ugovor zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse - oprostitev plačila sodne takse - odločitev o ugovoru zoper plačilni nalog
Tožnik z vlogo ni zgolj predlagal oprostitve plačila sodne takse, kot je obravnavalo sodišče prve stopnje, pač pa je hkrati vložil tudi ugovor zoper plačilni nalog. O ugovoru sodišče prve stopnje še ni odločilo. Če bi ugotovilo, da je ta po materialnem pravu utemeljen, bi predložilo pritožbo tožnika zoper sklep z dne 28. 12. 2022 v pritožbeno obravnavanje brez procesne predpostavke plačila sodne takse.
Sodišče druge stopnje si je v skladu s tretjim odstavkom 346. člena ZPP pridobilo poročilo sodišča prve stopnje o kršitvah določb postopka in zahtevalo opravo poizvedb zaradi ugotavljanja resničnosti pritožbenih navedb; v tej zvezi je sodišču prve stopnje tudi naložilo, da v okviru poizvedovalnega postopka postavi izvedenca grafološke stroke, kot je predlagal predlagatelj v pritožbi.
Pritožbeno sodišče na podlagi navedenega zaključuje, da opravljen poizvedovalni postopek ni potrdil pritožbenih navedb, da je bil v spornem obdobju (septembra 2023) za sprejem sodnih pisanj pooblaščen zgolj zakoniti zastopnik odvetniške družbe, ki zastopa predlagatelja, to je odvetnik A. A., saj je bila že pred tem (in sicer že od julija 2023) za prevzem teh pisanj pooblaščena B. A. (česar pooblaščenec predlagateljice v poizvedovalnem postopku ni prerekal). Predlagateljica v roku, ki ga je v poizvedovalnem postopku določilo sodišče prve stopnje, tudi ni plačala predujma za izvedenca grafološke stroke, s katerim bi dokazovala, da vročilnice nista podpisala niti njen pooblaščenec odvetnik A. A. niti njegova pooblaščenka za dvig pošte B. A. To pomeni, da ni uspela izpodbiti domneve iz 224. člena ZPP, da je bila vročitev dopisa sodišča z dne 19. 9. 2023 pravilno opravljena.
ZUP člen 129, 129/1, 129/1-4. ZPIZ-2 člen 11, 53, 392, 392/1. ZPIZ-1 člen 110, 110/6. ZDSS-1 člen 63. ZPP člen 154, 154/1, 165, 165/1, 353.
vdovska pokojnina - starostna meja za pridobitev pravice do vdovske pokojnine - pravnomočna upravna odločba - zavrženje nove zahteve - nespremenjeno dejansko stanje in pravna podlaga
Tožnica je z novo zahtevo, vloženo 17. 4. 2023, ponovno uveljavljala priznanje pravice do vdovske pokojnine. V tem primeru sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da so izpolnjeni pogoji po določbi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP za zavrženje navedene zahteve. V tej zadevi je bila namreč izdana zavrnilna odločba, dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, pa se ni spremenilo. Na samo odločitev namreč nima nobenega vpliva, da je tožnica ob ponovni vložitvi zahteve dopolnila 53 let starosti. Že sodišče prve stopnje pravilno poudarja, da se sprememba v dejanski podlagi presoja upoštevajoč pravno relevantna dejstva. Kasneje dopolnjena starost tožnice ni tako dejstvo, ki bi vplivalo na odločitev o priznanju pravice do vdovske pokojnine. Iz pravnomočne odločbe izhaja, da je bila odločitev o priznanju pravice do vdovske pokojnine odvisna od izpolnitve starosti na dan 31. 12. 2012, ko bi morala dopolniti 48 let starosti, te starosti pa tožnica ni izpolnila. Kasneje dopolnjena starost 53 let posledično na priznanje pravice do vdovske pokojnine nima nobenega vpliva. Za tožnico bi določba šestega odstavka 110. člena ZPIZ-1 prišla v poštev le v primeru, če bi do 31. 12. 2012 dopolnila vsaj 48 let, da bi imela status čakalke in bi ji nato ob dopolnjenem 53 letu starosti bila priznana samostojna pravica do vdovske pokojnine.
Nedvomno tožnica ni imela elektrike. A slednje ni posledica ravnanja tožene stranke, saj je vzrok v izpadu glavne varovalke. V odsotnosti samega protipravnega motilnega dejanja je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek. Motenjska tožba zagotavlja varstvo posesti le proti tistemu, ki je protipravno posegel v njegovo posest. Če protipravnosti oziroma motenja posesti sploh ni, posestnik v motenjski pravdi ne more uspeti.
Pritožnica pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbe ZPP, saj bi moralo uporabiti določbe ZFPPIPP, ki je lex specialis v zadevah zaradi insolventnosti. Določba 301. člena ZFPPIPP določa, da razlog za prekinitev pravdnega postopka preneha takrat, ko je v stečajnem postopku nad toženo stranko objavljen sklep o preizkusu terjatev. Sklep o preizkusu terjatev v tem primeru še ni bil objavljen in zato je izpodbijani sklep nepravilen, saj je izdan preuranjeno.
ZODPol člen 71, 71/1. Kolektivna pogodba za policiste (2012) člen 17. ZPP člen 154, 154/1, 165, 165/1, 353, 360, 360/1.
stalna pripravljenost - dosegljivost - policist
Sodišče prve stopnje je tožnikov zahtevek pravilno zavrnilo, saj je ugotovilo, da se v vtoževanem obdobju na oddelku C., sektorju A., PU B. od tožnika kot vodje informatorjev in virov ni ne pisno in ne ustno zahtevalo, da je v stalni pripravljenosti za delo na področju dela z viri in informatorji in da za to tudi ni bilo potrebe. Tožnik tako ni opravljal pripravljenosti kot jo določa ZODPol v 71. členu in KPP v 17. členu.
glavna obravnava - izdaja sodbe brez glavne obravnave - zahteva za izvedbo naroka - dokazni predlog za zaslišanje strank - dokazni predlog za zaslišanje priče - izvajanje dokazov - pomanjkljiva trditvena podlaga - nesklepčnost ugovora
Nelogična in protislovna je utemeljitev, da se sodba brez izvedbe glavne obravnave izdaja skladno z določbo ZPP, po kateri je eden od pogojev za takšno ravnanje nespornost dejanskega stanja (prim. 6. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), ki ji sledi obrazložitev, da je v dokazne namene sodišče prebralo vse predložene dokazne listine (prim. 7. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Dokazni postopek se izvaja, praviloma na glavni obravnavi in izjemoma "kabinetno", samo v primeru spornosti odločilnih dejstev, sicer pa je odveč.
ZNPPol člen 4. ZPP člen 155, 155/1, 165, 165/1, 339, 339/2, 339/2-14, 353, 360, 360/1.
policist - odreditev dela - delovno mesto - naloge policije - zahteva za odpravo kršitve - dežurstva
Tožnik v pritožbi nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je po pogodbi o zaposlitvi z aneksi dolžan opravljati tudi naloge v skladu s 4. členom ZNPPol, ter se zavzema za to, da se skladno s to določbo lahko stalnemu dežurnemu odrejajo samo naloge, ki so opredeljene v razdelku 3.1 Pravil policije (dežurstvo). Navedeno ne drži. Kljub temu, da je naziv tožnikovega delovnega mesta višji policist - stalni dežurni, naloge tega delovnega mesta ne vključujejo le nalog iz 77. do 87. člena Pravil policije, ki opredeljujejo dežurstvo, temveč še številne druge naloge, ki se po svoji naravi opravljajo na terenu (denimo nadzorovanje in urejanje prometa, vzdrževanje javnega reda in miru, nadziranje na mejnih prehodih ter varovanje javnih shodov in prireditev, prim. 3. člen aneksa z dne 20. 7. 2018, A 12), in izvajanje nalog v skladu s 4. členom ZNPPol. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da sta patruljiranje in dežurstvo dve obliki dela za izvrševanje nalog policije. To izhaja iz Pravil policije, ki skladno z opredelitvijo v 1. členu urejajo medsebojna razmerja, odnose in način dela policijskih enot in uslužbencev policije. Opredelitev dežurstva v Pravilih policije je treba razumeti v navedenem okviru, tj. kot opredelitev ene izmed temeljnih oblik dela policije, in ne kot opis dela na delovnem mestu stalnega dežurnega. Pravila policije ne določajo, kaj delajo zaposleni na različnih sistemiziranih mestih v policiji. Kaj spada med naloge posameznega delovnega mesta, določa sistemizacija delovnih mest in za posamezne zaposlene pogodbe o zaposlitvi, ki so jih podpisali, tako kot je tožnik podpisal svojo pogodbo o zaposlitvi in anekse k njej. Pravno nepomembno je, koliko zaposlenih pri toženki in na katerih delovnih mestih ima v svojih pogodbah o zaposlitvi določilo o izvajanju nalog v skladu s 4. členom ZNPPol.
Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo z obrazložitvijo, da je predpogoj za zakonit izrek disciplinske sankcije zaradi opustitve spoštovanja ukrepov, sprejetih zaradi zagotavljanja varnega delovnega okolja, predhodna izpolnitev obveznosti toženke kot delodajalca zagotoviti varno delovno okolje (skladno z določili 45. člena Zakona o delovnih razmerjih in 5. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu), v konkretnem primeru zagotoviti ustrezno število zaščitnih mask, kot jih je bilo v skladu z navodili pristojnih institucij potrebnih za zagotovitev ustrezne zaščite v 12 urni izmeni. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženka delavcem zagotovila le eno zaščitno masko za 12 zaporednih ur dela, kar pa v tako dolgem času ne zagotavlja ustrezne zaščite. Posledično je zaključilo, da ni podana disciplinska odgovornost tožnika, ker ob izvedbi izrednega nadzora v pisarni, ki si jo je tožnik delil še z enim sodelavcem, ni nosil (v toženkinih navodilih predpisane obvezne) zaščitne maske.
V zvezi s tem je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da možnost delavca, da nadrejenega vsakodnevno zaproša za izdajo mask, katerih uporabo je toženka sicer predpisala kot obvezno, ne predstavlja izpolnitve obveznosti zagotovitve varnega delovnega okolja. Nošenje maske je namenjeno zaščiti, pri čemer ena maska za 12 ur, ki je bila dana tožniku, (po nekaj urah nošenja) ni (več) zagotavljala ustrezne zaščite. Če bi toženka želela delavce dejansko zaščititi, bi jim morala zagotoviti toliko mask, kot jih je bilo skladno z navodili pristojnih institucij potrebno za zagotavljanje zaščite v 12-urnem obdobju (NIJZ je priporočal menjavo kirurške maske na 2 uri). Prepuščanje odločitve o potrebi po dodatnih maskah delavcem in navodilo, da ti prosijo za dodatne maske, pri čemer nadrejena niti ni bila nujno prisotna ves čas tožnikove izmene, te dodatne maske pa so se razdeljevale kar se da skromno, torej ne predstavlja zagotavljanja varnega delovnega okolja s strani toženke. Ta svoje dolžnosti zagotoviti delavcem zaščitne maske ne bi smela prevaliti na slednje v smislu, da morajo ti zanje (vsakih nekaj ur) zaprositi. Zato toženka tožniku neutemeljeno očita, da v času kontrole v pisarni, v kateri sta bila sicer sama s sodelavcem, ki sta si 12 ur delila ta skupni prostor, ni nosil maske.
razlika v plači - delovno mesto, ki ne ustreza strokovni izobrazbi delavca - neustrezna izobrazba - napredovanja
Kot izhaja iz tožničine pripravljalne vloge z dne 6. 11. 2023, je tožnica, ki za delovno mesto "načrtovalec TV sporedov VII/2", katerega dela in naloge je opravljala, ni imela ustrezne izobrazbe, s tožbenim zahtevkom tako zahtevala razliko v plači med že obračunano in plačano osnovno plačo in pripadajočo osnovno plačo za delovno mesto "načrtovalec TV sporedov VII/2", zmanjšano za en plačni razred zaradi neustrezne izobrazbe in plačne razrede zaradi napredovanj. Plačni razredi, ki jih je navedla tožnica v tožbenem zahtevku, se skladajo s plačnimi razredi, ki jih je v pritožbi navedla toženka. Tako sodišče nikakor ni preseglo tožbenega zahtevka, saj je ugodilo njenemu tožbenemu zahtevku, tako kot je bil postavljen.
Med strankama, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje v točki 5 obrazložitve, sploh ni bilo sporno, kolikšna je bila višina plače, ki jo je tožnica prejemala, v kateri plačni razred je bila uvrščena na podlagi pogodbe o zaposlitvi in aneksov. Sporno tudi ni bilo, kateri plačni razred je določen za delovno mesto "načrtovalec sporedov VII/2" v posameznih obdobjih in tudi ne za koliko plačnih razredov je tožnica napredovala in koliko časa je bila v delovnem razmerju.
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 365, 365-3. Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 40, 40/2.
sodni izvedenec - dopolnitev izvedenskega mnenja - stroški in nagrada sodnega izvedenca - nagrada za študij spisa
Po pregledu dokumentacije v spisu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče od izvedenskega organa prejelo pisno izvedensko mnenje z dne 19. 2. 2024. Na podano izvedensko mnenje je pripombe posredoval tožnik, ki je med drugim predlagal, da sodišče samo odloči v smeri, kot se zavzema tožnik, ali pa da izvedenskemu organu naloži dopolnitev izvedenskega mnenja. Sodišče je od izvedenskega organa z dopisom z dne 5. 4. 2024 zahtevalo, da odgovori, od kdaj dalje je pri tožniku podana težka gibalna oviranost. Izvedenski organ je sodišču posredoval dopolnilno izvedensko mnenje z dne 30. 4. 2024. V tem primeru ne gre za odgovore na pripombe strank, saj se je tožnik s podanim izvedenskim mnenjem strinjal, temveč na to, da izvedenski organ ni odgovoril na vprašanje, od kdaj dalje je pri tožniku podana težka gibalna oviranost, temveč je le ugotavljal kakšne zdravstvene težave so podane pri tožniku. Glede na navedeno pritožbeno sodišče sprejema ugotovitev sodišča prve stopnje, da gre za podajo dopolnilnega izvedenskega mnenja, za kar izvedenskemu organu pripada 153,00 EUR, ter 2 % od navedene vrednosti za materialne stroške in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.
Pritožba pa je utemeljena v delu glede priznanja nagrade za študij spisa. Ker glede na postavljeno vprašanje izvedenskemu organu ni bilo potrebno ponovno študirati spis, nagrade za študij spisa v tej zadevi ni mogoče priznati.
varen elektronski predal - poslovni naslov - pravna oseba - vročanje
V zakonu ni prepovedi, da ob izpolnitvi zakonskih pogojev za elektronsko vročanje ne sme sodišče vročati pisanja po pošti in da je ta ex lege nezakonita.
Dosledno opravljena vročitev po pošti na poslovni naslov stranke, ki ga ima vpisanega v poslovnem registru, je kljub izpolnitvi pogojev za vročanje v VEP, prav tako veljavna.
Klasično vročanje je enakovredno elektronskemu vročanju in sedež je enakovreden naslovu VEP.
ZOKIPOSR člen 2, 5, 7, 8, 17, 17/1, 17/3. OZ člen 347, 347/1, 356, 356/1, 369, 369/4, 369/5.
družbenik izbrisane družbe - pogodba o prevzemu dolga - prevzem dolga - singularno pravno nasledstvo za dolgove izbrisanih družb - singularno nasledstvo - zastaranje
Za poplačilo terjatve do upnika s strani RS kot prevzemnika dolga po tretjem odstavku 17. člena ZOKIPOSR pa navedena omejitev iz prvega odstavka 17. člena ne velja, saj prevzemnik dolga ne plačuje škode (odškodnine), temveč je dolžan izpolniti dolg prvotnega dolžnika do upnika kot novi dolžnik. Po izrecni določbi tretjega odstavka 17. člena ZOKIPOSR se z uveljavitvijo zakona šteje, da je RS prevzela dolg odgovornega družbenika izbrisane družbe do upnikov pod pogoji, ki jih za prevzem dolga določa zakon, ki ureja obligacijska razmerja, in da je upnik v prevzem dolga privolil.
V skladu s tretjim odstavkom 17. člena ZOKIPOSR namreč upniki lahko zahtevajo plačilo svoje terjatve od prevzemnika dolga pod enakimi pogoji, kot če bi plačilo zahtevali od družbenika izbrisane družbe, torej kot če prevzema ne bi bilo, kar pomeni, da lahko zahtevajo plačilo glavnice skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pravilo iz drugega odstavka 430. člena OZ je tako izključeno, saj ZOKIPOSR, kot specialni predpis, glede prevzema obresti določa drugače.
Gre za načrtno ravnanje tožencev in A. A., katerega cilj je bil, izigrati tožnika, kar vsekakor ni moralno. Po sodni praksi pogodba, katere glavni namen je onemogočiti nekomu uveljavitev pravic, nima dopustne podlage (prvi odstavek 39. člena OZ). Pogodba, ki nima dopustne podlage, pa je skladno s četrtim odstavkom 39. člena OZ nična.
dedovanje naknadno najdenega premoženja - dodatni sklep o dedovanju - dedna sposobnost - dedič - lastnosti dediča - smrt dediča - ustanovitev dedne pravice - dedna pravica pokojnikovega dediča - ugotovitev dedičev
Sodišče za dediča namreč ne more razglasiti nekoga, ki ob izdaji sklepa o dedovanju ni več živ, pa čeprav je zapustnika preživel, saj nima sposobnosti biti stranka postopka. Po prvem odstavku 125. člena ZD je dedič lahko samo tisti, ki je živ ob uvedbi dedovanja. Mrtev dedič nima sposobnosti biti stranka in ga ni mogoče razglasiti za dediča, saj v trenutku njegove smrti po samem zakonu (ipso iure) preide njegova zapuščina na njegove dediče (132. člen ZD).
Sodišče ni imelo pravne podlage, da bi z dodatnim sklepom o dedovanju novo najdeno zapuščino preneslo na že pokojnega dediča. ZD ne pozna instituta ustanovitve dedne pravice za pokojnega dediča. Namesto dediča, ki ni več živ ob izdaji sklepa (tudi dodatnega) o dedovanju, vstopijo njegovi dediči.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - ČLOVEKOVE PRAVICE
VSM00087726
DZ člen 135, 138, 161. ZNP-1 člen 7, 42, 55, 55/2, 101. ZPP člen 8, 212, 243, 339, 339/2, 339/2-14, 340, 341, 350, 365.
začasna odredba - ogroženost otroka - stopnja verjetnosti - prešolanje učenca osnovne šole - restriktiven pristop pri izdaji regulacijske začasne odredbe - odločitev o glavni stvari - trditveno in dokazno breme - varstvo koristi otroka - stroški pritožbenega postopka - izvedensko mnenje izvedenca, postavljenega po ZPP - varstvo, vzgoja in preživljanje skupnih otrok - možnost preizkusa odločitve - razlogi o odločilnih dejstvih - celovita dokazna ocena - prosta dokazna ocena - popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje - skupno starševstvo - največja korist otroka - arbitrarnost odločanja - izvedenec klinične psihologije - strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga - obseg izvedenskega dela - pravna vprašanja - zmotna uporaba materialnega prava - sposobnost otroka, da izrazi svoje mnenje - sodba presenečenja - uradni pritožbeni preizkus - absolutna bistvena kršitev določb postopka
V postopku za izdajo začasne odredbe se ugotavljajo le dejstva, ki so potrebna za ugotovitev zatrjevane ogroženosti otrok, medtem ko skupno dokazno oceno, ki omogoča prepričljivo presojo predlaganih razmerij med staršema in mld. otrokoma, zakon nalaga sodišču glede odločitve v rednem postopku.
sodba na podlagi odpovedi - razveljavitev sodbe - zahteva za izvedbo naroka
Pravdno stranko lahko zadenejo tako hude posledice, kot je izguba tožbenega zahtevka iz procesnih razlogov le tedaj, če temelji odločitev na jasni in nedvoumni procesni situaciji.
S tem, ko tožnica ni zahtevala izvedbe naroka, sodišče prve stopnje pa je njeno odsotnost sankcioniralo z izdajo sodbe na podlagi odpovedi, je zmotno uporabilo določbo tretjega odstavka 454. člena ZPP.
ugovor zoper sklep o izvršbi - ugovor hipotekarnega dolžnika - ugovorni razlog - odlog izvršbe na predlog dolžnika - obstoj pravno priznane škode
Hipotekarna dolžnica je zatrjevala dejstva, ki so se nanašala na sam nastanek hipoteke, to pa predstavlja ugovor hipotekarnega dolžnika in ne ugovor tretjega.
Hipotekarna dolžnica ni izkazala, da bi s takojšnjo izvršbo utrpela nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo. Skladno z ustaljeno sodno prakso se mora pravno pomembna škoda odražati v nekih drugih, pomembnejših dobrinah, ne pa kot redne posledice izvršbe, tj. v obliki izgube premoženja, ki je v izvršilnem postopku res pogosto prodano pod ocenjeno vrednostjo. Namen izvršilnega postopka je ravno prisilen poseg v lastninsko pravico z namenom poplačila upnikove terjatve, odlog izvršbe pa je možen le kot izjemen zastoj v tem postopku. Upnik namreč svojo pravico do poplačila terjatve izvaja iz pravnomočnega in izvršljivega izvršilnega naslova ter z vodenjem izvršilnega postopka uveljavlja svojo (v osnovi močnejšo) pravico do sodnega varstva. Sodno varstvo pa mora biti upniku dostopno tudi brez nepotrebnega odlašanja, zato ne drži, da z odlogom izvršbe upnik spričo tega, da bo kasneje poplačan še v višji višini zamudnih obresti, ne more utrpeti nobene škode.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSM00080716
OZ člen 190, 190/1, 239, 239/2, 271, 490. Odvetniška tarifa (2015) tarifna številka 43. ZPP člen 339, 339/2-14, 339/2-15.
neupravičena pridobitev - prodajna pogodba za nepremičnino - izpolnitev s pravno napako - plačilo zadnjega dela kupnine - povračilo koristi - prikrajšanje tožnika - neupravičena obogatitev - plačevanje kreditne obveznosti - poslovna odškodninska odgovornost - sorazmerno znižanje kupnine - nagrada za posvet s stranko - bistvena kršitev določb pravdnega postopka
V primeru, ko se škoda kaže kot zmanjšanje vrednosti stvari zaradi pravne napake, kakršen je tudi obravnavani, kupec odpravo te škode lahko zahteva samo z uporabo jamčevalnih zahtevkov, ki pa jih tožnika po zgoraj obrazloženem (zaenkrat) nista izčrpala. Pravica do povračila škode, kot izhaja iz tretjega odstavka 490. člena OZ, pa se nanaša na nadaljnje negativne posledice (druge vrste oziroma oblike škod), ki so v kupčevi sferi nastale poleg škode, ki jo predstavlja pravna napaka sama (neposredna škoda). Nastanka takšne oblike škode tožnika niti ne zatrjujeta, tudi sicer pa se ta lahko uveljavlja le kumulativno z ustreznim jamčevalnim zahtevkom (odstop od pogodbe ali sorazmerno znižanje kupnine).
V prodajni pogodbi je sicer bilo predvideno, da tožnika z namenom poplačila toženčevih kreditnih obveznosti, zavarovanih s hipoteko na nepremičnini, ki je bila predmet prodaje, zadnji obrok kupnine nakažeta banki A., d. d. kot zastavnemu upniku. Vendar pa dejstvo, da tožnika nista ravnala skladno z navedenim in sta zadnji obrok kupnine nakazala neposredno na TRR toženca kot prodajalca, ne pomeni, da je toženec nakazan denarni znesek prejel brez veljavne pravne podlage.
Pokrivanje toženčevih pogodbenih obveznosti v razmerju do banke s strani tožnikov predstavlja plačilne transakcije, zaradi katerih v premoženjski sferi tožnikov nastaja prikrajšanje, v premoženjski sferi toženca pa obogatitev, za katero ni pravne podlage (prvi odstavek 190. člena OZ). Tožnika se sicer zavedata, da toženčevih obveznosti v razmerju do banke A., d. d. nista obvezana plačevati, vendar na njuni strani ne gre za položaj iz 191. člena OZ, ko v korist toženca opravljenih plačil ne bi mogla terjati nazaj. Tožnika sta v predmetnem postopku jasno navedla, da sta toženčeve že zapadle in neporavnane obveznosti do banke A., d. d. poplačala in sedaj tej banki za toženca plačujeta tudi redne mesečne anuitete zato, da bi odvrnila prisilno prodajo sporne nepremičnine, katere lastnika sta postala na podlagi sporne prodajne pogodbe. Takšno ravnanje pa je potrebno razumeti kot odvračanje sile v smislu določbe 191. člena OZ, kar pomeni, da tožnika ohranjata pravico od toženca terjati povračilo v njegovi premoženjski sferi z njunimi plačili nastale koristi.
predlog dolžnika za odlog izvršbe - mnenje Centra za socialno delo (CSD) - dom dolžnika - trditveno in dokazno breme - očitno nesorazmerje med denarno terjatvijo in vrednostjo nepremičnine - pristop k izvršbi - pripadki
Dolžnica bi morala sodišču posredovati obrazloženo mnenje pristojnega Centra za socialno delo, iz katerega bi izhajalo, da bi takojšnja izvršba ogrozila preživljanje dolžnice in njenih treh mladoletnih otrok, česar pa ni storila. Glede na to, da je na njej trditveno in dokazno breme, sodišče ni dolžno pridobivati mnenja drugega državnega organa. Pri presoji (ne)sorazmernosti prodaje nepremičnine, ki je dolžnikov dom, ni mogoče izolirano upoštevati le posamezne izvršilne zadeve, temveč je treba upoštevati tudi povezane izvršilne zadeve (vodilno in pristopne). Prav tako je po naravi stvari jasno, da se v posamezni izvršilni zadevi ne izterjuje le glavnica, temveč tudi pripadki, t.j. obresti in stroški izvršilnega postopka. Tudi ob upoštevanju seštevka terjatev upnikov v vodilni in pristopnih zadevah, ni mogoče govoriti o nesorazmernosti med terjatvami upnikov in ugotovljeno vrednostjo nepremičnine.