ZVis člen 63. ZPP člen 154, 154/1, 155, 155/1, 165, 165/1, 165/2, 214, 214/1, 214/2, 254, 254/2, 339, 339/2, 339/2-6, 339/2-8, 339/2-14, 353, 358, 358-5, 360, 360/1. URS člen 22.
prikrajšanje pri plači - obseg opravljenega dela - neposredna pedagoška obveznost - odločitev ustavnega sodišča - enakost pred zakonom - neenaka obravnava - stroški revizijskega postopka - trditvena podlaga - dokazno breme - visoko šolstvo
Toženka v pritožbi neutemeljeno ponavlja svoje ugovore, na katere ji je odgovorilo že sodišče prve stopnje, ki je v ponovljenem sojenju pravilno upoštevalo stališča iz odločbe Ustavnega sodišča RS Up-1181/18 in sklepa Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 24/2022, ki sta bila izdana v istovrstnem sporu. Pritožbeno sodišče teh stališč, ki jih je izčrpno povzelo že sodišče prve stopnje v 23. točki obrazložitve, ne ponavlja. Bistveno je, da je kršeno načelo enakosti pred zakonom, če so predavatelji s 40-tedensko obveznostjo prejeli enako plačilo kot predavatelji s 30-tedensko obveznostjo, če slednji niso imeli upoštevano večjega obsega drugih obveznosti. Pri tem je potrebno izhajati iz celotnega študijskega leta (52 tednov) in ne tedenske obveznosti iz 63. člena ZVis, pri čemer neutemeljeno vztraja toženka. Obseg NPO je vezan na določitev skupnega obsega obveznosti NPO za celotno študijsko leto, torej tudi za obdobje, ko se študijski program ne izvaja. Predavatelji prejmejo enako plačilo za delo le, če na tedenski ravni opravijo ustrezen obseg obveznosti NPO, v tednih, ko NPO ne izvajajo, pa imajo temu ustrezen večji obseg ostalih obveznosti, poleg tega bi morali predavatelji s 30 tedensko obveznostjo imeti ustrezno večji obseg drugih obveznosti.
Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno primerjalo tožničine obveznosti v celotnem študijskem letu z obveznostmi predavateljev, ki so imeli v vtoževanem obdobju število ur NPO določeno na podlagi 30-tedenskega študijskega programa, ter ugotavljalo, ali je bila tožnica, ki je kot višja predavateljica v 40-tedenskih študijskih programih opravila 360 ur NPO, v enakem položaju kot predavatelji, ki so na 30-tedenskih študijskih programih opravili 270 ur NPO, torej ali je bil obseg njihovih drugih obveznosti upoštevno večji.
URS člen 14, 22. ZDR-1 člen 33, 34, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-2, 110/1-4, 163, 163/1, 179, 200. ZPP člen 8, 154, 154/1, 165, 165/1, 227, 227/1, 286, 337, 337/1, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 339/2-15, 350, 350/2, 353. Kolektivna pogodba za dejavnost kovinskih materialov in livarn Slovenije (2014) člen 29. Kolektivna pogodba za kovinsko industrijo Slovenije (2015) člen 26, 26/5.
odsotnost z dela - odpovedni razlog - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja - koriščenje dopusta brez dovoljenja - obveznosti delavca - opravljanje dela - upoštevanje delodajalčevih navodil
Sodišče prve stopnje je presojalo zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je toženka podala tožniku na podlagi druge alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, skladno s katero lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Tožnik je odpoved prejel, ker je bil dne 29. in 30. 6. 2023 odsoten z dela (bil je na kolesarjenju v Franciji), čeprav mu za ta dva dneva letni dopust ni bil odobren. Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da lahko odsotnost z dela predstavlja utemeljen odpovedni razlog samo v primeru, če delavec na delo ne pride najmanj pet dni zaporedoma, o razlogih za odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. Navedeno predstavlja odpovedni razlog po četrti alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, tožniku pa je bila odpoved, kot rečeno, podana po drugi alineji tega zakonskega določila, glede katere pa ni odločilno ne število dni (neupravičene) odsotnosti z dela ne v pritožbi izpostavljeno dejstvo, da je tožnik toženko obvestil, da gre na kolesarjenje v Francijo.
ZDR-1 člen 34, 200, 200/1, 200/2. ZPP člen 154, 154/1, 165, 165/1, 181, 181/1, 339, 339/2, 339/2-8, 350, 350/2, 365, 365-2, 366. URS člen 2, 22, 25.
prepozna tožba - rok za vložitev tožbe - ugotovitvena tožba - zavrženje predloga za izdajo začasne odredbe - zavrženje tožbe
Pritožbene navedbe, da je tožnici onemogočeno pravno varstvo zoper nezakonito ravnanje delodajalca, zaradi česar je postavljena v še bolj podrejeni položaj, so neutemeljene. Kolikor delavec meni, da mu delodajalec nezakonito nalaga določene obveznosti oziroma krši njegove pravice, lahko na podlagi prvega odstavka 200. člena ZDR-1 od delodajalca zahteva odpravo kršitev pravic. Če delodajalec v roku 8 dni od pisne zahteve delavca ne izpolni svoje obveznosti in ne odpravi kršitev, lahko delavec v roku 30 dni zahteva sodno varstvo. Tožnica se je zoper navodilo delodajalca, ki izhaja iz izpodbijanega obvestila, pritožila oziroma zahtevala odpravo kršitev pravic. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je delodajalec na zahtevo odgovoril dne 22. 2. 2024. Tožnica tožbe nato ni vložila v roku 30 dni, ampak šele 5. 4. 2024, zato je bila s tožbo prepozna, tega pa ne more sanirati z vlaganjem ugotovitvene tožbe. Odločitev sodišča prve stopnje, da se tožba zavrže, je pravilna že iz tega razloga.
Prvi odstavek 181. člena ZPP določa, da tožeča stranka lahko s tožbo zahteva, da sodišče ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja ali pa pristnost oziroma nepristnost kakšne listine, kar ne zajema možnosti ugotavljanja nezakonitosti navodil delodajalca in s tem obhod obveznosti delavca iz prvega in drugega odstavka 200. člena ZDR-1. Ker ni bil izpolnjen pogoj iz 181. člena ZPP za vsebinsko obravnavo tožbe, jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo, očitek o relativno bistveni kršitvi pravil postopka pa je neutemeljen.
Ker je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo tožbo, je pravilno zavrglo tudi predlog za izdajo začasne odredbe. Tožnica je z začasno odredbo želela zadržanje izvrševanja navodil in zahtev iz obvestila do pravnomočne odločitve o tožbi, katero je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo, zato niso izpolnjeni pogoji za obravnavo predloga za izdajo začasne odredbe.
Pritožnica pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbe ZPP, saj bi moralo uporabiti določbe ZFPPIPP, ki je lex specialis v zadevah zaradi insolventnosti. Določba 301. člena ZFPPIPP določa, da razlog za prekinitev pravdnega postopka preneha takrat, ko je v stečajnem postopku nad toženo stranko objavljen sklep o preizkusu terjatev. Sklep o preizkusu terjatev v tem primeru še ni bil objavljen in zato je izpodbijani sklep nepravilen, saj je izdan preuranjeno.
kredit v CHF - zavarovanje nedenarne terjatve z začasno odredbo - pogoji za izdajo začasne odredbe - ureditvena (regulacijska) začasna odredba - pogoj reverzibilnosti
Pritožbeno sodišče v zvezi s tem pojasnjuje, da so določbe ZIZ, ki se nanašajo na izdajo začasnih odredb, mogoče razlagati lojalno (evroskladno) tako, da ta razlaga ne bo nasprotovala ne 6(1), ne 7(1) členu Direktive, ne načelu učinkovitosti varstva potrošnikov, kot je to pojasnilo SEU v zadevi opr. št. C-287/22. V tem pogledu ni problematična zahteva ZIZ, ki upniku nalaga verjeten izkaz terjatve in druge predpostavke iz druge alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ (glede težko nadomestljive škode), saj taka zahteva izhaja tudi iz sodbe opr. št. C-287/22. Sodba SEU pa ne nalaga pogoja reverzibilnosti. Ob lojalni razlagi slovenskega pravnega reda, ki v ZIZ takšnega pogoja niti ne določa (slovenska sodna praksa ga je oblikovala v nepotrošniških zadevah, izpeljujoče iz odločbe Ustavnega sodišča RS Up 275/97), upoštevaje razloge sodbe opr. št. C-287/22, reverzibilnost ni relevanten pogoj za presojo utemeljenosti začasne odredbe, s katero se zahteva začasno zadrževanje izvajanja domnevno nične potrošniške kreditne pogodbe z valutno klavzulo. Stališče, da vprašanje reverzibilnosti ni pravno odločilno, je zavzela tudi sodna praksa v zadnjih odločbah upoštevaje navedeno sodbo SEU.
OZ člen 3, 190, 1061, 1061/2. ZOR člen 1083, 1083/1, 1087, 1087/3.
gradbena pogodba - energetska sanacija šole - zavarovanje obveznosti - bančna garancija - bančna garancija za dobro izvedbo posla - kavcijska garancija - zavarovalnica kot garant - neodvisna bančna garancija - obveznost garanta pogoji v bančnih garancijah - kakovost izvedenih del - garancijski rok - odpoved pogodbe - vračilo neupravičeno prejetih sredstev - jamčevalni zahtevek - neupravičena pridobitev - trditvena podlaga strank
Preseženo je nekdanje stališče sodne prakse, da lahko bančno garancijo izda samo banka. Bančno garancijo lahko izdajajo subjekti, katerih poslovanje je varnejše in za poslovne partnerje zanesljivejše, kot na primer zavarovalnice in nekatere druge finančne institucije. Takšna je tudi zavarovalnica, ki je v konkretnem primeru podala kavcijsko zavarovanje.
Garancija in jamčevanje za napake sta različna instituta, ki se med seboj ne prekrivata in se med seboj ne izključujeta. Pri zahtevkih iz naslova garancije in jamčevanja gre za samostojni in med seboj ločeni pravni podlagi, ki ju ni mogoče cepiti ena na drugo. Smisel garancije je pač v tem, da si upravičenec z njo zagotovi večji obseg pravic, kot bi mu jih pripadalo po splošnih pravilih o jamčevanju. V obravnavanem primeru sta se stranki med seboj dogovorili o kavcijski garanciji.
V danem primeru bi morala torej tožeča stranka zatrjevati, da je bila garancija neupravičeno unovčena in da je bila zaradi tega prikrajšana, tožeča stranka pa obogatena. Toženo tožena stranka pa bi morala ugovarjati, da bančna garancija ni bila neupravičeno unovčena. Povedano drugače, tožeča stranka bi morala zatrjevati, da je opravila svoje pogodbene obveznosti skladu s sklenjeno pogodbo po izvedenem javnem naročilu in da je bila zaradi neupravičeno unovčene garancije prikrajšana, tožena stranka pa bi morala temu ugovarjati in zatrjevati, da tožeča stranka svojih pogodbenih obveznosti ni opravila in podati trditve v zvezi z napakami pri izvedbi toženkine pogodbene obveznosti in da je zaradi tega upravičeno unovčila garancijo in da ni bila obogatena.
ZODPol člen 71, 71/1. Kolektivna pogodba za policiste (2012) člen 17. ZPP člen 154, 154/1, 165, 165/1, 353, 360, 360/1.
stalna pripravljenost - dosegljivost - policist
Sodišče prve stopnje je tožnikov zahtevek pravilno zavrnilo, saj je ugotovilo, da se v vtoževanem obdobju na oddelku C., sektorju A., PU B. od tožnika kot vodje informatorjev in virov ni ne pisno in ne ustno zahtevalo, da je v stalni pripravljenosti za delo na področju dela z viri in informatorji in da za to tudi ni bilo potrebe. Tožnik tako ni opravljal pripravljenosti kot jo določa ZODPol v 71. členu in KPP v 17. členu.
ZFPPIPP člen 49, 121, 121/1, 123, 123/1, 235, 235/1, 235/3, 239, 239/1, 239/1-2. ZPP člen 133, 133/1, 139, 139/3, 149.
vročitev - stečajni postopek - začetek stečajnega postopka - predlog upnika za začetek stečajnega postopka - vročitev predloga za začetek stečajnega postopka - vročilnica - vročanje predloga za začetek stečajnega postopka - vročanje samostojnemu podjetniku posamezniku - vročanje na naslov iz registra - poslovni naslov - virtualna pisarna - pooblastilo za sprejem sodnega pisanja - vročanje v hišni predalčnik - fikcija vročitve - dejanski prejem pisanja - dvom v pravilnost vročitve
Pravilnost vročitve se dokazuje z vročilnico (149. člen ZPP). Vročilnica je javna listina, ki dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa, dovoljeno pa je dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena ali da je sama listina nepravilno sestavljena (prvi in četrti odstavek 224. člena ZPP).
Dokazno breme, da poziv na odgovor in predlog za začetek stečajnega postopka dolžnika nista bila vročena, je na dolžniku.
ugovor zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse - oprostitev plačila sodne takse - odločitev o ugovoru zoper plačilni nalog
Tožnik z vlogo ni zgolj predlagal oprostitve plačila sodne takse, kot je obravnavalo sodišče prve stopnje, pač pa je hkrati vložil tudi ugovor zoper plačilni nalog. O ugovoru sodišče prve stopnje še ni odločilo. Če bi ugotovilo, da je ta po materialnem pravu utemeljen, bi predložilo pritožbo tožnika zoper sklep z dne 28. 12. 2022 v pritožbeno obravnavanje brez procesne predpostavke plačila sodne takse.
DZ člen 262, 262/1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-15.
postopek za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo - predlog - zavrnitev predloga - duševne motnje - zmožnost razsojanja - mnenje izvedenca - mnenje Centra za socialno delo (CSD) - dejansko in pravno vprašanje - očitek protispisnosti
Določitev skrbništva je sprejemljiva le, če za osebo ni poskrbljeno na drug način. Zato mora sodišče najprej ugotoviti, ali oseba skrbništvo sploh potrebuje. Med skrbnikove naloge spada le tisto, kar je treba urediti, oseba pa tega sama ne zmore. Sodišče prve stopnje je s tem v zvezi pravilno ugotovilo, da je glede finančnih zadev nasprotni udeleženec že pred tem postopkom ustrezno poskrbel tako, da je naloge, ki se nanašajo na upravljanje njegovega premoženja, delegiral med hčerki na način, kot je sam ocenil, da je primerno.
ZNPPol člen 4. ZPP člen 155, 155/1, 165, 165/1, 339, 339/2, 339/2-14, 353, 360, 360/1.
policist - odreditev dela - delovno mesto - naloge policije - zahteva za odpravo kršitve - dežurstva
Tožnik v pritožbi nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je po pogodbi o zaposlitvi z aneksi dolžan opravljati tudi naloge v skladu s 4. členom ZNPPol, ter se zavzema za to, da se skladno s to določbo lahko stalnemu dežurnemu odrejajo samo naloge, ki so opredeljene v razdelku 3.1 Pravil policije (dežurstvo). Navedeno ne drži. Kljub temu, da je naziv tožnikovega delovnega mesta višji policist - stalni dežurni, naloge tega delovnega mesta ne vključujejo le nalog iz 77. do 87. člena Pravil policije, ki opredeljujejo dežurstvo, temveč še številne druge naloge, ki se po svoji naravi opravljajo na terenu (denimo nadzorovanje in urejanje prometa, vzdrževanje javnega reda in miru, nadziranje na mejnih prehodih ter varovanje javnih shodov in prireditev, prim. 3. člen aneksa z dne 20. 7. 2018, A 12), in izvajanje nalog v skladu s 4. členom ZNPPol. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da sta patruljiranje in dežurstvo dve obliki dela za izvrševanje nalog policije. To izhaja iz Pravil policije, ki skladno z opredelitvijo v 1. členu urejajo medsebojna razmerja, odnose in način dela policijskih enot in uslužbencev policije. Opredelitev dežurstva v Pravilih policije je treba razumeti v navedenem okviru, tj. kot opredelitev ene izmed temeljnih oblik dela policije, in ne kot opis dela na delovnem mestu stalnega dežurnega. Pravila policije ne določajo, kaj delajo zaposleni na različnih sistemiziranih mestih v policiji. Kaj spada med naloge posameznega delovnega mesta, določa sistemizacija delovnih mest in za posamezne zaposlene pogodbe o zaposlitvi, ki so jih podpisali, tako kot je tožnik podpisal svojo pogodbo o zaposlitvi in anekse k njej. Pravno nepomembno je, koliko zaposlenih pri toženki in na katerih delovnih mestih ima v svojih pogodbah o zaposlitvi določilo o izvajanju nalog v skladu s 4. členom ZNPPol.
Nedvomno tožnica ni imela elektrike. A slednje ni posledica ravnanja tožene stranke, saj je vzrok v izpadu glavne varovalke. V odsotnosti samega protipravnega motilnega dejanja je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek. Motenjska tožba zagotavlja varstvo posesti le proti tistemu, ki je protipravno posegel v njegovo posest. Če protipravnosti oziroma motenja posesti sploh ni, posestnik v motenjski pravdi ne more uspeti.
ZGD-1 člen 410, 412, 419, 419/2, 423. OZ člen 6, 6/2. ZPP člen 214, 286, 362, 362/2,. ZFPPIPP člen 350.
spregled pravne osebnosti - likvidacijski upravitelj - odškodninska odgovornost likvidacijskega upravitelja - skrbnost dobrega strokovnjaka - nova dejstva in dokazi - listinski dokaz - venire contra factum proprium
Prav tako je napačno pritožbeno naziranje, da bi morala tožnica terjatev vtoževati v korist stečajne mase. Opore za takšno stališče v zakonodaji in sodni praksi ni najti. Zahteva iz 350. člena ZFPPIPP o vtoževanju v korist stečajne mase velja zgolj v primeru uveljavljanja zahtevkov do osebno odgovornih družbenikov stečajnega dolžnika, ne pa v primeru, kot je predmetni, ko tožnica vtožuje terjatev iz naslova odškodninske odgovornosti likvidacijskega upravitelja. Zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da lahko tožnica odškodninsko terjatev zaradi nevestnega dela likvidacijskega upravitelja uveljavlja v svojo korist.
razlika v plači - delovno mesto, ki ne ustreza strokovni izobrazbi delavca - neustrezna izobrazba - napredovanja
Kot izhaja iz tožničine pripravljalne vloge z dne 6. 11. 2023, je tožnica, ki za delovno mesto "načrtovalec TV sporedov VII/2", katerega dela in naloge je opravljala, ni imela ustrezne izobrazbe, s tožbenim zahtevkom tako zahtevala razliko v plači med že obračunano in plačano osnovno plačo in pripadajočo osnovno plačo za delovno mesto "načrtovalec TV sporedov VII/2", zmanjšano za en plačni razred zaradi neustrezne izobrazbe in plačne razrede zaradi napredovanj. Plačni razredi, ki jih je navedla tožnica v tožbenem zahtevku, se skladajo s plačnimi razredi, ki jih je v pritožbi navedla toženka. Tako sodišče nikakor ni preseglo tožbenega zahtevka, saj je ugodilo njenemu tožbenemu zahtevku, tako kot je bil postavljen.
Med strankama, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje v točki 5 obrazložitve, sploh ni bilo sporno, kolikšna je bila višina plače, ki jo je tožnica prejemala, v kateri plačni razred je bila uvrščena na podlagi pogodbe o zaposlitvi in aneksov. Sporno tudi ni bilo, kateri plačni razred je določen za delovno mesto "načrtovalec sporedov VII/2" v posameznih obdobjih in tudi ne za koliko plačnih razredov je tožnica napredovala in koliko časa je bila v delovnem razmerju.
ZOKIPOSR člen 2, 5, 7, 8, 17, 17/1, 17/3. OZ člen 347, 347/1, 356, 356/1, 369, 369/4, 369/5.
družbenik izbrisane družbe - pogodba o prevzemu dolga - prevzem dolga - singularno pravno nasledstvo za dolgove izbrisanih družb - singularno nasledstvo - zastaranje
Za poplačilo terjatve do upnika s strani RS kot prevzemnika dolga po tretjem odstavku 17. člena ZOKIPOSR pa navedena omejitev iz prvega odstavka 17. člena ne velja, saj prevzemnik dolga ne plačuje škode (odškodnine), temveč je dolžan izpolniti dolg prvotnega dolžnika do upnika kot novi dolžnik. Po izrecni določbi tretjega odstavka 17. člena ZOKIPOSR se z uveljavitvijo zakona šteje, da je RS prevzela dolg odgovornega družbenika izbrisane družbe do upnikov pod pogoji, ki jih za prevzem dolga določa zakon, ki ureja obligacijska razmerja, in da je upnik v prevzem dolga privolil.
V skladu s tretjim odstavkom 17. člena ZOKIPOSR namreč upniki lahko zahtevajo plačilo svoje terjatve od prevzemnika dolga pod enakimi pogoji, kot če bi plačilo zahtevali od družbenika izbrisane družbe, torej kot če prevzema ne bi bilo, kar pomeni, da lahko zahtevajo plačilo glavnice skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pravilo iz drugega odstavka 430. člena OZ je tako izključeno, saj ZOKIPOSR, kot specialni predpis, glede prevzema obresti določa drugače.
varen elektronski predal - poslovni naslov - pravna oseba - vročanje
V zakonu ni prepovedi, da ob izpolnitvi zakonskih pogojev za elektronsko vročanje ne sme sodišče vročati pisanja po pošti in da je ta ex lege nezakonita.
Dosledno opravljena vročitev po pošti na poslovni naslov stranke, ki ga ima vpisanega v poslovnem registru, je kljub izpolnitvi pogojev za vročanje v VEP, prav tako veljavna.
Klasično vročanje je enakovredno elektronskemu vročanju in sedež je enakovreden naslovu VEP.
Izvedeni dokazni postopek ni pokazal, da bi pravdni stranki Pogodbo o preužitku sklenili z glavnim in izključnim namenom oškodovanja upnikov, kar bi predstavljalo nedovoljen nagib za sklenitev pogodbe.
izvršilni stroški - nadaljnji izvršilni stroški - odločanje o nadaljnjih izvršilnih stroških - potrebni stroški za izvršbo - stroški izvršitelja - sklicevanje na druge vloge v postopku
Dolžnik ne izpodbija pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje v zvezi s priznanjem posameznih stroškovnih postavk, ampak izrecno navaja, da se strinja, da je račun v višini 50,22 EUR njegov strošek.
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00086127
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 4, 4/2. ZVPot člen 22, 23, 24. OZ člen 5, 193, 336, 336/1, 346. ZPP člen 212, 337, 337/1.
nakup obveznic - glavni predmet pogodbe - lastnost obveznice - podrejene obveznice - ugotovitev ničnosti pogodbe - varstvo potrošnikov - pojasnilna dolžnost banke - kršitev pojasnilne dolžnosti - načelo vestnosti in poštenja - nepošten pogodbeni pogoj - dokazovanje - trditveno in dokazno breme - dokazovanje s pričami - dokazna stiska - znižanje dokaznega standarda - materialno dokazno breme - posredni ali indicijski dokazi - procesno dokazno breme - ugovor zastaranja - kondikcijska terjatev - vrnitev prejetega na podlagi nične pogodbe - zastaranje kondikcijskega zahtevka - splošni zastaralni rok za kondikcijski zahtevek - začetek teka zastaralnega roka - zahtevek na plačilo zakonskih zamudnih obresti - nepošteni pridobitelj
S pritožbenimi argumenti, da je bil tožnik tisti, ki bi moral kot potrošnik biti toliko skrben, da bi pridobil podatke o predmetu nakupa, saj je imel dolgoletne izkušnje z vodenjem velikega podjetja, ker le vsebina Pogojev in značilnosti novoizdanih obveznic Banke opredeljuje zavezo banke o vrnitvi vloženih sredstev in plačevanju obresti, ni moč omajati pravilnosti materialnopravnega izhodišča, da je bila banka tista, ki bi morala tožnika opozoriti na podrejenost obveznic kot bistveno lastnost glavnega predmeta pogodbe.
Ob ugotovitvi, da bi se banka že ob sklenitvi pogodbe zaradi kršitve pojasnilne dolžnosti pri t.i. glavnem predmetu pogodbe morala in mogla zavedati posledične hibnosti pogodbe in tega, da ni upravičena do prejete kupnine, je torej na dlani, da je bila v smislu 193. člena OZ banka nepoštena pridobiteljica kupnine že od sklenitve pogodbe dalje. Zato tožnik utemeljeno zahteva plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 100.000 EUR še za čas od vplačila kupnine na dne 16. 2. 2007 do 7. 9. 2020.