Skladno s prvim odstavkom 79. člena ZDR-1 pogodba o zaposlitvi za določen čas preneha veljati z iztekom časa oziroma, ko je dogovorjeno delo opravljeno, ali s prenehanjem razloga, za katerega je bila sklenjena. Če preneha razlog, zaradi katerega je sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas, delodajalec ni dolžan podati odpovedi, saj pogodba zaposlitvi v takem primeru preneha veljati po samem zakonu. Delodajalec delavcu niti ni dolžan izstaviti obvestila o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, vendar je toženka to kljub temu storila, a se zato ne šteje, da je pogodba o zaposlitvi prenehala veljati na podlagi obvestila. Pogodba je prenehala veljati po samem zakonu s prenehanjem razloga, zaradi katerega je bila sklenjena, to je zaradi izpisa otroka. Če se tožnica ni strinjala s tem, da razlog za prenehanje pogodbe o zaposlitvi več ne obstaja, bi morala do 13. 3. 2024 vložiti tožbo, kot je to pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, saj je bila o tem obveščena dne 12. 2. 2024, poleg tega ji je delovno razmerje prenehalo dne 13. 2. 2024. Tožnici je tako v vsakem primeru rok za tožbo pričel teči 13. 2. 2024 in se je iztekel 13. 3. 2024.
Predsednik senata lahko ob predhodnem preizkusu tožbe izda sklep, s katerim tožbo zavrže, če ugotovi, da odločanje o tožbenem zahtevku ne spada v sodno pristojnost, ali če ugotovi, da je bila tožba vložena prepozno, če je s posebnimi predpisi določen rok za tožbo (prvi odstavek 274. člena ZPP). Sodišče prve stopnje tožbe sicer ni zavrglo že ob predhodnem preizkusu, ampak po prejemu odgovora na tožbo, vendar glede na to, da za obravnavo tožbe niso bili izpolnjeni pogoji, ni bilo dolžno čakati, da tožnica odgovori na navedbe iz odgovora na tožbo. S tem ni bilo kršeno načelo kontradiktornosti, kot to neutemeljeno uveljavljala pritožba.
Ker gre v obravnavani zadevi za primer, ko je treba pravno razmerje oziroma tožbeni zahtevek presojati v skladu z določbami Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. 4. 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošnikih pogodbah (v nadaljevanju Direktiva 93/13/EGS) in določbami nacionalnega Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot) ter Zakona o potrošniških kreditih (v nadaljevanju ZpotK), je treba določbe nacionalne zakonodaje, ki se nanašajo na izdajo začasnih ukrepov, kot so začasne odredbe po slovenskem pravu, razlagati v skladu s cilji in načeli zgoraj navedene Direktive 93/13/EGS. Tako je v zvezi z izdajo začasnih ukrepov treba tudi nacionalna postopkovna pravila razlagati na način, da ne omejujejo in pretirano otežujejo (ali celo onemogočajo) vložitev kakršnih koli razpoložljivih pravnih sredstev, saj morajo biti potrošniki deležni učinkovitega pravnega varstva. Tudi pri izdaji začasnih odredb po slovenskem pravu je tako treba upoštevati duh Direktive 93/13/EGS, to pomeni, da so lahko posamezne nacionalne določbe iz uporabe izključene, če niso skladne z direktivo, oziroma se morajo razlagati na način, da so z direktivo skladne.
Nadalje sta glede na pritožbena zatrjevanja bistveni točki 76 in 78 sodbe SEU C-520/21. SEU. Iz točke 78 pa izhaja, da bi razlaga nacionalnega prava, v skladu s katero bi imela kreditna institucija pravico, da od potrošnika zahteva nadomestilo, ki presega vračilo kapitala, izplačanega iz naslova izpolnitve te pogodbe, in da zato prejme nadomestilo za potrošnikovo uporabo tega kapitala, prispevala k odpravi odvračalnega učinka, ki ga ima ničnost navedene pogodbe na prodajalce ali ponudnike. To pomeni, da banka ne more biti upravičena niti do pogodbenih, niti do zamudnih obresti, niti do kakršnihkoli "obogatitvenih obresti", za kar se zavzema pritožba. Če bi bila banka v tem primeru upravičena do povračila pogodbenih, zamudnih ali t.i. "obogatitvenih" obresti (obresti zaradi uporabe kapitala), ne bi bil zagotovljen odvračalni učinek, ki mu sledi Direktiva 93/13/EGS.
Že iz jezikovne razlage osmega odstavka 308. člena KZ-1 izhaja obveznost odvzema prevoznega sredstva, uporabljenega za prevoz ene ali več oseb, ki prepovedano prehajajo mejo ali ozemlje države, če je storilčeva last. V takšnem primeru gre za ustavno sprejemljiv poseg v storilčevo lastninsko pravico, ki je predpisan kot obvezen in se zanj posebna prirejenost oziroma prilagojenost vozila ne zahteva; ta okoliščina mora biti podana zgolj takrat, ko vozilo ni last storilca. Zakonodajalec je očitno presodil, da je storilčevo lastništvo prevoznega sredstva, konkretno uporabljenega za storitev kaznivega dejanja po členu 308 KZ-1, okoliščina takega pomena in teže, da je na mestu ugotovitev o obstoju nevarnosti njegove ponovne uporabe za inkriminiran namen.
Ker je škoda tožniku nastala v Sloveniji, je podana pristojnost slovenskega sodišča. Glede civilnega delikta je lahko oseba s stalnim prebivališčem oziroma sedežem v eni državi članici tožena tudi v drugi državi članici pred sodiščem v kraju, kjer je prišlo do škodnega dogodka (2. točka 7. člena Uredbe EU 1215/2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah).
Namen vmesne sodbe je prihraniti strankam in sodišču obširno delo z dokazovanjem višine tožbenega zahtevka.
Sodišče in stranke postopka namreč ne razpolagajo s potrebnim strokovnim znanjem, da bi v vsakem primeru vedele, kaj in katere listine oziroma podatke potrebuje izvedenec, da lahko izdela pravilno, popolno ter strokovno mnenje. O tem, da izvedenec lahko sam pridobiva potrebno dokumentacijo, izhaja tudi iz sodne prakse.
Zmotno je stališče toženke, da je izvedenec dolžan stranke vabiti na informativni ogled. ZPP tega ne predpisuje, takšna dolžnost pa ne izhaja niti iz strankam zagotovljene pravice do izjave.
Sodišče prve stopnje je odškodninsko obveznost utemeljilo z objektivno odgovornostjo toženke (drugi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ), pri kateri je trditveno in dokazno breme še bolj na oškodovalcu kot pri subjektivni (krivdni) odgovornosti, saj se vzročna zveza domneva in se šteje, da škoda izvira iz nevarne stvari oziroma nevarne dejavnosti, kar pomeni, da imetnik nevarne stvari oziroma ta, ki se z nevarno dejavnostjo ukvarja, za škodo ne odgovarja le, če dokaže, da ta ni bila vzrok (primerjaj 149. člen OZ). Glede škode pa je tudi v primeru zatrjevane objektivne odgovornosti dokazno breme na oškodovancu.
Ravnanje z zapornicami (spuščanje in dviganje zapornic) je sestavni del obratovanja hidroelektrarne, ki obsega jez z vodnim zajetjem (akumulacijo) pred jezom, kot je bil primer v obravnavani zadevi. Četudi se je sodišče prve stopnje oprlo na mnenje izvedenca hidrološke stroke, da se je (pred)praznjenje akumulacije pred največjo od elektrarn izvajalo v času vrha poplavnega vala, namesto da bi se zaključilo pred njegovim prihodom, navedenega ravnanja ni presojalo z vidika subjektivne odgovornosti, ampak z vidika povezave obratovanja elektrarne z nastankom škode (vzročne zveze) v okviru presoje objektivne odgovornosti in možnostjo njene razbremenitve, kar bo obrazloženo v nadaljevanju.
Pritožba neutemeljeno izpostavlja, da gre za pomembno razlikovanje med pretočnimi elektrarnami, kot so v obravnavani zadevi, in zadrževalnimi elektrarnami.
Sodišče druge stopnje soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, da toženka ni uspela dokazati, da nevarna dejavnost obratovanja hidroelektrarn ni bila vzrok nastali škodi (149. člen OZ).
Obratovanje hidroelektrarn je vedno povezano z naravnimi (vremenskim) pojavi, saj elektrarna koristi pretok vode, ki s takimi pojavi nastane. Ravnanje z rečnim tokom je potemtakem znotraj okvira dejavnosti rečnih hidroelektrarn. Spremljanje in odzivanje na naravne pojave, ki vplivajo na vodnatost reke Drave (padavine, taljenje snega, namočenost tal), je za toženko kot upravljavko elektrarn temeljni del opravljanja dejavnosti.
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, kot je že bilo obrazloženo, da je imela toženka možnost vplivati na pretok tako, da ga je povečala s tem, ko je praznila akumulacije pred elektrarnami (zlasti največjo) še v času konice poplavnega vala, in tako, da bi ga lahko zmanjšala ob pravočasnem zaključku praznjenja in ustreznem ravnanju s hidroelektrarnami kot protipoplavnimi objekti.
Pri ugotavljanju izpolnjevanja pogojev za izrek prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja sodišče upošteva le pravnomočne plačilne naloge, odločbe in sodbe o prekršku, s katerimi so storilcu izrečene KT v cestnem prometu in se zaradi učinka pravnomočnosti v okviru predmetnega postopka ne more in ne sme spuščati v presojo pravilnosti in zakonitosti plačilnih nalogov, odločb in sodb o prekrških, s katerimi so bile storilcu izrečene kazenske točke. Tako v predmetnem postopku ni mogoče uspeti s pritožbenimi trditvami, da storilec prekrška tega dne ni storil, ker je bil takrat v službi (v dokaz je priložil tudi izpis mesečne prisotnosti na delu) in je avto v času storitve prekrška vozil njegova žena A. A. Takšne navedbe se namreč nanašajo na dejansko stanje prekrška, v katerega pa v predmetnem postopku vsled zgoraj navedenemu, ni mogoče posegati oziroma ga izpodbijati, ker je o zgoraj navedenih prekrških že bilo pravnomočno odločeno.
Prav tako v predmetnem postopku ni relevantno, da storilec dela v B. B. d. d. in da potrebuje vozniško dovoljenje zaradi vožnje v službo, saj to niso okoliščine, ki bi lahko privedle do drugačne odločitve, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje. Storilec pa bo še vedno imel možnost vložiti predlog za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja v roku in na način, kot je bil poučen v 8. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa.
Neutemeljeno je toženkino zavzemanje po zastaranju dajatvenega tožbenega zahtevka. Skladno z najnovejšo sodno prakso SEU v zadevi C-484/21 z dne 25. 4. 2024,1 se je potrošnik na dan, ko je odločba o ugotovitvi nepoštenosti zadevnega pogodbenega pogoja in njegovi ničnosti iz tega razloga postala pravnomočna, zagotovo vedel za nezakonitost tega pogoja. Zato lahko ta potrošnik od tega datuma načeloma učinkovito uveljavlja pravice, ki mu jih podeljuje Direktiva 93/13, in lahko zato začne teči zastaralni rok za vložitev tožbe za vračilo, katere glavni cilj je vzpostavitev potrošnikovega pravnega in dejanskega položaja, v katerem bi ta bil, če tega pogoja ne bi bilo. Ker gre namreč za sodno odločbo, ki je pravnomočna in je naslovljena na zadevnega potrošnika, se lahko ta takrat seznani z nepoštenostjo zadevnega pogoja in sam presodi, ali je primerno vložiti tožbo za vračilo zneskov, plačanih na podlagi tega pogoja, v roku, ki ga določa nacionalno pravo.
Tožniku je bila maja 2021 odrejena stalna pripravljenost v okviru mednarodne vojaške vaje A. v trajanju 47 ur. Tožnik pri toženki sicer opravlja delo podčastnika ZRP energetika in je razporejen na formacijsko dolžnost poveljnik oddelka, ki jo opravlja v nazivu štabni vodnik v ... polku ... E. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik svoje delo redno opravlja prav na tej lokaciji, čemur toženka v pritožbi ne nasprotuje. Ugotovilo je še, da je tudi na dneve izvedbe vaj kot običajno prišel na delo na to lokacijo, v okviru vaje so mu bile odrejene enake naloge, kot jih sicer opravlja redno na delovnem mestu na E. oziroma enake naloge, kot če bi mu bila odrejena straža, v zvezi s katero mu je bila tudi odrejena stalna pripravljenost, ki šteje v delovni čas (toženka pa zoper ta del izpodbijane sodbe ne vlaga pritožbe). Tudi temu toženka konkretno ne nasprotuje.
Toženka v postopku ni podala nobenih trditev v zvezi s konkretno izvedbo mednarodne vojaške vaje ..., prav tako tudi ne v zvezi s tožnikovo vlogo v okviru te vaje, kar je za odločitev bistveno. Tako gre pri pritožbenih navedbah, s katerimi si toženka prizadeva dokazati, da je bil tožnik na navedeni mednarodni vojaški vaji (tudi) vadbenec oziroma da je bil nezamenljiv, za pritožbene novote. Teh pritožbeno sodišče ni presojalo, saj jih toženka prvič podaja šele v pritožbi, pri čemer ne izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti že v postopku pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP) .
Sodišče prve stopnje je v sklepu navedlo prepričljive argumente, iz katerih izhaja, da so stiki nujno potrebni za zagotovitev otrokove dolgoročne koristi. Prav v tem korenini potreba po urejenih in kontinuiranih stikih otroka z nasprotnim udeležencem, čeprav trenutno otrok do nasprotnega udeleženca nima navezanosti v smislu očetovske figure in so stiki obremenjeni s številnimi nevšečnostmi, ki jih izpostavlja pritožba - stiki se bodo izvajali v zaporu, za otroka bodo vožnje naporne, predlagateljica ima novorojenčka, s tem, da nasprotnemu udeležencu grozi izgon iz države, ko bo leta 2029 prestal zaporno kazen.
Sodna praksa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije je v zvezi s problematiko zemljišč, na katerih je v zemljiški knjigi vpisana lastninska pravica lovske družine, že več let enotna. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je že v odločbi II Ips 251/2011 z dne 15. 11. 2012 pojasnilo, da pravilna razlaga zakonskega besedila ne omogoča analogije, da je odplačnost pridobitve odločilna tudi za lovske družine, ki jih obravnavana zakonodaja ne omenja. Pomisleke v zvezi s tem je zavrnilo že Ustavno sodišče Republike Slovenije, ki je z odločbo U-I-78/93 z dne 18. 10. 1995 ugotovilo, da določba prvega odstavka 14. člena Zakona o skladu kmetijskih zemljišč (v nadaljevanju ZSKZ) ni v neskladju z Ustavo RS. V citirani odločbi je zapisalo, da so lovske družine upravljale in uporabljale za potrebe svoje dejavnosti kmetijska zemljišča v družbeni lastnini, da na njih niso imele lastninske pravice, in da je ZSKZ ta zemljišča podržavil enako kot vsa družbena kmetijska zemljišča ne glede na to, s katerimi sredstvi (iz kakšnih virov) so bila kupljena, oziroma ne glede na to, na kakšen način so bila pridobljena.
Na naroku za izrek kazenske sankcije, dne 22.2.2022 je obsojenec povedal, da je po poklicu avtoklepar s končano srednjo strojno šolo, da je nezaposlen, da pa opravlja priložnostna dela s katerimi zasluži med 600,00 in 700,00 EUR mesečno, da išče tudi zaposlitev, ki se mu v prihodnosti obeta in zato vidi realno možnost, da bo dolgovani znesek odplačal v 18 mesecih, pri čemer je pripravljen poprijeti še za kakšno drugo delo, v kolikor zneski, ki bi jih prejel iz zaposlitve, ne bi zadoščali za poplačilo oškodovanca. Iz teh obljub pa ni bilo nič in so bile zavajajoče. Glede na takšne besede obsojenca, ko je sam zatrjeval, da prejema prihodke iz priložnostnih del in da bo lahko poplačal oškodovanca, tudi pritožbeno sodišče ne vidi objektivnih okoliščin, ki naj bi bile podane, da tega vse do danes vsaj deloma, ni storil, kljub temu, da se ni redno zaposlil.
Ob tem pa se obsojenec ne more sklicevati na slabo zdravstveno stanje zaradi poškodbe roke v letu 2021, torej še pred narokom za izrek kazenske sankcije 22.2.2022, na katerem je, kot že rečeno, povedal, da dela priložnostno, da je na vidiku tudi redna zaposlitev, pri tem pa poškodbe, do katere je prišlo več mesecev pred tem, ni niti omenil, kaj šele navajal zdravstvene težave v zvezi s tem.
Pri tem ne gre spregledati, da kljub zaslužku s priložnostnimi deli, obsojenec tekom preizkusne dobe, oškodovancu ni poravnal niti najmanjšega zneska, s čimer bi lahko izkazal vsaj minimalno pripravljenost za izpolnitev naložene mu obveznosti.
Tožniku je bila odpoved vročena dne 21. 3. 2024 in takrat mu je pričel teči 30-dnevni prekluzivni rok za vložitev tožbe iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1. Na tek roka ne vpliva okoliščina, da je tožnik do pogovora s strokovnimi službami na Zavodu za zaposlovanje RS v A. menil, da je bila odpoved zakonita. Tožnik bi moral tožbo vložiti najkasneje do 22. 4. 2024. Ker je tožbo vložil 10. 10. 2024, je zamudil prekluzivni rok, zato jo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 274. člena ZPP pravilno zavrglo.
Vložitev odškodninske tožbe zoper bivšega poslovodjo je zakonsko predvidena v 263. členu ZGD-1, zato ne more predstavljati zlorabe pravic družbe ali njenega direktorja in družbenika, ne glede na mnenje tožnika o neutemeljenosti take tožbe.
V pritožbi tožnik predvsem nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, ki je na podlagi izvedenih dokazov (pisne izjave oziroma izpovedi prič B. B., C. C., delno tudi A. A. in samega tožnika) sklenilo, da je bila tožniku odrejena stalna pripravljenost v okviru operativnih urjenj, ki se redno zahtevajo od pripadnikov SV, da se jim omogoči soočenje s položaji, ki predstavljajo natančno posnemanje pogojev dela, ki bi veljali v izrednih ali vojnih razmerah oziroma razmerah vojaških operacij v pravem pomenu besede, s čimer je podana izjema iz 1. alineje prvega odstavka izreka sodbe C-742/19. Tožnik s sklicevanjem na dejstvo, da je opravljal tipične naloge podporne službe na terenu, ne more izpodbiti dokazne ocene, da so se na vajah in usposabljanjih, za katera tožnik vtožuje plačilo, posnemali ekstremni pogoji, v katerih potekajo vojaške operacije v pravem pomenu besede. Tudi tožnik je izpovedal, da so bili med usposabljanji izpostavljeni razmeram, kot bi bili morebiti v realnih izrednih razmerah, priča A. A. pa, da je izvedba terenskih usposabljanj odvisna od zagotovitve logistične podpore oziroma jih brez nje ne bi bilo mogoče izvesti. Tudi iz pisnih izjav prič B. B. in C. C. jasno izhaja, da se na kolektivnih usposabljanjih ustvarijo razmere, ki so čim bolj realistične oziroma čimbolj podobne vojnemu stanju ali izrednim razmerja, v katerih bo enota delovala, oziroma da je nujno, da se pripadniki urijo skupaj, vadijo skupaj in tudi živijo skupaj v obliki večdnevnih usposabljanj.