Sodišče prve stopnje je določeno za odločitev bistveno dejstvo, ki ga je toženka zatrjevala (manjši obseg dela zanjo oziroma pomemben obseg dela za druge naročnike), štelo za nedokazano, hkrati pa je toženko z zavrnitvijo dokaznega predloga onemogočilo v dokazovanju. Razlogi, ki jih je navedlo v obrazložitvi izpodbijane sodbe, niso upravičeni razlogi za zavrnitev dokaznega predloga. S takšnim postopanjem sodišča prve stopnje je bila toženki kršena pravica do izvedbe predlaganega dokaza, ki je sestavni del pravice do izjave v postopku. Zato je izpodbijana odločitev obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja v pritožbi.
Tožnica je podala delni umik predloga za izvršbo (pravilno tožbe) še preden je zadevo prejelo pravdno sodišče in tožnico pozvalo na doplačilo sodne takse. Vendar je šlo le za delni umik, s katerim je tožnica izrazila interes za vodenje pravdnega postopka glede neplačanega dela obveznosti, pravdi pa se je nato odrekla šele z neplačilom sodne takse. Pravdni postopek se pred doplačilom sodne takse sploh še ni mogel začeti, zato sodišče prve stopnje ni imelo podlage za postopanje z delnim umikom tožnice. Šele, ko bi tožnica doplačala sodno takso, bi sodišče prve stopnje delni umik tožbe vročilo toženki. Če bi se ta z delnim umikom strinjala, bi lahko prišlo do delne ustavitve postopka zaradi dejanskega delnega umika tožbe, skupaj s stroškovno posledico. V tej zadevi pa je bil postopek ustavljen zaradi fiktivnega umika tožbe kot posledice neplačila sodne takse (in ne zaradi dejanskega umika tožbe), zato je sodišče prve stopnje stroške postopka toženke pravilno naložilo v plačilo tožnici.
Proti sklepu, izdanem v insolvenčnem postopku, je dovoljena pritožba, če ni v zakonu za posamezen sklep drugače določeno. Zoper sklep o končanju postopka osebnega stečaja je pritožba dovoljena. Pritožbo je treba vložiti v roku 15 dni. Navedeno pomeni, da je v konkretnem primeru začetek teka ponovnega roka zastaranja vezan na pravnomočnost sklepa o končanju postopka stečajnega postopka in da zastaranje ponovno začne teči naslednji dan po pravnomočnosti sklepa.
Opustitev stečajne dolžnice, da stečajnemu upravitelju poroča o prijavljeni in pravnomočno priznani izločitveni pravici na solastnem deležu na stanovanju, brez dvoma predstavlja kršitev njene obveznosti, da kot stečajna dolžnica sodeluje s stečajnim upraviteljem in mu poroča o stanju vsega svojega premoženja (prvi odstavek 383.b člena, prvi odstavek in 1. točka drugega odstavka 384. člena ZFPPIPP).
Ko se je sestala s stečajnim upraviteljem in izpolnila vprašalnik o svojem premoženju, je navedla, da je lastnik stanovanja njen mož, sama pa ni lastnica nobene nepremičnine. Ker je s podpisom vprašalnika jamčila za resničnost in celovitost sporočenih podatkov, bi zato ti morali vsebovati tudi informacijo o prijavljeni in priznani izločitveni pravici na stanovanju. Ob tem višje sodišče ugotavlja, da stečajna dolžnica ni podala nobenih razlogov, zakaj je to informacijo stečajnemu upravitelju zamolčala, oziroma razlogov, ki bi to življenjsko logično pojasnili in opravičili.
Odredba za izvajanje prikritega preiskovalnega ukrepa po 149. b členu ZKP, ki ne vsebuje lastne obrazložitve preiskovalnega sodnika, da so podani utemeljeni razlogi za sum, da se izvršuje kaznivo dejanje, je neustavna.
Izključno sklicevanje ne glede izjave anonimnega vira ne more zadostiti dokaznemu standardu utemeljenih razlogov za sum.
Presoja izjeme neizogibnega odkritja v sklopu doktrine sadežev zastrupljenega drevesa.
Dokazi, pridobljeni s kršitvijo ustavnih pravic določene osebe, ne učinkujejo ekskluzijsko le v razmerju do te osebe, temveč tudi do vseh oseb (obtožencev), zoper katere naj bi se uporabili.
Če sodišče v razlogih sodbe ne pojasni, zakaj ni ugodilo dokaznemu predlogu stranke, zagreši relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka, pri kateri je treba izkazati vpliv ali vsaj možnost vpliva na pravilnost in zakonitost sodbe.
Obnova postopka kot izredno pravno sredstvo, ki blaži institut pravnomočnosti, se dovoli le, če obstajajo predpostavke, ki so v zakonu natančno določene.
Ustavno sodišče RS je v svojih odločbah že večkrat poudarilo, da je eden od pomembnejših elementov pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS) pravica do izjave v postopku. Bistven (nujen) predpogoj za uresničevanje pravice do izjave v postopku pa je pravica do informacije; stranka namreč pravice do izjave v postopku ne more uresničiti, če ni zagotovljeno, da bo predhodno izvedela za procesna dejanja, glede katerih se ima pravico izjaviti. Najpomembnejši procesni institut, ki služi uresničevanju pravice do informacije kot predpogoja pravice do izjave v postopku, je vročanje. Namen vročanja je omogočiti naslovniku, da se seznani z opravljenim procesnim dejanjem sodišča ali stranke in da bo temu primerno lahko pripravil svojo obrambo. Ta namen lahko vročitev doseže le, če je dejansko zagotovljeno, da bo sodno pisanje prispelo do naslovnika. Dolžnost sodišča v zvezi zagotovitvijo, da bo sodno pisanje dejansko doseglo naslovnika, pa je strožja, ko gre za položaj, ko se postopek še ni začel, ko torej naslovnik še ni seznanjen s postopkom. Tudi ESČP povezuje institut vročanja s konceptom poštenega postopka, ki med drugim zahteva, da je stranka seznanjena z uvedbo civilnega postopka in ima v njem možnost sodelovati.
Tožnica si je v obdobju spornih vročitev po lastni želji izbrala vročanje v poštni predal kot enega izmed dovoljenih načinov vročanja in bi morala sama poskrbeti za to, da se ji na ta način sodna pisanja lahko tudi dejansko vročajo oziroma bi morala izbrati drug možen način vročanja. Z rednim praznjenjem poštnega predala, ki ji ga nalaga tudi prvi odstavek 139.b člen ZPP, bi se tudi izognila predpisani posledici, da se sodna pošiljka ob polnem predalu vrne nazaj sodišču. Posledicam takšne vročitve bi se tožnica lahko izognila tudi tako, da bi uporabo poštnega predala odpovedala oziroma, da bi za dvig pošiljk iz predala pooblastila drugo osebo, če sama do poštnega predala zaradi zatrjevanih zdravstvenih težav (ki za sporno obdobje niti niso izkazane) in strahu pred okužbo s covid-19 ni mogla oziroma upala dostopati.
Pri vročanju konkretnega pozivnega sklepa, ki veže za seboj hude posledice za dolžnika, če mu ne sledi, je potrebna večja previdnost, torej osebna vročitev. Pri pozivnem sklepu za dopolnitev ugovora s podpisom gre namreč za pisanje, v katerem je sodišče prve stopnje dolžniku odredilo rok za opravo določenega procesnega dejanja, zamuda tega roka pa pripelje do neupoštevanja dejanja, v konkretnem primeru do zavrženja ugovora in posledično pridobitve izvršilnega naslova za upnika v postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine brez kontradiktornega postopka v primeru obrazloženosti ugovora. Glede na take pravne posledice pozivnega sklepa neosebna vročitev pozivnega sklepa za dopolnitev ugovora ni primerna, posledično pa predpostavka za zavrženje ugovora kot nepopolnega ni izpolnjena.
V zvezi s trditvami storilca, da mu odločba nikoli ni bila vročena in ni bil seznanjen s konkretnim postopkom avstrijskega prekrškovnega organa, pritožbeno sodišče po pregledu spisovnega gradiva ugotavlja, da iz k potrdilu iz člena 4 Okvirnega sklepa Sveta 2005/214/PNZ priložene fotokopije vročilnice I (l. št. 12 spisa) izhaja, da je odločba o prekršku bila storilcu A. A. vročena na naslov, ki je naslov stalnega prebivališča storilca kot tudi naslov za vročanje.
Pri tem iz izpostavljene javne listine (vročilnica) izhaja, da je bila vročitev opravljena dne 7.9.2022. Pritožba vsled navedenemu neutemeljeno zatrjuje, da storilcu predmetna odločba o prekršku ni bila vročena. S pavšalnimi navedbami, da nikoli ni prejel nobene odločbe prekrškovnega organa iz Avstrije ter da se zoper njo ni mogel izjasniti, storilec ne more izpodbiti resničnosti dejstev, ki izhajajo iz javne listine.
Prav tako ne more uspeti z navedbo, da podpis na vročilnici ni njegov in da je bil tistega dne v službi ter zato pošte sploh ni mogel prevzeti. Dejstva, da je bila vročilnica podpisana z njegovim imenom in priimkom ter podpisom, namreč ne more izpodbiti z dokazi, ki jih je predložil, t.j. z izpisom evidence o delovniku, saj bi lahko nepristnost podpisa dokazal le s postavitvijo izvedenca za forenzično preiskovanje pisav, česar pa storilec ni predlagal. Ker pa iz vročilnice izhaja, da je bila vročitev opravljena 7.9.2022, in da je vročilnico podpisal A. A., je bil torej slednji obveščen o pravici izpodbijanja odločbe in o rokih za takšno pravno sredstvo, česar v ustreznih rokih ni zahteval. Zato o kršitvi pravice do obrambe, ki jo storilec smiselno uveljavlja v pritožbi, ni mogoče govoriti.