CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - ČLOVEKOVE PRAVICE
VSM00087726
DZ člen 135, 138, 161. ZNP-1 člen 7, 42, 55, 55/2, 101. ZPP člen 8, 212, 243, 339, 339/2, 339/2-14, 340, 341, 350, 365.
začasna odredba - ogroženost otroka - stopnja verjetnosti - prešolanje učenca osnovne šole - restriktiven pristop pri izdaji regulacijske začasne odredbe - odločitev o glavni stvari - trditveno in dokazno breme - varstvo koristi otroka - stroški pritožbenega postopka - izvedensko mnenje izvedenca, postavljenega po ZPP - varstvo, vzgoja in preživljanje skupnih otrok - možnost preizkusa odločitve - razlogi o odločilnih dejstvih - celovita dokazna ocena - prosta dokazna ocena - popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje - skupno starševstvo - največja korist otroka - arbitrarnost odločanja - izvedenec klinične psihologije - strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga - obseg izvedenskega dela - pravna vprašanja - zmotna uporaba materialnega prava - sposobnost otroka, da izrazi svoje mnenje - sodba presenečenja - uradni pritožbeni preizkus - absolutna bistvena kršitev določb postopka
V postopku za izdajo začasne odredbe se ugotavljajo le dejstva, ki so potrebna za ugotovitev zatrjevane ogroženosti otrok, medtem ko skupno dokazno oceno, ki omogoča prepričljivo presojo predlaganih razmerij med staršema in mld. otrokoma, zakon nalaga sodišču glede odločitve v rednem postopku.
sodba na podlagi odpovedi - razveljavitev sodbe - zahteva za izvedbo naroka
Pravdno stranko lahko zadenejo tako hude posledice, kot je izguba tožbenega zahtevka iz procesnih razlogov le tedaj, če temelji odločitev na jasni in nedvoumni procesni situaciji.
S tem, ko tožnica ni zahtevala izvedbe naroka, sodišče prve stopnje pa je njeno odsotnost sankcioniralo z izdajo sodbe na podlagi odpovedi, je zmotno uporabilo določbo tretjega odstavka 454. člena ZPP.
Ugotovljene objektivne okoliščine, ki se nanašajo na obtožencu očitana kazniva dejanje (očita se mu izvršitev kar 9 kaznivih dejanj po 176. členu KZ-1, ki v zakonodaji spadajo med najtežja kazniva dejanja, dejanja so bila uperjena zoper več mladoletnih oseb ter izvršena vztrajno, v daljšem časovnem obdobju, na posebno predrzen, brezbrižen in nesočuten način, v posameznih primerih pa tudi z ustvarjanjem prevlade nad oškodovankami in spravljanjem v podrejen položaj) in subjektivne okoliščine (negativne osebnostne lastnosti - izkoriščanje in uveljavljanje premoči nad oškodovankami, nasilnost v psihičnem smislu (grožnje oškodovankam), nepredvidljivost, predrznost ter izredna vztrajnost, ko se mu očitajo kazniva dejanja, ki naj bi jih izvrševal v daljšem časovnem obdobju iz različnih lažnih profilov zoper različne mladoletne oškodovanke), tudi po prepričanju pritožbenega sodišča v medsebojni povezavi še vedno razumno utemeljujejo sklep, da je obtoženčeva ponovitvena nevarnost realna, konkretna in izrazita.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSM00080716
OZ člen 190, 190/1, 239, 239/2, 271, 490. Odvetniška tarifa (2015) tarifna številka 43. ZPP člen 339, 339/2-14, 339/2-15.
neupravičena pridobitev - prodajna pogodba za nepremičnino - izpolnitev s pravno napako - plačilo zadnjega dela kupnine - povračilo koristi - prikrajšanje tožnika - neupravičena obogatitev - plačevanje kreditne obveznosti - poslovna odškodninska odgovornost - sorazmerno znižanje kupnine - nagrada za posvet s stranko - bistvena kršitev določb pravdnega postopka
V primeru, ko se škoda kaže kot zmanjšanje vrednosti stvari zaradi pravne napake, kakršen je tudi obravnavani, kupec odpravo te škode lahko zahteva samo z uporabo jamčevalnih zahtevkov, ki pa jih tožnika po zgoraj obrazloženem (zaenkrat) nista izčrpala. Pravica do povračila škode, kot izhaja iz tretjega odstavka 490. člena OZ, pa se nanaša na nadaljnje negativne posledice (druge vrste oziroma oblike škod), ki so v kupčevi sferi nastale poleg škode, ki jo predstavlja pravna napaka sama (neposredna škoda). Nastanka takšne oblike škode tožnika niti ne zatrjujeta, tudi sicer pa se ta lahko uveljavlja le kumulativno z ustreznim jamčevalnim zahtevkom (odstop od pogodbe ali sorazmerno znižanje kupnine).
V prodajni pogodbi je sicer bilo predvideno, da tožnika z namenom poplačila toženčevih kreditnih obveznosti, zavarovanih s hipoteko na nepremičnini, ki je bila predmet prodaje, zadnji obrok kupnine nakažeta banki A., d. d. kot zastavnemu upniku. Vendar pa dejstvo, da tožnika nista ravnala skladno z navedenim in sta zadnji obrok kupnine nakazala neposredno na TRR toženca kot prodajalca, ne pomeni, da je toženec nakazan denarni znesek prejel brez veljavne pravne podlage.
Pokrivanje toženčevih pogodbenih obveznosti v razmerju do banke s strani tožnikov predstavlja plačilne transakcije, zaradi katerih v premoženjski sferi tožnikov nastaja prikrajšanje, v premoženjski sferi toženca pa obogatitev, za katero ni pravne podlage (prvi odstavek 190. člena OZ). Tožnika se sicer zavedata, da toženčevih obveznosti v razmerju do banke A., d. d. nista obvezana plačevati, vendar na njuni strani ne gre za položaj iz 191. člena OZ, ko v korist toženca opravljenih plačil ne bi mogla terjati nazaj. Tožnika sta v predmetnem postopku jasno navedla, da sta toženčeve že zapadle in neporavnane obveznosti do banke A., d. d. poplačala in sedaj tej banki za toženca plačujeta tudi redne mesečne anuitete zato, da bi odvrnila prisilno prodajo sporne nepremičnine, katere lastnika sta postala na podlagi sporne prodajne pogodbe. Takšno ravnanje pa je potrebno razumeti kot odvračanje sile v smislu določbe 191. člena OZ, kar pomeni, da tožnika ohranjata pravico od toženca terjati povračilo v njegovi premoženjski sferi z njunimi plačili nastale koristi.
predlog dolžnika za odlog izvršbe - mnenje Centra za socialno delo (CSD) - dom dolžnika - trditveno in dokazno breme - očitno nesorazmerje med denarno terjatvijo in vrednostjo nepremičnine - pristop k izvršbi - pripadki
Dolžnica bi morala sodišču posredovati obrazloženo mnenje pristojnega Centra za socialno delo, iz katerega bi izhajalo, da bi takojšnja izvršba ogrozila preživljanje dolžnice in njenih treh mladoletnih otrok, česar pa ni storila. Glede na to, da je na njej trditveno in dokazno breme, sodišče ni dolžno pridobivati mnenja drugega državnega organa. Pri presoji (ne)sorazmernosti prodaje nepremičnine, ki je dolžnikov dom, ni mogoče izolirano upoštevati le posamezne izvršilne zadeve, temveč je treba upoštevati tudi povezane izvršilne zadeve (vodilno in pristopne). Prav tako je po naravi stvari jasno, da se v posamezni izvršilni zadevi ne izterjuje le glavnica, temveč tudi pripadki, t.j. obresti in stroški izvršilnega postopka. Tudi ob upoštevanju seštevka terjatev upnikov v vodilni in pristopnih zadevah, ni mogoče govoriti o nesorazmernosti med terjatvami upnikov in ugotovljeno vrednostjo nepremičnine.
ugovor zoper sklep o izvršbi - ugovor hipotekarnega dolžnika - ugovorni razlog - odlog izvršbe na predlog dolžnika - obstoj pravno priznane škode
Hipotekarna dolžnica je zatrjevala dejstva, ki so se nanašala na sam nastanek hipoteke, to pa predstavlja ugovor hipotekarnega dolžnika in ne ugovor tretjega.
Hipotekarna dolžnica ni izkazala, da bi s takojšnjo izvršbo utrpela nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo. Skladno z ustaljeno sodno prakso se mora pravno pomembna škoda odražati v nekih drugih, pomembnejših dobrinah, ne pa kot redne posledice izvršbe, tj. v obliki izgube premoženja, ki je v izvršilnem postopku res pogosto prodano pod ocenjeno vrednostjo. Namen izvršilnega postopka je ravno prisilen poseg v lastninsko pravico z namenom poplačila upnikove terjatve, odlog izvršbe pa je možen le kot izjemen zastoj v tem postopku. Upnik namreč svojo pravico do poplačila terjatve izvaja iz pravnomočnega in izvršljivega izvršilnega naslova ter z vodenjem izvršilnega postopka uveljavlja svojo (v osnovi močnejšo) pravico do sodnega varstva. Sodno varstvo pa mora biti upniku dostopno tudi brez nepotrebnega odlašanja, zato ne drži, da z odlogom izvršbe upnik spričo tega, da bo kasneje poplačan še v višji višini zamudnih obresti, ne more utrpeti nobene škode.