zaslišanja C. B. ni zavrnilo iz razloga, da ji zaradi njenega stanja že v naprej odreka verodostojnost, temveč iz razloga, ker C. B. glede na stopnjo duševne razvitosti ni sposobna biti priča, hkrati pa tudi v spisu obstajajo številni drugi dokazi, ki so omogočili pravilno ugotovitev dejanskega stanja, kar pomeni, da tudi v primeru, če bi jo sodišče zaslišalo, njena izpovedba ne bi predstavljala edinega in izključnega dokaza za obsodilno sodbo.
Držijo pritožbene navedbe, da ima obtoženec v skladu z EKČP in Ustavo RS pravico, da zaslišuje oziroma zahteva zaslišanje zanj obremenilnih prič. Vendar je v konkretni zadevi ključno to, da se izpodbijana sodba ne opira na izjavo C. B., torej njena izjava ni dokaz v tem postopku in C. B. ne predstavlja obremenilne priče, zato obtožencu ni mogla biti kršena pravica do njenega zaslišanja.
Direktiva 2008/104/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. novembra 2008 o delu prek agencij za zagotavljanje začasnega dela člen 1, 1/1. ZDR-1 člen 60, 60/1, 61, 61/1, 89, 89/1, 89/1-1, 118,. ZPP člen 154, 155, 165, 353.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga - agencijski delavec - zagotavljanje dela delavcev drugemu delodajalcu - začasnost - časovna omejitev opravljanja dela pri uporabniku - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi - višina denarnega povračila
V prvem odstavku 1. člena Direktive 2008/104/ES Evropskega parlamenta in sveta z dne 19. 11. 2008 o delu agencij za zagotavljanje začasnega dela je določeno, da se uporablja za delavce, ki imajo z agencijo za zagotavljanje začasnega dela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi ali delovno razmerje in so napoteni v podjetje uporabnika, kjer začasno delajo pod nadzorom in v skladu z navodili tega podjetja. Kar pomeni, da imajo pogodbo o zaposlitvi sklenjeno z agencijo za zagotavljanje začasnega dela skladno s prvim odstavkom 60. člena ZDR-1 sklenjeno za nedoločen čas. Napotitev se sme nanašati le na začasno, in ne na trajno delo napotenega delavca k uporabniku, zato tudi poslovni razlog ne more biti utemeljen le na okoliščini, da je napotitev predčasno ali redno prenehala le pri določenem uporabniku.
Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo vse okoliščine, ki so relevantne za odmero denarnega povračila, ki je dosojeno pravilno v višini 9 povprečnih plač, kar je polovica višine (18) plač, ki jo določa zakon. Zaradi tega so neutemeljene tudi toženkine pritožbene navedbe, da je denarno povračilo po 118. členu ZDR-1 odmerjeno previsoko, ker naj bi sodišče dalo prevelik poudarek tožničinim zdravstvenim težavam.
Rok za plačilo sodne takse se je torej iztekel že pred vložitvijo predloga za oprostitev plačila sodne takse. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zavrglo toženkin predlog za oprostitev plačila sodne takse kot prepoznega (prvi odstavek 112. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1). Glede na toženkino neplačilo sodne takse in prepozno podan predlog za oprostitev plačila sodne takse pa je tudi pravilno zaključilo, da niso bili podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks. Pravilno je zato štelo toženkino pritožbo za umaknjeno (tretji odstavek 105.a člena ZPP).
Določba tretjega odstavka 14.a člena ZST-1 se ne razteza na procesno situacijo zavrženja prepoznega predloga za oprostitev plačila sodne takse in prepozno vložen predlog za oprostitev plačila sodne takse ne vpliva na tek roka za njeno plačilo (v smislu, da bi lahko toženka z vložitvijo nepravočasnega predloga povzročila ponoven tek roka za plačilo takse, ki se je že iztekel).
procesna legitimacija za vložitev pritožbe - soglasje k sklenitvi prodajne pogodbe - prodaja dolžnikovega premoženja - sklep o soglasju - pritožba zoper sklep - neizbrani ponudnik
Proti sklepu o soglasju k prodajni pogodbi, kakršen je tudi pritožbeno izpodbijani, se lahko pritožijo samo upniki. Pritožnica kot neizbrana ponudnica to ni, zato njena pritožba ni dovoljena.