Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo, da je toženka sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi utemeljevala tako z objektivno nezmožnostjo zagotavljanja dela kot subjektivno porušenim odnosom (obstoj zamer drugih učiteljev in dijakov ter staršev dijakov do tožnika). Odločitev, da se pogodba o zaposlitvi sodno razveže (in zavrne zahtevek za reintegracijo), je sprejelo na podlagi pravilnih ugotovitev, da je toženka poučevanje pouka filozofije dejansko spremenila in da je ur pouka manj; v šolskem letu 2023/2024 je pouk izvajala B. B., zaposlena za določen čas, v naslednjem šolskem letu 2024/2025 se pouk ne bo izvajal. Ciklično izvajanje pouka filozofije pomeni, da toženka nima trajne potrebe po tem delu, kar nenazadnje priznava sam tožnik. Sodišče prve stopnje je ovrednotilo interes tožnika za reintegracijo ter nato pravilno večjo težo podelilo objektivni nezmožnosti zagotavljanja dela.
Pravdni stranki si v pritožbah neutemeljeno prizadevata za višje oziroma nižje denarno povračilo ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je (razen upoštevanja odpravnine) pravilno uporabilo kriterije, ki jih določa drugi odstavek 118. člena ZDR-1, in sicer trajanje tožnikove zaposlitve pri toženki (več kot 16 let), možnosti za novo zaposlitev, ki jih je upoštevaje starost tožnika (46 let) in zaposlitev pri drugem delodajalcu za opravljanje drugega dela, ki je sicer prenehala po njegovi volji, utemeljeno ocenilo za slabše, okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, in pravice, ki jih je uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja (prisojena reparacija za devet mesecev). Prisojeni znesek v višini sedem plač je ustrezno umeščeno v primere sodne prakse.
Tožnik si v pritožbi neutemeljeno prizadeva za priznanje za pravdo potrebnih (prvi odstavek 155. člena ZPP) potnih stroškov pooblaščenca, pri čemer se sklicuje na sodno prakso, ki ni enotna. Zastopano je tako stališče, da se ti stroški priznajo, saj ima stranka pravico do proste izbire odvetnika, odnos v okviru mandatnega razmerja pa temelji na zaupanju, kot stališče, da se priznajo le stroški pooblaščenca, ki ima sedež v sodnem okrožju, oziroma da se stroški pooblaščenca s sedežem izven sodnega okrožja priznajo le izjemoma, kadar so za to podane posebej tehtne okoliščine. Pri zahtevi za povrnitev tovrstnih stroškov je treba tehtati med pravico do svobodne izbire odvetnika in varstvom položaja stranke, ki v pravdi izgubi. Sodišče mora zato v vsakem primeru skrbno presoditi vse okoliščine primera in pretehtati, ali narava mandatnega razmerja med pooblaščencem in pooblastiteljem upravičuje, da se stroški, ki so nastali zato, ker je stranka izbrala odvetnika izven sedeža sodišča, naložijo v plačilo nasprotni stranki.
sklep o začetku stečajnega postopka - začetek stečajnega postopka na predlog dolžnika - postopek z dolžnikovim predlogom za začetek stečajnega postopka - novela ZFPPIPP-H - domneva insolventnosti - izpodbijanje domneve insolventnosti - pritožba družbenika - družbenik družbe z omejeno odgovornostjo - procesna legitimacija za vložitev pritožbe - zavrženje pritožbe kot nedovoljene
Glede na navedeno spremenjena določba 242. člena ZFPPIPP-H določa, da se sklep o začetku stečajnega postopka na upnikov predlog vroči (le) osebno odgovornemu družbeniku, ki lahko vloži pritožbo proti temu sklepu. Pritožba družbenika družbe z omejeno odgovornostjo pa ni dovoljena, ko začetek stečaja predlaga sam dolžnik.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - ZDRAVSTVENO VARSTVO - ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE
VSL00081518
ZZVZZ člen 86, 87. ZDR-1 člen 35, 45. ZVZD-1 člen 5, 5/1, 12, 50, 50-3. OZ člen 10, 171, 171/1. Pravilnik o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih (1999) člen 37, 37/1.
odgovornost delodajalca - delovna nezgoda (nesreča pri delu) - soprispevek delavca - regresna pravica ZZZS - padec delavca - varnost in zdravje pri delu - dolžnosti delodajalca - pravice in dolžnosti delavcev - skrb za varnost in zdravje - preventivna vloga odškodninskega prava - skrbnost ravnanja oškodovanca - krivdna odgovornost delodajalca - deljena odškodninska odgovornost - malomarnost - potrebna skrbnost delavca - dolžnost obvestitve - opustitev obvestilne dolžnosti - soprispevek k nastanku škode - kršitev predpisov o varstvu pri delu - privolitev v nastalo škodo - prepoved povzročanja škode
S tem, ko delodajalcu pripišemo krivdno odgovornost, čeprav ni opustil nobenih varnostnih ukrepov, slabimo preventivno funkcijo odškodninskega prava. Pri pravilni uporabi pravil o krivdni odgovornosti se delodajalec namreč lahko zanese, da ne bo odgovarjal za škodo, če bo upošteval predpise o varnosti pri delu in izvedel običajne varnostne ukrepe. Takšno izhodišče spodbuja tako delodajalca kot tudi delavca k učinkoviti stopnji preventive. Zelo pomembno je tudi, da v slovenski pravni ureditvi odškodninsko pravo nima socialne funkcije, saj so temu namenjeni predpisi o socialnem in zdravstvenem varstvu.
Sodišče prve stopnje je v konkretnem primeru na ugovor tožene stranke pravilno upoštevalo dejstvo, da je nezgoda lahko posledica malomarnosti oškodovanke.
Pri oceni, ali in v kakšnem obsegu je delavec sam prispeval k nastanku škode, je pomembna neskrbnost njegovega ravnanja, kot merilo pa je treba vzeti skrbnost povprečnega ustrezno usposobljenega delavca za takšno dejavnost, torej konkretno skrbnost za gibanje po šolskih hodnikih, kjer je veliko otrok, za katere je splošno znano, da tekajo in so razigrani ter je zaradi tega mogoče pričakovati ovire na tleh. Oceniti je torej treba, kolikšnega pomena je bilo za nastanek škode krivdno ravnanje delodajalca, ki ni poskrbel za povsem poravnano preprogo in s tem zato, da tla v šolskih prostorih nimajo izboklin, lukenj ali podobnih neravnin, in tako delavcem ni zagotovil varne hoje po hodniku, koliko pa je na nastanek škode vplivala tudi neskrbnost ravnanja same oškodovane delavke in zavarovanke tožnika.
Bistvo pri tako imenovanih regresnih zahtevkih tožnika je, da je tožena stranka, torej delodajalec, kršila predpise varstva pri delu. V tem primeru je šlo za uporabo preproge, ki je preprečevala drsenje na spolzkih ploščicah. Na tej preprogi nesporno pred tem dogodkom nihče ni padel. Je pa bilo to zelo frekventno šolsko območje hodnika, po katerem so otroci tekali in se je posledično preproga lahko zgubala, kar je pričakovana življenjska situacija v šoli, ki jo tam zaposleni lahko predvidijo. Če pa je zavarovanka tožeče stranke opažala, da na preprogi celo več let nastajajo gube, ki (jo) motijo pri hoji, pa je bila dolžna v smislu odvračanja škode na to opozoriti tudi delodajalca, česar nedvomno ni storila. S tem je privolila v morebitno škodo in je napačno uporabljeno materialno pravo, ki njen soprispevek enači s toženkinim. Obe sta namreč kršili predpise varstva pri delu. Toženka je kršila prvi odstavek 37. člena Pravilnika, zavarovanka tožnika pa 50. člen ZVZD-1.
Načelo prepovedi povzročanja škode implicira tudi zahtevo, da je vsak posameznik povprečno skrben tudi pri preprečevanju lastne škode (10. člen OZ). Od povprečno skrbnega posameznika pa se lahko pričakuje, da gleda, kod hodi oziroma da stopi tja, koder je pogledal, sploh če lahko pričakuje, da so otroci s tekom nagubali preprogo.
ZDSS-1 člen 19. ZNP-1 člen 40, 40/4. ZPP člen 156, 158, 158/1, 165, 165/1, 337, 337/1, 350, 350/2, 365, 365-2, 366.
kolektivni delovni spor - umik predloga po domiku nepremičnine - stroški postopka - stroški postopka po načelu krivde - nepravdni postopek - subsidiarna uporaba ZPP
Sodišče prve stopnje predlagatelju ni naložilo povrnitve stroškov postopka nasprotne udeleženke upoštevaje načelo krivde (156. člen ZPP), ampak je odločitev pravilno sprejelo na podlagi prvega odstavka 158. člena ZPP, ki se ob izostanku drugačnih določb v ZDSS-1 uporablja v (kolektivnih) delovnih sporih (19. člen ZDSS-1). Prvi odstavek 158. člena ZPP določa, da mora tožeča stranka (predlagatelj), ki umakne tožbo (predlog), nasprotni stranki (nasprotnemu udeležencu) povrniti stroške, razen če je tožbo umaknila takoj, ko je nasprotna stranka izpolnila zahtevek. Kot je razvidno že iz same zakonske določbe, drugi razlogi, ki so pripeljali do odločitve za umik predloga, niso pomembni.
Postopek v kolektivnih delovnih sporih ni nepravdni postopek. Določbe ZNP-1 se v teh sporih ne uporabljajo. Glede na to se predlagatelj v pritožbi neutemeljeno zavzema za upoštevanje prvega in četrtega odstavka 40. člena ZNP-1, ki določata, da udeleženci v nepravdnem postopku krijejo vsak svoje stroške oziroma da ima udeleženec pravico do povračila stroškov le, kadar zakon tako določa.
ZPP člen 154, 154/1, 155, 155/1, 156, 158, 158/1, 165, 165/1, 350, 350/2, 365, 365-2, 366. ZNP-1 člen 40, 40/1, 40/4. ZDSS-1 člen 19.
kolektivni delovni spor - umik predloga - stroški postopka - nepravdni postopek - stavkovni sporazum
Predlagatelj je z zahtevkom, kot ga je uveljavljal s predlogom, zahteval ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev splošnega akta nasprotne udeleženke. V umiku predloga in v pritožbi zatrjuje, da je bil sklenjen stavkovni sporazum, kar pa ne pomeni izpolnitve zahtevka. Predlagatelj pri tem ne navaja vsebine tega stavkovnega sporazuma, oziroma ne navaja, da bi se z nasprotno udeleženko v njem dogovoril glede izpolnitve zahtevka ali glede plačila stroškov tega sodnega postopka.
Sodišče prve stopnje predlagatelju ni naložilo povrnitve stroškov postopka nasprotne udeleženke upoštevaje načelo krivde (156. člen ZPP), ampak na podlagi določbe prvega odstavka 158. člena ZPP, zato so pritožbene navedbe, da stroški niso nastali po predlagateljevi krivdi, brezpredmetne.
Postopek v kolektivnih delovnih sporih ni nepravdni postopek. Določbe ZNP-1 se v teh sporih ne uporabljajo. Glede na to se predlagatelj v pritožbi neutemeljeno zavzema za upoštevanje prvega in četrtega odstavka 40. člena ZNP-1, ki določata, da udeleženci v nepravdnem postopku krijejo vsak svoje stroške oziroma da ima udeleženec pravico do povračila stroškov le, kadar zakon tako določa.
ZZVZZ člen 87, 91. ZVZD-1 člen 5, 19. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15, 458, 458/1.
nesreča pri delu - regres Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije - povrnitev škode - odgovornost delodajalca - varnost in zdravje pri delu - ukrepi varstva pri delu - postopek v sporu majhne vrednosti - izpodbijanje dejanskega stanja - nedovoljen pritožbeni razlog
V skladu z ugotovitvami sodišča prve stopnje (na katere je višje sodišče vezano), so bila varnostna stikala na delovnem stroju, ki preprečujejo zagon stroja med ročnim odstranjevanjem zataknjenih delcev tekom delovnega procesa (v nasprotju s pravili) izklopljena, saj se stroj drugače ne bi zagnal in poškodoval zavarovanca tožeče stranke. Prav tako je bilo ugotovljeno, da zavarovanec (delavec) do varnostnih stikal ni imel dostopa, temveč so dostop imeli le vzdrževalci in vodja obrata. Že zgolj te ugotovitve same po sebi zadoščajo za pravilen zaključek, da tožena stranka ni izvedla ustreznih ukrepov varstva pri delu, pri čemer takšno sklepanje temelji na splošno logiki in zanj ni potrebno strokovno znanje.
Uredba (ES) št. 561/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. marca 2006 o usklajevanju določene socialne zakonodaje v zvezi s cestnim prometom in spremembi uredb Sveta (EGS) št. 3821/85 in (ES) št. 2135/98 ter razveljavitvi Uredbe Sveta (EGS) št. 3820/85 - Izjava člen 10. ZDCOPMD člen 38. ZPP člen 7, 154, 154/1, 165, 165/1, 212, 339, 33971, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 350, 350/2, 353. OZ člen 1053.
nadurno delo - voznik - dodatek za delo ob nedeljah in praznikih - potni nalog - dnevnica - prikrajšanje - plačilna lista - mobilni delavci - dokazovanje - izvedba dokaza - pomanjkljive navedbe
Tožnika je onemogočalo tudi dejstvo, da toženka sploh ni vodila evidenc delovnega časa, čeprav je bila to njena dolžnost. Res bi lahko svoje evidence vodil tudi tožnik, vendar pa mu tega, da ni vodil svojih evidenc (predložil pa je v tej zvezi izpolnjene potne naloge in podatke v zvezi s CMR) ni možno šteti v škodo, zlasti pa ne na drugi strani toženko razbremeniti dokazovanja, da je tožniku plačala vse opravljene ure dela (kar je sicer, kot to izpostavlja tudi Vrhovno sodišče RS, običajno breme delodajalca v sporih, v katerih delavci vtožujejo plačilo za opravljeno delo). Toženka se v dokazovanje tega niti ni spuščala, temveč je zgolj vztrajala, da je v mednarodnem prometu splošna praksa, da se šoferje plačuje po kilometrih in da zato tožniku ničesar ne dolguje. Pri tem je glede na pritožbene navedbe dodati, da je delavcu potrebno zagotoviti plačilo po pravilih delovnega prava in ne po pravilih, ki temu nasprotujejo (plačilo po kilometrih). Plačilo za delo, ki bi bilo dogovorjeno v povezavi s prevoženimi razdaljami, ni dopustno, v konkretnem primeru pa tudi sicer ni bilo dogovorjeno, kot to povsem neizkazano in zato neutemeljeno trdi toženka v pritožbi. Sodišče prve stopnje je namreč v točki 13 in 16 obrazložitve pravilno ugotovilo, da plačilo po kilometru v pogodbi o zaposlitvi ni bilo določeno in toženka tudi z ničemer ni dokazala, da bi bilo dejansko dogovorjeno. Uredba ES 561/2006 v 10. členu določa, da prevozno podjetje voznikom, ki so pri njem zaposleni ali mu dani na voljo, ne sme izplačevati nikakršnih plačil, niti v obliki bonusov ali dodatkov k plači, ki so povezana s prevoženimi razdaljami in/ali količino prevoženega blaga, če so ta plačila take vrste, da ogrožajo varnost v cestnem prometu in/ali spodbujajo kršitev te uredbe. Prav tako Uredba EU 2016/43 plačilo po kilometru oziroma glede na količino prevoženega blaga uvršča med zelo hude kršitve, ZDCOPMD pa z 38. členom tak način plačevanja uvršča med prekrške. Dodati je tudi, da se z dnevnicami ne plačuje delo, saj je dnevnica dnevno nadomestilo za stroške bivanja oziroma prehrano. Toženka glede na pojasnjeno (in kot to izpostavlja tudi Vrhovno sodišče v izpodbijanem sklepu) tako neutemeljeno vztraja, da je imel tožnik dovolj podatkov, da bi lahko podal natančne navedbe o temelju zahtevka, nakar bi te izvedenec preveril le po višini.
Izvedba dokaza, ki dopolnjuje pomanjkljive navedbe strank o relevantnih dejstvih, načeloma ni dovoljena. Prepoved izvedbe informativnega oziroma poizvedovalnega dokaza je utemeljena, ko stranka pozna ali bi lahko poznala dejstva, ki jih mora zatrjevati v okviru trditvenega bremena. Ko pa stranka tega bremena ne zmore, je treba po eni strani omiliti zahteve glede substanciranja dejanskih navedb, kar se povezuje s pojmom sklepčnosti, po drugi strani pa dovoliti poizvedovalni dokaz, da se zagotovi poštenost sojenja. V nasprotnem primeru je ogrožen cilj pravdnega postopka, ki je v varstvu pravic, ki jih imajo pravni subjekti na podlagi materialnega prava.
Rok za plačilo sodne takse se je torej iztekel že pred vložitvijo predloga za oprostitev plačila sodne takse. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zavrglo toženkin predlog za oprostitev plačila sodne takse kot prepoznega (prvi odstavek 112. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1). Glede na toženkino neplačilo sodne takse in prepozno podan predlog za oprostitev plačila sodne takse pa je tudi pravilno zaključilo, da niso bili podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks. Pravilno je zato štelo toženkino pritožbo za umaknjeno (tretji odstavek 105.a člena ZPP).
Določba tretjega odstavka 14.a člena ZST-1 se ne razteza na procesno situacijo zavrženja prepoznega predloga za oprostitev plačila sodne takse in prepozno vložen predlog za oprostitev plačila sodne takse ne vpliva na tek roka za njeno plačilo (v smislu, da bi lahko toženka z vložitvijo nepravočasnega predloga povzročila ponoven tek roka za plačilo takse, ki se je že iztekel).
procesna legitimacija za vložitev pritožbe - soglasje k sklenitvi prodajne pogodbe - prodaja dolžnikovega premoženja - sklep o soglasju - pritožba zoper sklep - neizbrani ponudnik
Proti sklepu o soglasju k prodajni pogodbi, kakršen je tudi pritožbeno izpodbijani, se lahko pritožijo samo upniki. Pritožnica kot neizbrana ponudnica to ni, zato njena pritožba ni dovoljena.
ZASP člen 4, 4/2, 81, 130, 130/1, 157, 157/4, 168, 168/1, 168/2, 168/3, 168/4. ZKUASP člen 44, 44/4. OZ člen 131, 131/1, 190, 190/1, 191, 193, 198, 346, 347.
kolektivno uveljavljanje pravic - javna priobčitev fonogramov - primerno nadomestilo - skupni sporazum o višini nadomestil - sklenitev pogodbe - višina nadomestila - prihodki iz radijske dejavnosti - civilna kazen
Za zagotavljanje enakega obravnavanja strank, konkurenčnosti med strankami in predvidljivosti, je pomembno, da se za primerljive položaje uporabi enak način določanja primernega nadomestila in v naprej določene predvidljive postavke. To je še toliko bolj pomembno v primerih, kot je obravnavani, ko je pred sodiščem več primerljivih postopkov. Zato ni primerno, da bi sodišče pri odločanju o primerni višini nadomestila in parametrih za njegovo določitev upoštevalo določila Pogodbe 2006. Po prenehanju Skupnega sporazuma 2006 in Pogodbe 2006 ni primerno drugače obravnavati posameznih strank, ki so imele v preteklosti (toda ne v vtoževanem obdobju!) s tožečo stranko sklenjeno pogodbo, od tistih, ki s tožečo stranko pogodbe v preteklem obdobju niso imele sklenjene.
Ker je tožena stranka kljub zavedanju dolžnosti plačevanja nadomestil za javno priobčitev fonogramov v vtoževanem obdobju s plačevanjem nadomestil prenehala in nadomestila ni plačevala niti v višini, za katero bi sama menila, da je primerna, kot je to storila za obdobje avgust - oktober 2017 v višini 320,25 EUR, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da se ji odmeri civilna kazen v višini 20 % nadomestila.
OZ člen 352, 352/1, 352/2, 362. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 350, 350/2, 353, 360, 360/1.
odškodninska odgovornost delodajalca - zastaranje odškodninske terjatve - zaključeno zdravljenje - vednost o obsegu škode - subjektivni zastaralni rok
V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje zaradi zastaranja zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za povračilo nepremoženjske in premoženjske škode, ki sta posledica poškodbe v nesreči pri delu 18. 3. 2015 pri prvi toženki, v kateri si je poškodoval kazalec leve roke. Skladno s prvim in drugim odstavkom 352. člena Obligacijskega zakonika (OZ) je štelo, da je potekel subjektivni triletni zastaralni rok. Oprlo se je na mnenje sodnega izvedenca C. C., da je bil tožnik z obsegom nematerialne škode, ki mu je nastala zaradi obravnavane poškodbe, seznanjen najkasneje z zaključkom fizioterapije 10. 2. 2017, ko je bilo zaključeno zdravljenje obravnavane poškodbe pri delu. Ker je tedaj začel teči subjektivni zastaralni rok, je štelo, da je tožba 18. 3. 2020 vložena po njegovem izteku.
V pritožbi tožnik ponavlja, da mu kot laiku ob različnih mnenjih zdravnikov ni mogel biti znan obseg škode oziroma kdaj je bila ta stabilizirana. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem pravilno štelo, da je iz izvida z dne 28. 11. 2016 (A 28) jasno, da z izjemo intenzivne delovne terapije in fizioterapije za izboljšanje fine motorike in hitrih gibov drugih možnosti za izboljšanje stanja ne vidi. Tožniku bi ob zahtevani običajni skrbnosti kljub temu, da medicinskega znanja nima, tedaj moralo biti znano, da bo z iztekom fizioterapije njegovo zdravstveno stanje ustaljeno.
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14. OZ člen 100, 319, 459, 626, 626/1, 649, 649/1. Posebne gradbene uzance (1977) uzanca 31.
gradbena pogodba - podjemna pogodba - obrazloženost sodbe - možnost preizkusa sodbe - stvarne napake - odpust dolga - estetska motnja - videz izdelka - zunanji videz
V splošnem estetska pomanjkljivost ni že kar samodejno napaka izpolnitve in z njo istovetna. Je pa lahko njena zunanja manifestacija: da izvajalec samovoljno odstopi od načrta, je že samo po sebi napaka, neestetski videz pa to zgolj razkrije navzven. Estetske pomanjkljivosti pa bodo napaka v posebnem tipu primerov, kadar je estetska funkcija pomembna glede na konkretni namen stavbe ali kadar je, neoziraje se na ta namen, specifičen videz dogovorjen, končni izdelek pa ni tak.
Direktiva 2008/104/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. novembra 2008 o delu prek agencij za zagotavljanje začasnega dela člen 1, 1/1. ZDR-1 člen 60, 60/1, 61, 61/1, 89, 89/1, 89/1-1, 118,. ZPP člen 154, 155, 165, 353.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga - agencijski delavec - zagotavljanje dela delavcev drugemu delodajalcu - začasnost - časovna omejitev opravljanja dela pri uporabniku - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi - višina denarnega povračila
V prvem odstavku 1. člena Direktive 2008/104/ES Evropskega parlamenta in sveta z dne 19. 11. 2008 o delu agencij za zagotavljanje začasnega dela je določeno, da se uporablja za delavce, ki imajo z agencijo za zagotavljanje začasnega dela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi ali delovno razmerje in so napoteni v podjetje uporabnika, kjer začasno delajo pod nadzorom in v skladu z navodili tega podjetja. Kar pomeni, da imajo pogodbo o zaposlitvi sklenjeno z agencijo za zagotavljanje začasnega dela skladno s prvim odstavkom 60. člena ZDR-1 sklenjeno za nedoločen čas. Napotitev se sme nanašati le na začasno, in ne na trajno delo napotenega delavca k uporabniku, zato tudi poslovni razlog ne more biti utemeljen le na okoliščini, da je napotitev predčasno ali redno prenehala le pri določenem uporabniku.
Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo vse okoliščine, ki so relevantne za odmero denarnega povračila, ki je dosojeno pravilno v višini 9 povprečnih plač, kar je polovica višine (18) plač, ki jo določa zakon. Zaradi tega so neutemeljene tudi toženkine pritožbene navedbe, da je denarno povračilo po 118. členu ZDR-1 odmerjeno previsoko, ker naj bi sodišče dalo prevelik poudarek tožničinim zdravstvenim težavam.
ZSVarPre člen 21, 212/1, 21/2, 21/3, 26. ZDSS-1 člen 63, 82, 82/1. ZPP člen 154, 350, 350/2, 353.
denarna socialna pomoč - pravica do plačila zdravstvenih storitev v višini do polne vrednosti storitev - plačilo prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje
Ni utemeljen pritožbeni očitek, da je dohodek tožnika, glede na dikcijo drugega odstavka 21. člena ZSVarPre, treba upoštevati. Ta določba se nanaša na okoliščino, ko je iz ugotovljenega dejanskega stanja razvidno, da je posameznik periodični dohodek začel prejemati šele v mesecu vložitve vloge. To pomeni, da mu bo redni dohodek v bodoče zagotovljen. V tem primeru pa je ravno obratno, redni dohodek tožniku v bodoče ne bo več zagotovljen. Kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje toženka pri ugotavljanju lastnega dohodka ne bi smela upoštevati periodičnega dohodka (plače), ker iz pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je tožnik ostal brez tega dohodka (prvi odstavek 21. člena ZSVarPre).
ZIZ člen 225, 268, 272, 272/2, 272/2-2. SPZ člen 32, 34.
motenje posesti - vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja - prepoved bodočih motilnih ravnanj - začasna odredba - predlog za izdajo začasne odredbe - vsebina začasne odredbe - izvršilni naslov - izvršilno sredstvo - ugovor zoper začasno odredbo - zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe
Izvršilnega naslova tožniki s predlagano začasno odredbo niso pridobili, ker niso predlagali, da sodišče toženki naloži, da ograjo sama odstrani. Šele, ko bi potekel rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti, bi izdana začasna odredba dobila naravo sklepa o izvršbi (268. člen ZIZ) in tožniki možnost prisilne izvršitve toženkine obveznosti. Predlagana začasna odredba pa ne vsebuje ničesar, kar bi bilo treba prisilno izvršiti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - ZDRAVSTVENO VARSTVO - ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE
VSL00083468
ZZVZZ člen 87. ZVZD-1 člen 5, 29. ZPP člen 243. OZ člen 150. Pravilnik o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme (2004) člen 4, 8.
delovna nezgoda (nesreča pri delu) - povračilo stroškov zdravljenja - nadomestilo plače med začasno zadržanostjo od dela - padec s stola - krivdna odškodninska odgovornost delodajalca - lestev - zagotovitev ustrezne delovne opreme - ukrepi za zagotavljanje varnosti - opustitev ukrepov s področja varstva pri delu - izobraževanje in usposabljanje delavca - dokaz z izvedencem - utemeljitev dokaznega predloga
Pritožbenemu očitku, da delavka glede načina opravljanja dela ni bila ustrezno poučena, ni mogoče pritrditi. Z uporabo lestve za dostop do višjih delov stroja je bila poškodovanka delavka seznanjena na periodičnih (rednih) izobraževanjih in usposabljanjih s področja varnosti in zdravja pri delu, saj je bilo temu namenjenih nekaj diapozitivov, kot je potrdila priča B. B., ki je kot varnostni inženir zaposlen pri toženi stranki. Prav tako je bila poškodovana delavka poučena, da je treba za dostop do višjih delov (kot npr. oken, pa tudi strojev) uporabljati lestev, saj je to izhajalo iz Splošnih navodil za varno delo v pralnici, s katerimi je bila poškodovana delavka prav tako predhodno seznanjena.
Sodišče prve stopnje je vsebinsko obrazložilo zavrnitev dokaza z izvedencem s tem, ko je navedlo, da ni bilo treba postaviti izvedenca s področja varnosti in zdravja pri delu, ki naj poda svojo oceno v zvezi z opustitvijo ukrepov za varno delo, saj je lahko samo ugotovilo, da opustitev ni bilo. Menilo je torej, da za odločitev o zadevi zadošča zgolj splošna razgledanost ter da ni potrebno strokovno znanje izvedenca za varstvo in zdravje pri delu. Ob takem poteku postopka (ter glede na opisane dejanske ugotovitve, da je do poškodbe delavke prišlo zaradi padca s stola) je bilo na tožeči stranki breme, da (dodatno) pojasni, katera pravila znanosti in stroke presegajo meje splošne razgledanosti ter ugotovitev katerih dejstev in zakaj bi terjala postavitev izvedenca.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00081949
Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3. ZDR-1 člen 1, 142, 142/2. ZJU člen 5, 5/2. KPJS člen 46, 46/2. ZODPol člen 71. ZPP člen 154, 154/3, 155, 155/1, 165, 165/1, 185, 286, 286/2, 286b, 337, 337/1, 339, 339/1, 339/2, 339/2-14, 339/2-15, 353, 360, 360/1,.
stalna pripravljenost - vojak - delovni čas - plačilo razlike v plači - Direktiva 2003/88/ES - neuporaba direktive EU - sodba SEU - odločba Ustavnega sodišča - sodba vrhovnega sodišča - straža - varovanje državne meje - zastaranje terjatve iz delovnega razmerja - stroški postopka - sprememba tožbe - delni umik tožbe - soglasje k umiku tožbe
Sodišče prve stopnje je pri presoji izjem pravilno uporabilo merila iz sodbe SEU C‑742/19 in pravilno presodilo, da niti straža niti varovanje državne meje ne utemeljujeta izključitve uporabe Direktive 2003/88/ES. Glede na stališče, ki ga je SEU zavzelo v zadevi C-742/19, je Vrhovno sodišče RS (ki je bilo predlagatelj za sprejetje predhodne odločbe) v sodbi in sklepu VIII Ips 196/2018 z dne 1. 2. 2022 odločilo v sporu, ki se je nanašal na plačilo stalne pripravljenosti vojaške osebe v okviru straže in gre torej za enako pravno podlago kot v tem sporu, zato bi bil spregled te sodne odločbe s strani sodišča prve stopnje, za kar se zavzema pritožba, neutemeljen.
ZPP člen 8, 318, 318/3. ZIZ člen 15, 270, 270/2. ZUP člen 10, 167.
začasna odredba - začasna odredba za zavarovanje denarne terjatve - blokada računa - pogoji za izdajo začasne odredbe - verjetnost - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena - dokazni standard - upravni postopek - dokazno gradivo - sklepčnost
Dejstvo je verjetno, ko več razlogov govori za kot zoper njegov obstoj. Verjetnost pri začasnih odredbah pa je pogosto še bolj smotrno pojmovati kot nevezanost (ali ohlapnejšo vezanost) na sistem pravil ugotavljanja dejstev v ZPP. Določbe ZPP se v postopku zavarovanja uporabljajo smiselno (15. člen ZIZ), opisano pojmovanje verjetnosti pa je smiselno, saj se dobro prilega zapovedi hitrosti in potrebi po fleksibilnosti odločanja, ki veljata na področju začasnih odredb, ki pa morata biti primerni glede na vse okoliščine zadeve, med drugim glede na zbrano, ponujeno - in včasih tudi potencialno razpoložljivo, a nepredloženo (zamolčano) trditveno ali dokazno gradivo. Prav nepredloženo, a razpoložljivo trditveno in še zlasti dokazno gradivo je bilo najpomembnejši kriterij presoje sodišča prve stopnje, ki ji pritožbeno sodišče pritrjuje.
ZIZ člen 136. Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 24, 24-5.
izvršba na denarna sredstva - mednarodna pristojnost slovenskega sodišča - izvršba na račune dolžnika v tujini
V Evropski uniji so upniki skladno z načelom enake obravnave upravičeni do enakih postopkovnih pravic, kot domači upniki. Za uveljavitev izvršitve sodbe, sodne poravnave in javne listine, vse izdano s strani slovenskega sodišča oziroma sestavljene v Sloveniji, mora upnik bodisi pridobiti evropski nalog za izvršbo pred slovenskim sodiščem, ki se nato izvrši v drugi državi, v kateri ima dolžnik premoženje, bodisi pridobiti razglasitev izvršljivosti v državi članici, v kateri zahteva izvršitev, torej v kateri ima dolžnik premoženje, na podlagi postopka, ki ga določa BU I BIS, oziroma ima možnost, da z doseženim nalogom za zamrznitev prepreči prenos ali dvig sredstev dolžnika s katerega koli bančnega računa v Evropski uniji (gre za ukrep zavarovanja; ne gre že za prenos sredstev na upnika). V pritožbi zatrjevana in za višje sodišče sicer nesporna dejstva, da je konkretna banka organizacija za plačilni promet in da je uvrščena na seznam Banke Slovenije, ki so notificirale opravljanje dejavnosti v Republiki Sloveniji, ne spremenijo za odločitev bistvene ugotovitve, da gre za denarna sredstva dolžnika, ki se "nahajajo v tujini" oziroma ima dolžnik do te banke terjatev na izplačilo sredstev do svojega dolžnika, ki se nahaja v tujini, na kar izvršba iz zgoraj podanih razlogov ni mogoča.
negatorna tožba - prenehanje vznemirjanja lastninske pravice - vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja - menjava ključavnice - skupno premoženje zakoncev - pomanjkanje aktivne legitimacije - izkazano lastništvo zemljišča - razpolaganje s skupnim premoženjem brez soglasja zakonca - nedovoljeno razpolaganje enega od zakoncev s skupnim premoženjem - učinek pravnega pravila - prepovedane emisije - vir nevarnosti - grozeča večja škoda
Zmotna je pravna razlaga pritožnice, da pravni posli, s katerimi eden od zakoncev brez soglasja drugega zakonca odtuji stvar iz skupnega premoženja na tretjega, nimajo pravnih učinkov. Ti posli so po ustaljeni sodni praksi izpodbojni in ne nični. Z nedovoljenim razpolaganjem (odsvojitvijo skupne stvari) skupno premoženje spremeni svojo obliko, tako da vanj spada terjatev, ki je posledica prikrajšanja (oškodovanja) skupnega premoženja s strani drugega zakonca. Tožnica zato neutemeljeno zatrjuje, da je nepremičnina še vedno skupno premoženje pravdnih strank, saj je last pravne osebe, na katero jo je nedovoljeno prenesla. Ker tožnica ni več lastnica sporne nepremičnine, prav tako tudi ne njena skupna lastnica, s tožbenim zahtevkom na prenehanje vznemirjanja lastninske pravice po 99. členu SPZ ne more uspeti.