KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC00080391
KZ-1 člen 122, 122-1, 324, 324-1, 324-1-1. ZKP člen 379, 379-1, 380.
opis kaznivega dejanja - zakonski znaki - abstraktni in konkretni opis kaznivega dejanja - obravnava pred sodiščem druge stopnje
Da je oškodovanec utrpel lahko telesno poškodbo, je navedeno tudi v krivdoreku v abstraktnem opisu kaznivega dejanja, pri čemer je potrebno abstraktni in konkretni del opisa kaznivega dejanja obravnavati vselej kot celoto in jo kot takšno tudi razumeti.
Temeljni pogoj za obravnavo pred sodiščem druge stopnje je ugotovitev senata na seji, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo zmotno ali nepopolno. Kdaj je to, je določeno v prvem odstavku 373. člena, pri čemer je po drugem odstavku tega člena dejansko stanje nepopolno ugotovljeno tudi tedaj, če na to kažejo nova dejstva in novi dokazi. Drugi pogoj je ocena senata o tem, da je treba dokazovanje ponoviti ali dopolniti in hkrati, da niso podani pravni ali dejanski razlogi, da tega samo ne bi moglo storiti.
Eno glavnih načel javnega naročanja je omogočiti konkurenco med ponudniki in naročnik ne sme zahtevati od ponudnika, da pri izvedbi naročila sodeluje z določenimi podizvajalci ali da izvede kakšen drug posel (prim. tretji odstavek 5. člena ZJN-3). V takem primeru je imela prva toženka kot ponudnica že v postopku oddaje javnega naročila možnost vložiti zahtevek za revizijo in uveljavljati kršitve določb zakona o javnem naročanju ali kasneje uveljavljati ničnost pogodbe iz razlogov, določenih v zakonu, ki ureja integriteto in preprečevanje korupcije, na katerega se v pritožbi prav tako sklicuje.
Pri navidezni pogodbi je med strankama soglasje o navideznosti. Kdor uveljavlja navideznost pogodbe, nosi (materialno) dokazno breme, da je bila pravno poslovna volja zaigrana, kar pomeni, da sta obe pogodbeni stranki želeli nekaj drugega in ne tistega, kar sta zapisali v pogodbi. Da tožnica vztraja pri veljavnosti podizvajalske pogodbe, izhaja že iz dejstva, da je vložila to tožbo.
DEDNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL00080754
ZFPPIPP člen 14, 14/2, 14/2-3, 18, 271, 271/1, 271/1-1, 271/1-2, 391, 391/1, 391/2. DZ člen 67, 74. ZD člen 162, 220.
izpodbijanje dejanj stečajnega dolžnika - pogoji za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj - objektivni in subjektivni pogoj - insolventnost - ožje povezane osebe - odplačnost pravnega posla - zapuščinski postopek - odstop dednega deleža - pravnomočni sklep o dedovanju - skupno premoženje zakoncev - domneva o enakem deležu zakoncev - izbrisna tožba - ugotovitev lastninske pravice
Tožnik v pritožbi utemeljeno opozarja, da so pravna dejanja stečajnega dolžnika po 271. členu ZFPPIPP ob izpolnjevanju preostalih pogojev izpodbojna, ne glede na to, ali so odplačna ali neodplačna. Četudi je med strankama res obstajal dogovor o odstopu dednega deleža v poplačilo stroškov toženke, ki je temeljil na enakovrednosti nasprotnih izpolnitev, to pomeni, da je toženka v primerjavi z drugimi upniki v skladu z drugo alinejo 1. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP pridobila ugodnejše pogoje za plačilo svoje terjatve do stečajnega dolžnika.
Ker je torej jasno, da lahko stranke, ki so sodelovale v zapuščinskem postopku, tudi po pravnomočnosti sklepa o dedovanju zahtevajo ugotovitev lastninske pravice na temelju skupnega pridobivanja, ni nobenega razloga, da bi jim bila odvzeta pravica, da v pravdnih postopkih uveljavljajo s tem povezane ugovore, kot je v konkretnem postopku to storila toženka.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - SODNE TAKSE
VSL00081288
ZPP člen 105a, 105a/3, 158, 158/1. ZIZ člen 57, 61, 61/1, 62, 62/2. OZ člen 364, 364/2. ZST-1 člen 8.
postopek po ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine - plačilo dolga s pridržkom - konkludentna pripoznava dolga - vročanje ugovora v odgovor upniku - razveljavitev sklepa o izvršbi in nadaljevanje postopka v pravdi - predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine kot tožba v pravdnem postopku - plačilo sodne takse za tožbo kot procesna predpostavka - delni umik tožbe - neplačilo sodne takse - domneva umika tožbe - povrnitev pravdnih stroškov pri umiku tožbe
Tožnica je podala delni umik predloga za izvršbo (pravilno tožbe) še preden je zadevo prejelo pravdno sodišče in tožnico pozvalo na doplačilo sodne takse. Vendar je šlo le za delni umik, s katerim je tožnica izrazila interes za vodenje pravdnega postopka glede neplačanega dela obveznosti, pravdi pa se je nato odrekla šele z neplačilom sodne takse. Pravdni postopek se pred doplačilom sodne takse sploh še ni mogel začeti, zato sodišče prve stopnje ni imelo podlage za postopanje z delnim umikom tožnice. Šele, ko bi tožnica doplačala sodno takso, bi sodišče prve stopnje delni umik tožbe vročilo toženki. Če bi se ta z delnim umikom strinjala, bi lahko prišlo do delne ustavitve postopka zaradi dejanskega delnega umika tožbe, skupaj s stroškovno posledico. V tej zadevi pa je bil postopek ustavljen zaradi fiktivnega umika tožbe kot posledice neplačila sodne takse (in ne zaradi dejanskega umika tožbe), zato je sodišče prve stopnje stroške postopka toženke pravilno naložilo v plačilo tožnici.
Ker je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ugotovilo okoliščine iz tretjega odstavka 14. člena ZP-1, čeprav le te niso bile zatrjevane, je zaključiti, da je očitana kršitev prvega odstavka 62.a člena ZP-1, utemeljena.
Ob tem, ko storilec v ZSV ni zatrjeval okoliščin v zvezi z zavestnim kršenjem pogodbe ali kršenjem navodil oziroma pravil pravne osebe, ki je v okviru dolžnega nadzorstva pravočasno izvedla vse ukrepe, potrebne za preprečitev prekrška, sodišče prve stopnje pa je postopek zoper storilca ustavilo v posledici ugotovljenega obstoja okoliščin iz tretjega odstavka 14. člena ZP-1, pritožbeno sodišče zaključuje, da je utemeljeno zatrjevana kršitev prvega odstavka 62.a člena ZP-1 vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe, ki je vsled navedenemu obremenjena s kršitvijo po drugem odstavku 155. člena ZP-1 v zvezi z 62.a členom ZP-1.
zavarovalna pogodba - predmet zavarovanja - določenost predmeta pogodbe - kriptovaluta - plačilo zavarovalnine - zamudne obresti - začetek teka zamudnih obresti - dodatni rok za izpolnitev pogodbe
Okoliščine primera zavarovalnega primera so bile atipične, saj je šlo za novo in nepoznano dejavnost (rudarjenje kriptovalut), ki je upravičevala daljši čas, da se je toženka seznanila z vsemi okoliščinami primera in ugotovila obstoj svoje obveznosti. Vendar je toženka za to imela dovolj časa od 19. 2. 2019, ko je prejela od tožnice dodatna pojasnila, do 4. 6. 2019, ko je drugič odklonila zahtevek. Ker je v drugi odklonitvi kot razlog navedla sporno lastništvo opreme in ne še kakšnih drugih podatkov, ki bi ji manjkali za ugotavljanje zneska njene obveznosti (kot na primer šele v tej pravdi prerekano število računalnikov, istovetnost njihovih komponent, poraba električne energije ipd.), je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da se je lahko z obveznostjo seznanila šele tekom pravde in zato zamudne obresti tečejo od vložitve tožbe. Ker je tožnica dokaze o lastništvu opreme podala nemudoma po odklonitvi zahtevka, se toženka z vložitvijo tožbe ni seznanila s kakšnimi novimi dejstvi, ki jih ne bi vedela od prej in s katerimi je pred pričetkom postopka opravičevala svojo zavrnitev zahtevka.
V obravnavanem primeru je predmet zavarovanja predstavljala celotna računalniška oprema, torej 118 računalnikov kot zaključenih enot. Zavarovalna polica ne specificira posameznih komponent računalnikov (npr. znamk in modelov grafičnih kartic, procesorjev ali drugih delov), temveč je zavarovanje sklenjeno za računalnike kot celoto. Ob sklenitvi zavarovanja toženka očitno ni preverila in tudi ni zahtevala podatkov o vsaki posamezni komponenti v računalnikih. To pomeni, da ni zavarovala specifičnih znamk ali modelov posameznih komponent, temveč je zavarovala računalnike kot celovite enote. V skladu s tem toženka ne more naknadno pogojevati kritja s sklicevanjem na različne blagovne znamke komponent, kot so na primer grafične kartice, ker teh podrobnosti ni opredelila že ob sklenitvi zavarovanja.
IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSL00080480
ZIZ člen 55, 55/1, 55/1-11. ZFPPIPP člen 125, 127, 396. OZ člen 356, 369, 369/4.
ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi - ugovorni razlog - judikatne terjatve - zastaranje terjatve - pretrganja zastaranja - stečajni postopek - sklep o končanju postopka osebnega stečaja - pravnomočnost sklepa
Proti sklepu, izdanem v insolvenčnem postopku, je dovoljena pritožba, če ni v zakonu za posamezen sklep drugače določeno. Zoper sklep o končanju postopka osebnega stečaja je pritožba dovoljena. Pritožbo je treba vložiti v roku 15 dni. Navedeno pomeni, da je v konkretnem primeru začetek teka ponovnega roka zastaranja vezan na pravnomočnost sklepa o končanju postopka stečajnega postopka in da zastaranje ponovno začne teči naslednji dan po pravnomočnosti sklepa.
način izvršitve zaporne kazni - delo v splošno korist
Izvršitev zaporne kazni z oblikami alternativnega kazenskopravnega sankcioniranja ni pravica, ki bi kar avtomatsko pripadala vsakemu obsojencu, temveč privilegij za tistega obsojenca, ki pokaže interes in voljo, da delo v splošno korist v celoti ter vestno opravi.
Ker je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da se je obsojeni izneveril danemu zaupanju v obdobju, ki je bilo s časovnega vidika zadostno, da bi delo v splošno korist lahko opravil, če bi imel resen namen, je poleg uveljavitve posledice iz enajstega odstavka 86. člena KZ-1, iz enakih razlogov pravilno zavrnilo tudi neutemeljen predlog, da bi se rok za opravo dela v splošno korist podaljšal, saj za to ni nobene objektivne osnove.
postopek osebnega stečaja - odpust obveznosti - namen osebnega stečaja in odpusta obveznosti - zloraba pravice do odpusta obveznosti - poročilo o stanju premoženja - sporočanje sprememb - prijava izločitvene pravice v stečajnem postopku - kršitev obveznosti poročanja - zavrnitev predloga za odpust obveznosti
Opustitev stečajne dolžnice, da stečajnemu upravitelju poroča o prijavljeni in pravnomočno priznani izločitveni pravici na solastnem deležu na stanovanju, brez dvoma predstavlja kršitev njene obveznosti, da kot stečajna dolžnica sodeluje s stečajnim upraviteljem in mu poroča o stanju vsega svojega premoženja (prvi odstavek 383.b člena, prvi odstavek in 1. točka drugega odstavka 384. člena ZFPPIPP).
Ko se je sestala s stečajnim upraviteljem in izpolnila vprašalnik o svojem premoženju, je navedla, da je lastnik stanovanja njen mož, sama pa ni lastnica nobene nepremičnine. Ker je s podpisom vprašalnika jamčila za resničnost in celovitost sporočenih podatkov, bi zato ti morali vsebovati tudi informacijo o prijavljeni in priznani izločitveni pravici na stanovanju. Ob tem višje sodišče ugotavlja, da stečajna dolžnica ni podala nobenih razlogov, zakaj je to informacijo stečajnemu upravitelju zamolčala, oziroma razlogov, ki bi to življenjsko logično pojasnili in opravičili.
SZ-1 člen 107, 109, 110, 111, 111/1. OZ člen 346, 610, 610/1. ZOR člen 591, 591/1.
izpraznitev stanovanja - najemna pogodba za neprofitno stanovanje - sklenitev najemne pogodbe po razvezi zakonske zveze - pravica zahtevati sklenitev najemne pogodbe - dolžnost sklenitve najemne pogodbe - sklenitev nove najemne pogodbe - poziv k sklenitvi pogodbe - rok za vložitev zahteve - nesklenitev najemne pogodbe - nezakonita uporaba stanovanja - uporaba stanovanja brez pravnega naslova - sprememba lastnika
Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da po razvezi in izselitvi zakonca - najemnika iz stanovanja, mora drugi zakonec - uporabnik z najemodajalcem skleniti novo najemno pogodbo, lastnik stanovanja pa je po samem zakonu z njim dolžan tako pogodbo skleniti. Ni torej sporno, da novi lastnik stanovanja vstopi v pravni položaj najemodajalca, ki po samem zakonu pridobi položaj stranke v obstoječem najemnem razmerju, odločilna razlikovalna okoliščina glede na navedeni zakonski dejanski stan in okoliščine konkretnega primera je v tem, da se je toženčeva žena kot najemnica izselila iz stanovanja, v stanovanju pa je na podlagi dogovora ostal njen mož - toženec. Toženec je s tem dobil upravičenje, da kot nosilec te pravice zahteva od lastnika stanovanja sklenitev najemne pogodbe, hkrati pa je bilo njegovo dolžnostno ravnanje kot nosilca pravice, da uporablja stanovanje, da pozove lastnika stanovanja, da z njim sklene najemno pogodbo. Prvi odstavek 111. člena SZ-1 namreč določa, da oseba, ki uporablja stanovanje, pa z lastnikom ni sklenila najemne pogodbe oziroma ni podaljšala najemne pogodbe, sklenjene za določen čas, uporablja stanovanje nezakonito. Interes toženca je torej bil, da pozove lastnika stanovanja na sklenitev najemne pogodbe, kar bi vsebinsko realiziralo njegovo upravičenje do uporabe stanovanja. Ker toženec ni ravnal na opisan način - ni pozval tožnikovih pravnih prednikov in tudi ne tožnika, da z njim sklenejo najemno pogodbo - uporablja stanovanje nezakonito.
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6. KZ-1 člen 186, 186/1, 186/3. URS člen 2, 15, 15/3, 22, 23, 23/1, 29, 37, 37/1. ZUstS člen 1, 1/3. KZ člen 196, 196/1, 196/2.
ustavna pravica do komunikacijske zasebnosti - prikriti preiskovalni ukrepi - prometni podatki - dokazni standard - razlogi za sum - izločitev dokazov - obrazložitev odredbe - razveljavitev zakona - anonimni vir - sorazmernost ukrepa - relativna bistvena kršitev določb postopka
Odredba za izvajanje prikritega preiskovalnega ukrepa po 149. b členu ZKP, ki ne vsebuje lastne obrazložitve preiskovalnega sodnika, da so podani utemeljeni razlogi za sum, da se izvršuje kaznivo dejanje, je neustavna.
Izključno sklicevanje ne glede izjave anonimnega vira ne more zadostiti dokaznemu standardu utemeljenih razlogov za sum.
Presoja izjeme neizogibnega odkritja v sklopu doktrine sadežev zastrupljenega drevesa.
Dokazi, pridobljeni s kršitvijo ustavnih pravic določene osebe, ne učinkujejo ekskluzijsko le v razmerju do te osebe, temveč tudi do vseh oseb (obtožencev), zoper katere naj bi se uporabili.
Če sodišče v razlogih sodbe ne pojasni, zakaj ni ugodilo dokaznemu predlogu stranke, zagreši relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka, pri kateri je treba izkazati vpliv ali vsaj možnost vpliva na pravilnost in zakonitost sodbe.
obnova pravdnega postopka - izredno pravno sredstvo - obnovitveni razlog - vročanje sodnih pisanj - vročanje v poštni predal - pravica do izjave - dejanska seznanitev s sodnim pisanjem - način vročanja pisanj - dolžna skrbnost stranke - vročanje po elektronski pošti - načelo pomoči prava neuki stranki
Obnova postopka kot izredno pravno sredstvo, ki blaži institut pravnomočnosti, se dovoli le, če obstajajo predpostavke, ki so v zakonu natančno določene.
Ustavno sodišče RS je v svojih odločbah že večkrat poudarilo, da je eden od pomembnejših elementov pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS) pravica do izjave v postopku. Bistven (nujen) predpogoj za uresničevanje pravice do izjave v postopku pa je pravica do informacije; stranka namreč pravice do izjave v postopku ne more uresničiti, če ni zagotovljeno, da bo predhodno izvedela za procesna dejanja, glede katerih se ima pravico izjaviti. Najpomembnejši procesni institut, ki služi uresničevanju pravice do informacije kot predpogoja pravice do izjave v postopku, je vročanje. Namen vročanja je omogočiti naslovniku, da se seznani z opravljenim procesnim dejanjem sodišča ali stranke in da bo temu primerno lahko pripravil svojo obrambo. Ta namen lahko vročitev doseže le, če je dejansko zagotovljeno, da bo sodno pisanje prispelo do naslovnika. Dolžnost sodišča v zvezi zagotovitvijo, da bo sodno pisanje dejansko doseglo naslovnika, pa je strožja, ko gre za položaj, ko se postopek še ni začel, ko torej naslovnik še ni seznanjen s postopkom. Tudi ESČP povezuje institut vročanja s konceptom poštenega postopka, ki med drugim zahteva, da je stranka seznanjena z uvedbo civilnega postopka in ima v njem možnost sodelovati.
Tožnica si je v obdobju spornih vročitev po lastni želji izbrala vročanje v poštni predal kot enega izmed dovoljenih načinov vročanja in bi morala sama poskrbeti za to, da se ji na ta način sodna pisanja lahko tudi dejansko vročajo oziroma bi morala izbrati drug možen način vročanja. Z rednim praznjenjem poštnega predala, ki ji ga nalaga tudi prvi odstavek 139.b člen ZPP, bi se tudi izognila predpisani posledici, da se sodna pošiljka ob polnem predalu vrne nazaj sodišču. Posledicam takšne vročitve bi se tožnica lahko izognila tudi tako, da bi uporabo poštnega predala odpovedala oziroma, da bi za dvig pošiljk iz predala pooblastila drugo osebo, če sama do poštnega predala zaradi zatrjevanih zdravstvenih težav (ki za sporno obdobje niti niso izkazane) in strahu pred okužbo s covid-19 ni mogla oziroma upala dostopati.
ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine - nepopoln ugovor - poziv na dopolnitev ugovora - podpis ugovora - neosebna vročitev - zavrženje ugovora kot nepopolnega
Pri vročanju konkretnega pozivnega sklepa, ki veže za seboj hude posledice za dolžnika, če mu ne sledi, je potrebna večja previdnost, torej osebna vročitev. Pri pozivnem sklepu za dopolnitev ugovora s podpisom gre namreč za pisanje, v katerem je sodišče prve stopnje dolžniku odredilo rok za opravo določenega procesnega dejanja, zamuda tega roka pa pripelje do neupoštevanja dejanja, v konkretnem primeru do zavrženja ugovora in posledično pridobitve izvršilnega naslova za upnika v postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine brez kontradiktornega postopka v primeru obrazloženosti ugovora. Glede na take pravne posledice pozivnega sklepa neosebna vročitev pozivnega sklepa za dopolnitev ugovora ni primerna, posledično pa predpostavka za zavrženje ugovora kot nepopolnega ni izpolnjena.
Ker sodišče prve stopnje vseh po storilcu predlaganih dokazov ni izvedlo, prav tako pa se v obrazložitvi izpodbijane sodbe do zgoraj povzetih dokaznih predlogov, s katerimi je storilec uveljavljal razbremenilne dokaze, ki se nanašajo na pravno odločilna dejstva, ni konkretizirano opredelilo oziroma jih je zavrnilo z neustreznimi razlogi, pritožba utemeljeno očita sodišču, da je kršilo storilčevo pravico do obrambe in pravico do poštenega sodnega postopka ter izvajanih dokazov v njegovo korist.
Pogodbeno določilo 13. člena člena Pogodbe daje strankama možnost, da vsaka od njiju pogodbo kadarkoli odpove z odpovednim rokom, to možnost pa je tožena stranka tudi izkoristila. Taka odpoved pogodbe ima enake posledice kot odpoved časovno neomejenega pogodbenega razmerja po določbi 333. člena OZ. Odpovedano dolžniško razmerje preneha, ko preteče s pogodbo določen odpovedni rok.
Pogodbeni stranki, ki sta dogovorili enoletni odpovedni rok, sta zato le-tega dolžni spoštovati in v tem obdobju ravnati kot pred začetkom teka odpovednega roka, kar pomeni izpolnjevati vse obveznosti po Pogodbi.
Neživljenjsko in nelogično je, da bi bila tožena stranka, ki je izkoristila pogodbeno določilo, da lahko Pogodbo kadarkoli odpove z odpovednim rokom, hkrati pa je odstopniku v času odpovednega roka onemogočila izvajanje njegovih pogodbenih storitev, oproščena plačila v času odpovednega roka. Takšno stališče, kot ga v tem postopku zastopa tožena stranka, je ne le v nasprotju s Pogodbo, pač pa tudi v nasprotju s temeljnim načelom vestnosti in poštenja iz 5. člena OZ in prepovedi zlorabe pravic iz 7. člen OZ.
Ker je za nemožnost izpolnitve odstopnikove pogodbene obveznosti v času odpovednega roka odgovorna tožena stranka, je skladno s prvim odstavkom 117. člena OZ odstopnikova pogodbena obveznost izpolnitve ugasnila, pri čemer pa je obdržal svoje terjatve do tožene stranke. Navedeno zakonsko določilo tožeči stranki priznava odškodnino v višini pozitivnega izpolnitvenega pogodbenega interesa, zmanjšanega za koristi, ker je prosta svoje obveznosti.
priznanje in izvršitev odločbe, s katero je v drugi državi članici izrečena denarna kazen - vročitev odločbe - dejanska seznanitev z dokumentom
V zvezi s trditvami storilca, da mu odločba nikoli ni bila vročena in ni bil seznanjen s konkretnim postopkom avstrijskega prekrškovnega organa, pritožbeno sodišče po pregledu spisovnega gradiva ugotavlja, da iz k potrdilu iz člena 4 Okvirnega sklepa Sveta 2005/214/PNZ priložene fotokopije vročilnice I (l. št. 12 spisa) izhaja, da je odločba o prekršku bila storilcu A. A. vročena na naslov, ki je naslov stalnega prebivališča storilca kot tudi naslov za vročanje.
Pri tem iz izpostavljene javne listine (vročilnica) izhaja, da je bila vročitev opravljena dne 7.9.2022. Pritožba vsled navedenemu neutemeljeno zatrjuje, da storilcu predmetna odločba o prekršku ni bila vročena. S pavšalnimi navedbami, da nikoli ni prejel nobene odločbe prekrškovnega organa iz Avstrije ter da se zoper njo ni mogel izjasniti, storilec ne more izpodbiti resničnosti dejstev, ki izhajajo iz javne listine.
Prav tako ne more uspeti z navedbo, da podpis na vročilnici ni njegov in da je bil tistega dne v službi ter zato pošte sploh ni mogel prevzeti. Dejstva, da je bila vročilnica podpisana z njegovim imenom in priimkom ter podpisom, namreč ne more izpodbiti z dokazi, ki jih je predložil, t.j. z izpisom evidence o delovniku, saj bi lahko nepristnost podpisa dokazal le s postavitvijo izvedenca za forenzično preiskovanje pisav, česar pa storilec ni predlagal. Ker pa iz vročilnice izhaja, da je bila vročitev opravljena 7.9.2022, in da je vročilnico podpisal A. A., je bil torej slednji obveščen o pravici izpodbijanja odločbe in o rokih za takšno pravno sredstvo, česar v ustreznih rokih ni zahteval. Zato o kršitvi pravice do obrambe, ki jo storilec smiselno uveljavlja v pritožbi, ni mogoče govoriti.
prenehanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas - obvestilo o prenehanju pogodbe o zaposlitvi - rok za vložitev tožbe - prepozna tožba - zavrženje tožbe - predhodni preizkus tožbe
Skladno s prvim odstavkom 79. člena ZDR-1 pogodba o zaposlitvi za določen čas preneha veljati z iztekom časa oziroma, ko je dogovorjeno delo opravljeno, ali s prenehanjem razloga, za katerega je bila sklenjena. Če preneha razlog, zaradi katerega je sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas, delodajalec ni dolžan podati odpovedi, saj pogodba zaposlitvi v takem primeru preneha veljati po samem zakonu. Delodajalec delavcu niti ni dolžan izstaviti obvestila o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, vendar je toženka to kljub temu storila, a se zato ne šteje, da je pogodba o zaposlitvi prenehala veljati na podlagi obvestila. Pogodba je prenehala veljati po samem zakonu s prenehanjem razloga, zaradi katerega je bila sklenjena, to je zaradi izpisa otroka. Če se tožnica ni strinjala s tem, da razlog za prenehanje pogodbe o zaposlitvi več ne obstaja, bi morala do 13. 3. 2024 vložiti tožbo, kot je to pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, saj je bila o tem obveščena dne 12. 2. 2024, poleg tega ji je delovno razmerje prenehalo dne 13. 2. 2024. Tožnici je tako v vsakem primeru rok za tožbo pričel teči 13. 2. 2024 in se je iztekel 13. 3. 2024.
Predsednik senata lahko ob predhodnem preizkusu tožbe izda sklep, s katerim tožbo zavrže, če ugotovi, da odločanje o tožbenem zahtevku ne spada v sodno pristojnost, ali če ugotovi, da je bila tožba vložena prepozno, če je s posebnimi predpisi določen rok za tožbo (prvi odstavek 274. člena ZPP). Sodišče prve stopnje tožbe sicer ni zavrglo že ob predhodnem preizkusu, ampak po prejemu odgovora na tožbo, vendar glede na to, da za obravnavo tožbe niso bili izpolnjeni pogoji, ni bilo dolžno čakati, da tožnica odgovori na navedbe iz odgovora na tožbo. S tem ni bilo kršeno načelo kontradiktornosti, kot to neutemeljeno uveljavljala pritožba.
Opis kaznivega dejanja v izreku obtožnega predloga mora biti sklepčen - konkretiziran do te mere, da omogoča pravno vrednotenje glede obstoja kaznivega dejanja in uresničevanje pravice do obrambe. Zakonski znaki oz. pravni pojmi morajo biti opredeljeni z navedbo konkretnih dejstev in okoliščin, če je to mogoče in smiselno.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSM00080965
URS člen 14, 22. OZ-UPB1 člen 326. ZVPot člen 23. ZPP člen 7, 191, 212, 338, 339, 339/1, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 350, 365, 365/1, 365/1-2, 366. ZIZ člen 11, 15, 272, 272/1, 272/2, 272/2-2, 272/2-3.
kreditna pogodba v CHF - regulacijska začasna odredba - obstoj verjetnosti terjatve - ničnost kreditne pogodbe - nenadomestljiva škoda - pogoj reverzibilnosti - nepošten pogodbeni pogoj - razpravno načelo - pasivna legitimacija - cesija - pojasnilna dolžnost banke - slaba vera banke - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - valutno tveganje - konverzija - odvračalni učinek - Direktiva Sveta 93/13/EGS
Ker gre v obravnavani zadevi za primer, ko je treba pravno razmerje oziroma tožbeni zahtevek presojati v skladu z določbami Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. 4. 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošnikih pogodbah (v nadaljevanju Direktiva 93/13/EGS) in določbami nacionalnega Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot) ter Zakona o potrošniških kreditih (v nadaljevanju ZpotK), je treba določbe nacionalne zakonodaje, ki se nanašajo na izdajo začasnih ukrepov, kot so začasne odredbe po slovenskem pravu, razlagati v skladu s cilji in načeli zgoraj navedene Direktive 93/13/EGS. Tako je v zvezi z izdajo začasnih ukrepov treba tudi nacionalna postopkovna pravila razlagati na način, da ne omejujejo in pretirano otežujejo (ali celo onemogočajo) vložitev kakršnih koli razpoložljivih pravnih sredstev, saj morajo biti potrošniki deležni učinkovitega pravnega varstva. Tudi pri izdaji začasnih odredb po slovenskem pravu je tako treba upoštevati duh Direktive 93/13/EGS, to pomeni, da so lahko posamezne nacionalne določbe iz uporabe izključene, če niso skladne z direktivo, oziroma se morajo razlagati na način, da so z direktivo skladne.
Nadalje sta glede na pritožbena zatrjevanja bistveni točki 76 in 78 sodbe SEU C-520/21. SEU. Iz točke 78 pa izhaja, da bi razlaga nacionalnega prava, v skladu s katero bi imela kreditna institucija pravico, da od potrošnika zahteva nadomestilo, ki presega vračilo kapitala, izplačanega iz naslova izpolnitve te pogodbe, in da zato prejme nadomestilo za potrošnikovo uporabo tega kapitala, prispevala k odpravi odvračalnega učinka, ki ga ima ničnost navedene pogodbe na prodajalce ali ponudnike. To pomeni, da banka ne more biti upravičena niti do pogodbenih, niti do zamudnih obresti, niti do kakršnihkoli "obogatitvenih obresti", za kar se zavzema pritožba. Če bi bila banka v tem primeru upravičena do povračila pogodbenih, zamudnih ali t.i. "obogatitvenih" obresti (obresti zaradi uporabe kapitala), ne bi bil zagotovljen odvračalni učinek, ki mu sledi Direktiva 93/13/EGS.