Tožnica je v okviru izpodbijanja odpovednega razloga toženki očitala, da je izpodbijana odpoved neobrazložena, saj ne pojasni, kdo konkretno in katere naloge njenega delovnega mesta naj bi dejansko prevzel. Iz njene izpovedbe kot stranka tudi izhaja, da kolikor je njej znano po zasebnem obisku A., njenih delovnih nalog niso razporedili med druge zaposlene, saj določena dela niso bila opravljena. Poleg tega posamezni poimensko izpostavljeni zaposleni v času, ko je bila še zaposlena pri toženki, niso opravljali nobenih nalog iz opisa njenega delovnega mesta. Glede na razporeditev dokaznega bremena pri redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi (prvi odstavek 84. člena ZDR-1) in upoštevaje podano trditveno podlago tožnice (zatrjevanje negativnega dejstva, da do dejanske prerazporeditve njenih delovnih nalog na druge zaposlene ni prišlo) je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo že s tem, ko se je v dokaz reorganizacije zadovoljilo s formalno spremembo Pravilnika o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest in predloženimi pogodbami o zaposlitvi posameznih delavcev, ki imajo v opisih del in nalog teh pogodb o zaposlitvi zajete posamezne delovne naloge, ki jih je predhodno po odpovedani pogodbi o zaposlitvi opravljala tožnica (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 13). Tožnica v pritožbi utemeljeno izpostavlja, da ni mogoče zgolj na podlagi zapisov na posamezen list papirja sklepati, da se v praksi ta dela dejansko tudi opravljajo tako, kot je formalno navedeno. Za presojo zakonitosti podane odpovedi ni bistvena (le) ugotovitev, da je bila formalno izvedena reorganizacija, ampak bi moralo sodišče prve stopnje ugotavljati dejstva glede njene dejanske izvedbe.

Toženka je vložila nasprotno tožbo za primer, če bo tožbenemu zahtevku po tožbi ugodeno. Ker je tožbeni zahtevek zavrnilo, prvostopenjsko sodišče nasprotne tožbe ni obravnavalo. Stroški z vložitvijo eventualne nasprotne tožbe zato niso bili potrebni.

Vloga, ki jo je sodišče prejelo 16. 11. 2022, ni bila potrebna, ker bi toženka navedbe iz te vloge lahko podala na naroku za glavno obravnavo 18. 11. 2024.

To, ali so koristi otroka in staršev v navzkrižju, se presoja upoštevaje okoliščine posameznega primera. Pri tem je treba razlikovati med nasprotjem interesov staršev samih in nasprotjem interesov otroka ter staršev; zgolj slednje nasprotje narekuje postavitev kolizijskega skrbnika. V določenih primerih se intenzivno zasledovanje lastnih interesov v odnosu do drugega starša lahko odraža tudi tako, da pride do navzkrižja koristi otroka in staršev. Postavitev kolizijskega skrbnika je utemeljena tudi v primerih izjemno intenzivnega, dlje časa trajajočega konflikta, ki ima za posledico, da eden ali oba od staršev v postopku nista sposobna zasledovati koristi otroka, temveč dajeta prednost lastnim koristim oziroma obračunavanju z drugim od staršev, tudi na račun tega, da je oškodovan otrok.

Zastopanje različnih pogledov na to, kdo in zakaj je bolj primeren za varstvo in vzgojo otroka (oziroma zakaj ni), kako pogosti naj bodo stiki, koliko naj bi znašala primerna preživnina, se še ne kvalificira kot stopnja konflikta, ki bi kazala na navzkrižje interesov med starši in otrokom.

Izreki v družinsko pravnih postopkih, s katerimi se ureja življenjska razmerja v vsej njihovi pisanosti, ne morejo biti enako natančno oblikovani kot v drugih civilnih razmerjih; to niti ni potrebno.

Očitana kršitev ni podana. Pritrditi je v pritožbi izpostavljenemu ustaljenemu stališču strokovne literature in sodne prakse, da za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe ne zadostuje zgolj nedovoljen poseg v telesno celovitost, ki bi pri oškodovancu porušil dobro telesno počutje, temveč morajo nastati konkretne posledice na oškodovančevem telesu, organu, zunanjosti ali pri njegovi zmožnosti z delo, pri čemer te posledice ne smejo biti neznatne ali zanemarljive. Vendar v predmetni zadevi ne gre za tak primer. Iz opisa kaznivega dejanja v izreku izpodbijane sodbe je namreč jasno razvidno, da se obdolžencu ne očita "zgolj", da je oškodovancu s svojim ravnanjem prizadejal odrgnino pod levim očesom in udarnino nad desnim ušesom, temveč tudi zlom nosnih kosti s premikom nosnega pretina, zaradi česar je bilo začasno okvarjeno njegovo zdravje in začasno zmanjšana njegova zmožnost za delo. Navedene poškodbe, ki so nastale kot posledica obdolženčevega ravnanja, ko je oškodovanca vsaj trikrat s pestjo udaril v glavo, in sicer v predel nosu, pod levim očesom in nad desnim ušesom, pa skupaj nedvomno dosegajo raven poškodb, ki se zahteva za obstoj lahke telesne poškodbe.

Upoštevaje zgoraj citirano zakonsko določbo je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je bil predlog za vrnitev v prejšnje stanje z dne 30. 8. 2024 skupaj s pritožbo zoper sklep z dne 25. 1. 2024 (četrti odstavek 117. člena ZPP) vložen prepozno, po poteku šestih mesecev od dneva zamude. Sodišče prve stopnje je sicer potek roka za pritožbo zoper sklep z dne 25. 1. 2024 v korist tožnika (nepravilno) izračunalo šele na dan 27. 2. 2024, neupoštevaje načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 14. 1. 2015, ki mu sledi tudi sodna praksa, da se pri izteku roka iz četrtega odstavka 142. člena ZPP ne upošteva določbe četrtega odstavka 111. člena ZPP, po katerem se, če je zadnji dan roka sobota, nedelja, praznik ali drug dela prost dan, ki ga določa zakon o praznikih, izteče rok s pretekom prvega prihodnjega delovnika. To pomeni, da lahko fikcija vročitve nastopi tudi na soboto, nedeljo, praznik, ki je dela prost dan, ali na drug dela prost dan v Republiki Sloveniji.

Nasprotni udeleženec ugotovitve glede potrebnih mesečnih stroškov zgolj z golo pritožbeno navedbo, da ti znašajo 300 EUR, brez da bi pojasnil, v čem je ocena sodišča prve stopnje napačna, ne more izpodbiti. Zlasti ne ob dejstvu, da se je zaslišan tudi sam strinjal, da mesečni stroški znašajo približno 440 EUR.

S sklepom določena preživnina, ob splošno znanih dejstvih o življenjskih stroških za otroke te starosti in dejstvu, da mld. A. z nasprotnim udeležencem preživi zgolj en vikend v mesecu, torej zanjo v veliki meri prevzema skrb in s tem povezane sprotne stroške predlagateljica, primerjalno gledano ni visoka.

Na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanje je sodišče prve stopnje utemeljeno presodilo, da sta bila pri delu tožnika v vtoževanem obdobju izpolnjena oba pogoja za plačilo dodatka za nevarnost in posebne obremenitve po drugem odstavku 29. člena ZODPol. Ker je tožnik opravljal naloge skupaj s pripadniki posebne policijske enote, ki so bile istovrstne, saj so vsi opravljali nadzor državne meje in pri tem prejemali navodila od skupnega nadrejenega, je opravljal enako delo v enakih okoliščinah kot pripadniki te enote. Pri tem je ustrezno upoštevalo, da tožnikova metoda dela glede na to, da je bil vodnik službenega psa, ne more biti povsem identična metodi dela pripadnikov posebne policijske enote. Vendar pa niti ta okoliščina niti dejstvo, da se zaradi učinkovite izvedbe nalog niso mogli vsi nahajati na eni lokaciji, ne utemeljuje bistvene razlike v vsebini njihovega dela. Glede na enak dejanski stan je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je tožnik za svoje delo v vtoževanem obdobju upravičen do enakega plačila.

Toženka pa v pritožbi pravilno opozarja, da so bili tožniku nepravilno priznani stroški pritožbe zoper sklep toženke v višini 250 točk, saj predhodni postopek v sporih zaradi (čistih) denarnih terjatev, kot je v obravnavanem primeru, ni procesna predpostavka za sodno varstvo in torej ni potreben strošek v smislu določbe 155. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je zato tožnikove stroške znižalo za 250 točk, tako da ti ob ponovni odmeri znašajo 859,39 EUR in ne 1.042,37 EUR, kot je odločilo sodišče prve stopnje.

Ob upoštevanju vsebine vojaške dejavnosti straže, kot je bila ugotovljena v konkretnem primeru (redna dejavnost SV, vnaprej načrtovana, običajna služba v mirnem času, kontinuirano izvajanje) je sodišče pravilno zaključilo, da opravljanje straže ne predstavlja vojaške operacije v pravem pomenu besede. Pravilnost takega materialnopravnega zaključka je bila že potrjena v izpostavljeni sodbi VSRS opr. št. VIII Ips 196/2018, na podlagi bistveno enakih okoliščin primera tako v dejanskem kot v pravnem smislu. Zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da straža ne utemeljuje izključitve uporabe Direktive 2003/88/ES.

Glede na to, da varovanje državne meje ni bilo usmerjeno v usposabljanje na terenu, temveč v patruljiranje in nadzor, je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da delovanja pripadnikov Slovenske vojske na državni meji ni mogoče umestiti pod izjemo po 1. alineji izreka sodbe C-742/19. Pridobivanje praktičnih izkušenj terenskega dela ne dosega standarda operativnega urjenja, ki se nanaša na soočanje s položaji, ki omogočajo kar najbolj natančno posnemanje pogojev, v katerih potekajo vojaške operacije v pravem pomenu besede.

Namen določb četrtega, petega in šestega odstavka 37. člena ZMV-1 je v tem, da se trajne preskusne tablice, ki so imetniku izdane za tehnično brezhibno neregistrirano vozilo, lahko uporabljajo za namen točno določene registrirane dejavnosti preskušanja vozila na vožnji, za katero mora imetnik vsakokrat izdati posebno dovoljenje. Namen določb je torej v tem, da se imetniku dovoljenja preprečuje izvajanje kakršnihkoli drugih voženj, razen tistih, ki so v zvezi z opravljanjem njegove dejavnosti, pri čemer ni bistveno, da je v času vsakokratne vožnje ugotovljena kakšna morebitna tehnična pomanjkljivost vozila, saj določba ne sankcionira tehnične nebrezhibnosti, temveč preprečuje zlorabo dovoljenja za uporabo trajnih preskusnih tablic.